Blog

Objavljeno dne

Å tudentska muha

Kot mama odraščajočega sina, sem si včasih želela biti muha, muha, ki stalno brenči naokoli in sliši in vidi vse, kar počne mularija. Pa kot kaže sem res postala neko brenčavo nadležno bitje, saj danes marsikaj vem o generaciji mojega sina – s to mularijo namreč študiram in z njimi delim veliko lepih in težkih trenutkov. Predvsem pa trpim, ko me starejši (pa ne od mene ;)) trpajo v skupino tistih brezveznih lenuhov, ki tako ali tako bogu kradejo čas in posedajo po faksu (to smo žal pač zanje mi študentje).

Tale mladina je v povprečju zagotovo bistrejša od nas, mladine prejšnjega stoletja. Možgane imajo naštelane na multitasking in iz ene teme v drugo prestavljajo hitreje, kot jaz pri speljevanju šaltam svojega BMW-ja. istočasno lahko počnejo tisoč različnih stvari – npr. so na predavanju, preverjajo FB sporočila, pijejo kofe, žvečijo sendvič, sposobnejši pa ob tem lahko celo klekljajo – ajde, mislim, da tista moja sošolka ni klekljala, ampak kvačkala – a vseeno: a niso Ä‘eki?!

Jaz sem se takraaaaat (100 let nazaj) na faks vpisala, ker so mi težili starši. Po uspešno zaključeni gimnaziji res blage veze nisem imela kam naj grem in vpisala sem se na Ekonomijo. Prvič, bila je najbolj blizu in tja sem se v 10 minutah pripeljala s kolesom, drugič faks je bil skoraj nov in spodaj so imeli kulski bife, tretjič tja so se vpisovali sami dobri tipi – no, ahja, danes so to neki plešasti stari komercialisti, ki danes zavaljeno sedijo v usnjenih konferenčnih stolih ali pa grejejo klopce na Dobu.. in ja, četrtič, moja mama je bila nadvse srečna, da se nisem odločila za kak zgubarsko oblikovalski poklic in se odločila izobraževati za bodočo kapitalistko, petič pa – klinc, tam ni bilo nobenih sprejemcev.

Danes se na faks vpisujejo, ker bi bil največji bedak, če vsaj za eno leto ne bi pocuzal študentskih bonov in vsaj enega leta ne bi zapravil za kelnarsko delo v kakšnem hipsterskem bifeju.

Jaz sem se sedaj vpisala na Fakulteto za dizajn. To za to, ker si tokrat že upam razjeziti mamo, ker je skrajni čas, da končno pridem do ene diplome (sem preveč škrt, da bi kupovala tiste, ki so jih ponujali našim ministrom 😉 ), ker ne znam biti brez dela in če sem že brez službe, je faks še vedno cenejši, kot 3 leta raznoraznih likovnih tečajev in konec koncev imam zdaj avto in pri tokratnem izboru faksa, sem naivno mislila, da je faks v Trzinu boljša izbira glede parkiranja. Res je, mi bifeja nimamo, ampak saj sem nekaj let nazaj itak ukinila kofetkanje, kar se tipov tiče – ajd, saj ni nič narobe z nadebudnimi dvajsetletniki, samo ne vem, če niso bile njihove mame morda moje sošolke pa se ne bi rada na obletnicah mature zapletala v prepire 🙂 (hec, hec … doma imam enega res dobrega, ki sem ga ujela takrat na Ekonomiji ;)). Resda smo imeli sprejemce, a tokrat sem se odločila za smer, ki me zanima, zato sem preživela tudi tisto kratko mučenje in oktobra lani začela pridno študirati.

Iz svojih prvotnih izkušenj iz prejšnjega stoletja vem, kako gre tole na faksu:

Začneš hodit na predavanja, prvi profesor bere iz knjige. Dooooolgčas!
Drugi nekaj kraca po tabli in si brunda v brado. Doooolgčas!
Tretja ima menstruacijo na 20 dni in nas zato prepogosto srepo gleda – grooooza – in tako počasi izločaš enega po enega in ker ima edini zanimivi profesor predavanja ob petkih, kar se res ne spodobi, si na faksu le še ob velikih nalivih, ko se pred mamo ne moreš ves dan skrivati po bifejih.
Ko pred izpitom odpreš knjigo, te mrazi od hudega, zato po dveh letih mučenja in sprenevedanja pred starši, počasi odnehaš in si poiščeš kakšno delo. Jap, v prejšnjem stoletju se je to še dalo, tokrat to ne gre več in preostane ti le še, da se seliš od bifeja do bifeja in pijancem polniš kozarce.

Naka, te vaje se sedaj ne grem več.
Na faks hodim redno – na vse – na zvezne, brezvezne, dolgočasne, zanimive – ej, karkoli mi ponudijo in karkoli lahko dobim, vse vzamem. In vzela bi še več, če bi mi faks le dovolil. A mi ne, ker so očitno bojijo, da bi me vsi posnemali in bi bil prevelik naval na določene ure (japajade ;)). Tokrat vem, da kasneje v življenju vse prekleto veliko stane, zato me iz predavalnice ne premakne niti vabljivo moževo vabilo na okusno večerjo v dvoje.

In moji sošolci?

Jah, nekateri so se vpisali, ker itak nimajo kaj početi – službe ni, doma so itak vsi sitni in ker so že imeli nekaj risarskega talenta, so prišli k nam.

Potem so takšni, ki so izviseli na Akademiji – ali pa padli na Arhitekturi – jah, na tistem “pravem” faksu – in ker so bili malce previdnejši so na seznam prijav vpisali še našo fakulteto. In – jah, na našem faksu so bili veseli vsakega, ki zna vsaj pravilno držati svinčnik – in eto – dobili so topel obrok (že prej omenjene bone), toplo izbico za vsaj 5 ur na dan in status študenta.

Imamo še nekaj takšnih, ki so se vpisali, da dobijo papir. Ata ima grafično ali mizarsko delavnico, mulc tako ali tako vneto pomaga, a zakaj naj ne bi dobil še papirja – saj veš, mali, čez 7 let vse prav pride – in v današnjem svetu je brez papirja težko. Tisti na faks uletavajo sem in tja, se kdaj pa kdaj podpišejo na listo za preverjanje prisotnosti, ter zdelujejo s solidnimi šesticami. To je vse, kar si želijo in če bo po treh letih padla še diploma, bodo več kot srečni.

In ja, imamo par naivnih, ki so padli na fensi ime. Fakulteta za dizajn se res sliši nobl, kajne? Bolje že kot NFT, a? Kdo za vraga bi se med tema dvema imenoma odločil za slednjega, ki zveni skoraj kot WTF?! 🙂

No, če povem čisto po pravici imamo tudi takšne, ki hodijo na faks z veseljem. Ja, res, imamo! Oba sta še vedno vneta za študij! 😉

In kako izgleda dandanašnji dan na faksu?!

Če so predavanja ob 16:30, avtobus pa vozi na pol ure, seveda nihče ne pride 20 minut prej. Halo?! Kje ste pa pri tem tempu življenja videli, da se tako nespametno dela s časom. Dejstvo je, da 16:29 v razredu ponavadi sedita 2 obupanca, ki sta v zabačeni Trzin (ja, res je – če nimaš lastnega avta, je prihod do Trzina fuc**** umetnost) prišla s fotrom, ki se je slučajno peljal na poslovni sestanek v Domžale. Jaz prihajam po svoji stari navadi – no, privihram – 5 sekund pred ali 30 sekund po točni uri. Ja, žal še nisem najbolj precizno preračunala vseh semaforjev na poti do tja. Ostalih 95% se jih počasi primaje od 16:45 pa do prve pavze okrog 18h. Odvisno od tega kdaj profesor pobira podpise prisotnosti.

Haleluja, tile v drugem letniku so počasi že dojeli, da v razred, kjer sedi 70 ljudi res ni potrebno trkati in ob vstopu razlagati o počasnem avtobusu, gumi defektih in tečni teti, ki te ni spustila preden ne poješ celega kosila. Res, lani so vstopali še pol ure po začetku in vedno se je našel vsaj en junak, ki je glasno razlagal čemu zamuda.

Potem so si tisti sedeči in prihajajoči mahali in se prevračali med stoli, da so se je namestili ob kolega s katerim se že ves dan niso videli in si povedali vse kar so prebrali na svojem FB portalu.

In ko so se končno vsi zvrstili, posedli in si na mizo zložili vse česar pri tej uri definitivno ne potrebujejo, se je začela debata. In to ne s profesorjem!

Prej omenjena kljekljarica je sicer izredno simpatično in zgovorno dekle. Žal je starši niso poučili o šepetanju. Ok, razumem, da je kdaj pa kdaj s sosedom potrebno preveriti, ali profesorjeve trditve res držijo. In, ja, razumem, da ti do odmora vse pametne ideje zbežijo iz glave -. Pa tudi zapisati si jih ne moreš, saj pri multitaskingu deluje le istočasno delo z različnimi telesnimi organi. Torej, če si zapisuješ predavanje, ne moreš hkrati zapisovati še svojih idej. In tako takšnim študentom preostane le to, da si jih izmenjajo TAKOJ – na licu mesta. In ko se na kupu najdejo tri, ki ne poznajo šepetanja oz jih je zvilo v vratu in ne morejo obračati glave druga proti drugi, se razred vsakih 15 minut spremeni v čebelnjak poln brenčečih trotov.

Na mizah ležijo vrečke s klopkami preje, napol pojedeni sendviči (ker je ravno zmanjkalo časa, sendvič pa je takooooo velik), kavni lončki, steklenice z vodo, plastenke in seveda odprti prenosniki in telefoni.

Priznam, motilo me je, ker so profesorji vedno skakali in kričali naj umaknemo telefone z miz. Sama sem bila namreč vajena, da si na poslovnih predavanjih s telefonom pomagam – poslikam zanimivo projekcijo, pogooglam kak podatek, ki ga je predavatelj posredoval in me o zadevi zanima še kak podatek več, a sem kmalu ugotovila, da bi brez tega kričanja polovico študentov igralo igrice, druga polovica pa ustvarjala selfieje in jih lepila na svoj FB profil.

Tudi podpisovanje prisotnih me je zmotilo. Lepo vas prosim – a zdaj se bom pa podpisovala, da hodim na faks, na katerega sem se vpisala po svoji želji pri polni zavesti in ki ga želim uspešno dokončati?! Pa saj smo vsi polnoletne osebe in če nekomu ni do faksa, naj ostane doma! Pa še kleklja in gobeline štika se zagotovo lažje doma.

Ampak – hmja -. Priznam, morda bi bilo res duhomorno, če bi v predavalnici za 70 ljudi, sedela le dva študenta, na koncu pred izpitom pa bi se ostalih 68 smrtno resno pregovarjalo s profesorjem, češ da so bili skoraj vedno tam, le da jih on ni opazil, ker so sedeli v zadnji vrsti.

No, razen tega, da se videvamo bolj malo – saj razumete – študentje pač delajo po bifejih, fotrovih delavnicah, trgovinah -in zamujajo, zato ni časa za kakšne poglobljene debate, se načeloma krasno razumemo. Smo frendi. Na FB-ju. Tam vidimo kaj počnejo naši prijatelji, lajkamo, se smejimo (pravzaprav lepimo smajlite) in se nasploh zabavamo.

Veliko heca je v zgoraj zapisanem, a tudi nekaj trpkih resnic, a na samem koncu bi zapisala, da se med mladimi odlično počutim in da sem vesela, da sem del njih.

 

In da ne bom pristanska, bodo naslednjič na tapeti profesorji 😉

Objavljeno dne

Zasebno ali javno visokošolsko izobraževanje?

Ker sva z našim “tamalim” oba študenta 2. letnika dodiplomskega študija, on na javni šoli, jaz na privatni, se lahko v nedogled pričkava kaj je bolje in kaj bolj prav.
Ja, ja, itak, znanje bi moralo vedno biti na voljo zastonj in vseh 10 prstov si lahko obliznemo, dokler tako po ameriško celo življenje ne odplačujemo kreditov za šolanje naših otrok. Ampak, ampak – ej, enih par puklov imam že na ramenih in vem, kako sem v svojih mladih letih hodila na to ustanovo, ki me je želela postaviti na svoje noge in v možgane naliti čim več učenosti – no, vsaj njen prvotni namen naj bi bil tak.
Torej, takrat sem šla na Ekonomijo, ker je po gimnaziji itak treba na faks, ker se mi pri osemnajstih itak še ni dalo v službo, ker je trapasto zavrniti bone za malico in paket ugodnosti, ki ti jih nudi status študenta pa ker je bilo obvezno treba dat skozi vsa tista brucovanja in spoznavne večere.

In kako sem takrat izbirala ustrezno visokošolsko ustanovo, ki je nato dodobra usmerila moje življenje? Privat ali javno, tu takrat ni bilo dileme, itak je bilo vse le javno.
V otroštvu sem imela tono interesov, a kaj ko so mojo željo po modnem ustvarjanju, dekoriranju, opremljanju interjerja , risanju, šivanju, učenju tujih jezikov -. v srednji šoli z drmanjem meni popolnoma nezanimive kemije, biologije in fizike uspešno ubili -tečajev za pripravo na faks pa tako ali tako ni bilo.
In tako je pri izbiri faksa takrat odločalo predvsem to, kje ni sprejemnih izpitov, ne težijo s prej omenjenimi predmeti, kjer se mi obeta dokaj enostaven prehod skozi nekaj let študija, kam se bo dalo dokaj enostavno vsakodnevno transportirati in kamor gre večina mojih kul kolegov – in ja, eto šla sem na Ekonomijo.

Tam diplome nisem dobila, sem pa dobila moža. Takšnega za celo življenje, torej je bila odločitev za študij kar pametna 🙂
Me je pa ta faks zagotovo za naslednjih 30 let zabetoniral v poslovne vode (v času študija sem začela s tosmernim študentskim delom in zaradi pridnosti… ne zaradi papirja (!) so mi že takrat ponudili redno delovno mesto -. in bila sem pečena in za večno izgubljena v tej branži) in šele izguba zdravja, me je pripravila do razmišljanja o tem kaj resnično želim početi, česa se resnično želim naučiti in kako do tega znanja priti.

V preteklih letih sem zapravila že nemajhen kupček denarja za razne tečaje tega in onega in počasi sem dojela svojo zmoto tudi o bojda zateženih in nezanimivih profesorjih -. Kajti tudi, ko se s svojo bolj ali manj debelo denarnico vpišeš npr na tečaj tujega jezika, dobiš bolj ali manj dolgočasnega profesorja in potem poskušaš pač največ povleči od tistega kar se ti nudi. In ko začneš vleči denarce iz svoje denarnice, ugotoviš, da se da povsod kaj pametnega naučiti! Ja, ja, najbrž mi celo znanje o tem, da ima puška kopito in nabojnik (iz Ekonomije imam namreč opravljen izpit iz Obrambe) kdaj prav pride*
A pri takšnih in drugačnih tečajih izgubiš dan, dva, morda teden ali celo mesec – če ti profesor ne sede, se pač prepišeš in poizkušaš srečo pri drugi šoli/tečaju/profesorju. In tega se očitno privatne šole zavedajo, saj od mojega mladostnega študija naprej, nisem nikoli več naletela na tako dolgočasne profesorje, kot sem jih imela takrat. -. Očitno so na javnih fakultetah zaposlili vse in jih je za privat šole zmanjkalo.*

In tako sem počasi dojela, da sem takrat v mladih letih “zapravila” že podarjeno darilo – brezplačno šolanje, nešteto brezplačnih ur poskušanja prenašanja znanja –

Kasneje sem vse to drago plačevala, ko sem zapravljala težko prislužene denarce in povem vam zelo zelo pridno in ubogljivo hodila na vse kar sem si omislila: tečaj računalniških programov, poslovna angleščina, nemščina, italijanščina, PR -. Celo na tečaju slepega tipkanja in učinkovitega finančnega poslovanja in računovodenja sem se znašla. Na slednjem le zato, ker je bil ravno brezplačen in ker sem res rabila 1 dan oddiha izven rednega pisarniškega cirkusa. 😉

In pred letom dni sem se spet znašla na fakulteti. Zasebni fakulteti. Privat, smo temu rekli mi, ki smo odraščali v socializmu.
Tokrat z malce bolj razjasnjenimi pojmi zakaj sem se znašla tam.
Takole je bilo – ko sem se zdravstveno sesula in začela iskati svoja bazična veselja, sem med drugim odkrila, da sem nekoč uživala v risanju. Eto, torej bom spet poprijela za svinčnik, čopič in nabavila vodene barvice. Ja, ja, danes se vsega da naučiti po youtube-u, ampak veste od tega v realnosti (vsaj v moji) ni nič. Treba je nekam hoditi, nekdo ti mora pripraviti načrt in te malo brcati v rit.
In sem se prijavila na prvi tečaj, pa drugi in v slabih dveh mesecih je bila moja denarnica dodobra izpraznjena, jaz pa sem znala celo zrisati kakšno kocko in zasenčeno kuglo.
Ali ne bi bilo morda bolje, da se tega lotim resneje, bolj studiozno in se vpišem na kak faks, sem pomislila. Semester takšnega izobraževanja je vseeno cenejši od vseh tistih kvazi marketinško napihnjenih hitrih tečajev. Resda je tam tudi kup balasta (bognedaj še kakšne kemije in fizike) a če izberem kakšno dobro, privatno fakulteto, bo najbrž drugače, kajne?! Na takšnih fakultetah so zagotovo v koraku s časom in skrbijo, da so njihove stranke – študentje nadvse zadovoljni in jim prenašajo le koristno in potrebno znanje?! Brez kopita, nabojnika in Å marne z indeksom v rokah.

Najprej sem si omislila Akademijo. Saj veste, vsak malce podleže lepemu imenu in kdo si ne bi želel postati diplomirani AKADEMSKI slikar?! No, jaz sem temu za en samcat trenutek popolnoma podlegla, čeprav so mi prijatelji govorili, da tam ne bom našla tistega kar iščem – “Saša, tja gredo ljudje le po papir, znanja na tej javni instituciji ne boš pridobila!”, so mi govorili.
“Tam se že leta slinijo in vegetirajo profesorji, ki so jih zaposlili leta 5 in 6 p.n.š., so danes zaščiteni kot kočevski medvedi (ali še bolje rečeno, vedno pripravljeni profesorji ekonomske fakultete 😉 ) in se jih nikamor ne da spraviti. Saj ja sama veš, kako je s tem, ko za stalno zaposliš nekoga!”, so še napredali …. in če so leta 82 zaposlili profesorja za predavanje o Obrambi in (še neka beseda je bila v tem predmetu, a se žal ne spomnim), ta danes še ni odšel v penzijo in še vedno ždi tam. In kaj predava?! Jah, ne vem, so mu že kaj dali – npr Teorijo barv, saj ne more biti bistveno drugače od delov puške, a?!*

A me žal na Akademiji za likovno umentnost niso hoteli –
kdo ve za kaj – čeprav je sprejemni izpit res čudno izpadel, saj sem za svojo poslano mapo dobila maksimalno število točk, nato, ko pa so me spoznali tudi v živo in z mano opravili razgovor, so mi točke drastično padle – od 5 možnih pri razgovoru, sem dobila le 2. In to jaz, ki sem težave pričakovala kjerkoli drugje, le pri pogovoru ne! In jih po pravici povedano tudi nisem imela, a nekako so le morali nekje odbiti tisti 2 točki, ki bi me pripeljali do sprejema in tega, da bi potem to zoprno vase zaverovano kolerično babo gledali še par let.
No, ko sem v času vpisa na faks ostala z 58 točkami (za sprejem sem jih potrebovala 60) in ko je name pritiskal ZPIZ, ki me je takrat usmerjal in podpiral pri mojem programu poklicne prekvalifikacije, sem se na hitro odločila, da se le vpišem na fakulteto z lepim imenom, pa … kot je takrat kazalo z urejenim sistemom (zelo lepo so se predstavili na informativnih dnevih), krasnim parkirnim prostorom tik pred faksom (meni razvajeni od vožnje z avtomobilom, je to takrat veliko pomenilo) in solidnim programom. In tako sem oktobra 2014 pristala  na Fakulteti za dizajn. Veselile so me vse smeri, a najmanj sem vedela prav o smeri na kateri sem na koncu pristala – grafično oblikovanje oz. kot se temu po novem reče – Vizualne komunikacije.
Ja, vpisala sem se tja, kjer mi lahko največ povedo, me lahko največ naučijo – saj o tem takrat nisem imela blagega pojma – nič, nada, niente.

In to je zame tudi point privatnih fakultet – zakaj za vraga ljudje ne bi mogli pridobiti želenega znanja, četudi s(m)o stari, še nimaj(m)o za sabo kupa izkušenj in znanja, si pa želij(m)o tega pridobiti …. in predvsem (!)  pridobiti novo, KVALITETNO znanje. Brez kopita in nabojnika! In Å marne z ineksom v rokah!

Papir? Ah, ja, približno toliko mi je do njega kot do vseh tistih potrdil in diplom, ki sem jih dobila po opravljeni 20 urni šoli masaže hrbta, male pasje šole in najboljšega delavca meseca v eni od prejšnjih firm.
A moji sošolci razmišljajo drugače. Večina jih je prišla na faks – no, ja, tako kot jaz nekoč na Ekonomijo; po fanta, po nove prijatelje, dogodivščine, nekateri celo po papir, ki ga bodo pokazali mami in se bo z njim končno lahko pohvalila pred sosedi, kakšna dva pa sta prišla celo po znanje.

In faks? Kako razmišlja faks? Jah, ne vem – včasih mislim, da jim je kaj do nas – sploh ker so “privat” -. a kmalu ugotovim, da sem spet predolgo sanjala.

Ja, res je, smo sicer svetlobna leta naprej od tistega, kar sem v času Juge doživljala na Ekonomski fakulteti. Nikakor ne izgubljamo časa s predmeti kot so Obramba ali Telesna vzgoja. Ja, vraga, če do 20 leta nisi skužil, da je telovadba zdrava zate, res ni treba, da se z indeksom v roki mučiš s pohodi na Å marno!

Ne, na našem faksu imamo predmetnik kar smiseln – konec koncev smo bili kar nekaj let tisti pravi privatni faks. Sklepam, da so se takrat še trudili. Jah, zdaj smo napol privat – ali pa še to ne, saj je 80% študentov rednih, torej koncesija – torej kao privat, ampak javni -. No, ne vem več kaj smo, ampak vem pa, da če bi bili privat privat, bi se najbrž bolj pogosto spraševali kako smo stranke zadovoljne z njihovo storitvijo –

No, naj povem, da sem ob vpisu vsa navdušena čakala predmet, ko se bomo učili računalniškega oblikovanja. Saj veste Photoshop, spletne strani, Ilustrator. Vse to imamo pri nas v učnem načrtu! Waw, kaj ni super?!
Jah, jah, na predstavitvenih spletnih straneh faksa in v prospektu to izpade mnogo bolje, kot v resnici, verjemite mi!
3x povohamo Photoshop, potem povohljamo po Illustratorju, nato se dotaknemo Dreamweaverja (ki je bojda že čisto mimo), pa Flasha (ki je baje tudi že čisto zastarel) in potem še After Effectse. Vsak program si naložimo na svoje prenosnike, potem 3x, 4x drvimo preko osnov – profesor, no, profesor je bogi … ne vem morda ne ve, kako bi v tako kratkem času razložil tako obsežno gradivo, zato v izogib temu, da bi skrenil z začrtane poti in povedal kaj več, raje bere z vnaprej popisanega lista, študentje spijo (večina doma, nekateri odpornejši in z lastnim prevozom pa med uro), potem doma vsi zapravljamo nekaj časa za iskanje po Googlu najboljših približkov nalogam, ki jih potem malce priredimo, nekaj skup zmečemo, opravimo izpit -.. in karavana gre naprej. A če kaj novega znamo? Ma, jah, … ne vem, imam pa kup novih favorites strani na Youtubeu naloženih.

Ne vem, no …. se sprašujem kaj oz kdo stoji za tem?!

Najbrž ni Adobe tisti, ki si je izmislil enkraten način promoviranja svojih artiklov – plačaš faksu, ki z nadzemeljsko hitrostjo naredi hiter pregled skozi njihove artikle, predstavi vsakega na hitro, vztrajni in nadarjeni morda celo nekaj osvojijo (preko Youtube napotkov, saj preko faksa to res ne gre) in na koncu kot mladi usposobljeni oblikovalci celo kupijo in uporabljajo kakšnega od njihovih programov??!!*

Ne vem, morda je kriva država, ki s svojimi koncesijskimi pravili pritiska na šolo, ki mora v program vriniti toliko in toliko različnih predmetov in potem mi drvimo skozi predmete kot bi bili na tekmovanju oz visokošolskem usposabljanju v hitrostnem osvajanju različnih računalniških programov –

… ali pa je faks tisti, ki žonglira in poskuša preživeti na tem trgu – najprej se zreklamira, v letake zmeče vse lepo slišeče se programe, potem pa seveda kroti svoje stroške in za svoje ponujeno honorarno profesorsko plačilo dobi kar dobi – profesorje, ki jim je očitno dovoljeno predavati (ker to veste, na faksih s koncesijo (torej javnih) ni kar tako!), saj so pridobili magisterij (jap, papir vseeno nekaj pomeni) in napisali toliko in toliko člankov, a so med tem žal pozabili kako so se sami počutili v času svojega študija, ko jim je večina profesorjev s svojim glasom ni pustila, da vsaj mirno odspijo del tistih nadvse dolgočasnih in nezanimivih predavanj.

Ne, ne, niso vsi tako grozni -. Večina jih je, kot sem že prej povedala 100 svetlobnih let pred tistim kar smo imeli na Ekonomiji – ampak, mislim, da so tisti dobri še ostanki naše privatne – zasebne visokošolske institucije.
Baje je bil naš faks že boljši. Pravijo tako.

Kot prvo je imel boljšo lokacijo. Ja, ja, Trzin je kul za tiste, ki se vozimo z avtom -. In še to ne za vse, saj parkirni prosto postaja premajhen, stranke (jah, baje naj bi bili to študentje) pa vse manj cenjene, saj s koncesijo izgubljajo svojo vrednost in so le še krdelo lene mularije, ki na faksu krade bogu čas *

….  baje je imel boljše profesorje – je že tako, da v svetu tržnega kapitalizma, boljši odhajajo na boljše.

Tudi urniki so bili bojda boljši. Jah, nove smeri, nove skupine, treba je vse razvrstiti v stavbo, ki poka po šivih, denarja pa ni za stran metat in si omišljat fensi šmensi lokacije z lastnim parkingom in zasebnim bifejem- saj bo mularija prenesla tudi večerne ure – in če ne bo drugega jim bomo dali 2 uri ob 8h pa 2 ob 19h – saj tako ne počnejo drugega kot postopajo.*

Ni vse tako črno, kot se bere, a ker je bilo boljše in ker je lahko še boljše od boljšega in slabše od slabšega, je treba o tem govoriti.

Privat ali javno? Vsekakor je v naši lepi deželici potrebno imeti oboje.
Javno šolstvo je splošno družbeno dobro in vedno bom močno zagovarjala možnost brezplačnega izobraževanja.
Pa vendar -! Zakaj ne tudi privatno?! Če si nekdo močno želi pridobiti znanje (in vraga pridobiti tudi tisti papir), zakaj le tega ne bi mogel pridobiti preko plačljivega šolanja?! Sploh, če se fakulteta zaveda, da so njihovi študentje, njihova največja dragocenost in jih zato spoštujejo, cenijo in zanje skrbijo tako, da jim nudijo čim boljše profesorje in vzporedne pogoje dela (tudi bife, ki spodbuja druženje in medsebojno pomoč).

In baje to fakultete, ki so resnično odvisne le od financ, ki jih prinašajo stranke, počnejo. Baje obstajajo fakultete, kjer upravo faksa resnično zanima zakaj pri nekaterih predmetih študentje ne hodijo na predavanja. Fakultete, ki profesorje izbirajo po kvaliteti povedanega in ne po točkah, ki jih pridobivajo po neki lobistično sestavljeni profesorski lestvici. Fakultete, kjer mnenje študentov šteje!
Včasih se sprašujem ali naš dekanat misli, da nas dva (na naši smeri sta žal le dva takšna) profesorja, ki imata polne učilnice, s ketno privezujeta na radiatorje ali pa med odmorom za vogalom vsakemu, ki je zdržal do tiste pozne ure, zvijeta en joint.

In privat naj bo privat, naj ostane privat – nedotaknjeno s strani javnega šolstva in celo dodanih koncesij.
Saj koncesije so krasne, a žal se mi dozdeva, da vse kar je “dano” in “javno” fakulteto (pa žal tudi študente) prevečkrat pokvari.

Fakulteta zaspi na lovorikah v prepričanju kako dobri da so, saj se pri njihovem vpisu študentje kar gnetejo pred vrati.

Ne, ne, dragi moji, študentje bi se danes vpisali na Višjo šolo za razvoj fekalij, če bi jim bil s tem zagotovljen status študenta in bi se o šoli na forumih pisalo, da se “papir” dobi ko greš dvakrat na WC, oddaš blato, urin, pobrskaš malo po njem in imaš diplomo v žepu. Saj ni nič drugače … le še malce huje, kot takrat, ko so me ućili o puški, kopitu ter nabojniku.

Dobra fakulteta je tista, ki ima vsako leto več študentov, ki za svoj študij plačajo in ima hkrati polne učilnice navdušenih slušateljev!

Je to naša? Hmmmm …

Pa brez zamere 😉

• V izogib napačnemu razumevanju kakšnih od mojih izjav, tiste cinično sarkastične posebej označim

 

Objavljeno dne

Pol stoletja je za mano

Dar je, ko ti nekdo podari del sebe.

Tole in še kup besed, ki bi jim lahko rekla mamasto predavanje, sem danes poslušala od našega “tamalga” (jah, to vedno govorim – on pa zame vedno tamau, pa čeprav jih ima danes že dvajset in meri slabih 190 v višino).
Zaslužila sem si. Te litanije z rahlim žuganjem prsta, kot sem si najbrž zaslužila tudi s tem izkazano ljubezen.
Pripravljam se namreč na praznovanje rojstnega dne. In to ne kar enga rojstnega dne. THE rojstnega dne! Tistega za pol stoletja – in to baje ni kar tako. Rojstni dan, – to je pač nek datum, neka številka v koledarju – v mojem primeru je to 14. oktober, ki ti pove, da je spet leto naokoli in te spomni, da prihajaš v leta ko se bo pozno jeseni treba postaviti v vrsto pri zdravniku in cepiti proti gripi.
Slavje, žurka na ta dan? Kaj pa vem, sem že pozabila kako je to … ob drvenju skozi življenje pač ni časa za žuranje.
Sem pa v svojih otroško nagajivih letih (ne teh zdaj, ampak unih, ko sem bila res še lasato kosmata in sem z veseljem pihala in pljuvala po tistih par svečkah na torti) rada praznovala. Naša mami je nekoč (in še zdaj jo zna zanesti) počela celega vraga okrog tega dne. Že mesece prej je razmišljala kaj kupiti za darilo, kaj pripraviti za zabavo, kako me obleči tisti dan, mene spraševala o povabljencih, najbrž se je tudi vmešavala koga naj povabim, a konec koncev niti ni pomembno, saj sem se zabav vedno veselila in se imela nadvse lepo.

“S tega profila sem lepša” 😉

Ko sem postala resno dekle – ah, no, ko sem mislila, da moram postati resno dekle, sem zabave opustila. Rojstni dan je postal pač le en dan, ki slej ko prej mine in kjer se vedno najde kdo, ki računa, da bo tisti dan zastonj pil. Pravzaprav se mi je zdelo, da MORAM za svoj rojstni dan JAZ nekaj početi, da zadovoljim druge in me ne bodo vlačili po zobeh, češ tudi za en pelinkovc ni dala, po drugi strani pa sem na tihem vedno želela in na skrivem čakala, da se bodo 14. oktobra razkropili sivi jesenski oblaki, odprlo nebo, iz njega se bo usul zlat prah iz katerega pa bo k meni na belem vrancu prijahal čarobni vilinec (ja, vilinec, ker ne vem zakaj bi morale biti uresničevalci želja vedno ženskega spola), ki mi bo vsaj tisti dan – ah, ne vem kaj – najbrž pač vse želje bral iz oči.

Vilinca kar nekako ni bilo in jaz sem ta pričakovanja naprtila na ramena svojemu že v študentskih letih izvoljenemu “princu” in mu tam nekje na začetku jeseni začela mižikati ter mu postavljati rahle namige. Tiste mal naokol,… saj veste, ko mesec pred THE datumom, začneš malce bolj glasno vzdihovati pred izložbo Marjete Grošelj, na sprehode hoditi mimo turističnih agencij in pred njihovo vitrino razlagati o bojda prekrasnih počitnicah sosedove Marte in na FB popati slike pregrešno dragih restavracij ali podobnih pregreh in njega obvezno tag-ati. Hmmmm, no, ja, moj ubogi mož se še danes sprašuje zakaj se najina sprehajalna pota jeseni iz Sostrskih njiv, spremenijo v večerna ogledovanja ljubljanskih izložb in zakaj se 14. Oktobra moje razpoloženje skorajda vedno iz jutranje evforično pričakujoče dekline, do večera spremeni v jokavo depresivno babše.
Ja, res je, svojega kričavega izkrcavanja na ta svet, zadnjih 40 let skorajda ne praznujem več. Ja, ja, saj se glasno prepričujem, da mi ni do tega in da tudi ob likalni mizi uživam v prijetni družbi svojega na kavču ležečega moža in v svoji sobi čmečega sina in da je pomembno le to, da smo zdravi in se imamo radi, a če vam povem po resnici, tam okrog šestih zvečer, še vedno pogledujem proti nebu in čakam na zlati prah.

In sedaj bom stara pol stoletja! Zdaj pa ni vrag, da pride vilinec, a?!

No, baje je s tem Abrahamom tako, da se nič ne govori o zlatem prahu, se pa takrat baje SPODOBI, da se zlati prah (ali pa so to zlati kovanci ali celo zlate palice) usuje iz denarnice. Ja, iz denarnice slavljenca! Kaj pa bi drugega, saj naj bi bil človek pri petdesetih tako ali tako na pol mrtev in je čas, da se vnaprej znebi denarja in tako poskrbi za mir na svetu, kajti boj za njegovo dediščino lahko postane prava vojna.

Že nekaj mesecev me mori vprašanje koga MORAM povabiti, kaj MORAM dati na mizo, kakšno glasbo MORAM imeti in kakšno pijačo MORAM nalivati v kozarce svojih gostov.
Baje moram povabiti vse sorodnike za pet kolen nazaj z obveznimi tretjimi ženami in prejšnjimi možmi in krdelom kričave mularije. Jah, se mora cela familija vsaj na takšnih žurih na polno najesti! Pohan pšanc , tenstanc, kuhana zelenjava iz piksne, na koncu pa orehova potica so ob litrih Cvička in Jeruzalemčana mus na takšnih zadevah. In le kakšen bi bil Abraham brez raztegnjenega meha, ha?! In dvignjeni kozarci ob glasnem tuljenju viž ala “Kolkr kapljic tolko let”?!”

14. oktober je skoraj tukaj in jaz sem že 5x spremenila načrte in 10x popravljala sezname povabljenih.
Mami me (spet) sprašuje kaj si želim, kolegi se šalijo in možu namigujejo ta in oni “vilinski prah”, jaz pa si kravžljam živčke (las si pač ne morem več) z vedno novimi seznami.

obvezna Ikeina plastčna borša

STOP, STOP! Tamal ima prav – kaj pa si pravzaprav želim JAZ? Saj ni čudno, da me vilinec nikoli ne obišče, ko pa se v mojih očeh razbira le zmiksano brozganco pohancev, pizz in ječemnovih kav.
Ne, res, si ne želim križarjenja po svetu, čeprav počitnice, – ah, res sem vedno vesela vsakih počitnic, pa čeprav z “backpackom” po youth hostlih, skok v kakšne penzionerske toplice ali nočitev na kavču pri prijateljih.

Tudi o torbici z napisom Marjete Grošelj ne sanjam več. Zadovoljno nosim Ikeino plastično boršo. Čeprav mi kot pravi ženski, torbic ni nikoli dovolj … tudi Grošljinih … Grošljevih … ah, ne … Grošljičnih … eeem Gošljinčnih … emmm… hudiča, Ikeinih! 😉

Prahonabiralcev nočem. Jih imam doma za izvoz.
Pravzaprav bi pri meni morali način obdarovanja obrniti na glavo. Vsak moj gost bi moral priti s prazno vrečo, ki bi jo napolnil vsaj z enim prahonabiralcem in “darilo” odnesel domov.

Želja imam ogromno. Nikoli konec! A te niso materialne (no, če izvzamem, da vedno pogledujem po lepih in dragih štirikolesnikih in mi ta trenutek oko zastaja na strašljivo lepem Jeepu Renegade-u 😉 ), predvsem si želim novih znanj, zdravja in – in ja, tudi smeha in zabave.

In za svojega dopolnjenega pol stoletja, si želim žurke po svojih merilih!
Nočem tistega kar moram, hočem le tisto, kar želim.
In točno o tem mi je pridigal moj zlati sine.

Koga povabiti?!
“Ja, tistega, ki bi ga želela povabiti na čvek v dvoje! Če ga do sedaj nisi nikoli poklicala in z največjo naglico in nasmehom letela v njegovo družbo, ga tudi na skupno proslavo tvojega pol stoletja ne vabi!”
” Ja, hmm – ampak veš -, ona je povabila mene – in on je od moje tetine nečakinje bratranca žene stric ….”
” Ja, in?  Si bila z njim na kavi v zadnjih 10 letih? Si šla na tisti žur z veseljem, ali zato, ker si MORALA?!”
” Ja -, no – a veš – spodobi se.”

Kaj jesti in kaj piti?! “Ja, tisto, kar TEBI paše, saj ti praznuješ, a ne?!”
“Pa ja ne bomo jedli kakija, albuminske skute in vse skupaj zalivali z limonado in vodo?!”

Muska? “Se ne bom ponavljal, sem že prej povedal, da TI slaviš!”

In tako dragi moji, sem se dokončno odločila.
Imela bom žurko, ja! In ne, ne vzamem Abrahamovske franšize!
Oštarija je sicer malce v stilu goveje muske – naša vaška, domača -pri kolegu Tonetu – Gostilna pri Kovaču. Tam sem pogosto, tam se počutim dobro, tam se da najbolj zmenit in konec koncev sem vaška dečva!
Muska bo moja – takšna iz 70,80-ih, saj veste Abba, Bee Gees, Earth Wind and Fire pa kakšna Gloria Gaynor in dobra Slovenska popevka. gloria
Jedlo se ne bo prav blazno, ker – hej! Naj dvigne roko tisti, ki mora še kak kilogram pridobiti! OK, Å pela, zate bomo kak ekstra sladkan štrudelj na stran dali! 😉 Itak pa Tone pravi, da bo kakšno pizzo v krušno peč vrgel, naša babi pa bo napekla štrudlja, da ga tudi Å pela ne bo mogla sama pojesti. Cvička pri meni ne boste dobili, zato zapriseženi cvičkarji – si čutarico tega premalo skisanega kisa kar s sabo prinesite.
Ker jih večina ob vodi in limonadi ne zna plesati, bomo vinčka željnim vseeno malce narosili grla, predvsem pa ob prisegi, da nihče ne načne “kolkr kapljic -“, s kozarčkom penine, nazdravili lepemu vremenu, mojim študijskim uspehom in dejstvu, da sem jih kolikor toliko uspešno pregurala do tukaj.

Darila? Dar je, ko ti nekdo podari del sebe, mi je rekel sine in prav ima. Želim si (le) dobršen del vsakega povabljenca … najraje tistega okrog srca pa vse do navzgor zavihanih ustnih kotičkov. Če si pa le morda kdorkoli želi spucati vest, ker me je morda v osnovni ščipal za rit ali mi kdaj na morju pojedel pol glaža Nutelle, potem naj prinese nekaj kar bomo pojedli, popili, poslušali, posmejali, pokozlali (no, upam, da tega ne bo vsaj do našega prihoda domov) – pokarkoli – že na sami zabavi!
Vem, da bi bili tisti pravi prijatelji zadovoljni četudi bi na zabavi glodali suh kruh in pili navadno vodo!
In kaj bo s tistimi, ki jih na žur ne bom povabila? Jah, pri pol stoletja se mi lahko zgodi tudi rahla demenca. Tisti pravi prijatelji mi tega ne bodo zamerili, tisti drugi pa -. Ja, kaj?!
Who gives a f**k for them? 😉

 

Objavljeno dne

Kako umiriti metuljčka … 2.del

Če ste pridno odkljukali vse všečke, potem itak veste kako je šlo vse do mojega vihravega in rahlo jeznega (rahlo zato, ker mi je preko noči nekaj jeze izpuhtelo) prihoda na Polikliniko.

In če ne … no, potem pa je tukaj začetek moje zgodbe.

V njihovo … ali pa mojo, a to bo šele čas pokazal … srečo gre šteti, da sem v čakalnici srečala prijateljico Å pelo, s katero sva bili taisti dan dogovorjeni za kavico. Jah, radi počvekava in vpijeva v en rog, kako je to zdravstvo zafurano in kako te po hitrem postopku, ko še sam ne veš kako in kdaj, napumpajo z zdravili, našpikajo z bogvečim in v najinem primeru bohnedaj celo ožarčijo in kontaminirajo. Midve se pa ne dava! Ne, ne, naju pa ne bodo tako zlahka prepričali!

Kako naj bo človek še jezen, ko v čakalnici objame prijateljico in ji na hitro razloži ves logistični cirkus kliničnega centra! Ja, ja, sem jim prišla kar v živo povedat kaj si mislim o tem!

In se vsa nasmejana postavim v vrsto ob okencu, sestri prijazno razložim, da tako na hitro pa jaz res ne zmorem spakirati kovčka in oditi v bolnico. In predvsem ne želim tega početi še preden so izpolnjene vse točke iz mojega zadnjega izvida, ji pomolim pod nos “vnaprejšnji pogovor z zdravnikom”. Uf, sestra se je odzvala prijazno, se dvignila in odkorakala po zdravnika. In … uf, zdravnik si je nadvse prijazno vzel čas in me kljub mojemu nenapovedanemu vpadu in njegovem takrat ne ambulantem obratovalnem času, popeljal v neko izbico in mi mirno in počasi vse razložil. Po 10 minutah pogovora sem iz sobe prišla nasmejana in prepričana, da moja prihodnja sreča pelje le preko nuklearnega sevanja 🙂 Å pela, še vedno zaprisežena antinuklearka, se najbrž še danes sprašuje kakšna travica je po 10 minutah mojega bivanja za tistimi vrati, narisala na moj obraz tisti prešerni in prepričani nasmeh.
Ok, usoda mi ni pripeljala le Å pele v čakalnico in me iz našpičene prekle spremenila v prijazno in nasmejano dečvo, usoda mi je nekaj tednov pred tem že malce zmehčala srce, ko mi je poslala novo poznanstvo – dekle, ki se sooča s podobnimi težavami, ki sem jih sama spoznavala pred leti. Skupaj naju je spravila njena mati, s katero sva bili že nekaj let povezani preko socialnega omrežja. Dobili sva se, beseda je dala besedo in res, podobne težave, podobne reakcije, enako razmišljanje, le da sem jaz skozi vse to že šla in danes na vse skupaj gledala z distance in zato popolnoma neobremenjeno. Uf, ja, tudi ona je izredno bistra, tudi ona ne verjame na prvo besedo,  tudi ona je prebrskala internet po dolgem in počez in prebrala nič koliko knjig, ki (seveda ;)) odsvetujejo ravno tisto, kar nam vedno znova “uturavajo” zdravniki in ja, tudi ona je prestrašena.
Res je, sama sem se anksioznosti, nespečnosti in izgorelosti rešila brez grama medikamentov, a poznam kar nekaj ljudi, ki so to pot ravno tako uspešno prehodili z njihovo pomočjo. In to prav lepo, elegantno in uspešno. Ko sva s tem dekletom nekega dne debatirali o njenem strahu in zadržkih, sem ji trezno odgovorila, da na netu najbrž ni tako lahko najti pozitivnih izkušenj. Tisti s pozitivnimi izkušnjami redkeje pišemo o tem.

Gremo neštetokrat v trgovino, vsi so neznansko prijazni, vse kar potrebujemo imajo, nihče se ne zmoti pri blagajni in mi niti pomislimo ne, da bi o tem pisarili, a ko nam blagajničarka samo enkrat jogurt potegne dvakrat preko števca in morda še sikne kakšno pikro, se ta takoj znajde po vseh zobeh in na vseh socialnih omrežjih. Podobno je z zdravniki in našimi boleznimi.
Ohhh, kako sem pametna po bitki,  … po tisti, ki sem jo že dobila! A ko je govora o moji trenutni bitki – bitki za ščitnico, sem seveda spet prečesala vse forume, prebrala vse knjige, ki so v naslovu napovedovale bitko proti uradni medicini in verjela vsaki, ki je slišala karkoli od svoje none, strica ali sosede.
In tako sem bila tistega dne, ko me je v roke dobil prijazni zdravnik že rahlo marinirana in spanirana ter pripravljena za v lonec!
V ponedeljek, ko naj bi se javila v bolnici, so mi klecala kolena in rola papirja na WCju, je skrbno čakala na vsak moj naslednji jutranji obisk, ki se je tisto jutro dogajal pogosteje, kot klikanje po FBju.
Zbrali smo se v čakalnici Poliklinike in 7 “izbranih” so nas v spremstvu sestre pospremili v 3. nadstropje UKCja – oddelek za nuklearno medicino. 4 ženske, 3 moški, povprečna starost 100 let. Prisežem, vsi okrog mene sami metuzalemi, eden starejši od drugega. Jao, uboga jaz! Resda sem s seboj privlekla pol knjižnice, svoj računalnik, slušalke, svojo glasbo in zunanji disk na katerem je bilo filmov za enoletni filmski maraton, a konec koncev se bom najbrž vsaj ponoči morala znebiti slušalk in vsake toliko časa nameniti svojim cimram kak usmiljenja vreden nasmešek.
Vse predstavnike moškega spola so strpali v prvo sobo, in za drugo poklicali dva priimka od katerih ni bil nobeden moj. Joj, ljubi bogec, naj spravijo v sobo tisto visoko suho grižo v črni obleki, ki je že v čakalnici sikala in grdo gledala! Čez dan bo zagotovo sikala, ponoči pa smrčala! A na mojo grozo je ta gospa po pozivu tistih dveh priimkov stala hladno in nepremično. Jojme, ravno v moji sobi bo! A na mojo srečo je bila gospa naglušna in po drugi ponovitvi priimkov, me je odrešila in počasi odkrevsala v sobo številka 2, skupaj z priletno, majhno, okroglo in zgovorno damo.

Uf, torej rešila sem se grdogledajoče in mnogogovoreče dame in ostali sva le še jaz in gospa, ki je protokol očitno že obvladala.
Takoj je pozdravila sestre kot stare znanke in mimogrede povedala, da se po vrnitvi domov res ne moremo brezskrbno objemati z majhnimi otroki. Aha, imam srečo, v sobi bom z “Đombo” – starim izkušenim vojakom, ki je okope dal že skozi in točno ve kaj hudega nas čaka! Torej me ima nekdo tam zgoraj vseeno rad!

Takoj po menjavi naše civilke za povešeno in sprano pižamo, sva začeli klepetati in moja prva plast strahu in slabe volje se je odkrušila. Gospa iz Ajdovščine je bila na tem oddelku že tretjič!!! Prvič malce za hec – no, čisto resno so jo sicer vpoklicali, a po dveh dneh testiranj in pregledov, ugotovili, da ne bo deležna radiojoda in jo poslali domov. Čez nekaj mesecev so jo ponovno povabili, takrat so jo zadržali, v sredo je pojedla “bombo”, zgodilo se bojda ni nič, po enem tednu odšla domov, zdržala zadrževanje izven dosega rok in objemov svojih dragih in sedaj, 9 mesecev kasneje je zopet tu – isti oddelek, isto osebje, enaki postopki.

Baje gre tukaj vedno vse po enakem ritmu – v ponedeljek zjutraj vse “hiperaktivce” (vse tiste, ki nam ščitnica ali določen del, dela prehitro in preaktivno) zberejo na hodniku Poliklinike. Vedno zapolnijo vse postelje – 3×3. Vsi lačni (na tešče) se do 10h prebijemo do tretjega nadstropja, oblečemo v pižamice, sestra vzame kri, izpolni vprašalnik, razloži nekaj osnov – ja, naj ne pozabim, potolaži vse tresoče in bogaboječe paciente -, nato pa nas pusti, da se porazgubimo po sobah. Kosilo ob 12h, večerja ob 18h, vmes pa sprehajanje po hodnikih, obiski, ob lepem vremenu pa, če te ne moti črtasto sprana pižamasta moda, celo sprehod do bližnjih trgovinic. Domov te ne spustijo, lahko pa se celo dogovoriš za žur v sosednjem parku, da si le v sobici tam nekje do 22 ure. Zadeva se za vseh 9 (v našem primeru nas je bilo le 8 – v sosednji sobi je tretjo posteljo v torek zapolnila (spet) priletna gospa iz Idrije), v torek bolj kot ne ponovi, s to razliko, da nas v torek napolnijo s testno “bombo” – popiti nam dajo čisto malo radioaktivnega joda in v sredo zjutraj preverijo kam se je nakopičil.

Priznam, meni “gušteru” je zelo pomagala prisotnost “Ä‘ombe” na sosednji postelji, ki je s svojim prijaznim klepetanjem počasi odpravila vsak strah. In v sredo zjutraj, ko sva v sobo dobili še tretjo cimro, sva jo obe skupaj že tolažili in mirili, da stvari, ki jih je brala po netu, res ne morejo biti čisto realne, saj vse skupaj tu zgoraj – v žrelu nuklearke, zgleda bistveno bolj lahkotno.
Ja, ja, tudi jaz sem se naposlušala zgodb o tem, kako ti scvrejo povsem dobro ščitnico, kako si kontaminiran in to ogroža celo tvoje telo, jetra, ledvica, kako zdravniki šele naknadno po letih težav, za katere ne najdejo vzroka, ugotovijo, da je težava nekje povsem drugje in da so ti medtem pomotoma uničili ščitnico, kako so se ženske na svojih 80 pretiranih kil, v nekaj tednih zredile še za baročnih 30, kako so nekaterim ženskam menstruacije trajale še mesec po tej kontaminaciji, kako se moraš še mesece ogibati svojih dragih, saj je sevanje škodljivo – kako se torej ogibaš samemu sebi?!
In seveda naša nova cimra, mlada mamica, shujšane postave in upadlih lic, ki so jo ne, le nekaj dni vnaprej kot mene, ampak le nekaj ur pred “sprehodom skozi Černobil” povabili, da spakira kovček, se poslovi od svoje 4 letne hčerke, moža in odide na “zdraviliške počitnice”, je bila opremljena še z nič koliko podobnih zgodb.

Lejte, vem, da sem sila gostobesedna in da znate popiti že celo kavico, mojega zapisa pa ni in ni konec, zato bom spet uvedla čas za počitek in nadaljevala jutri. Ali pa mogoče pojutrišnjem. No, ja, enkrat letos!

Tokrat pa brez reklam.

Mi še tisti od zadnjič niso plačali, hehe. 😉

Ajde, trajalo je kar pol leta … ampak tukaj je tudi zaključek te metuljčkaste sage 😉

 

Objavljeno dne

Če metuljček na vratu preveč frfota

Zunaj 33°C, prvi šolski dan, gužva, jaz pa prav napočasi naštimana sedim v 3. nadstropju naše glavne hiše zdravja in zdrah (UKCja), v klimatizirani sobici, s televizorjem še iz prejšnjega stoletja, pribitem na steno, na postelji ob oknu sedi moja cimra – 63 letna gospa iz Primorske, na naslednji, tudi rahlo prekratki za vse, ki v višino merimo več od 170 cm, sedim jaz in vneto klofam po tipkovnici.
Ni mi hudega, res ne, vsaj zdaj, ko sem se spravila v pižamico in se pomirila z vsem kar me čaka. Klima dela, wi-fi še bolj, kosilo danes je bilo odlično, aparat za kavo deluje, moji oddelčni sotrpini so (ajde, nekateri) kar v redu, čeprav s svojimi ranimi skoraj petdesetimi skrbim za dobro povprečje … jah, da ne zaidemo popolnoma v obdobje demence in inkontinence.
V podporo temu vam povem kar nama je razložila sila prijazna oddelčna sestra; so naju tamladi dali v skupno sobo, ki je malce naprej, kajti tastari so čisto ob “recepciji” – ali kakorkoli se že v bolnici reče omizju v središču oddelka. Jah, ne zgodi se mi več pogosto … no, če prav pomislim, se mi sploh ne dogaja, da sem najmlajša v ekipi.
Oddelek Nuklearne medicine se sliši strašansko znanstveno, a prisežem, tu nihče ne razvija novega raketnega modela, čeprav smo se baje tu znašli sami hiperaktivci. No, ja, naj bi bili, a pri tej ščitnici človek itak nikoli ne ve.

Ja, čeprav vsaj pri meni bo nekaj na tej hiperaktivnosti, vsaj kar se mojega zmedenega pisanja tiče, a pojdimo raje malce nazaj in naj vse razložim oz poskušam razložiti kolikor toliko urejeno in razumljivo.

To, da sem se leta 2010 malce sesula – izgorela – ali nekaj v povezavi s stresom – to najbrž že veste. In če ne, potem si preberite tole, pa mogoče še tole. – no, pa še kaj za nazaj poglejte po tej moji spletni strani.
Krepko sem ga srala s svojim zdravjem in si zakuhala kar precej težav, ki jih še danes počasi rešujem. Zobke smo poruvali, si naštimali protezo, prebavo smo si kolikor toliko uredili, lask pač ni več, ampak saj mi tale frizurca tudi paše, kislino smo uredili z vsakodnevno jutranjo dozo limonade in občasnim žličkanjem olivnega olja, ostali so mi še sinusi (to bomo reševali kasneje) in pa ščitnica.
Da imam težave s ščitnico je enkrat leta 2012 pomislila zdravnica na pulmološki, ko me je malce potipala okrog vratu. Hmja, tole zna biti Hashimoto je rekla in celo nekaj okrog tega zapisala v moj izvid, a ker sem imela takrat še 100 in eno težavo, me takrat za tega Azijca res ni pretirano skrbelo.
In ja, eden od razlogov, da sem tako veselo pristala na bivanje v “norišnici”, je bil tudi komentar mojega ambulanto lečečega me psihiatra, da me bodo znotraj bolnišničnih zidov, vzeli bolj pod drobnogled in pregledali tudi moje ostale zdravstvene težave. “Ostale” so bile takrat po mojem mnenju itak EDINE težave, ki sem jih imela, saj z mojo psiho takrat ja ni bilo nobenih težav. In res, že takoj na začetku so vzeli pod drobnogled mojo ščitnico in pogledali ne le moj skupni ščitnični hormon TSH, ampak tudi njegove podrazrede T3 in T4. TSH in T3 v redu, le T4 je malce (res malce) štrlel iz povprečja. Hja, marca 2013 so brez, da bi jaz kakorkoli tarnala o težavah s ščitnico, ugotovili, da naj bi res imela težavo na tistem malem metuljčku, ki se nahaja na vratu in baje skrbi za tisoč in eno funkcijo v telesu. Aha, morda pa res moja rit ni velika zaradi Nutelle in majoneze, ampak je za vse kriva ščitnica ;)! Sem vedela! Saj so vedno razlagali, da se ženske, ki jim nagaja ščitnica, čudežno redijo od zraka. OK, resda sem rada popapala kak štrudel, dva ali tri ampak, to ja ni kaj takšnega, kar mi ne bi bilo namenjeno, a?
Saj so vsi vedno govorili naj se poslušam in jem tisto kar mi telo govori naj jem! Meni so moje brbončiče vedno povedale, kaj mi bo z užitkom zdrknilo po grlu navzdol in malce manj razločno zamomljale, da se mi bo to tudi nakopičilo na bokih in stegnih –
In kljub temu, da sem bila po 3 mesečnem tretmaju v norišnici, pomirjena, zrelaksirana in predvsem dojela, da se večina naših bolezni začne v naši glavi … in to z vrtinčenjem naših misli … in sploh dojela, da moje bodoče zdravje leži le v mojem prihodnjem umirjenem in srečnem življenju in bila takrat “pravzaprav zdrava”, le odšla na specialistični pregled na Polikliniko. Da vidim kaj je na tistem T4, ki mi nikakor ne pusti, da bi z Nutello v ustih, shujšala.

Minili so še kakšni štirje meseci, ko sem končno prišla na vrsto, se odpravila v tiste zabačene kletne prostore, kjer so mi (ne pozabite – takrat pa res že popolnoma zdravi), ponovno vzeli kri za pregled ščitničnega hormona in po njihovem postopku, naredili tudi ultrazvok – in – opa, odkrili, da imam spet na obisku tistega Japonca in še – vragca – nek gomolj. Aaaa, G kaj?!
Bodo punktirali, so rekli, da vidijo, če je rakasto! Kaj?!!!? OK, resda nimam polovice zob, niti ene kocine in potrdilo, da sem zmešana, ampak drugače sem Z D R A V A!
Pritisk mi je narastel v neslutene višave, lička so postala rdeča kot pri Sneguljčici, glavobol pa močnejši kot po močno prekrokani noči. Ali niso eni nekje in nekoč govorili, če dregneš v rakasto, da to potem eksplodira?! Joj, a naj jo kar popiham še preden kdo zapiči punkcijsko iglo v moje sršenje gnezdo, sem razmišljala vročičnih lic. Pa so me hitro rešili muk in mi povedali, da ne bodo punktirali, saj je že rentgen pokazal da tvorba ni rakasta.
Ahhh, tako sem bila srečna, da sem iz stanja hude bolezni v nekaj trenutkih ozdravela, da nisem ničesar več vprašala. Me je kar odneslo domov.

No, ja, pa me je doma začelo žuliti kako so lahko prepričani in kaj torej pomeni ta nerakasti stvor? Å e več vprašanj pa se mi je porodilo, ko sem nekaj dni zatem dobila pošto z izvidom, kjer so zapisali, da mi sledi bolnišnično zdravljenje z radioaktivnim jodom. RADIOAKTIVNIM? Od kdaj pa kontaminacija zdravi?!
Seveda, če mi zdravniki niso nič povedali, sem vprašala strička Googla in joj, prejoj, seveda je splet poln grenkih zgodb o skurjenih ščitnicah, uničenem zdravju, zgroženih zdravnikih izven naših meja, ko so izvedeli o enormnih količinah radiacije, ki so jih naši natovorili ubogim na ščitnici bolnim Slovencem. In če k temu dodam še svoj odpor do zdravil in ponos, da sem vso pot od izgorelosti do “skorajda polnega zdravja”, prehodila brez farmacije, brez Helexov, Apaurinov, Sanvalov, Cipralexov, Ranitalov in celo Lekadolov. In zdaj naj bi se jaz – “skorajda popolnoma zdrava”, pustila Černobilovsko obsevati?! Naka, to pa res ne bo šlo!

Mesece preden sem dobila tisto pravo, dokončno povabilo za “enotedenske počitnice” na Zaloški 2 sem porabila za indijanske plese, meditacije in upanje, da mi bodo tumorček odčarali vrači in podobni bioenergetiki. Čeprav so mi pred leti, ko sem se postavljala na noge, ti res pomagali, tokrat ni uspelo. Tumorček je počasi in vztrajno rastel. Ker mi zdravnik na Polikliniki ni hotel dati ultrazvočne slike mojega stvorčka (nkol mu ne bom pozabila), sem si po nekaj mesečnih vračevih čirulačarulah, ultrazvočno sliko plačala sama in se po izvidu, ki je kazala, ne le, da stvor ni izginil, ne da se je kakorkoli zmanjšal, niti isti ni ostal – ne, stvor se je kljub vsem indijanskim plesom, zvezdam postavljenim v pravo razmerje in vračem, ki so mahali okrog mene, še povečal. Jok, obup, tarnanje, nato pa odločitev, da poiščem novo mnenje – tokrat zdravniško. Bom žrtvovala nekaj denarcev in tako pridobila vsaj iskreno – ah, ne iskreno – sploh kakršnokoli strokovno mnenje, saj ga takrat na prvem pregledu nisem niti slišala – ali pa ga morda niti nisem dobila – spomnim se le, da mi je zdravnik nekaj pripovedoval o možnostih zdravljenja z radiojodom in češ koliko ljudi gre skozi ta tretma, torej zato to res ni ne vem kaj groznega. Aaaa, ogromno jih kadi, ogromno se jih zapija, na miljone se jih naliva s Coca-Colo, vsi zadnje čase rinejo v Nemčijo – pa to res ne pomeni, da bom zato tudi jaz, k’ne?!

In sem šla – nekih 80€ sem odcolala (bilo bi več, a ker sem imela s seboj sveže ultrazvočne slike, sem plačala le 😉 še za strokovno mnenje), zdravnik se mi je lepo posvetil, mi vse razložil in me predvsem razveselil z diagnozo “čakanja”. Je rekel, da bi on še opazoval in malce počakal. Češ operacija, za katero sem navijala ni kačji mašelj, radiojod, ki ga odklanjam jaz pa tudi ni takšna nuja, pri mojem 2cm velikem tumorčku.
Minilo je kakšno leto, čeprav mi moj gomoljček ni povzročal nobenih težav – vsaj jaz jih nisem opazila – se nikakor nisem mogla znebiti občutka, da mi nekje na spodnjem delu mojega grla, straši nek počasi rastoči tvor. In ta baje vpliva na srce. Zato sem se nekega majskega jutra ponovno znašla v kletnih prostorih Poliklinike. Tokrat sem zaprosila za drugega zdravnika. Tistega, katerega ime sem dobila v priporočilo. Bomo videli kaj bo on rekel.
Hmja, ja, kaj bi rekel?! – ponovno sem dobila pošto s predlogom za “zdravljenje” z radioaktivnim jodom. Tokrat se je predlagana količina še povečala. Ja, seveda, saj je zlobec vztrajno rastel. Na izvidu je pisalo skoraj enako kot prvič, le z dodatkom, da se pred terapijo pogovorim z zdravnikom. Najbrž osebje ve, kaj pomeni “pogovor z zdravnikom” in kakšni so postopki, a meni žal ni bilo prav nič jasno. Naj grem takoj s tem listom na Polikliniko in poiščem zdravnika? Me bodo oni poklicali? Naj grem vprašat svojo osebno zdravnico?
Odločila sem se za nojevo različico, potisnila glavo v pesek in čakala.

Po treh mesecih peščenega zatiskanja oči, je priletela nova pošta – čez 5 delovnih dni naj se s copatki (ajde, to sem dodala zaradi boljše rime ;)) oglasim na Polikliniki, pospremili me bodo na oddelek, kjer me bodo kontaminirali in ker bom nekaj dni sevala, me bodo za 1 teden zadržali za zaprtimi bolnišničnimi vrati.
Povem vam, če bi imela lase, bi mi stali pokonci! A oni mislijo, da jaz kar doma sedim in čakam kdaj me bodo pocukali za rokav?! In da se tako na hitro spravim in zaprem v nuklearno komoro?! Kje se skriva zdaj ta zdravnik, ki mi bo vse (kao) razložil?!

Seveda sem naslednje jutro zakurblala svojo Hondo in se rahlo penasta postavila pred sprejemno okence oddelka za ščitnico.

… in seveda imam spisano vse kar se je dogajalo od tam naprej … a ker me je naš TV okužil s tem, da je treba reklame spustiti takrat, ko postaja najbolj napeto, bom tudi jaz tukaj zaključila
… ne, ne, nobenih reklam … čeprav … ajde, nič ne škodi,
če pohvalim našega vaškega oštirja Pri Kovaču in njegove hude štruklje … pa prijateljico Natašo, ki v Fotospovednici iz vsake naredi carico (fotke, ja, fotke) … pa sorodnico Karlo, ki v svojem salonu v Å iški čudovito zmasira podplatke pa lička … pa še kaj … in …

kovac

 

 

 

fotospovednica

 

 

 

 

lavanda

 

 

 

no, nadaljevanje zgodbe pa sledi naslednjič … ko (če) boste pogledali reklame in povšečkali kar je za povšečkati. Hec, hec, ker tile trije sploh ne vejo, da so v reklamah. Sem jih kar sama dala, ker res iskreno mislim, da so vredni greha, tega, da prekinejo napeto zgodbo in vaše pozornosti.

Za tiste, ki imate še kaj energije in se vam kava še ni popolnoma shladila pa tukaj povezava na drugi in zadnji del tega zapisa.