Pokemon go – Pokemon no

Pokemone lovijo. Ježešna, že tistih na karticah nisem razumela, kako naj bi razumela tole novo igrico! Sem zagovornik tega, da je treba it v korak s časom, zato sem pred kakšnimi 12 leti začela blogat, pa tudi Twittala sem, si odprla FB profil, ko sem za svoje prijatelje morala izbirati kar naključne ljudi, ki so imeli z menoj skupen le priimek, ime ali dekliški priimek. Jap, kar iskala sem ljudi, ki so na tej novodobni pogruntavščini in si jih priklapljala med prijatelje, saj takrat ni bilo »gor« nobenega mojega znanca in je bilo malce neumno pisariti na svojo steno, če pa tega potem nihče ni bral. 🙂

In potem je počasi moj sin dopolnil 14 let in med prijatelje sem lahko dodala njega, torej res prave prijatelje in njegove prijatelje. Vem, vem, how desperate was that, ha?

Počasi pa sem celo odkrila konkretne prednosti te novodobne igračke. Facebook se je izkazal za odličen imenik. Jaz si namreč hitro zapomnim obraze, imena, poklici, telefonske pa tik-tak izginejo v pozabo. Tudi preveč redoljubna nisem … no, rada imam urejeno in čisto, a nekako nikoli ne pridem do tega, da bi svoj čas posvečala npr. sortiranju vizitk. Pri meni so se vizitke vedno izgubile. Pa itak nikoli nisem vedela kdo konkretno stoji za kakšnim umetelno zrisanim logotipom.

In tako je FB postal prava stvar. Sčasoma sem si ustvarila še en profil in prvega prečistila (žal sem tudi tu podobna kot z vizitkami … kar nekaj mečkam) ter tam pustila le tiste, ki jih RES poznam ali sem jih vsaj enkrat tudi v živo srečala, na drugem pa vljudno sprejemala povabila vseh1 … tudi tistih, za katere vem, da mi poskušajo le nekaj prodati 🙂

Čeprav je marsikdo pljuval tako preko blogerjev, kot preko Facebooka, vam moram povedati, da je eno in drugo meni prinesla le dobro. Preko bloga sem spoznala precej ljudi, s katerimi sem še danes v stikih, večinoma so to ljudje, ki se ne bojijo novosti, bistri, polni življenja in pogosto tudi poslovno uspešni. Tisti zagreti smo se srečevali na seminarjih, pisali za poseben Blogerski časopis, imeli Bložič (božično srečanje), krvodajalske akcije in se kar pogosto družili in spoznavali. Spomnim pa se, da je nekoč urednica One Sabina Obolnar, posvetila kar cel članek tem »ubogim«, zafrustriranim in za štirimi stenami zaprtim čudakom. 🙂

Tudi fejsbujkaše imajo nekateri še vedno za čudake. Še nekaj let nazaj so me moji vrstniki2 začudeno gledali, češ kako lahko izgubljam čas na internetu. Danes, ko se nekateri iz FB že selijo na Instagram ali Snapchat, pa mi vsi tisti prijatelji preko FB pošiljajo vabila za socialne igrice.

Ne, ne, tako v korak s časom pa ne želim iti – igrice me niso zanimale niti takrat, ko sem na svojem prvem poslovnem računalniku prvič videla Tetris in Minesweeper.  Priznam, sem ju zaigrala parkrat, ko res, res, res ni bilo dela … čas kislih kumaric, saj veste … in tudi štrikanja nisem imela pri sebi 🙂

Facebook danes še vedno uporabljam za imenik. Ko se ne morem spomnit imena, grem preko profilnih slik svojih prijateljev in vedno pomaga. Ko me nekdo vpraša, če poznam koga iz marketinga ali računovodjo, spet … grem preko seznama svojih prijateljev. Četudi tista oseba ni na FB, mi kakšen obraz ali naziv podjetja, asociativno pomaga pri razmišljanju.

Uporabljam ga za svoj dnevnik, ki mi včasih pomaga poiskati ime tistega gostišča, v katerem sem bila lani … pa se ne morem spomnit imena.

Pomaga pri iskanju bivših sošolcev za obletnico valete ali mature. Pomaga pri spoznavanju novih ljudi. Res! Nemalokrat sem poznanstvo iz FB nadgradila s srečanjem v živo. Pomaga celo pri vzdrževanju rednih stikov s sorodniki 3, sploh pa pomaga pri prijateljih, ki živijo v tujini.

Ali se kaj naučim iz njega? Hmja, no, ja … morda tudi, saj sem povezana s skupinami s skupnimi interesi. Ker imam težave s ščitnico, sem v skupini takšnih, zanima me fotografija in seveda sem v takšni skupini, pa dizajn in seveda skupine povezane s fakulteto, kjer študiram.

Pomaga mi, ko se zatakne, ko se mi možganske celice skurijo, ko stric Google odpove (oz. ne razume moje zmedene govorice), takrat vprašanje postavim na svoji FB steni. Vedno se najde nekdo, ki me razume bolj od strica Googla in pomaga.

Tudi poslovno se mi je FB že obnesel. Ker se nanj spoznam bolje od povprečja, sem prijateljem že urejala njihove FB strani. Ali sem kaj zaslužia? No, ja, ni bilo za obogateti, a če nič drugega, sem dobila kakšno kavico zastonj, kak kozarec vloženih kumaric, marmelado in nedeljsko družinsko kosilo.

A kot pri vsaki stvari; ne gre le v eno smer. Iz FB se ne da nič potegniti, če tudi ti njemu nič ne daš. Potrebno je malce časa tudi »zapraviti« na njem. Jaz imam zaznačene posebne prijatelje in njihove novice me posebej opomnijo nase. Tiste prebiram, povšečkam (in jim tako dam vedeti, da jih spremljam), včasih pa tudi kaj pripomnim. Tudi sama moram kaj objaviti, zato se potrudim, da ob kofetkanju4 poslikam tisto kavico in ob njej napišem kaj strašansko pametnega.

Twitter se me ni prijel. Tja žal niso šli moji prijatelji in nekako nisem imela moči in energije, da si na novo širim krog prijateljev, ko pa že imam enega na FB.

Linkedin uporabljam. Predvsem za malce bolj resne zadeve. Nekaterih ni na FB in tako si delam imenik še tam. A ker žal trenutno nimam poslovnih načrtov, kjer bi imelo smisel pisanje resnih zapisov, ta stran bolj ali manj čaka na boljše čase.

Tudi Instagram mi je všeč. Ta mi pomaga, da preko sinove punce vidim, da je moj sin ok. Namreč med potovanji v tujini je to edini način, da vidimo, da otroci še migajo. Dokler so fotke gor, imajo še dovolj energije in zdravja.

Priklopila sem se na Snapchat. Ker sem na faksu … in ker sošolci pravijo, da je to zdaj in. Še ugotavljam, kaj je tako in. 🙂

Očitno se staram, ker me tudi ta Pokemanija ni zagrabila. Da bi iskala Pokemone po širnem svetu? In se medtem ne bi pogovarjala? How not cool is that?!

A morda, morda … pa tudi pri Pokemonih ugotovijo, kako se jih da uporabiti v poslovne namene. Morda zadevo nadgradijo tako, da bodo Smrkci preko te aplikacije iskali svoje sanjske Smrkete ali delodajalci svoje Pokemonske delavce … Kdo ve?! In če bo tako, bom tudi jaz poskusila s tem. Do takrat pa po travnikih in ulicah letam z mojim gospodom ali s prijateljem pod roko, kužkom na špagi in če že s telefonom, imam v njem slušalke in ponavljam Kitajščino.

  1. no, ne čisto vseh … malce pa znam tudi presoditi kdo je čisti norc []
  2. veste pašem v razred fosilov, ki so že praznovali Abrahama []
  3. imam jih nekaj, ki živijo na povsem drugem koncu Slovenije []
  4. ko tako ali tako nimam česa pametnega početi []

da ne bi pozabila

Ohja, zdaj si možgančke že nekaj časa obremenjujem z zapisovanjem … seveda si zapisujem le miselno nekam v delček možganov, ki naj bi memoriral … stvari, ki jih ne smem pozabiti, ker so sila pomembne za mojo blogersko pisarjenje.

V mislih med jutranjim tekom spisujem cele članke, a ko pridem domov, je čas za tuš, oblačenje, pogosto tudi za umivanje od kakšnega blata in bognedaj dreka popacanega Otisa, čas za obvezen zajtrk, potem pa je v naslednjih nekaj minutah že potrebno drveti v službo. Ja, ja, od avgusta dalje spet hodim v službo, v novo službo in tudi o tem bi tako zelo rada pisala, a kaj ko je pred službo in potem po službi potrebno postoriti še tisoč in eno stvar, na koncu Otisa odpeljati še na večerno kakanje in sprehajanje, še kaj prebrati in ahhhh, ura je kot bi mignil polnoč in takrat je pač potrebno iti spat, če želi človek biti naslednji dan ob pol sedmih pokonci in naslednjo uro tekati po sosednjih travnikih in pašnikih in si sproti v misli beležiti nov članek, ki bi ga bilo nujno, nujno potrebno spraviti na blog.

V psiho testu, ki so mi ga naredili v norišnici, so (poleg vsega ostalega, seveda) zapisali tudi, da so moje spominske sposobnosti nadpovprečne. Kako dolgo se povprečni ljudje spominjajo člankov, ki so si jih zapisali v možgane? Jaz si torej lahko privoščim malce več mečkanja, a v nedogled tole res ne bo šlo, kaj?!

O križarjenju iz leta 2011, o katerem bi lahko pisarila ves teden, a nisem zapisala prav ničesar, sem pozabila že skoraj vse, spomnim se le še občutka strahu, ko smo se celo noč prekucavali preko 12 metrskih valov. Pa kako prijetno sem se počutila na Madeiri. Ja, tega se še spomnim, a tudi to je šlo že v pozabo, če danes ne bi v neki reviji zagledala članek o tem prekrasnem otoku sredi oceana. Takrat sem imela prebliske, da bi se tja kar preselila, a kaj ko celo pokanje prtljage terja svoj čas, jaz pa si ga nisem vzela niti za pisanje. O Madeiri res najbrž ne bom pisala, bi pa vsekakor morala opisati najine (jap, zdaj pišem le še v dvojini, ker se je naš najstnik počasi odklopil 😉 ) letošnje kratke a vendar krasne počitnice v vasici Cola ob Gardskem jezeru.

Že nekaj časa si želim napisati nekaj v spomin mojemu dragemu prijatelju Borisu, ki ga žal ne bom nikoli več videla. A vedno ko se lotim pisanja, besede zvenijo patetično in prazno in nikakor ne povedo tistega, kar čuti srce.

Tudi norišnica mi je pustila toliko čudovitih spominov, ki jih bo treba preliti na … uf, tole je fosilno, če rečem na papir, kajne … torej na tipkovnico?
Od odločitve, da počistim bazo FB prijateljev in vsakega povabim na kavo in kosila z Matejem Golobom, ki je to idejo še nadgardil, se spopadam z željo, da začnem tudi jaz pisati intervjuje z ljudmi, ki jih poznam ali spoznavam, a sem še vedno le pri pobožni želji.

Vsekakor bo treba nekaj napisati o občutkih, ki me prevevajo ob moji novi službi in nasploh o tem kaj in s čim in zakaj se ukvarjamo.

Pa niti slučajno ne smem pozabiti na podroben opis mojega izleta v London, ki sem ga imela s svojo novo nišefico (ona pač pravi, da ni šefica). 6 izjemno zanimivih, drugačnih, polnih dni v enem najlepših svetovnih mest je v moje misli zapisalo že nešteto člankov.

Odkar sem v novi službi se ukvarjam tudi z idejo o tem, kako naj bi izgledala moja popolna pisarna. Vse sem že zapisala. V mislih, seveda.

Pa kako spreminjati navade in kam naj bi to peljalo. Ja, o tem ravnokar berem knjigo in ideje in zapisi se mi kar krešejo in prav vsak jutranji tek v zadnjih dneh mi zapiše nov članek na to temo. V mislih, seveda.

Pa nekaj o zdravi prehrani, ko se že ravno tudi v poslu ukvarjam s tem področjem in ker me misel na hujšanje (ups, zdravo življenje) tako ali tako že ves čas preganja.

Pa še kakšno o našem Otisu in njegovih avanturah …

Jooooj, še dobro, da grem jutri zjutraj spet na jutranji tek 😉 !

Če me že sprašujete

kaj se je teh nekaj zadnjih tednov, mesecev oz. no, bodimo odkriti – let, dogajalo z mano, naj vam povem, da sem poleg nekaj resnih zdravstvenih težav imela tudi resno ustvarjalno krizo.

Bi pisala, rada pišem, imam 278 idej o čem vse bi razpravljala takole v javnosti, a ko sedim pred računalnikom …. če že najdem čas, vse ideje, ki so se mi še pred kratkim zdele briljantne, potonejo v poplavi samokritike.

Blog sem začela pisati, ker se mi je dozdevalo, da imam toliko tega povedati. Če sem povsem odkrita, so me v to vodili bolj negativni vzgibi. Češ bom na ta način povedala tisto, kar “jim” gre. “Oni” so bili več ali manj neopredeljivi osebki, kot npr. zdravstvo in čakalne vrste …. pa učitelji, frizerji, trgovci, malce pomešano s sodelavci, bivšimi kolegi, ki so mi kdaj pa kdaj nevedno ali celo namerno stopili na žulj, skratka vsem njim bom lahko vpila in jasno in glasno povedala, kar jim gre. Ja, ja, rada pišem, a konec koncev bi lahko pisala, tako kot vse do tistega marca leta 2007, v kakšnega izmed mojih 13 razcefranih blokov in zvezkov, ali pa besno, kot že ničkolikokrat, uničevala sponke za spenjanje papirja. Ne, jaz sem morala začeti blebetati in frfotati na spletni strani, ki jo lahko bere neomejno število meni povsem neznanih osebkov!

Kul, kako je bilo lepo, ko so moje besede dobile tudi ozadje, barve, dodajala sem fotografije in bila navdušena nad prvimi kliki, ki sem jih dobila na svoji strani. Le kdo je zašel sem v tistih prvih dneh? Najbrž le fantje, ki so mi pomagali pri postavljanju strani.

In občutki, ko sem dobila prvi komentar! Waw, krasno, kar prenehala bi hoditi v službo, le še pisala bi. No, no, tako hudo res ni bilo, a nekako te prevzame, ko opaziš, da obisk iz treh dnevnih klikov, poskoči … ja, ja, poskoči 🙂 na 10 ali celo 20. Na blog pridejo celo takšni, ki niso iz kroga prijaznih sorodnikov in znancev, včasih se razvname celo debata, komentarji narastejo na 3 ali celo več1, obisk pa vztrajno raste in tako nenadoma ugotoviš, da te berejo tisti tvoji, pa tisti dobri, pa tisti tanesramni, pa tisti, ki te ne marajo, pa tisti, ki s svojim časom nimajo početi, kaj boljšega, kot pisati pikre in nesramne komentarje, pa tisti, ki so neznansko prijazni …. Ti pišeš, pišeš enako, kot nekoč v svoj raztrgan zvezek, pišeš pač …. ne razmišljaš komu …. neopazno obisk naraste na 6.000 klikov mesečno in niti pomisliš ne, kdo vse se skriva na drugi strani internetne mreže, a ti se niti ne zavedaš, da razgaljaš sebe, prijatelje, družino.

Včasih blekneš neumnost, včasih komu polepšaš dan, sebe pa malce prevetriš in si zbistriš misli. A ko takole leta tečejo, postajaš do svojih zapisov vse bolj kritičen, prebereš kakšen zapis, ki ga je napisal tvoj otrok, ki je še pred kratkim odprtih oči občudoval vse kar se je zapisalo pod tvojimi prsti, zdaj pa so njegovi izdelki vsaj desetkrat boljši od tvojih, no, takrat pride do ustvarjalne krize.

A zdaj sem opravila s tem! Tako kot sem opravila s svojo boleznijo, sem v paket zapakirala tudi samopomilovanje, preveliko samokritičnost in nesamozavest in vse skupaj odposlala na na … na … ma, saj je vseeno, ni jih več in spet se piše na dolgo in široko!

  1. hec seveda []

Klubi, mreženje, prijateljstva …

Dobri dve leti sta minili odkar pišem blog.

Z blogom se mi ni odprl le svet pisnega izražanja, kajti ta je bil odprt tudi brez javnega objavljanja mojih misli, ampak se mi je odprl tudi svet novih poznanstev in novih prijateljstev.

Pred več kot letom dni je urednica One Sabina Obolnar posplošujoče in omalužavajoče udrihala po blogerjih, kot zavrtih, zapitih, skorajda zafiksanih in zafrustriranih frikov, ki pozabljajo na družabno življenje in se jim oči svetijo kot ekrani njihovih računalnikov.

Hmja, zase lahko rečem, da sem bila preden sem se spustila v globine bloganja, hiperaktivno in precej družabno bitje, z blogom pa sem to svojo lastnost le še nadgradila. Upadla sem v skupino ljudi, ki jih druži ljubezen do pisnega izražanja, ki so v povprečju bolj ekstrovertirani, kot ne, kar najbrž pomeni, da se radi družijo, zabavajo in jim računalnik zagotovo ne pomeni edinega tolažnika v njihovem življenju.

In z blogom so prišli tudi Karmen, Maša, Jan, Boštjan, had, Val, Uršula, Denis, Roman, Alex, Cuzak, MC …. kup prijateljev … ponekod le znancev (zaenkrat), ki so obogatili moje življenje, ki niso le virtualna bitja brez resnične podobe, temveč so osebe, ki sem jim zrla v oči, segla v roko, popila kavico, dve, se z nekaterimi spoprijateljila in so pustili sled v mojem življenju.

I ne le to …. blog in čari virtualne komunikacije so me peljali naprej. Seveda sem morala poskusiti vsako novo stvar, o kateri so blogerji tako veselo pisali. In prijavila sem se na Twitter in ga veselo začela uporabljati. Po nekajkratni uporabi, sem sicer ugotovila, da me omejenost pri kratkosti sporočil, preveč omejuje …. kaj češ, sem pač gostobesedna punca … in zadevo opustila.

Prijavila sem se tudi na PlaxoLinkedin pa Jaiku, pa Netlog …. a po pravici povedano vse to ne vem natančno na kateri kruh naj namažem 🙂 ….

Pa sem pred kakšne pol leta naletela na E-cademy. Obiskovala sem Londonsko šolo PR-a1 in na eno od predavanj je prišla Andreja Lajh z gospodom iz Maroka. Gospod je predaval o mreženju, pomembnosti poznavanja novih ljudi v sedanjem poslovnem svetu in nekaj dni zatem je v moj nabiralnik priletelo Andrejino prijazno povabilo za priključitev v novo internetno socialno mrežo in ker sem bila vajena prijavljanja na takšne stvari, svojo sliko namenjeno takšnim zadevam sem imela že pripravljeno, klik, klik, klik …. in tudi tam sem ustvarila svoj profil. V prvih dneh so me kontaktirali ljudje s celega sveta, kontaktirali so me resni, zreli poslovni ljudje in ne kup otrok, ki ne vedo kam s svojim časom. Pisali so prijazna pisma, se predstavljali, mi nudili svojo pomoč in sama sem navdušeno odgovarjala vsakemu in poskušala v skupino povabiti tudi svoje prijatelje.

Danes se mi sporočil, ki jih dobivam na E-cademyju ne da niti odpirati. Vabijo me v takšne in drugačne skupnosti, ki podpirajo mir na svetu, opice v džunglah, deževnike v sušnem obdobju, breje čebele brez čebelnjakov …. ok, ok, malce sem zašla, vendar bistvo ste dojeli, kajne?

A tudi E-cademy mi je prinesel na pot nekaj novih prijateljev in ne dvomim, da jih bo še nekaj. Ena od najbolj aktivnih oseb na slovenskem delu E-cademyja je zagotovo Andreja. Iz internetnega pisarjenja in druženja pri kvazi podpiranju brejih čebel, je druženje prenesla v realno življenje in ga razširila tudi na prijatelje, ki E-cademyja sploh ne poznajo. Z Žigo sta druženju in spoznavanju dala povsem drug nivo, mu dala smisel, ime, frekventnost, ga sistematizirala in verjamem, da se bo iz te vrste prijateljskega druženja še marsikaj zanimivega razvilo.

In na koncu je tukaj še FaceBook.

Facebookov profil osebe Saša Gerčar.

Na Facebook sem se prijavila …. khmm … ma ne vem kdaj …. enkrat po Plaxu in Linkedinu in začetku bloganja ter pred vsemi ostalimi neumnostmi. Vpisala nekaj svojih podatkov, naložila sliko, poklikala tiste 3 ali 4 prijatelje za katere sem vedela, da so tam, potem pa na to pozabila, tako kot na vse ostalo.

Ahja, še neka neumnost, ki mi ne dopusti dolgega pisanja in razglabljanja in za katero spet ne vem na kateri kruh naj jo namažem!

A danes je Facebook nekaj, kar mi omogoča hitro komunikacijo z veliko znanci in prijatelji. Odkar uporabljam Facebook sem šele spoznala, koliko ljudi spoznam, se z njimi celo spoprijateljim, pozabim prepisati podatke z vizitke, bejbe se ločijo pa spet poročijo, petkrat preselijo … in naši stiki se porazgubijo.

Odkar sem na Facebooku, za vsakega novega kolega najprej pobrskam po FB-ju, ga kliknem in že sva na vezi. Ne bo šel v pozabo, zagotovo ne! Poskušala sem najti bivše sošolce (sošolke so itak že najmanj 3x spremenile priimke 🙂 )), a žal se očitno moja generacija ni ravno premaknila mnogo dlje od priročnega majhnega kalkulatorja. Tudi pri bivših kolegih nisem imela bistveno več sreče … no, enega ali dva sem le uspela izbezati na površje ….

Baje se ljudje bojijo kraje identitete in kaj še vem česa?! Zakaj za vraga bi nekdo želel biti jaz?! Če že krade identiteto si bo ja izbral kakšno mljašo in bolj prsato in usato bejbo 🙂 ….. no, konec koncev pa si takšni paranoiki lahko na FB nabijejo le ime in priimek, dovolijo vpogled v njihove podatke le narbltabližjim prijateljem in za sliko pustijo tisto sivo belo glavo gospodične Nobody!

  1. v Ljubljani … žal, žal 🙁 []

24 načinov kako spraviti starše ob živce

Sicer bi vam jih najbrž z lahkoto naštela … če se potrudim bi vam jih lahko nanizala celo kakšnih 240 in to tistih pravih, temelječih na lastnih izkušnjah.

Najbrž vam je vsem jasno, da tu ni govora o izkušnjah s strani froca, ki naj bi iznašel stoinennačin za živciranje svojih staršev. Jaz sem namreč bila1čisti angel, le beli kodri so mi manjkali in avreola okrog glave. Tukaj je govora o izkušnjah tistega, ki si z ehotonom (alkarkoližeje tisto, kar mi na glavo trpa moja Barbara) že leta prikriva rezultate uspešnega in kontinuiranega izvajanja tega tretmaja.

…. ampak to ni glavna poanta tega zapisa. Danes sem na googlovem analyticu pogledala statistiko obiska Jakovega bloga.

Ja, ja, Volk, ne razburjaj se 🙂 , jaz se ne vtikam v njegove stvari, ampak Jako statistika ne zanima, on le piše, jaz pa iz marketinškega vidika vedno rada pregledam kaj deluje in kaj ne.

In med prebiranjem statističnih podatkov, mi je v oči padel zapis “24 načinov kako spraviti starše ob živce”.

Ok, po netu se itak vesijo friki takšni in drugačni ….. saj mene so tudi iskali po pod “lulanje” in “dolžina tiča”, a tukaj me vseeno malce skrbi dejstvo, da je na to čudno ‘povpraševanje’, stric google predlagal rešitev, ki kliče na ime našega Jake. In še bolj srhljivo pri vsem tem je to, da je ‘frik’ med predlaganimi mu stranmi izbral ravno Jakovega in se celo razgledal po njem, če bi med zapisanim le kje našel nasvete za brezplačno2 beljenje las njegovih staršev.

Mogoče sem pa sama na Jakovem blogu le kje kaj spregledala in se teh 24 načinov skriva v temle skritem načrtu 🙂

Ja, ja, današnja mularija itak obvlada stoinennačin za šifrirano sporočanje in medsebojno širjenje vrlo pomembnih navodil za vrlo pomembna opravila, kar spravljanje staršev ob živce zagotovo je. 🙂


  1. in sem še 🙂 []
  2. ali pa ne []