Marley in jaz … pa še naš Garfo

Se sprašujete, če še tako vneto hodim v kino? Ja, ja, še vedno me boste pogosto srečali povsem na levi ali na desni strani zadnje vrste ljubljanskega Koloseja pri ogledu kakšne romantične komedije, drame ali pa kakšnega napetega trilerja.

A zaradi obdobja, ko sem si ogledala kar nekaj neumnih filmov, me je veselje do zapisovanja misli povezanih s filmom ali pa kakšnimi kinodvoranskimi dogodki povezanimi z neumornim žlobudranjem nadebudne bejbe, ki si je očitno pred kratkim nabavila mobi in je mama ni naučila šepetanja, še manj pozornosti pa je očitno posvetila učenju osnovnega bontona, popolnoma minilo.

Tokrat pa se temu enostavno ne morem ogniti, kajti že ves teden razmišljam o filmu za katerega sem pred ogledom mislila, da bo le še ena neumna komedija več, ki si jo bom ogledala v veselje našega sina.

Ne, ne, v filmu ni nobenih presežkov. Owen Wilson, Jennifer Aniston, kup otročajev in en labradoodle1 malce zmedeno letajo sem in tja, vendar pa ljubezen, ki se skozi film očitno splete med prej omenjenimi letajočimi liki, pusti vidno sled tudi v srcih gledalcev in na koncu prenekatera dama spusti po licu tudi kakšno solzico.

Ja, ja, priznam, da tudi jaz.

Marley je labradorec, ki je vse drugo, kot nežen hišni ljubljenček. Dokaj velika mrcina razbija, trga, praska, skače, grize ter podira vse kar stoji na njegovi poti.

Povem vam, nič bistveno bolj drugače, kot naša oranžna mačkasta zverina z imenom Garfield.

Garfielda smo dobili 1.septembra 2005. Jaka je pred tem že nekaj let neumorno težil z željo po psu. Pred tem je nekaj blebetal o konju in trendu primerno, smo iz psa počasi prešli že na mačka. Ker bi v naslednjem letu najbrž presedlali že na hrčke in miši, kasneje pa morda celo na pajke in podobno golazen, smo zadevo hitro zaustavili v fazi kožuhastih 4-5kg mijavkajočih bitij in mu že med počitnicami zatrdno obljubili, da bomo enega privlekli domov še pred iztekom brezskrbnih poletnih dni.

Moja mama točno ve, kdaj je potrebno priskočiti v pomoč 😉 , zato je v njeni soseski našla neusahljivi vir “prvovrstnih” rasnih mačk. Gospa, ki je živela nekaj metrov naprej od doma mojih staršev je imela hišo polno mačk in mačkonov. Ob zadnjem uradnem štetju jih je bilo nekaj čez 40.

1.septembra so se počitnice iztekle in naš mali naju je z enodnevno zamudo vlekel k mačkoljubki …. ali pa ravno to ni bila …. hmja ….

Pri res veliki ponudbi in raznovrstnosti ponudbe tako glede spola, starosti ali barve kožuha, se je naš Jaka odločil, da domov še isti dan odnese majhnega kremežljavega oranžnega mucka. Premajhnega, kar se mene tiče, a naš Jaka je tako ljubeče gledal tisto oranžno kepo, da smo ‘pikota’ popokali in odpeljali domov. Preden smo prišli domov, smo z “dojenčkom” v avtu, skočili še v mačjo trgovino in kupili še dudo, “stranišče”, dišeči pesek, takšne in onakše posode, hrano takšno in drugačno, praskalnik …. just name it!

Muko, ki smo ga poimenovali Garfield in ga danes kličemo Garfo je s seboj v naš dom poleg svojega šarma prinesel vse, kar maček sploh lahko prinese; garje, vnete očke, bolhe in angino. Ubožček je lulal za najtežje premakljivimi kosi pohištva, kakal na najbolj zavozlane šope kablov, a ko se je s svojim tresočim teleščkom stiskal ob naša lica in tresoč nikakor ni želel oditi iz naših ramen, smo mu oprostili vse grehe.

Z njim smo ob antibiotični kuri zbujali ponoči in brez večjih težav sredi delovnega dne hiteli domov. Njegova posebnost je bila sračkanje po garažah. Garfield je zelo družabno bitje, ki ga je v njegovi zgodnji mladosti od želje po druženju s svojimi človeškimi sosedi, kar razganjalo. Motovilil se je med nogami, ko smo se ob večerih mi ali kdo od sosedov pripeljali domov in trpali svoje avtomobile v neosvetljene garaže. Kar nekaj garaž in avtomobilov je bilo posračkanih preden smo uspeli odkriti, da za zaprtimi vrati ene od garaž (vsakič druge) s tihcenim glaskom miajvka naš mačkon. In še nekaj več preden smo vse sosede poučili o ustreznih ukrepih preden za sabo zaloputnejo garažna vrata.

Po garažah se Garfo ne smuka več in tudi za sosede mu ni kaj prida mar, a na avtomobile še vedno trza. Vsaj na naša dva. Vsakič, ko se vrnemo domov že od daleč vidimo oranžno kepo, ki teče proti našemu avtu.

Midva z Jako sva klepetulji. Ko se pripeljeva domov in se naš Mini že ustavi pred garažo, midva pogosto še kar sediva in se pogovarjava. Garfo skoči na avto in se motovili pred sprednjim vetrobranskim steklom ter naju opozarja, da je že čas, da se posvetiva tudi njemu. In če to ne pomaga, se v zadnjem času z vrhunsko mačjo eleganco pomika po robu, kjer se stranske šipe dotikajo pločevine stranskih vrat in če mu okno še odprem, zleze na armaturo in naju od blizu z resnim pogledom opozorja, da stvar postaja skrajno resna.

Jah, zadnjič sem očitno premočno počistila šipe in naš mačkon je, misleč da so stranska stekla že odprta, z veliko močjo odskočil ter priletel z glavo naravnost v zaprto steklo. Auč!

Sicer pa je butanja vajen. Očitno smo ga od njegove mame, ata, tet, stricev, babic, dedkov ter bratov in sester ločili še preden mu je kdo uspel razložiti smisel mijavkanja in praskanja, saj naš mijavka v res ekstremnih primerih.

Njegov jezik sporazumevanja je močno zaletavanje v vrata. “Spustite me k sebi” pove tako, da se z vso močjo zaleti v vrata, “lačen sem” pove tako, da se zaleti v vrata, “ven bi šel” …. spet zalet v vrata. No, ne en zalet ….. navadno njegova interpretacija predstavlja tudi polurno neumorno zaletavanje v vrata, ki ločijo njegovo sobo (spodnja kopalnica vključno s predsobo) od vseh ostalih prostorov.

Pred nekaj meseci je končno dojel, da mu je oplelo glede poležavanja po naših posteljah in kavčih in svojo taktiko zaletavanja je vsaj pri komuniciranju sporočila “Spustite me k sebi!”, spremenil v popolno (hinavsko?) tišino in potrpežljivo čakanje tik pred vrati. Ko nekdo od nas odpre vrata, Garfo kot strela hitro smukne mimo nas in se zapodi po stopnicah navzgor. In že nekaj sekund zatem leži na postelji in te gleda s svojimi (kao) nedolžnimi očkami. Ja, ja … mami potem nima srca, da bi ga spodila!

Vrhunec ljubečih mačjegerčastih odnosov pa dosežemo, ko ob 5h zjutraj vsa kremežljava tavam po stopnicah, da končno prekinem neumorno vratno zaletavanje. Takrat preklinjam vse bogove, ki so nam tistega septembra namenili tega oranžnega čudaka.

A odkar sem gledala Marleya, na našega mačkona gledam drugače. Srček mi zaigra, ko se peljem po našem dovozu in vidim, da mi oranžni kosmatinec že ljubeče teče nasproti. Ne bom vam govorila zakaj. Pojdite gledat film ….. vam bo takoj jasno.

Baje mački v povprečju živijo 15 let. Uf, še pri 55-ih se mi zna zgoditi, da bom tavala po stopnicah in sredi noči odpirala vrata našemu ostarelemu Garfolinu.

  1. kot ga je poimenoval najboljši Johnov (glavni moški lik) prijatelj []

RBD ali ABBA?

No, glede na to, da sem letnik 1965, vam je najbrž jasno, da v takšni tekmi zmaga Abba. Hvalabogu tudi pri našem 1995 letnikarju absolutno zmago vleče Abba.

Medtem, ko so se gruče pubertetnic gnetle pred Halo Tivoli, sva se midva z Jako odločila, da si ogledava muzikal.

To, da se ob lahkih romantičnih filmih moje srce kar topi, ni skrivnost, o tem sem pisala še v časih, ko sem v kino hodila bolj pogosto ….. no, ko so naši kinematografi imeli na sporedu bolj zanimiv program …, a o tem, da sem nekoč padala na Abbo pa zagotovo še nisem pisala.

Jah, nekoč ni bilo tako, kot danes. Ni bilo i-phonov, i-podov, dvd-jev, cd-jev in podobne šare, ki se nam dandanes kopiči po hiši. Doma smo imeli gramofon in kupe plošč. Kupe tistih malih, na 45 obratov, kjer je bila na eni strani plošče le ena skladba in za poslušanje druge, si moral stopiti do gramofona, dvigniti tačko, prijeti ploščo, jo lepo previdno obrniti in tačko postaviti ročno in z mirno roko na začetek ploščka. Cele žure smo imeli na ta način, da smo na roke pretikali Ivico Šerfezi in Ljubko Dimitrovsko. No, če si bil đek si imel pa še par tavelikih plat s kakšnimi Boney M in Abbo. Na LP-ejke (long play – morš misl’t) je šlo na vsako stran vsaj 6 komadov in tako je vsaj pol ure glasba neprekinjeno donela iz škrepetajočih zvočnikov.

In povem vam, Pepel in Kri ter Denis Russos so v mojih očeh popolnoma izgubili ceno, ko je na plan prišla Abba. Vsak rojstni dan, za Dedka Mraza in spričevalo je “padla” njihova nova LP-jka v mojo zbirko in danes bi res lahko rekla, da sem bila Abbina fanica. Po stenah sem lepila posterje in si po zvezkih pisala tekste njihovih pesmi. Vendar, evforija, ki zajema danes mladino ob RBD me ni nikoli grabila. Še danes ne vem natančno katera od pevk je Anna Frida in katera Agnetha. Who cares?! Poslušam glasbo, uživam v trenutku in to je vse!

Spomnim se, da naj bi nekega silvestrskega večera na avstrijski televiziji po polnoči predvajali koncert Abbe. Tisti, ki ste sedaj v letih, ko mislite, da ste še mladi, a vas v tekmah odbojke uvrščajo v ekipo seniorjev, tisti veste, da takrat koncertov ni bilo ravno veliko, o MTV-ju ni krožila še niti ideja, pod kabel se je takrat razumela le tista električna napeljava nad našimi glavami ter žica, ki je bormašino spravila v pogon, TV programov, vključno z dvema, ki sta imela na sporedu tudi v vročih mesecih, stalno sneženje z občasno nevihto, je bilo na izbiro le 4 ali 5 in na TV Slovenija so pod “zabavni program” šteli 5 minut Toma in Jerryja ter CIK-CAK (reklame), no tisti veste, da je koncert Abbe bil nekaj, kar se ne vidi kar tako.

A Abbamanija ali obsedenost z namišljenimi vzorniki mi vseeno ni zameglila uma. Prijatelji so šteli več, kot sedenje pred tv ekranom. Tisti večer sem odšla na zabavo k prijateljici, kjer Abbe niso “lovili” …. ja, antena pač ni bila dovolj visoka in ni dosegla Kamniških alp. Svojemu očetu pa sem le naročila naj mi koncert posname na kaseto. Pripravila sem mu kasetar (škatlo, kamor si vtaknil plastično ogrodje, ki je imelo v sebi navit trak za snemanje 🙂 ) ter mu naročila, da posname res VSAK komad! In ker ne bi želela ostati brez traku in imeti celotnega posnetka in morda ostati ravno brez Chicitite, sem mu naročila naj ploskanja ne snema, naj snemanje prekine s tem, da pritiska na gumb za pavzo.

Ves navdušen mi je naslednje jutro izročil posneto kaseto, rekoč, da je posnel res čisto vse. Bil je že precej zaspan in utrujen, a je vztrajal do konca in spravil nanjo res vse do zadnjega komada ….. celo obrniti mu je ni bilo treba (ja, ja, kaseto smo obračali in posneli še drugo stran traku).

Tiste Abbe zagotovo ne bom nikoli pozabila. Najprej se je začelo z “klap, klap, klap” in potem se je slišal tihi klik … aha, oče je pritisnil pavzo … in potem “klap, klap, klap” klik in “klap, klap, klap”. Bravo, ata, pavzo je pritiskal ravno obratno in mi posnel res čisto vsa ploskanja.

Danes sem po dolgem času obujala spomine. Briljantno! Krasen film. Vreden ogleda. Morda bi bilo še za odtenek bolje, če bi ga predvajali v Križankah in bi ljudje ob pesmih lahko še rahlo poplesavali ali si celo zapeli. Meril Streep je pa itak zakon.

Ne razumem

Že dolgo nisem ničesar pisala o filmih. Res je, že dolgo nisem bila v kinu, a tudi pred tem me noben film ni več navdušil dovolj močno, da bi o njem pisala.

Danes pa sva se z Jakom odločlila, da bova na vsak način odšla v kino in si bova ogledava kakšen film. Stala sva pred okenci in kar nekaj časa buljila v sezname predvajanih filmov … nekaj risank1, neki že najmanj 400x predvajani filmi2, grozljivke, ki nas niti pod razno ne zanimajo, ena bolana komedija, ki jo niti v največji suši ne gremo gledat in jo nikakor ne skinejo iz programa – Pozabi Saro, Drugo sestro Boleyn sem si enkrat ogledala sama in definitivno ne zanima Jako, Bob Dylan …. ne ravno …. hropec bi me namreč lahko še v sanjah preganjal in kot kaže nama preostane le Seks v mestu.

Naj bi 12letnika peljala na ogled Seksa v mestu? No, saj seksa v filmu itak ni nič …. a se bojim, da tudi česa drugega ni. Še vedno ne razumem zakaj si kdorkoli sploh želi ogledati ta film?!

Sem parkrat poskušala gledati posamične dele serije in nikoli zdržala dlje od 10 minut. Kaj to sploh je?!

Baje ta film gledajo zaradi mode. Hmja?! Če želim gledati modo potem raje preklopim na Fashion channel, če želim gledati romantiko, potem bom gledala Pretty woman ali How to loose a guy in 10 days. če me zanima humor, potem bom gledala Friendse, če bi rada videla lepe bejbe (ki ne vem zakaj bi me sicer zanimale), potem bom le te veliko prej našla v kateremkoli drugem filmu, kjer se me bodo usmilili in mi zraven hvalabogu dodali še kakšnega tipa za oči spočit, če me zanimajo dobri čevlji, potem zavijem v našo predsobo 🙂 , če pa iščem seks, potem itak tega v tem filmu ne bom našla!

Skratka vse skupaj se kaže kot, če bi iskala lepega, pametnega, izredno vplivnega, prijaznega, postavnega, bogatega in sposobnega moža, potem pa bi se poročila z Janšo.

  1. Alvin in veverički, Horton – risanke so zaenkrat še vedno najboljši izbor, vendar žal že videno []
  2. Dokler naju jackpot ne loči, 21- razpad Las Vegasa, Indiana Jones – kar smo videli že pred nekaj meseci []

Spet Amerika … tokrat letališče

Kot sem napisala smo bili pridni in na letališče JFK v New Yorku prišli 3 ure pred našim letom. Za vse tiste, ki ste vajeni našega Brnika ..ups, Pučnika … naj povem, da JFK ni le letališče, kjer prideš in najdeš šalter1 za Delto in se tam enostavno postaviš v vrsto za economy napisom (seveda :( ). JFK je letališče, ki ima posebne terminale za vsako letalsko družbo posebej. Torej že taksistu (joj, tudi o tem je treba nekaj napisati … ampak bom o tem raje pisala na svojem drugem blogu) je potrebno povedati, da želite na Deltin terminal in to Deltin terminal za mednarodne lete.

Mislim, da sem iz NY vedno letela z Delto in vedno znova ob vhodu doživljam isto zgodbo ter se vedno znova sprašujem zakaj že ne razširijo terminala ene svojih močnejših družb, saj se vrsta za čekiranje vedno začne že zunaj vhodnih vrat.

V vrsti za oddajo prtljage in check-in smo stali več kot eno uro! Če bi prišli vsaj kakšno uro kasneje bi najbrž čakali pol manj. Američani so namreč izredno prijazna bitja in se očitno želijo ogibati konfliktom ter kričavim Francozom ter jokajočim Mehičanom2, ali pa jih enostavno peče vest zaradi konfuznosti ob čekiranju, zato vsakih 10 minut prihiti človeček, ki na ves glas kriči: “Ali je kdo v vrsti, ki čaka za Paris (vstavi poljubno mesto)?” … in seveda ne glede na pozicijo in pozni prihod čakajočih v vrsti, se iz ogromne vrste vedno znova nabere skupina, ki dobi prednost pred ostalimi, saj je njihov let prvi na vrsti. No, mi klica za Frankfurt nismo dočakali, saj smo bili 3 (!) ure pred letom v doooooolgi in petkrat zaviti koloni.

Utrujeni, prešvicani, tečni … no, a vsaj pravočasni :) … smo se počasi premikali proti pultom za oddajo prtljage, ko nas tisti kričeči človeček, ki nas je non-stop postavljal na rep kolone (ker je pač vedno znova potegnil Francoze, Špance whatever iz zadnjih na prva mesta), obvesti, da takoj po čekiranju, lahko vsi kar najhitreje odidemo naprej ter izpraznimo prostor. Torej takoj po čekiranju, je potrebno narediti 2m vstran temu pa sledi znano odpenjannje pasov, ur, sezuvanje čevljev in odpiranje torbic za prenosnike …. skratka treba je preko carine, kamor pa seveda ne smemo vlačiti tekočine in hrane.

In naše solate?! In naš edini dnevni obrok?! Sem omenila, da je bila ura že pol petih popoldne? In da smo ravno takrat ugotovili, da v vrečki ni pribora? Ženska na blagajni Cafeevrope nam ga je pozabila nametati v vrečko!

Ker ima Saša vedno pri sebi rekvizite NNP3, je tudi tokrat iz torbe za fotoaparat potegnila eno (!) … žal LE eno …. plastično vilico. Vse 3 solate smo vzeli iz vrečke, si jih postavili na vrh kupa naše prtljage in se z vsem skupaj pomikali v koloni naprej, medtem pa si izmenično podajali vilico. Jah, kaj, drugače ni šlo! V usta smo si zbasali večjo količino solate in med tem, ko je eden prežvekoval je lahko drugi napikal svoj naslednji grižljaj. Kolona je bila zavita kot jara kača, zato so nas s slinami v ustih spremljali predstavniki vseh možnih nacij, spolov in starosti, a kaj … lakota je pač lakota!

Skoraj smo se najedli in napili, ko smo prišli na vrsto, preostanke hitro zmetali v smeti ter se podali preko carine. In tako smo prišli v brezcarinskem območju že 2 uri pred našim odhodom. Tomaž je bil najbrž srečen.

Sem omenila, da sem ravno v tem času ugotovila, da sem vsaj 5 dni prekmalu dobila menstruacijo? Torej sem imela vsaj nekaj dela, da sem po zelo skromnem prodajnem področju, ki ga sestavlja knjigarna, kičbonboniinčasopisštacuna, neka kozmetika, čokoladnica … potem pa le še večji predel, kjer se je in pije, poskušala najti ustrezne temu potrebne rekvizite. Meni najbolj ljubi OB tamponi so tam iluzija, drage moje, zato, če vas pot zanese na ta konec sveta, se raje tovrstno dodobra opremite in poleg plastičnih vilic in žlic, v NNP košarico dodajte tudi tampone. Po nekajminutnem šnofanju in brskanju, ko sem želela te stvari najti sama brez nepotrebnega kričanja in angleškega razlaganja ter mahanja rok, sem le sklenila, da se postavim v vrsto tiste kičbonbončasopisštacune in pred vesoljno publiko povprašam, če imajo slučajno tiste ekstra, ekstra velike in močno vpijajoče tampone.

Imajo, vendar imajo le ene vrste in še to s celim torpedom za lažje vstavljanje4 in to pakirane po 2 skupaj. 2 tampona, ne 2 škatlici! Pa kaj američanke to počnejo drugače in potrebujejo le enega na začetku in drugega na koncu ciklusa??? Ej, kaj čem, kupila sem nekaj kompletov teh torped in hodila na vsako uro na WC … sem imela vsaj kaj početi :)

In potem smo (od tukaj beri zelo počasi) pili kavo ….. in pili sok …. in pojedli muffin …. in pregledali vse knjige v knjigarni …. in kljub polnim kovčkom knjig, kupili še eno novo …. in šli do vhoda na letalo … in čakali …. in čakali …. končno dočakali 7:00PM, ko naj bi naše letalo vzletelo. Nič. Letala še ni bilo. …. in čakali ….. ob 8:00 letalo končno prileti. In mi spet čakamo. Ob 9:00 nas končno spravijo na letalo. In pilot nam pove, da smo 46. na vrsti za vzlet, kar bo trajalo še nekaj časa. Nekaj časa je konkretno pomenilo še ena dodatna ura. Ob 10h smo končno vzleteli.

Sem že povedala, da smo imeli let iz Frankfurta planiran naslednji dan ob 12:05, kar naj bi bilo več kot dovolj časa za miren sprehod iz enega terminala do drugega in do žblj gate-a, kamor ponavadi ruknejo malo in nepomembno Adrio?

No, naše letalo se je frankfurtskih tal dotaknilo ob 11:30 potem pa še 15 minut vozilo po letališču, da se je končno umirilo in smo lahko potniki (s tremi živčnimi slovenci vred) počasi vstali in se pomikali proti vratom. Seveda sem pred tem že zatežila stevardesi, če nam lahko kako pomaga, kajti naš let je nevarno blizu našemu pristanku in prijazna stevardesa je kontaktirala njihovega zemeljskega agenta, ki nas je takoj po vhodu na letališče prijazno obvestil, da lahko poskusimo ujeti naš let, vendar pa so nas že prebukirali na naslednjega, ki vzleti 7 ur kasneje.

Če ste do tukaj še vedno brali zelo počasi, je končno skrajni čas, da začnete tukaj noro hiteti.

Po letališču smo dirkali, kot da nam gori pod nogami … po tekočih stopnicah gor in dol, z vlakcom na naslednji terminal, 3x okrog 400 ovinkov … zadihana sem bila kot vol in na B8, kjer naj bi bil izhod za Adriino letalo smo uleteli ob 12:07. Saj sem rekla, da naj bi imeli naš let ob 12:05, kajne?

Adria vedno zamuja, kajne? Povejte, če ni res! Jaz sem še vedno čakala na vzlet Adrie! Ne, ne, tokrat je bila več kot točna! 2 minuti čez čas leta, v čakalnici ni bilo niti A od Adrie. Napis pospravljen, stevardes nikjer več ….. samo še solze na robu naših oči.

Ste že čakali 7 ur na letališču po tem, ko ste si celo noč tiščali kolena v usta?! Na letališču, kjer so se potrudili, da so sedeži takšni, da ne omogočajo ravno poležavanja? No, mi smo in povem vam, da smo bili presneto zoprni. Še sreča, da niste prišli mimo, ker jaz sem takrat grizla!

Se vam zdi kava v bivšem Pločniku, zdajšnjem Tromostovju ali karkoli že, draga? Meni se zdi, ampak v lokalu zraven čakalnice, kjer smo preždeli 7 mučnih ur, ti kave ne prinese natakar k mizi …. postrežeš si sam, dobiš jo v papirnatem kozarcu, zanjo pa odšteješ 2,80€ …. kratka kava brez .. da ne bo pomote. In ko prosiš za kozarec vode, ti natakar z močnim turškim naglasom razloži, da vode nima. Le kje za vraga pomiva kozarce!

Ohhhh!

24 ur smo rabili od trenutka, ko smo sedli v taksi pa do trenutka, ko smo pristali na lepih slovenskih tleh! Kljub temu, da imam spisek kaj vse bi delala tej *###!!/&” Delti, ki ni mogla sporočit naj nas z letom v našo odročno vas počakajo, so spomini na naše ameriške počitnice prekrasni.

Nisem baš neka intelektualka

Čeprav bi se mi prav fino zdelo, če bi se lahko pohvalila, da imamo doma polne police Cankarja, Jurčiča, da njune pa še kakšne Tolstojeve ali Stendhalove knjige vedno znova prebiram, da mi je poezija Franceta Prešerna blizu, sem abonirana na filharmonične koncerte, teater obiščem še kdaj drugič, kot le ob predstavah Špas teatra, balet in opera pa sta itak nekaj, o čemer sanjam noč in dan, žal temu ni tako.

Eh, kaj čem lagati, poslušam v glavnem pop glasbo, klasika je bolj izjema, kot pravilo, jazz mora biti precej lahek, da mi sede, filharmonijo sem videla znotraj le ob obveznem šolskem obisku in še takrat sem ves čas nastopa, raje ponavljala biologijo1 , kot uživala v glasbi, v galerijah ne razlikujem originala od Cannonove fotokopije, za poezijo sem preveč nestrpna in realistična2, knjige pa uporabljam zgolj, kot izobraževalno orodje ali način sprostitve in takrat bolj, ko je čtivo lahko, sproščujoče in neumno, bolje je. Pot me pogosto zanese v kino, romantične komedije so moja šibka točka, rumeni tisk pa nekaj kar me spremlja vsakodnevno.

Priznam, pogosto poskeniram3 Lady, Novo ali Leo, preberem Modno Jano ali Gloss, celo poskušam razumeti kaj vraga ženske najdejo v Cosmopolitanu (a  žal tega po nekaj listanjih še vedno nisem uspela odkriti), a vendar NE ŠTEKAM, NE DOJAMEM … kaj vraga je tako dobrega v Razočaranih gospodinjah in še manj dojemam, kaj ženske pripravi do gledanja Seksa v mestu.

In sedaj so nas obarili še s celovečercem Seks v mestu??!! Haleluja! No, morda ima film vsaj rep in glavo in ne le kup čevljev, oblek, par puhlih pogovorov o seksu in štiri odcvetele bejbe4, ki ne vedo prav dobro kaj bi same s sabo!

  1. in povem vam, da to ni bil ravno moj omiljen predmet []
  2. no, vsekakor sem čisto premalo zasanjana []
  3. to je tisto, ko premikaš oči, listaš in …. 15 minut pa je konec []
  4. ja, ja, saj vem, da so mojih let []