Brez dlake na jeziku

Čista, čista resnica – izguba las mi je prinesla v življenje le dobre stvari!

Res je, če bi mi lasje ponovno zrasli, si jih zagotovo ne bi obrila. Pustila bi, da rastejo, si jih vsak dan ogledovala v ogledalu, otipavala tisti puhek, ki bi pognal najprej, kasneje pa polna pričakovanja z roko kar naprej gladila stržen in se veselila svojega ponovnega obiska pri že dolgo ne videni frizerki. Veselila bi se predvsem dokaza, da sem spet popolnoma zdrava in da moje telo ponovno sprejema tudi te pravzaprav marsikje nepotrebne kocine.

Sicer pa je življenje brez dlak odlično. Razpoznavna sem in dokler ga močno ne lomim, npr. počasnim ali agresivnim šoferjem na cesti ne kažem srednjih prstov ali se vrivam v vrsto pred trgovino z novimi Iphonei ali javno razlagam svoje politično stališče … ups, tukaj ga kdaj pa kdaj polomim … no, a v glavnem sem kar ok in zato mi razpoznavnost več ali manj koristi. Saj veste tisto, ko ti mesar da boljši kos mesa, prodajalec sadja pa še eno pomarančo za povrh. A da to dasta vsakemu … tudi lasatim in kosmatim?! Ah, saj je vseeno, važno da je občutek dober!

Na plažo in bazen grem lahko brez uvodnih uvertur in ureznin od prehitrega britja.

Tudi pri frizerju mi ni potrebno več izgubljati ne časa, ne denarja. Res pa je, da od leta 2012, odkar nimam več lasnega okrasja, nisem več na tekočem katero bejbo po solinah vodi Jan oz. ali je končno priznal, da ga te (soline, namreč) niti ne zanimajo. In kateri od estradnic je počil ventilček in uhajati zrak iz napihnjenih ustnic.

Da ne govorim o zmanjšanju prtljage! Nobenega fena, šampona, balzama! Niti krtače in glavnika! Ali brivnika! Sedaj bi res lahko odšla na Camino.

Sicer pa … če ne verjamete, si oglejte posnetek intervjuja, ki ga je z mano opravila moja prijateljica Nataša. Lepo me je zmotivirala, sprovocirala in na koncu še zmontirala v smiselno celoto.

Nagci ne pozdravljajo

Odkar sem prečkala magičnih 50 … ja, ja, saj vem, da če bi bili v živo skupaj, bi vsi komentirali “ah, ne, nemogoče, ti preko 50?! Pa zgledaš jih največ 40!”, takole na daleč pa prikimavate: “ja, ja, leta tečejo in je** ga, tudi njej ne prizanašajo.” Torej, odkar so minila že 3 leta od mojega Abrahama, svoje proste dni vse raje in raje preživljam v kakšnih termah. Torej, hodim točno na takšne lokacije, nad katerimi sem nekoč vihala nos in govorila, da so le za zavaljene in obnemogle starce. Še en mal pa bom začela hodit na golf, boste videli!

Z mojim sva nekaj let prisegala na Dolenjske toplice. Blazno rada sva si rezervirala vikend in ga preživela v hotelu Balnea in se crkljlala v njihvem Spa centru. Balnea je namreč zelo kul hotel. Prostorne in zračne sobe, impozantna recepcija, prijeten s fotelji opremljen in v mrzlih dneh s kaminom osvetljen bife in prijazno osebje so naju dodatno spodbujali k rednim obiskom. Zraven pa še najina omiljena Oštarija z najboljšim natakarjem ever – Gregatom

Ampak … ja, ja, vsaka zgodba ima tisti “ampak” z volkom, ki poje babico in čaka na Rdečo kapico.

No, nama se je ta ampak zgodil lani, ko sva nabasala na popolnoma napačen vikend. Veselo sva jo iz sobe mahnila v spa, kjer bi se z veseljem ves dan namakala in švicala. Ampak … ej, zdaj pride “volk”, ki je v našem primeru guuuuužva. Res, Gužva s tavelikim G. Ni bilo prostora niti za torbo odložit. Kasneje sva izvedela, da je bilo tam pol Krke (ne reke, ampak fabrike z arcnijami), ker imajo zaposleni neke kvazi letne karte, ki jih je bilo pred koncem leta potrebno porabiti.

In ker je Spa zame oaza miru in ne nudističo avtobusno postajališče, sva naslednjič poskusila drugje najti svojo srečo.

Mati mi je za nek rojstni dan kupila bon za Terme Paradiso. “Paradiso” v Dobovi.

Ste tudi vi pomislili isto kot jaz?! Pa kje jih najdejo? Imena namreč. Kot Hotel Rikli Balance na Bledu. Najbrž tam gostijo pretežno računovodje in jim balance povzroča občutke domačnosti … čeprav ej, no, vsaj za dopust bi se lahko za kratek čas rešili bilanc.

Spredaj je prava, zadaj pa …

Nagice tudi v sobi

ok, Paradiso je zagotovo bolje od Balance-a, a jaz bi v Dobovo vseeno raje umestila kak Rajski travnik, ali pa Dišeča oaza ali pa morda v skladu s časom – Pri migrantski transferzali? Paradiso ima poleg čudno eksotično zvenečega imena podoben tudi logotip, kjer iz sumljivo izbrane črkovne vrste (ej, stavim, da jim je logotip risal sosedov sin, ki ga poleg šraufanja avtomobilov, strašansko zanima tudi ustvarjanje z računalnikom), štrlita dve palmi. No, ja, palme tam res ne uspevajo množično, a dandanes se na Kitajskem dobi čuda zadev, zakaj ne bi človek v Dobovo pripeljal še kakšno mogočno plastično palmo in domačinom približal občutek oceanskih otokov?! Logotipu in imenu sledi tudi interier. Vsepovsod neke ultra zelene palme, frjolčaste slike nekakšnih nagic, v zadnjem času pa so notranjost “popestrili” z nekimi gumijastimi zelenimi škorenjci.

 

Ampak ej, njihov SPA je prvovrsten. Res! Če odmislim tiste majcene škratovske škorenjce, ki so jih očitno naročili toliko, da so jih morali dodati tudi v te prostore, je dežela savn res prvovrstno urejena.

dve nadstropji dežele savn

Dve nadstropji zračni, z lepo razporejenimi udobnimi ležalniki, absolutno (za zdaj) nenatrpani s švicanjem obsedenih ljudi, in s kakšne desetimi savnami. Različnimi – infra rdeča, turška, finska, eko bio … najbolj pa me, poleg ultra prijaznega osebja,pri njih navdušuje bazen. Znotraj tega spa centra imajo namreč bazenčič (ok, ni ravno olimpijskih mer, zato pomanjševalnica, a vseeno dovolj velik, da se človek razplava), kjer četrtina leži znotraj, ostalo pa zunaj. In povem vam, zakon je takoj po savni skočiti v dokaj topel bazen, plavati brez kopalk, imeti možgane na off, glavo pa moleti na mrzel zrak.
Zadnje čase veliko plavam … moja rama je mal ofucana in zaradi vnetja, natrganin in kalcinacij malo zamrznjena, zato mi plavanje pomaga. In ko plavam, imam tudi ogromno časa za razmišljanje.

Bazenček notri

in taisti bazenček zunaj … brez kričavih otrok

 

 

 

 

 

 

 

Mrzel zrak mi boža golo glavo, maham z rokami v upanju, da je moje mahanje vsaj približno podobno plavanju žabe in razmišljam. Razmišljam tudi o ljudeh, ki me obkrožajo.

zeleni škratovski škorenjci

Ne razumem teh novih pravil, če to sploh pravila so, o vljudnostnem obnašanju v savnah.

Ljudje se po tej takoimenovani deželi savn sprehajamo napol goli, oviti le v brisače, katere ob vstopu v samo savno manj ali bolj sramežljivo odgrnemo ali v turški celo pustimo viseti na kavlju pred savno. In potem 15’ ždimo z ostalimi nagci v majhni kletki in ne rečemo ne bu ne mu.

Ok, nekako sem se sprijaznila z mutavci, ki vstopajo v dvigala, ampak tisti so oblečeni in vse skupaj traja slabih nekaj sekund ali največ minuto, ampak ej, ob vstopu v savno pa človek že lahko pozdravi, kajne?!
Zadnjič sem mutavca, ki je odprl vrata, se razgledal naokoli in pritisnil svojo nago rit pol metra ob mojo, pozdravila sama. Glasno in jasno: “dober dan.”
Nič. Res, niti pomignil ni z glavo.
Ok, ne smem obsojati gluhonemih, človek pač v savni odloži svoj slušni aparat. Zagotovo bo to, saj je ob mojem naslednjem pripravljanju oz vstopanju v savno, v to isto savno – leseno hiško, ki jo imajo postavljeno ob zunanjem bazenu, vstopil postaven, visok in temnopolt mladi mož. Oblečen v tiste velike ohlapne hlače hlamudrače brez katerih ni na ameriških plažah videti nobenega Američana. Ja, ja, čudno, ker v celotnem SPA področju naj bi bili vsi goli in ogrnjeni v rjuhe. Ampak človek očitno ni razumel znakov za prepoved nošenja kopalk, ker so bile na vseh slikah narisane le ženske bikinke. Super, kajne … savne, kjer ženske ne smejo nosit kopalk, moški pa karkoli jim že pade na pamet?!
No, poleg hlač hlamudrač pa je v rokah vse do vrat za vstop v samo vročo savno, držal svoj mobilni organ. Priškrtnil vrata, vtaknil glavo notri in si premislil. Očitno se je zgrozil nad dvema nagcema, ki sta že sedela notri in sklenil, da še malce počaka. Na moje vprašanje, če misli iti v savno z mobijem pa odgovoril, da ja, … pa saj se itak sam izklopi zaradi vlage. No shit?!

Torej, ja, sedaj razumem zakaj oni prej ni pozdravil. Tudi on je že izkusil vlago. Zaradi strahu pred njo, je svoj slušni aparat zagotovo raje pustil kar v garderobni omarici.

In naš zamurc?
Hudiča, nihče se mu ni upal povedati, da naj spusti hlače in tako še danes ne vem, če pregovori o dolžini nemobilnega organa pri “močno zagorelih” držijo.

Pokemon go – Pokemon no

Pokemone lovijo. Ježešna, že tistih na karticah nisem razumela, kako naj bi razumela tole novo igrico! Sem zagovornik tega, da je treba it v korak s časom, zato sem pred kakšnimi 12 leti začela blogat, pa tudi Twittala sem, si odprla FB profil, ko sem za svoje prijatelje morala izbirati kar naključne ljudi, ki so imeli z menoj skupen le priimek, ime ali dekliški priimek. Jap, kar iskala sem ljudi, ki so na tej novodobni pogruntavščini in si jih priklapljala med prijatelje, saj takrat ni bilo »gor« nobenega mojega znanca in je bilo malce neumno pisariti na svojo steno, če pa tega potem nihče ni bral. 🙂

In potem je počasi moj sin dopolnil 14 let in med prijatelje sem lahko dodala njega, torej res prave prijatelje in njegove prijatelje. Vem, vem, how desperate was that, ha?

Počasi pa sem celo odkrila konkretne prednosti te novodobne igračke. Facebook se je izkazal za odličen imenik. Jaz si namreč hitro zapomnim obraze, imena, poklici, telefonske pa tik-tak izginejo v pozabo. Tudi preveč redoljubna nisem … no, rada imam urejeno in čisto, a nekako nikoli ne pridem do tega, da bi svoj čas posvečala npr. sortiranju vizitk. Pri meni so se vizitke vedno izgubile. Pa itak nikoli nisem vedela kdo konkretno stoji za kakšnim umetelno zrisanim logotipom.

In tako je FB postal prava stvar. Sčasoma sem si ustvarila še en profil in prvega prečistila (žal sem tudi tu podobna kot z vizitkami … kar nekaj mečkam) ter tam pustila le tiste, ki jih RES poznam ali sem jih vsaj enkrat tudi v živo srečala, na drugem pa vljudno sprejemala povabila vseh1 … tudi tistih, za katere vem, da mi poskušajo le nekaj prodati 🙂

Čeprav je marsikdo pljuval tako preko blogerjev, kot preko Facebooka, vam moram povedati, da je eno in drugo meni prinesla le dobro. Preko bloga sem spoznala precej ljudi, s katerimi sem še danes v stikih, večinoma so to ljudje, ki se ne bojijo novosti, bistri, polni življenja in pogosto tudi poslovno uspešni. Tisti zagreti smo se srečevali na seminarjih, pisali za poseben Blogerski časopis, imeli Bložič (božično srečanje), krvodajalske akcije in se kar pogosto družili in spoznavali. Spomnim pa se, da je nekoč urednica One Sabina Obolnar, posvetila kar cel članek tem »ubogim«, zafrustriranim in za štirimi stenami zaprtim čudakom. 🙂

Tudi fejsbujkaše imajo nekateri še vedno za čudake. Še nekaj let nazaj so me moji vrstniki2 začudeno gledali, češ kako lahko izgubljam čas na internetu. Danes, ko se nekateri iz FB že selijo na Instagram ali Snapchat, pa mi vsi tisti prijatelji preko FB pošiljajo vabila za socialne igrice.

Ne, ne, tako v korak s časom pa ne želim iti – igrice me niso zanimale niti takrat, ko sem na svojem prvem poslovnem računalniku prvič videla Tetris in Minesweeper.  Priznam, sem ju zaigrala parkrat, ko res, res, res ni bilo dela … čas kislih kumaric, saj veste … in tudi štrikanja nisem imela pri sebi 🙂

Facebook danes še vedno uporabljam za imenik. Ko se ne morem spomnit imena, grem preko profilnih slik svojih prijateljev in vedno pomaga. Ko me nekdo vpraša, če poznam koga iz marketinga ali računovodjo, spet … grem preko seznama svojih prijateljev. Četudi tista oseba ni na FB, mi kakšen obraz ali naziv podjetja, asociativno pomaga pri razmišljanju.

Uporabljam ga za svoj dnevnik, ki mi včasih pomaga poiskati ime tistega gostišča, v katerem sem bila lani … pa se ne morem spomnit imena.

Pomaga pri iskanju bivših sošolcev za obletnico valete ali mature. Pomaga pri spoznavanju novih ljudi. Res! Nemalokrat sem poznanstvo iz FB nadgradila s srečanjem v živo. Pomaga celo pri vzdrževanju rednih stikov s sorodniki 3, sploh pa pomaga pri prijateljih, ki živijo v tujini.

Ali se kaj naučim iz njega? Hmja, no, ja … morda tudi, saj sem povezana s skupinami s skupnimi interesi. Ker imam težave s ščitnico, sem v skupini takšnih, zanima me fotografija in seveda sem v takšni skupini, pa dizajn in seveda skupine povezane s fakulteto, kjer študiram.

Pomaga mi, ko se zatakne, ko se mi možganske celice skurijo, ko stric Google odpove (oz. ne razume moje zmedene govorice), takrat vprašanje postavim na svoji FB steni. Vedno se najde nekdo, ki me razume bolj od strica Googla in pomaga.

Tudi poslovno se mi je FB že obnesel. Ker se nanj spoznam bolje od povprečja, sem prijateljem že urejala njihove FB strani. Ali sem kaj zaslužia? No, ja, ni bilo za obogateti, a če nič drugega, sem dobila kakšno kavico zastonj, kak kozarec vloženih kumaric, marmelado in nedeljsko družinsko kosilo.

A kot pri vsaki stvari; ne gre le v eno smer. Iz FB se ne da nič potegniti, če tudi ti njemu nič ne daš. Potrebno je malce časa tudi »zapraviti« na njem. Jaz imam zaznačene posebne prijatelje in njihove novice me posebej opomnijo nase. Tiste prebiram, povšečkam (in jim tako dam vedeti, da jih spremljam), včasih pa tudi kaj pripomnim. Tudi sama moram kaj objaviti, zato se potrudim, da ob kofetkanju4 poslikam tisto kavico in ob njej napišem kaj strašansko pametnega.

Twitter se me ni prijel. Tja žal niso šli moji prijatelji in nekako nisem imela moči in energije, da si na novo širim krog prijateljev, ko pa že imam enega na FB.

Linkedin uporabljam. Predvsem za malce bolj resne zadeve. Nekaterih ni na FB in tako si delam imenik še tam. A ker žal trenutno nimam poslovnih načrtov, kjer bi imelo smisel pisanje resnih zapisov, ta stran bolj ali manj čaka na boljše čase.

Tudi Instagram mi je všeč. Ta mi pomaga, da preko sinove punce vidim, da je moj sin ok. Namreč med potovanji v tujini je to edini način, da vidimo, da otroci še migajo. Dokler so fotke gor, imajo še dovolj energije in zdravja.

Priklopila sem se na Snapchat. Ker sem na faksu … in ker sošolci pravijo, da je to zdaj in. Še ugotavljam, kaj je tako in. 🙂

Očitno se staram, ker me tudi ta Pokemanija ni zagrabila. Da bi iskala Pokemone po širnem svetu? In se medtem ne bi pogovarjala? How not cool is that?!

A morda, morda … pa tudi pri Pokemonih ugotovijo, kako se jih da uporabiti v poslovne namene. Morda zadevo nadgradijo tako, da bodo Smrkci preko te aplikacije iskali svoje sanjske Smrkete ali delodajalci svoje Pokemonske delavce … Kdo ve?! In če bo tako, bom tudi jaz poskusila s tem. Do takrat pa po travnikih in ulicah letam z mojim gospodom ali s prijateljem pod roko, kužkom na špagi in če že s telefonom, imam v njem slušalke in ponavljam Kitajščino.

  1. no, ne čisto vseh … malce pa znam tudi presoditi kdo je čisti norc []
  2. veste pašem v razred fosilov, ki so že praznovali Abrahama []
  3. imam jih nekaj, ki živijo na povsem drugem koncu Slovenije []
  4. ko tako ali tako nimam česa pametnega početi []

London jeseni – predpriprave

Vsakič, ko grem na potep dlje od Šmarne gore, zatrdno sklenem, da bom vse popisala, a čim pridem domov in začnem čistiti kufer … prati in likati … in …ja, seveda je treba še vse tisto pospraviti, kar mi prej zaradi pakiranja in priprave na pot, ni uspelo …. in …. ja, realnost je takšna, da že lepo količino let nisem napisala niti besedice o svojih popotovanjih.
Evo, danes bom! Danes superge in čevlji ležijo v predsobi zaviti v polivinilno vrečko, vse čiste majice so še vedno pomečkano zložene v kovčku, iz kozmetične torbice pa sem izvlekla le svojo zobno ščetko. Bo že počakalo!
Bila sem v Londonu. Že žblnajstič! Pač obožujem London, plus tam me kljub mojemu balkansko angleškemu žlobudranju še nekako razumejo, plus do tja se da dokaj enostavno priti.
Tokrat sem prvič letela do Lutona in za let izbrala Wizzair. Najcenejši? Mah, ne vem, tole preračunavanje je včasih nočna mora in meni se za 5 dni dopusta ne da iti enotedenske vaje iz kombinatorike (ne več …kot vidite, se mi je včasih še dalo) ter računati kje prihranim pri bencinu, kaj izgubim pri parkingu, cestninah, kje te udarijo po prtljagi, ker ti ne dovolijo, da si na letalo brezplačno (no, ja, nič ni brezplačno, ampak saj razumete, kajne …) odneseš kaj več od zobne nitke, kje plačam dodatno “prazno” nočnino, saj imam let nazaj ob 5h zjutraj, kje imam potem lažji dostop s podzemno in kje mogoče podzemna sploh ne vozi ali vsaj ne ob urah, ko imaš let … ej, ne, za razliko 20€ se teh računanj jaz pač ne grem.
Tokrat sem sedeč za računalnikom naredila takole:«Eeeej, stari, daj povej a greva iz Ljubljane v Luton ali iz Trsta v Stansted?«
»Kaj je cenej’š?«
»Uno v Luton, sam res za mal, samo potem pa ne vem kako je z vlakom iz Lutona, pa ne vem kako je s to prtljago…, pa ne ….«
»Dej Luton!« … seveda, saj to sem pričakovala, glavno, da on sliši, da je cenejše 😉

Slišalo se je pa itak kul, da bova v Londonu (ok, skoraj v Londonu – v Lutonu) že ob enih popoldne in da bova šla skoraj iz domačega dvorišča (ajde, iz Pučnikovega). To, da imava let domov iz Lutona že ob osmih zjutraj (pa 2 uri prej na letališču, pa pot do Lutona …hmmm), me takrat niti ni skrbelo, saj kdo bi ob rezervaciji počitnic razmišljal še o poti domov!

Za povratni let Ljubljana-Luton-Ljubljana sva za oba plačala nekaj okrog 210€ in k temu dodala 33€ (ja!!!!, 33€ zaračunajo, lopovi ;)!) za en sam prijavljen kovček. No, jaz pač nisem med tistimi, ki vse stlačijo v super majhen kufer, ki ga lahko spraviš kar v omarico nad glavo, kajti ne da se mi paziti in kupovati super majhnega čistilnega mleka, mila in …. No, ja šampona jaz pač ne potrebujem, ampak žal je moj dragi še vedno precej lasat …, poleg tega vem, da bi ob tem morala vzeti dodatno količino tablet za glavo, saj me zna zagrabiti huda migrena, če bi v Londonu ugledala pregrešno lepe bulerje, za katere bi vedela, da nikakor ne bodo padli v tisti super majceni kovček, ki ga nizkoproračunci imenujejo osebna prtljaga. Pa tile pri Wizzairu so še ekstra zakomplicirali, saj so uvedli dvojna merjenja – za tisto miceno osebno osebno prtljago, kamor poleg Ipada stlačiš le še majceni fotoaparat in šminko, ni potrebno plačati ničesar, za tisti malce večji kovček, kamor nam ženskam ne uspe spraviti kaj več kot par gatk, modrček in kakšne čeveljce in ki je po merilih ostalih nizkoproračuncev še dovoljeno trogati s seboj na letalo, pa pri Wizzairu že moraš doplačevati.
Res pazite, ker v primeru, ko prikorakate na letališče suvereno in sigurno in prej niste prebrali 100 strani njihovih napotkov in informacij, boste pred letom čakanju v 267 vrstah, dodali še eno čakanje za plačilo dodatnih 15€ za prtljago, v kateri pa itak ne boste smeli imeti normalne zobne paste in svojega najkul šampona za dvojni ali štirikratni volumen.

Skratka srečna sem, da sva midva to pot opravila letos – še preden bodo uvedli dodatno plačilo za tiste, ki že dva dni niso šli na blato in se polulali v flaško tik pred vstopom v letalo. Sem prepričana, da se nam kaj podobnega obeta prav kmalu!

Najin sin je nekaj dni kasneje zase in njegovo dekle vplačal let preko Ryanaira za let od Trsta do Stansteda in nazaj pa je odštel nekaj deset evrov več. Ne, v predpise o prtljagi pa se tam nisem poglabljala, mi je že Wizzair vzel dovolj energije. Glede prevoza do Trsta pa si je sine pač mislil, da je prihranil, ker v Trst in nazaj ju itak zategnejo starci 😉

Vedno najprej rezerviram let, saj so s tem večje kolobocije in sklepam, da se v Londonu vedno najde kak slovenček, ki ti v skrajnem primeru pomaga prespati …. In ja, če nič drugega bi se pofočkala pri Kastelicu v Wimbledonu … on bi mi že našel kakšen hlevček, da bi prislonila glavico in počila med enim in drugim pohajkovanjem. Tokrat ni bilo potrebe po iskanju vez do Branka, saj sem našla ugoden B&B. V Londonu sem bivala že v Youth hostlu, nizkoproračunskih hotelih, malce boljših hotelih na obrobju, super krasnih hotelih skoraj v centru mesta, tokrat pa sem se prvič odločila, da preizkusim še B&B.
70€ na noč z zajtrkom za oba v coni, ki je še dosegljiva s podzemno (sicer cona 2), se je izkazalo za solidno rešitev. Kar nekaj večerov sem brskala in iskala solidno namestitev, z lastnim prostorom za smrdeče in malce neudobno branje časopisov, kar je poleg cene glavni pogoj mojega moža. Priznam, ob fotografijah ponudbe stanovanj, me je povleklo in namesto brkljanja med cenovno dosegljivimi, sem si ogledala stanovanja za 700+€ na noč s prekrasnimi interierji , na koncu pa se odločia za tole. Rezervirala sem preko booking.com, kar je dandanašnji najboljša možna opcija, če ne spiš v stanovanju posameznikov ali youth hostlu. Baje je kul tudi airb&B, ampak to bom preizkusila naslednjič.

To so bile predpriprave in sanje malega kitajčka, o RL (real life) pa več v naslednjem zapisu, saj moje umazane gate le ne smejo predolgo čakati na pranje.