Kategorija: Hvalim

Objavljeno dne

Pa povejmo kako se kaj imamo v norišnici!

nôrec  -rca m (ó) 1. ekspr. nespameten, neumen človek: saj nisem norec, da bi šel / takega norca ne bo več dobila, da bi ji vse naredil / kot psovka zakaj se pa smeješ, norec 2. ekspr. kdor v svojih zahtevah, ravnanju zelo pretirava: ta norec dela ves dan; kateri norec bi se pa upal spustiti po taki strmini; če to zahteva, je pravi norec; si videl tega norca, kako je prehiteval 3. zastar. duševno bolan človek, duševni bolnik: zdraviti norca; gleda kot norec / bolnišnica za norce 4. metal. težko mehanizirano kladivo za grobo obdelavo kovine: norec je tolkel po železu // grad. batu podobno leseno ali kovinsko orodje za zabijanje pilotov: z norcem udarjati po kolu 5. nar. zatič, zatikalo (pri verigi): zapeti verigo z norcem ● norce brije iz nas, z nami norčuje se, šali se; pog. dela se norca iz njega ne upošteva, ne obravnava ga resno; se norčuje, šali; star. uganjati norce norčevati se, šaliti se; ekspr. imeti koga za norca norčevati se iz koga; šaliti se s kom; varati ga; dvorni norec človek, ki z norčijami zabava vladarja in njegovo spremstvo; drvi kot norec zelo; šalj. bog daj norcem pamet, meni pa denar ♪

noríšnica  -e ž (iÌ‘) 1. zastar. bolnica za duševne bolezni: dali so ga v norišnico; norišnica in gluhonemnica ∙ ekspr. še v norišnico me boš spravil s svojim ravnanjem me spravljaš v veliko jezo, obup 2. ekspr. zmeda, nered: tam je cela norišnica; kdo bi se znašel v tej splošni norišnici ♪

Pa povejmo kako se kaj imamo v norišnici!
Naj najprej razjasnim okrog teh norcev in norišnic. Da si ne bi kdo slučajno privoščil in nam norcem rekel norci. Znorimo! 🙂  Sami se nimamo ne za nore, ne neumne ali nespametne pa tudi bolnice v kateri se nahajamo ne smatramo za norišnico. Tudi bolnica za duševne BOLEZNI je ne imenujemo, saj nismo bolniki ali pacienti. Pa saj je bolnica konec koncev ne imenujejo niti tisti tazdravi, dohtarji ali kdorkoli jo je že poimenoval Center za mentalno zdravje. In to ni “Polje”, kot marsikdo od mojih prijateljev napačno zaključi, ko omenim Zaloško in me takoj vtakne v ustanovo, ki se nahaja na povsem drugem koncu Zaloške. Ne, ne, tisto je že Studenec, jaz pa se nahajam tam v središču Most, v neposredni bližini Dubočice in imam dober pljunek hoje do kavarne Rog. Omenjam, če me slučajno kdo želi obiskati in povabiti na kofe ;), kajti tam imajo dobrega ječmenovega. In ja, lahko se sprehajam naokoli … in to brez spremstva in brez pižame. Da ne bo pomote – namesto nje si nadenem dnevna oblačila 🙂

Sami (vsaj tistih 8, ki smo se znašli, na začetku mojega bivanja, tam istočasno) si pogosto s hudomušnim nasmeškom pravimo norci in ustanovi v kateri bivamo norišnica, a to zgolj zato, ker se sliši veselo, smelo, hudomušno in je konec koncev krajše od psihiatrične bolnišnice in duševnih bolnikov. Pa saj smo bližje norcem (kdo pa danes ni?!) kot bolnikom, saj se mi naokrog ne sprehajamo v pikčastih bolnišničnih pižamah, razvlečenih haljah in usnjenih natikačih in konec koncev na zapestju ne nosimo plastičnih oznak z napisom kam nas dostaviti po tem, ko se onesvestimo oz. v našem primeru znorimo 😉 in v naši “bolnici” nas nihče ne zdravi, reže, krpa in ne pika z injekcijami.
Pri meni je bilo takole – ko se nikakor nisem mogla rešit določenih telesnih simptomov (občasnih kožnih reakcij, bolečin v čeljustih, krvavenja iz črevesne sluznice …), sem se po nasvetu takratnega psihoterapevta in nekaj njegovih skromnih pojasnil o načinu dela, kar na hitro odločila, da poskusim tudi s tem. Če sem dovolila, da me prepikajo, prevrtajo in pregledajo od spodaj navzgor ter od zgoraj navzdol, če sem poskusila vseh 377 alternativcev, se tapkala, mirila z Gongom, pa me ja ne bo pobralo, če poskusim še s tem psiho zdravljenjem! Od izpolnitve vprašalnika, ki je z mojimi odgovori vred obsegal 25 strani in me že napol ozdravil 🙂 (ja, res vprašanja so se dotikala vsega in še več in moje možgančke kar nakravžlajla) pa do vpoklica v “norišnico”, sta minila dobra dva meseca in tisto nedeljo, dan pred vstopom v bolnico, me je pošteno zvijalo v trebuhu. Sem se pravilno odločila? Imajo prav tisti, ki pravijo, da bo takšna izkušnja le dobrodošla, ali oni drugi, ki so se ob omembi “norišnice” držali za glavo in mi približno tako kot najprej moj sine, komentirali, da nisem gladka? Ja, ja, exactly! Zato pa naj bi šla v norišnico! 😉

Kot sem že omenila se nahajamo v neposredni bližini čevapčičev, burekÄ‘inice in Orto bara – tam kjer se je nekoč dičila vojaška bolnišnica. V stavbi poleg naše je EKI – tega prej nisem poznala, a so mi sonorci razložili, da tja pridejo tisti, ki jim je potrebno zaradi hude čustvene stiske urgentno pomagati. V naši stavbi, ki jo preko vikenda zapuščamo in se vračamo v okrilje svojih družin, se v pritličju nahajajo ambulante in nekaj terapevtskih skupinskih prostorov, prvo nadstropje je na eni strani rezervirano za hospitalizacijo tistih z motnjami hranjenja, na drugi pa  mladostnikov, ki trpijo zaradi različnih psihičnih težav.  Zgoraj pa smo mi – na desni nevrotiki –EPN enota za psihoterapijo nevroz, na levi pa so tisti z namišljenimi prijatelji 😉  – hec, hec, tam so osebe z različnimi psihotičnimi motnjami od shizofrenije do bipolarne motnje itd.

Začelo se je v ponedeljek 25. marca ob 9h zjutraj. Ko sem se namestila v sobi za in se na brzino spoznala s svojima dvema cimrama ter tretjo, ki je [tippy title=”le napol cimra“] ji pripada postelja in omarica, a ne spi v centru[/tippy],  se nas je vseh 8 “norcev”, 2 terapevtki ter 2 specializantki, posedlo v nekakšni dnevni sobi. Ker še nikogar nisem poznala, ker smo vsi v dnevnem času [tippy title=”brez pižam”]zdaj vemo, da to ne pomeni, da smo goli, kajne?! 🙂 [/tippy] in ker pač terapevti [tippy title=”na prvo oko”]ok, pa tudi na drugo in tretje ne ;)[/tippy] ne izgledajo bistveno manj nori, kot oni drugi, sem se malce zmedeno usedla na enega od stolov postavljenih v krog in od enega tistih nenorih čakala na vprašanja v stilu “Kako pa se vi počutite?”.
A nič takšnega!

9:05 – mi še vedno sedimo v krogu in se gledamo. Nihče nima v roki papirja in svinčnika, nihče ne trza z glavo, nihče ničesar ne vpraša – hmmm, kaj tu dogaja?!
9:10 – še vedno sedimo in se gledamo. In ker sem pač precej energična punca, sem morala vprašati, če čakamo na kak zvonec ali kaj?! Na srečo se me usmili ena od mojih cimerk in mi razloži, da čakamo prvega, ki naj bi začel kaj pripovedovati in potem ta ista kar nadaljuje o tem kako je preživela vikend. Hmmm, halo?! Kaj dogaja?! Sem v norišnici?! 🙂 Pa se v pogovor vključi druga in debata se začne. Ne, tudi ta očitno … glede na temo pripovedi … ni terapevtka in tako v tem stilu še skoraj celo uro in pol naprej. Tik pred koncem prve moje analitične skupine so terapevti (ja, tudi oni so se malce – ampak res malce oglašali) pogledali tudi mene in mi nekako nakazali (ne, resnično se mi zdi, da mi niso rekli) naj se zjasnim zakaj sem sploh pristala tu.
“Jah, kaj vem – stres baje – pred dvemi leti in pol so se mi izpod mojih močnih in dokaj natreniranih nog, izmaknila tla. Potem pa smo se ves ta čas pobirali pa padali in spet pobrali. Ja, pa brez kakršnihkoli medikamentov!”

Najprej popoln sesutek, danes pa je rezultat takšen: radikalna in žal dokaj dolgotrajna sprememba pričeske, popolna in dolgotrajna depilacija telesa, 12 zob manj in posledično nov umetno keramičen nasmeh, ena služba manj in precej več prostega časa, izpit kategorije A dopisan v vozniškem dovoljenju, 200kg dvokolesna brneča mašina v garaži in občasno v lepem vremenu tudi na cesti, poskakujoča lajajoča energična kepa dodana k naši tričlanski družini, v njegovi družbi prehojenih  neskončno število km, sprememba telesnih oblin – za začetek v 2 tednih rapidna izguba 7kg, nato počasi a sigurno 😉  15kg gor in sedaj hvalabogu polžje počasi in zdravo (do sedaj že) 9kg dol, pa obujanja starih želja in hobijev -. skratka nova Saša, ki je v norišnico prišla po osebnostni upgrade.

Objavljeno dne

V Lizboni pa nisem opazila Kitajcev s fotoaparati

hotel baxiaGooglanje lahko včasih zavede. Res! Tako kot je nas, da smo potrebovali leta in leta preden smo končno odšli na Portugalsko. Ne spomnim se več kje in kdaj sem brala neko reportažo o Portugalski, spomnim pa se, da pisec nad to deželo ni bil ravno navdušen in nekaj malega tega vtisa je pustil tudi meni. No, in kadarkoli sem razmišljala o tem, da bi si mnenje o tej deželi s prekrasnim jezikom, ustvarila sama, sem zaradi nemogočih letalskih povezav, nad idejo kaj kmalu obupala.

In kako to, da se nam je te zimske počitnice res zgodila Lizbona? Del “krivde” gre pripisati našemu najstniku, ki mu tokrat ni več dišalo klasično divjanje po belih zasneženih strminah. Jaz sem na izjavo, da počitnice izkoristimo raje za obisk toplih krajev, kar poskočila in kaj kmalu začela tuhtati kam, kako in za koliko denarja. Skandinavija? Ja, tudi to nas zanima, a ne v teh mrzlih časih pa ne. Italija? Ah, prečesali smo jo že po dolgem in počez. Francija? Čisto prevečkrat smo bili tam. Hrvaška? Ah, ne hvala. Vzhod? Ne, ne bi, vsaj za sedaj, ko zahoda še vedno nismo prevandrali. Torej sem se ponovno vrgla v iskanje letalske povezave z Lizbono.

Ne vem, ali jaz ne znam ali kaj, ampak tile Ryanairi, Easyjeti in podobni nizkoproračunci, mi niso kaj prida pomagali, pri Letalske.si sem našla le ponudbo za 500€ ali več in skoraj že obupala, če mi ne bi kolegica Mojca pomagala z namigom naj pogledam različice letov s portugalsko družbo TAP.

Eko, tam sem našla idealen let, ki nas je v nedeljo 19.2. iz Zagreba preko Bologne (tam se letalo ustavi za 45 minut, natanka in natovori še nekaj – po pravici povedano večino -potnikov) do Lizbone za približno 230€ po osebi. Iz Zagreba smo štartali nekaj po četrti popoldne in prišli v Lizbono ob 7h zvečer (po njihovem času, ki je urico za našim).

Če boste tudi vi leteli s tem letom, vam priporočam, da se doma opremite z nekaj sendviči in kikirikiji, ker boste do takrat, ko vam bodo po 3h urah koooooončno postregli z nekim suhim kruhom in jabolčno čežano, že pošteno sestradani.

Taksiji v Lizboni -. Đabe. Ob prihodu na letališče smo oddirjali k okencu za informacije ter bili tam napoteni na avtobus, ki nas je sicer za 3,5€/osebo zapeljal skoraj do končnega cilja – a vendar za isto pot v obratni smeri smo za taxi od vrat hotela pa do letališča plačali le 10€.

S sobo sem zadela terno. Itak našo namestitev vedno urejam preko Hotels.com. Ta spletna stran je zakon. Že nekajkrat preverjeno, da je isti hotel rezerviran preko te strani lahko tudi pol krat cenejši, kot če bi ga rezervirala direktno.

Malce sem bila sicer skeptična, ko mi je spletna stran ponujala hotelsko sobo, ki ni bila čisto tipična soba, ampak je imela tudi priročno majhno kuhinjo, a sem zaradi opisa, da se nahaja v samem centru in precej ugodne cene (nočitev (sicer brez zajtrka) za sobo za 3 osebe je bila 47€), sklenila poskusiti.

hotel baxia2

Mega! Lepše sobe še nismo imeli. Izjemno lepo opremljene sobice, ki so sicer tipično hotelske (s sefom, TVjem, kopalnico, klimo), kjer postiljajo posteljo ter menjajo brisače vsak dan, je tu opremljena še z majhno kuhinjo, jedilno mizo s tremi stoli, štedilnikom, umivalnikom, toasterjem, grelcem za vodo za čaj, mikrovalovno pečico, hladilnikom in brezplačnim wi-fi-jem. Ker se je hotel nahajal v samem središču mesta, sva s Tomažem zjutraj skočila okrog ovinka, nakupila svežih žemljic, tipičnih njama portugalskih sladic, sirčkov, salamic in zelenjavic ter obložila mizo, da se je kar šibila od dobrot. Je naš Jaka izjavil, da bi si takšnih zajtrkov želel tudi doma. Sem za, sem mu rekla, le da bo moral že prejšnji večer po nakupih ter ob kakšne 6h zjutraj vstajati, da nam do pol sedmih pripravi mizo J .

Lizbona pa: -. é uma bela! Ne vem kam je gledal tisti, ki je je takrat kritiziral to prelepo mesto, a mene je povsem prevzela. Morda je nekaj k temu pripomoglo prekrasno vreme, morda termin, ko so po ulicah večinoma hodili le domačini … res, Kitajcev s svojimi šklocajočimi fotoaparati, sploh nismo ugledali, morda ugodna cena kave (v večini lokalov jo dobiš za manj kot evro), ki smo jo pili na prijetnem sončku, morda prijazni in večinoma angleško govoreči domačini, morda pa tisti njama dobri pasteis de nata – portugalska varianta sladice za ob kavi … nekakšen križanec med rogljičem in creme brulejem ali nas je morda prevzel vonj morja, morda pa večerni utrip ulic na Bario altu, kjer se iz trendovskih lokalov sliši zvok jazza, reggaeja ali kakšne druge klubske glasbe.

Å tirje prelepi dnevi, ki smo jih preživeli na ulicah Lizbone so zleteli kot bi mignil. V Lizbono se bomo zagotovo še vrnili.

pasteis de nata

Objavljeno dne

Z grafologijo do pravih ljudi

pisavaTežko je izbrati pravega kandidata. Ko sem zadnjič bila že skoraj pri srečnem koncu, mi je prijateljica (ja, ne bom blefirala in nakladala, da sem se na podlagi tehtnega razmisleka odločila za takšno pomoč), ki se ukvarja z grafologijo, predlagala, da bi mi pregledala rokopis tistih najboljših, ki sem jih izbrala.

Ja, vem, da obvlada grafologijo, izdelala je moj profil in profil mojega sina – in ga zadela še bolj v bistvo, kot psihološki test tiste kadrovske agencije in to še preden sva se spoznali in postali prijateljici.

Tudi po njeni analizi moji osebnosti ustreza vodenje ekipe, le da me tokrat analiza ni omejila le na radio, ampak na katerokoli ekipo, kjer je pri delu potrebna dobra doza organizacije in kreativnosti. No, a ne bi sedaj o mojih kvalitetah in slabostih (jap, tudi te imam 😉 ) in se raje vrnimo na izbor mojih kandidatov. Do tistega trenutka sem o njenih analizah razmišljala kot o nečem kar najemajo velika podjetja, ki dobijo na stotine prošenj in jim ne preostane drugega kot, da jih pred razgovori prerešeta psiholog ali v njenem primeru grafolog. A tokratna izkušnja je moje razmišljanje ponovno zasukala povsem v novo smer.

Tri najboljše sem zaprosila naj mi izpolnijo obrazec, ki ga ima v ta namen pripravljenega Nena. Preprosto na brezčrtni list papirja, ki ga mora kandidat popisati v celoti, je vsak kandidat odgovori na tri vprašanja povezana z njegovimi predstavami o službi. Neni sicer ti odgovori ne povedo veliko, ona potrebuje predvsem čim več na roke zapisanega teksta, jaz pa lahko tudi na osnovi odgovorov sklepam, kakšne misli se skrivajo v glavah potencialnih kandidatov.

Ko sem rokopise odnesla do nje, se mi je od srca odvalil velik kamen. V tistem trenutku mi je bilo vseeno katerega mi izbere oz. opiše z najlepšimi pridevniki, pomembno je bilo le to, da me bo njena analiza razbremenila bremena odločanja. Odločala sem se namreč o potniku, ki bo od tam naprej vplival na skupno pot našega avtobusa.

Nena je zapise pregledala in mi svetovala: prvi je bil glede na lastnosti neustrezen, ostala dva pa precej podobna, a njune pozitivne lastnosti niso bile ravno tisto, kar sem iskala. Iskala sem hitrost, natančnost, organizacijske sposobnosti, nekonfliktnost, spoštovanje avtoritete ter dobre komunikacijske in diplomatske sposobnosti, zato mi varčnost, natančnost, vendar močna analitičnost in počasnost, občutek za ritem, oblastnost in voditeljske sposobnosti, niso kaj dosti pomenile.

Naši sosedje bi rekli, da so mi v tistem trenutku potonule sve laÄ‘e. Hmmm, le kaj narediti, če imaš na izbiro le dva kandidata za katere ti grafološka analiza pravi, da nimata ustreznih kvalitet?

Pa je na pomoč ponovno priskočila Nena in mi svetovala, da bova stvar ponovili in tokrat zadevo izpeljali tako, kot je prav – tako kot se to praviloma počne. “Avtobus” naj bi še vedno stal na postaji in “šofer” bi ponovno “vpil”, da išče nove potnike, a tokrat naj bi kandidati svoje prošnje pošiljali najprej k Neni. Nena bi rokopise najprej prerešetala in izpostavila le tiste, kjer se bi se iz pisave opazilo tistih nekaj lastnosti, ki jih je naš kandidat potreboval. In le tiste sem povabila na razgovor in med njimi izbirala svojega kandidata.

Prispelo je kakšnih 20 prošenj in kandidati so morali odgovarjati na tri preprosta vprašanja in jih zapisati v rokopisu.

Kar nekaj zapisov je prišlo zapisanih s popravki – saj veste, ko zapišeš besedo, ki je napačna, jo prečrtaš in ob tem napišeš novo – pravilno. Halo?! V prošnji za službo, kjer pišeš odgovore na vprašanja v domačem okolju in pišeš odgovore, ki ti bodo pomagali pri pridobivanju službe boš ja parkrat vrgel packarijo v koš za smeti in napisal nekaj kar te bo pokazalo v lepi luči?!! Tega preprosto ne razumem!

Eden od kandidatov je na vprašanje o delavnem okolju, ki si ga želi zasanjal o svoji lastni pisarni, svetlobi, ki pada pod pravim kotom itd. Å e dobro, da si ni zaželel (no, morda si je, a je vsaj to zadržal zase) osebnega asistenta in šoferja. Saj ne rečem, da so naši pogoji v nasprotju s tem, a žal ravno lastne pisarne naš novi član ekipe ne bo imel, pa tudi na kot svetlobe, ki pada na mizo, ki je na voljo, ne morem ravno vplivati. Temu, ki pa sanja o takšnih pogojih pa svetujem, da kar ostane doma in še naprej prijavljen na zavodu za zaposlovanje. Tam ima gotovo idealne pogoje 😉 !

No, kljub temu, da me je pri nekaterih prošnjah močno bolela glava, sem vse odnesla k Neni. Moram povedati, da razen rokopisov, prečrtanih popravkov in nekaterih strašanskih veleumnih idej o tem kaj naj jim bodoča služba nudi, Nena ni videla. CVji so ostali pri meni tako v prvem, kot drugem primeru. Ni vedela ali oseba prihaja k nam preko mojih prijateljskih navez, ali jo poznam, ali ne ali je k nam napotena preko zavoda za zaposlovanje in je že nekaj let brez službe, ali pa je le željna novih izzivov in želi menjati službo. Na hitro je izločila vse tiste, ki na prvo oko izgledajo neustrezni in kar bi bilo nekompatibilno z mojo osebnostjo ter mi predočila 5 najbolj ustreznih. V naslednjih dneh mi je zanje naredila podrobnejšo analizo in mi za vsakega od njih poslala ustrezen opis njegovih osebnih lastnosti.

Takole približno je izgledalo;

Kandidat št. 1;

–          Izraža potrebo po dokazovanju

–          Varčen

–          Vztrajen,

–          Komunikativen, diplomatski,

–          Iskren,

–          Ima organizacijske sposobnosti

–          Uravnotežene energije – zelo cool (ja, takole mi je napisala J)

–          Lojalen

–          sam o sebi piše, da je perfekcionist, pisava pa pravi, da ni, vendar je vseeno natančen

–          konflikten, vendar bo zadržal zase, ker ima rad ljudi in jih ne želi prizadeti

–

Kandidat št.2;

–          analitičen

–          Zelo varčen (to jaz pri svojem možu imenujem škrt J)

–          Sposoben organizacije

–          Ne prenese kritike

–          Vztrajen,

–          Komunikativen

–          Hiter

–          Razdražljiv

–          Literarno sposoben

–          Diplomatski

–          Ima močno voljo

–          Skromen

–          Uklonljiv

Tem zapisom je sledil še primerjalni graf, kjer sem lahko primerjala lastnosti vseh najustreznejših kandidatov.

Razgovorov sem se lotila sistematsko od najustreznejšega navzdol. Zadovoljna sem bila že pri prvem, a le zaradi želje po izbiri opravila pogovor še z naslednjima dvema. Vsi ustrezni, vsi krasni in zanimivi in o pravem kandidatu so odločale le še podrobnosti glede ostalih pogojev, ki naj bi zadovoljevali tako nas, kot kandidata.

Pogovorili smo se z vsemi tremi, našli ustrezen dogovor s kandidatko, ki že veselo dela v naši ekipi.

Naslednjič izbiram kandidate le še preko grafološke anlize!

Objavljeno dne

Korenček

Nekje sem prebrala, da naj bi bila zgodbica o korenčkovem vplivu na boljši vid, res ena navadna zgodbica za malo deco, ki je nastala v prvi svetovni vojni med ameriškimi piloti, ko je v kuhinji razen obilice oranžnega korena, primanjkovalo katerekoli druge zelenjave. In kaj bi američani naredili drugega, kot pilote navdušili nad to sladkobno zelenjavo in jim “prodali” mit o korenčkovi koristnosti, ki obstaja še danes. Če zgodbico opremiš s kupom fansišmensi besed, kot je betakaroten iz katerega nastane vitamin A, ki pa je nujno potreben za nastanek retinala, glavnega svetlobno-občutljivega pigmenta v procesu gledanja in zraven dodaš še nekaj večini popolnoma nerazumljivih kemijskih formul, si zadevo zapečatil in rešil vid nekaj naslednjim generacijam. 🙂

Kdo bi vedel kaj je res in kaj ne, jaz teh kemijskih formul ne razumem in če povem po pravici me v uživanje česarkoli prepričajo predvsem brbončice v mojih ustih in te mi pravijo, da korenje ni ravno moj omiljeni plod narave. Korenja pač ne maram in je poleg rdeče pese ena tistih naravnih stvaritev, brez katerih bi zlahka živela. Resda zadnja leta nosim očala, a pri mojem konstantnem buljenju v računalniške ekrane, to res ne more biti dokazilo, da je ravno neuživanje korenja krivec za tistih “blaznih” -0,75 dioptrije.

A če ima korenje vpliv na izboljšanje vida, bi glede na rezultate sodeč, znalo neuživanje tega oranžastega plodu, vplivati na ostrino jezika in sarkastično izražanje. Tega mi gotovo ne manjka … ne, sarkazem je tako pogost v mojem izražanju, da včasih celo moj lastni sin preverja iskrenost oz. sarkastičnost mojih izjav.

Harfa-4In tako sem nekega dne zapisala prijazen (ja, ja, pri določenih besedah bi morala dodajati zvezdice, ki bi označevale moj pikro sarkastičen ton) … torej prijazen* prispevek o učinkovitem* in kratkem* malicanju naših zaposlenih. Prebrala ga je lastnica enega izmed tam omenjenih lokalov, ga očitno pokazala tudi možu (ki je seveda tudi lastnik lokala in hkrati glavni kuhar), ki si ga je zapisal za uho, zmanjšal vnos korenja v svoje sicer zelo okusno pripravljene jedi in se potrudil, da vsaj jaz ne trpim več za posledicami stresa*, ko zagledam korenje v svoji juhi ali na solati, predvsem pa so se potrudili pri izbiri strežnega osebja.

Verjamem, da je pridobiti, izuriti in obdržati dobrega natakarja, skoraj enako kot kuro naučiti plesati valček, a v Harfi jim je uspelo tudi to. No, morda so tudi kuro naučili plesati, vsekakor pa so med četico še vedno rahlo zmedenih natakarjev, umestili natakarja vrednega vrhunske restavracije. Natakar, ki si zapomni kako zapečen zrezek je gost jedel teden dni nazaj (in to pri svojem do takrat prvem in edinem obisku), kakšno vino je pil, kakšno kavo pijem jaz, kakšno vino imamo najraje, kdo je nagnjen bolj k ribjim, kdo k mesnim jedem, celo to, da moj mož komplicira pri sladicah in se kljub želji po sladkem, v primeru smetanastih in kremastih desertnih umetnin, temu raje odpove, pogreši kolegico (ki jo že nekaj mesecev ni v naši sredini) in ve, da je naročala solato brez kisa, olja in soli, natakar, ki kljub polnim rokam dela, opazi stalne goste, ki bi le na hitro prigriznili, jih prijazno pozdravi in odpelje k mizi, ki je načeloma rezervirana za večja poslovna kosila, tak natakar je nujno potreben in pika na i odlični kuhinji in prvovrstno pripravljenim in dekoriranim jedem.

Odličen kuhar in prijazen ter uren natakar sta praktično vse kar potrebuje dobra restavracija in to Harfa ima, četudi jim še vedno kdaj pa kdaj uide kakšna merica korenja preveč. 🙂

Za občutek, da ne hvalim kar tako pa še nekaj slik iz naše novoletne večerje.

HarfaHarfa-1Harfa-2Harfa-3Harfa-5Harfa-6

Objavljeno dne

Nov veter v jadrih

Blok imam popisan z idejami o tem kar se mi zdi vredno prelivanja dodatne tinte in klofanja po tipkovnici. Å la sem celo korak dlje in si zapise in ideje za objavljanje na blogu sistematizirala, češ, da bodo tako trije aktivni prsti mojih dveh rok, lažje stekli po tipkovnici.

Takole sem zastavila;
ob ponedeljkih bi pisala o kakšnem članku ali knjigi, ki mi je padlo v oko ali se mi usedlo v dušo,
v torek o kakšnem odličnem kuharskem receptu … čeprav priznam to je meni najtežje, saj kuham vedno po navdihu, praznim hladilnik in sovražim merjenje in še bolj zapisovanje nečesa, kar je iz WC školjke že zdavnaj z vodo odplaknjeno.
Ob sredah bi bil čas za nove ideje, navdihe in filozofiranja,
četrtki bi bili posvečeni aktualnim temam; bullmastifom, požarom v tunelih, Golobičem, Erjavcem in podobnim tičem,
petki starševanju in prebliskom iz šole,
sobote gostilnam, izletom, zanimivim krajem in podobnim geografsko determiniranim točkam,
nedelja pa bi bil čas za počitek, ali pa čas, ko sem prepuščena popolni ustvarjalni svobodi.
ponedelja čas za kritiko
poponedelja čas za design, pohištvo in modo
popoponedelja za kakšno iz IT sfere ….

Vse lepo in prav, a realnost je takšna, da po torbici še vedno valjam tisti super majceni blokec, ki sem ga kupila v prvi knjigarni na našem poletnem popotovanju po Franciji. Popisan je z vtisi it tistega našega potepanja … to je bilo poleti 2009 (!), a iz blokca ideje kar ne prilezejo do tipkovnice. Å e bolj me moti to, da sem na naši zadnji službeni novoletni večerji navdušeno poslikala vse za oči tako lepe in umetelno postavljene in še bolj okusne jedi in si prisegla, da med prazniki, ki so sledili, kuharju in gostilni posvetim en cel prispevek na tem blogu, a tudi tukaj me peče vest, in najbrž se tukaj skriva razlog za mojo pekočo zgago, saj zadeva še vedno ostaja nepopisana in neobjavljena.

Ravno danes sem prebrala zapis, na katerega me je ponovno spomnil Peter Babarovič, ki pravi, da “nimam časa” ne obstaja, obstaja le to, da nekaj ni na našem prioritetnem seznamu. Ja, res je, čeprav obožujem pisanje in je moj blog neke vrste psihoterapija (zame seveda, na vas bralce morda vpliva ravno obratno 🙂 ), ga na listi svojih prioritet vse bolj pomikam na konec seznama.

Jap, tako je, da je pač visoko na vrhu ustoličena moja družina. Če se le da svoj čas posvečam “nam”, dejavnostim, ki jih lahko počnemo skupaj pa čeprav je ta dejavnost zame morda le sedenje ob teniškem igrišču ali sedenje ob kozarcu navadne vode in prijetnem klepetu z našim Jakom.

Potem se je ob koncu lanskega leta na tej lestvici prav pod vrh prikradla skrb zame, skrb za moje telo in skrb za moje zdravje. Ne, nič takšnega se ni zgodilo, le moje kosti so počasi začele škripati, majhen alarm me je spodbudil k obiskom zdravnikov, ki se jih sicer izogibam, kot vampir česna (ali križa … ah, kdo bi vedel), k določenim zdravniškim pregledom, ki so mi šibila kolena, vse skupaj pa je peljalo v nakup letne fitnes karte … no, ne le karte, odločitve in pridnega in doslednega trikrat tedenskega jutranjega obiskovanja fitnes centra. Tudi tenis je vpleten v skrb za moje zdravje in počutje, a tukaj je čar še večji, saj ta posega tudi na najvišjo točko mojih prioritet. Sklenila, sem, da ne bom popustila moškemu delu naše družine in jima dovolila, da se sama podita po igrišču, medtem ko mama kuha kosilo in se vpisala v teniško šolo za mame 😉

Tretja stvar, ki me okupira pa je naš Veter. Neumnost bi morda rekel nekdo, ki bi pogledal celotno finančno sliko našega podjetja in jo primerjal s tem malim drobcenim “dojenčkom”. Res je, v letih mojega dela pri našem podjetju, smo prodali že preko 1.000.000 različnih vstopnic za različne (popolnoma neVetrovne) prireditve. Vse so bile (in so še) seveda strogo usmerjene v osnovni posel, ki ga opravlja naše podjetje in zato strogo nišne in nepotrebne kakršnegakoli oglaševanja. Dela je pri nas vedno dovolj, težav še več kot dovolj 😉 in zato novega Vetra res nismo potrebovali. A zazdelo se mi je, da po 14 letih morda le potrebujem kakšen nov izziv, ki mi bo razmršil lase in pognal kri po žilah. In tako je nastal Veter. Majhna neprofitna druženja, ki mi dajejo energijo in zalet tudi tam kjer bi me drugače morali že z buldožerjem pririniti.

Veter ni nič posebnega … saj veste, le zrak, ki se giblje malo hitreje … a meni razkuštrani lasje prijajo, prija mi sapica, ki me boža po licih in veter, ki me buta v hrbet in poriva naprej. Veter je (le) še en v nizu dogodkov, ki jih je že tako ali tako ogromno. Fakultete organizirajo takšna in drugačna brezplačna srečanja, V našem Rotary združenju imamo predavanj kolikor ti srce poželi, na raznih podjetniških zajtrkih, kosilih ali večerjah se družijo se uspešneži,  drugje reveži, spet nekje tisti sivolasi, pa tisti s pobritimi glavami, tisti s košatimi, debelušni, suhljati, ljubitelji krompirja, psov, celo človeško ribico so uporabili za vabo podobno mislečih in po mojem obstaja že klub blondink in levičarjev. No, pa smo se še mi obrnili z vetrom in začeli … ja, kar začeli smo z nekakšnimi srečanji.

Baje … no, tudi sama vem, da je to priporočljivo, naj bi naredila poslovni načrt in razmislila kam vse to vodi, a nočem. Nočem pa zato, ker me tokrat ne zanima “višji” cilj. Tudi blog je bil … in je še … preprosto moj hobi, moje veselje … izguba časa, če že hočete. Nobenega poslovnega načrta ni bilo nikoli zadaj, a se je preko njega odprlo vseeno nešteto novih poti, poznanstev in tudi poslovnih priložnosti.

Tudi Veter naj ostane tak, otroško naiven, prijateljski, zabaven, brez višjih ciljev in želja po kakršnih koli zaslužkih! Preko Vetra želim preprosto zadovoljiti svoje potrebe po novem znanju, se ob tem zabavati in spoznavati nove ljudi. In čeprav malokdo verjame (vsaj na prvi kontakt, preden stvar preizkusi, jo potipa in pusti, da Veter zapiha tudi v njegovo dušo), da lahko na Veter pride brez skrbi, da v ozadju ni kart, ki se bodo razkrile šele, ko pade mrak in bodo vrata Glažute (vsaj trenutno nam prostor in izredno dobro pogostitev nudi ta lokal) zaklenjena in on ne bo mogel nikamor uiti, ostaja moja osnovna ideja pri Vetru še vedno ista – družiti se, spoznavati se in se naučiti vsakič nekaj novega … brez višjega cilja, brez manipulacije in držanja vsakega obiskovalca za vrat in vsiljevanja podpisa pogodbe, naročilnice ali vsaj vstopnice za naslednje srečanje. Konec koncev je to zame, ki čustva kažem že na 100 km, edini način, da vsakomur, ki ga uspem privabiti na Veter, lahko mirno pogledam v oči!

In Veter je nekaj, kar mi zadnjih nekaj mesecev krade noči. Lani sem ob poznih nočnih urah tipkala po straneh svojega bloga, sedaj pa pišem po facebooku, pišem vabila na Veter … takšna in drugačna, znancem , prijateljem in celo neznancem, iščem predavatelje, razmišljam o temah, ki bi jih obdelali, obdelujem fotografije posnete na Vetru in brskam po možganih za novimi prebliski in idejami, ki bi Veter naredile tako poseben, da bi se krog prijateljev dobival frekventno, skupina pa iz meseca v mesec še povečevala.