Zasebno ali javno visokošolsko izobraževanje?

Ker sva z našim »tamalim« oba študenta 2. letnika dodiplomskega študija, on na javni šoli, jaz na privatni, se lahko v nedogled pričkava kaj je bolje in kaj bolj prav.
Ja, ja, itak, znanje bi moralo vedno biti na voljo zastonj in vseh 10 prstov si lahko obliznemo, dokler tako po ameriško celo življenje ne odplačujemo kreditov za šolanje naših otrok. Ampak, ampak … ej, enih par puklov imam že na ramenih in vem, kako sem v svojih mladih letih hodila na to ustanovo, ki me je želela postaviti na svoje noge in v možgane naliti čim več učenosti … no, vsaj njen prvotni namen naj bi bil tak.
Torej, takrat sem šla na Ekonomijo, ker je po gimnaziji itak treba na faks, ker se mi pri osemnajstih itak še ni dalo v službo, ker je trapasto zavrniti bone za malico in paket ugodnosti, ki ti jih nudi status študenta pa ker je bilo obvezno treba dat skozi vsa tista brucovanja in spoznavne večere.

In kako sem takrat izbirala ustrezno visokošolsko ustanovo, ki je nato dodobra usmerila moje življenje? Privat ali javno, tu takrat ni bilo dileme, itak je bilo vse le javno.
V otroštvu sem imela tono interesov, a kaj ko so mojo željo po modnem ustvarjanju, dekoriranju, opremljanju interjerja , risanju, šivanju, učenju tujih jezikov …. v srednji šoli z drmanjem meni popolnoma nezanimive kemije, biologije in fizike uspešno ubili …tečajev za pripravo na faks pa tako ali tako ni bilo.
In tako je pri izbiri faksa takrat odločalo predvsem to, kje ni sprejemnih izpitov, ne težijo s prej omenjenimi predmeti, kjer se mi obeta dokaj enostaven prehod skozi nekaj let študija, kam se bo dalo dokaj enostavno vsakodnevno transportirati in kamor gre večina mojih kul kolegov … in ja, eto šla sem na Ekonomijo.

Tam diplome nisem dobila, sem pa dobila moža. Takšnega za celo življenje, torej je bila odločitev za študij kar pametna 🙂
Me je pa ta faks zagotovo za naslednjih 30 let zabetoniral v poslovne vode (v času študija sem začela s tosmernim študentskim delom in zaradi pridnosti… ne zaradi papirja (!) so mi že takrat ponudili redno delovno mesto …. in bila sem pečena in za večno izgubljena v tej branži) in šele izguba zdravja, me je pripravila do razmišljanja o tem kaj resnično želim početi, česa se resnično želim naučiti in kako do tega znanja priti.

V preteklih letih sem zapravila že nemajhen kupček denarja za razne tečaje tega in onega in počasi sem dojela svojo zmoto tudi o bojda zateženih in nezanimivih profesorjih …. Kajti tudi, ko se s svojo bolj ali manj debelo denarnico vpišeš npr na tečaj tujega jezika, dobiš bolj ali manj dolgočasnega profesorja in potem poskušaš pač največ povleči od tistega kar se ti nudi. In ko začneš vleči denarce iz svoje denarnice, ugotoviš, da se da povsod kaj pametnega naučiti! Ja, ja, najbrž mi celo znanje o tem, da ima puška kopito in nabojnik (iz Ekonomije imam namreč opravljen izpit iz Obrambe) kdaj prav pride*
A pri takšnih in drugačnih tečajih izgubiš dan, dva, morda teden ali celo mesec … če ti profesor ne sede, se pač prepišeš in poizkušaš srečo pri drugi šoli/tečaju/profesorju. In tega se očitno privatne šole zavedajo, saj od mojega mladostnega študija naprej, nisem nikoli več naletela na tako dolgočasne profesorje, kot sem jih imela takrat. …. Očitno so na javnih fakultetah zaposlili vse in jih je za privat šole zmanjkalo.*

In tako sem počasi dojela, da sem takrat v mladih letih »zapravila« že podarjeno darilo – brezplačno šolanje, nešteto brezplačnih ur poskušanja prenašanja znanja …

Kasneje sem vse to drago plačevala, ko sem zapravljala težko prislužene denarce in povem vam zelo zelo pridno in ubogljivo hodila na vse kar sem si omislila: tečaj računalniških programov, poslovna angleščina, nemščina, italijanščina, PR …. Celo na tečaju slepega tipkanja in učinkovitega finančnega poslovanja in računovodenja sem se znašla. Na slednjem le zato, ker je bil ravno brezplačen in ker sem res rabila 1 dan oddiha izven rednega pisarniškega cirkusa. 😉

In pred letom dni sem se spet znašla na fakulteti. Zasebni fakulteti. Privat, smo temu rekli mi, ki smo odraščali v socializmu.
Tokrat z malce bolj razjasnjenimi pojmi zakaj sem se znašla tam.
Takole je bilo – ko sem se zdravstveno sesula in začela iskati svoja bazična veselja, sem med drugim odkrila, da sem nekoč uživala v risanju. Eto, torej bom spet poprijela za svinčnik, čopič in nabavila vodene barvice. Ja, ja, danes se vsega da naučiti po youtube-u, ampak veste od tega v realnosti (vsaj v moji) ni nič. Treba je nekam hoditi, nekdo ti mora pripraviti načrt in te malo brcati v rit.
In sem se prijavila na prvi tečaj, pa drugi in v slabih dveh mesecih je bila moja denarnica dodobra izpraznjena, jaz pa sem znala celo zrisati kakšno kocko in zasenčeno kuglo.
Ali ne bi bilo morda bolje, da se tega lotim resneje, bolj studiozno in se vpišem na kak faks, sem pomislila. Semester takšnega izobraževanja je vseeno cenejši od vseh tistih kvazi marketinško napihnjenih hitrih tečajev. Resda je tam tudi kup balasta (bognedaj še kakšne kemije in fizike) a če izberem kakšno dobro, privatno fakulteto, bo najbrž drugače, kajne?! Na takšnih fakultetah so zagotovo v koraku s časom in skrbijo, da so njihove stranke – študentje nadvse zadovoljni in jim prenašajo le koristno in potrebno znanje?! Brez kopita, nabojnika in Šmarne z indeksom v rokah.

Najprej sem si omislila Akademijo. Saj veste, vsak malce podleže lepemu imenu in kdo si ne bi želel postati diplomirani AKADEMSKI slikar?! No, jaz sem temu za en samcat trenutek popolnoma podlegla, čeprav so mi prijatelji govorili, da tam ne bom našla tistega kar iščem … “Saša, tja gredo ljudje le po papir, znanja na tej javni instituciji ne boš pridobila!”, so mi govorili.
“Tam se že leta slinijo in vegetirajo profesorji, ki so jih zaposlili leta 5 in 6 p.n.š., so danes zaščiteni kot kočevski medvedi (ali še bolje rečeno, vedno pripravljeni profesorji ekonomske fakultete 😉 ) in se jih nikamor ne da spraviti. Saj ja sama veš, kako je s tem, ko za stalno zaposliš nekoga!”, so še napredali …. in če so leta 82 zaposlili profesorja za predavanje o Obrambi in (še neka beseda je bila v tem predmetu, a se žal ne spomnim), ta danes še ni odšel v penzijo in še vedno ždi tam. In kaj predava?! Jah, ne vem, so mu že kaj dali … npr Teorijo barv, saj ne more biti bistveno drugače od delov puške, a?!*

A me žal na Akademiji za likovno umentnost niso hoteli
kdo ve za kaj … čeprav je sprejemni izpit res čudno izpadel, saj sem za svojo poslano mapo dobila maksimalno število točk, nato, ko pa so me spoznali tudi v živo in z mano opravili razgovor, so mi točke drastično padle … od 5 možnih pri razgovoru, sem dobila le 2. In to jaz, ki sem težave pričakovala kjerkoli drugje, le pri pogovoru ne! In jih po pravici povedano tudi nisem imela, a nekako so le morali nekje odbiti tisti 2 točki, ki bi me pripeljali do sprejema in tega, da bi potem to zoprno vase zaverovano kolerično babo gledali še par let.
No, ko sem v času vpisa na faks ostala z 58 točkami (za sprejem sem jih potrebovala 60) in ko je name pritiskal ZPIZ, ki me je takrat usmerjal in podpiral pri mojem programu poklicne prekvalifikacije, sem se na hitro odločila, da se le vpišem na fakulteto z lepim imenom, pa … kot je takrat kazalo z urejenim sistemom (zelo lepo so se predstavili na informativnih dnevih), krasnim parkirnim prostorom tik pred faksom (meni razvajeni od vožnje z avtomobilom, je to takrat veliko pomenilo) in solidnim programom. In tako sem oktobra 2014 pristala  na Fakulteti za dizajn. Veselile so me vse smeri, a najmanj sem vedela prav o smeri na kateri sem na koncu pristala – grafično oblikovanje oz. kot se temu po novem reče – Vizualne komunikacije.
Ja, vpisala sem se tja, kjer mi lahko največ povedo, me lahko največ naučijo … saj o tem takrat nisem imela blagega pojma … nič, nada, niente.

In to je zame tudi point privatnih fakultet – zakaj za vraga ljudje ne bi mogli pridobiti želenega znanja, četudi s(m)o stari, še nimaj(m)o za sabo kupa izkušenj in znanja, si pa želij(m)o tega pridobiti …. in predvsem (!)  pridobiti novo, KVALITETNO znanje. Brez kopita in nabojnika! In Šmarne z ineksom v rokah!

Papir? Ah, ja, približno toliko mi je do njega kot do vseh tistih potrdil in diplom, ki sem jih dobila po opravljeni 20 urni šoli masaže hrbta, male pasje šole in najboljšega delavca meseca v eni od prejšnjih firm.
A moji sošolci razmišljajo drugače. Večina jih je prišla na faks … no, ja, tako kot jaz nekoč na Ekonomijo; po fanta, po nove prijatelje, dogodivščine, nekateri celo po papir, ki ga bodo pokazali mami in se bo z njim končno lahko pohvalila pred sosedi, kakšna dva pa sta prišla celo po znanje.

In faks? Kako razmišlja faks? Jah, ne vem … včasih mislim, da jim je kaj do nas … sploh ker so »privat« …. a kmalu ugotovim, da sem spet predolgo sanjala.

Ja, res je, smo sicer svetlobna leta naprej od tistega, kar sem v času Juge doživljala na Ekonomski fakulteti. Nikakor ne izgubljamo časa s predmeti kot so Obramba ali Telesna vzgoja. Ja, vraga, če do 20 leta nisi skužil, da je telovadba zdrava zate, res ni treba, da se z indeksom v roki mučiš s pohodi na Šmarno!

Ne, na našem faksu imamo predmetnik kar smiseln … konec koncev smo bili kar nekaj let tisti pravi privatni faks. Sklepam, da so se takrat še trudili. Jah, zdaj smo napol privat … ali pa še to ne, saj je 80% študentov rednih, torej koncesija … torej kao privat, ampak javni …. No, ne vem več kaj smo, ampak vem pa, da če bi bili privat privat, bi se najbrž bolj pogosto spraševali kako smo stranke zadovoljne z njihovo storitvijo …

No, naj povem, da sem ob vpisu vsa navdušena čakala predmet, ko se bomo učili računalniškega oblikovanja. Saj veste Photoshop, spletne strani, Ilustrator. Vse to imamo pri nas v učnem načrtu! Waw, kaj ni super?!
Jah, jah, na predstavitvenih spletnih straneh faksa in v prospektu to izpade mnogo bolje, kot v resnici, verjemite mi!
3x povohamo Photoshop, potem povohljamo po Illustratorju, nato se dotaknemo Dreamweaverja (ki je bojda že čisto mimo), pa Flasha (ki je baje tudi že čisto zastarel) in potem še After Effectse. Vsak program si naložimo na svoje prenosnike, potem 3x, 4x drvimo preko osnov … profesor, no, profesor je bogi … ne vem morda ne ve, kako bi v tako kratkem času razložil tako obsežno gradivo, zato v izogib temu, da bi skrenil z začrtane poti in povedal kaj več, raje bere z vnaprej popisanega lista, študentje spijo (večina doma, nekateri odpornejši in z lastnim prevozom pa med uro), potem doma vsi zapravljamo nekaj časa za iskanje po Googlu najboljših približkov nalogam, ki jih potem malce priredimo, nekaj skup zmečemo, opravimo izpit ….. in karavana gre naprej. A če kaj novega znamo? Ma, jah, … ne vem, imam pa kup novih favorites strani na Youtubeu naloženih.

Ne vem, no …. se sprašujem kaj oz kdo stoji za tem?!

Najbrž ni Adobe tisti, ki si je izmislil enkraten način promoviranja svojih artiklov – plačaš faksu, ki z nadzemeljsko hitrostjo naredi hiter pregled skozi njihove artikle, predstavi vsakega na hitro, vztrajni in nadarjeni morda celo nekaj osvojijo (preko Youtube napotkov, saj preko faksa to res ne gre) in na koncu kot mladi usposobljeni oblikovalci celo kupijo in uporabljajo kakšnega od njihovih programov??!!*

Ne vem, morda je kriva država, ki s svojimi koncesijskimi pravili pritiska na šolo, ki mora v program vriniti toliko in toliko različnih predmetov in potem mi drvimo skozi predmete kot bi bili na tekmovanju oz visokošolskem usposabljanju v hitrostnem osvajanju različnih računalniških programov …

… ali pa je faks tisti, ki žonglira in poskuša preživeti na tem trgu – najprej se zreklamira, v letake zmeče vse lepo slišeče se programe, potem pa seveda kroti svoje stroške in za svoje ponujeno honorarno profesorsko plačilo dobi kar dobi – profesorje, ki jim je očitno dovoljeno predavati (ker to veste, na faksih s koncesijo (torej javnih) ni kar tako!), saj so pridobili magisterij (jap, papir vseeno nekaj pomeni) in napisali toliko in toliko člankov, a so med tem žal pozabili kako so se sami počutili v času svojega študija, ko jim je večina profesorjev s svojim glasom ni pustila, da vsaj mirno odspijo del tistih nadvse dolgočasnih in nezanimivih predavanj.

Ne, ne, niso vsi tako grozni …. Večina jih je, kot sem že prej povedala 100 svetlobnih let pred tistim kar smo imeli na Ekonomiji … ampak, mislim, da so tisti dobri še ostanki naše privatne – zasebne visokošolske institucije.
Baje je bil naš faks že boljši. Pravijo tako.

Kot prvo je imel boljšo lokacijo. Ja, ja, Trzin je kul za tiste, ki se vozimo z avtom …. In še to ne za vse, saj parkirni prosto postaja premajhen, stranke (jah, baje naj bi bili to študentje) pa vse manj cenjene, saj s koncesijo izgubljajo svojo vrednost in so le še krdelo lene mularije, ki na faksu krade bogu čas *

….  baje je imel boljše profesorje … je že tako, da v svetu tržnega kapitalizma, boljši odhajajo na boljše.

Tudi urniki so bili bojda boljši. Jah, nove smeri, nove skupine, treba je vse razvrstiti v stavbo, ki poka po šivih, denarja pa ni za stran metat in si omišljat fensi šmensi lokacije z lastnim parkingom in zasebnim bifejem… saj bo mularija prenesla tudi večerne ure … in če ne bo drugega jim bomo dali 2 uri ob 8h pa 2 ob 19h … saj tako ne počnejo drugega kot postopajo.*

Ni vse tako črno, kot se bere, a ker je bilo boljše in ker je lahko še boljše od boljšega in slabše od slabšega, je treba o tem govoriti.

Privat ali javno? Vsekakor je v naši lepi deželici potrebno imeti oboje.
Javno šolstvo je splošno družbeno dobro in vedno bom močno zagovarjala možnost brezplačnega izobraževanja.
Pa vendar …! Zakaj ne tudi privatno?! Če si nekdo močno želi pridobiti znanje (in vraga pridobiti tudi tisti papir), zakaj le tega ne bi mogel pridobiti preko plačljivega šolanja?! Sploh, če se fakulteta zaveda, da so njihovi študentje, njihova največja dragocenost in jih zato spoštujejo, cenijo in zanje skrbijo tako, da jim nudijo čim boljše profesorje in vzporedne pogoje dela (tudi bife, ki spodbuja druženje in medsebojno pomoč).

In baje to fakultete, ki so resnično odvisne le od financ, ki jih prinašajo stranke, počnejo. Baje obstajajo fakultete, kjer upravo faksa resnično zanima zakaj pri nekaterih predmetih študentje ne hodijo na predavanja. Fakultete, ki profesorje izbirajo po kvaliteti povedanega in ne po točkah, ki jih pridobivajo po neki lobistično sestavljeni profesorski lestvici. Fakultete, kjer mnenje študentov šteje!
Včasih se sprašujem ali naš dekanat misli, da nas dva (na naši smeri sta žal le dva takšna) profesorja, ki imata polne učilnice, s ketno privezujeta na radiatorje ali pa med odmorom za vogalom vsakemu, ki je zdržal do tiste pozne ure, zvijeta en joint.

In privat naj bo privat, naj ostane privat … nedotaknjeno s strani javnega šolstva in celo dodanih koncesij.
Saj koncesije so krasne, a žal se mi dozdeva, da vse kar je “dano” in “javno” fakulteto (pa žal tudi študente) prevečkrat pokvari.

Fakulteta zaspi na lovorikah v prepričanju kako dobri da so, saj se pri njihovem vpisu študentje kar gnetejo pred vrati.

Ne, ne, dragi moji, študentje bi se danes vpisali na Višjo šolo za razvoj fekalij, če bi jim bil s tem zagotovljen status študenta in bi se o šoli na forumih pisalo, da se “papir” dobi ko greš dvakrat na WC, oddaš blato, urin, pobrskaš malo po njem in imaš diplomo v žepu. Saj ni nič drugače … le še malce huje, kot takrat, ko so me ućili o puški, kopitu ter nabojniku.

Dobra fakulteta je tista, ki ima vsako leto več študentov, ki za svoj študij plačajo in ima hkrati polne učilnice navdušenih slušateljev!

Je to naša? Hmmmm …

Pa brez zamere 😉

• V izogib napačnemu razumevanju kakšnih od mojih izjav, tiste cinično sarkastične posebej označim

 

Ste dobili odgovore na svoja vprašanja?

Odgovorite z DA ali NE – SMS je brezplačen …

Takšno sporočilo sem dobila danes od svojega telefonskega operaterja.
Hmmmm, res jim je mar zame, kajne? No, ajde, ne bom si domišljala, da mi bodo za mojega Abrahama naslednje leto poslali šopek rož, a vseeno se mi zdi kar fletno, da jih zanima, če sem zadovoljna z njimi. Ubogi telefonski operaterji se morajo vsak dan boriti za svoje stranke in se presneto dobro zavedajo, da mi je potrebno nuditi občutek zadovoljstva, ali raje recimo temu, da mi dajejo občutek varnosti, sigurnosti in tako me ni strah ali sram poklicati ter povprašati za vsako neumnost, ki danes pesti uporabnika teh že tako pametnih aparaturic.

Le nekaj trenutkov pred tem sporočilom sem se ubadala z vprašanjem ali naj ponovno pokličem ambulanto svojega zdravnika in »nadlegujem« sestro s svojimi nerazrešenimi vprašanji, ali naj se raje kar odpeljem tja in počakam v vrsti, da dobim svojih 7 minut pri zdravniku. In le en dan pred tem sem s kislim obrazom končala pogovor z referatom fakultete kjer študiram. Na svoje vprašanje sem seveda ponovno dobila odgovor, ki ga imajo najbrž zapisanega v seznamu svojih del in obveznosti – »ne, to ne gre!« ali »tega pri nas ne počnemo!«

Mar nikogar ne zanima, kako (ne)zadovoljna je »stranka« državnih inštitucij?!

Včeraj sem zasledila članek o tem, da so začasno izključili dve študentki, ki sta si dovolili na socialnih omrežjih kritizirati delo referata srbske ekonomske fakultete. Opa, stari časi so se vrnili in čez cesarja in cesarstvo spet ne smemo nič reči! Telefonski operater bi bil najbrž hvaležen za takšne komentarje, nemudoma oddirjal v njihov klicni center in tam naredil dar-mar ter odgovorne poučil, da so tam zaradi strank in da nobeno njihovo vprašanje ni neumno, neumestno in da je potrebno besedico NE črtati iz njihovega besednjaka.

Kot novo pečena študentka, spoznavam, da se v 30 letih ni mnogo spremenilo in da v referatih še vedno sedijo grdo gledajoče tete, ki so tam z nalogo, da študente »naučijo tistega reda, ki jih ga starši niso«. V času mojega prvega študija so bile tiste tete strah in trepet študentov in hočeš nočeš, si moral ponižno stati pred okencem s pravilno izpolnjeno prijavo na izpit, jih milostno gledati in po 2h urah čakanja v vrsti, po možnosti še poslušati njihovo jadikovanje češ koliko dela in gneče imajo. Ja, ja, v 8h urah njihovega dela, so imele za razliko od njihovih kolegic ali sosed, ki so delale v občinskih uradih, pred vrati kopico jamrajoče mularije in so zato morale z malico zaključiti v predvidene pol ure.
Kapitalizem je najbrž tudi tempo teh tet malce povišal, razvoj tehnologije pa vrste zmanjšal in študentje (najbrž … do tja šele pridem) mnogo svojih formalnosti opravijo kar po netu, a ko razumevanje zastane, ko pride do dilem, ko ima študent sto in eno vprašanje, je najbrž na fakulteti nekje nek »klicni center«, ki naj bi študentu po človeško pomagal, kajne? Referat, naj bi bil to, kajne? Podaljšana roka študentov, roka, ki jih objame, potolaži, ki jih posluša … razume njihove dileme in vprašanja in če nič drugega morda vsaj zblefira in najprej reče, da se bo o zadevi pozanimal, informiral, premislil … in morda čez dva dni pritisnil v lep celofan zavito »dvojko«.
Naka, tudi današnji referati niso temu podobni! Morda tete niso več tako brkate in grdo gledajoče, a na (skoraj) vsako vprašanje skoraj avtomatično odgovarjajo z NE. To se ne da, za to ta trenutek ni časa, ali se ne vidi, da ima ogrooooomno drugega dela, za to pa jaz že ne bom odgovarjala, kako pa ste si to predstavljali ipd!
In DA, na svoje vprašanje o tem ali bo moj telefon v redu deloval tudi s tuju telefonsko kartico, sem dobila odgovor.
In NE, sestra v ambulanti mi ni pomagala, spet mi je dala občutek, da ji kradem dragoceni čas in naslednjič jo bom poklicala še z večjo kepo v grlu.
In NE, gospa v referatu faksa mi ni pomagala, še vedno ne vem kako bom prišla do potrdila na katerem vztraja druga državna institucija in kamor bom tudi z muko klicala in upala, da me ne odpikajo kot naglavno uš, ki jim le krade dragoceni službeni čas, ki je najbrž namenjen tistim strankam, ki nimajo nobenih težav in vprašanj in kličejo le zato, da povedo, kako lepo se imajo v njihovi družbi!

Ta pa zna!

Čeprav redko hodim na skupinsko zapravljanje službenega časa, ki sliši na ime “malica”, me je zadnjič omemba filane paprike le zvabila k Rasemi ter v družbo mojih službenih kolegov, med katere sodi tudi moj dolgoletni partner in zakoniti mož (hmja, takrat sem še naivno verjela, da je takšne zadeve bolje na papir spravit pa še uradno te mora dedec vsaj enkrat v življenju plesat peljat).

In tako mi brbljamo in čvekamo o brezveznih stvareh, kot se za pravo službeno malico tudi spodobi in vmes šimfamo kritiziramo naše poslovne partnerje (pa koga bi drugega, če je zaradi moje prisotnosti odpadla najljubša obmalična tematika – kaj je spet hot’la zaje*** šefica).

In ker svoje napake itak najhitreje opazimo (na drugih osebkih, seveda) in je naša malica že krepko posegala v čas, ko se bi bilo že treba potiti iza sevajočih ekranov, smo se lotili tistih grdih in nemarnih zamudnikov. Dandanes ljudje ne znajo biti točni! Zamujajo, mi čakamo in potem, ko končno uletijo (pardon, se primajejo) se mično nasmejijo, kot da jim je nerodno, ker so prišli malce bolj zgodaj, kot je to v njihovi navadi. NeBUneMU v opravičilo za zamudo! Ja, valjda da ne, ker bi jim debata o vremenu in opravičevanje za zamude požrla ves čas, ki ga imajo še na razpolago do naslednjega zamujenega sestanka!

Ravno v zanosu razlage, da se mi je nekaj podobnega zgodilo dan poprej, sem bila, ko mi zazvoni telefon.

Le kdo me moti v logično dodanem (ups, vzetem si) času (70% odsopanja so razumljiva, kajne?) na polure sindikalno obveznem psihofizičnem odmoru?!1, me je prešinilo tik preden sem vljudno zažvrgolela v svoj aparat.

“Aaaaa?! Šopek bi mi dostavili? To bo absolutna pomota!” Moj mož …. jah, moj mož pač nima te navade ….. ABSOLUTNO nima te navade …. niti prebliska, kaj šele navade …..itak pa bebavo strmi v moj začudeno rdečeličen ksiht! Rojstni dan, god, Valentin, dan feministk in podobna krama je že davno za nami oz. 24. rok za popravca je še daleč v prihodnosti in moj ležerno razmišlja kvečjemu o tem, kako mi bo na njem (popravcu namreč) ponovno razložil, da je bila 365 dnevna doba spet absolutno prekratka za izbiro ustreznega darila.

“So me klicali iz cvetličarne Lovše oz. Lovšin ali nekaj podobnega. Šopek mi želijo dostaviti. Posvetilo je baje priloženo.”

“Wow! Lovšin! Najdražejša in najlepejša cvetličarnica v Ljubljani,” so v galop skočile moje sodelavke in z nagajivim nasmeškom pogledovale mojega.

“Ne, ne, NI moj in sanja se mi ne, kdo bi bil!” sem dokaj resno, a vseeno veselo ugibajoče pripomnila jaz.

“Ah dej, traparije,” je moj prhnil na vse vzdihljaje in veselo hihitajoča ugibanja vseh ostalih prisotnih dam o mojem skritem oboževalcu.

Hmmm, osebnega trenerja fitnesa moj trebušček in lepo obložena bedrca že nekaj let niso videle …. torej to ni.

Tudi tale “zamudnik”, ki se mu je še nekaj minut nazaj nesramno kolcalo, ni bil. Nemogoče! Saj je zmedeno zamujalska osebica, ki se ne zna opravičiti, ženskega spola.

Tisti stric, ki me je pred leti prav dobro zmasiral, bi znal pošiljati šopke, a se mi zdi, da gredo ti zgolj v moške rokice. 🙂

Naš vrt je majhen, zato vrtnar odpade, iz istega razloga odpade tudi prostor za bazen, zato tudi zagoreli čistilec tovrstnih nepremičnin, ne pride na listo možnih kandidatov.

Moj učitelj tenisa je resda obtesan, zagorel in dokaj postaven mladec, a kaj, ko se mi zdi, da tudi on izhaja iz tiste skupine sesalcev, kjer so vsi geni zmutirali v kepo, ki trza le na konjske moči zaprte pod plehnato streho, frgazarje in dvojne auspuhe.

Ostanejo še tisti moji Rotaryski kolegi, ki so me ravno zadnjič, podprti z nekaj promili alkoholnih substanc, prepričevali, da na šarm pravega moškega, slej ali prej pade VSAKA ženska. No, morda so po mojem agresivnem zagovarjanju ženskih možganskih celic, za katere sem prepričana, da so v nasprotju z njihovim mišljenjem, večje od zrna koruze in mojem predčasnem odhodu iz njihove šarmantne družbe, staknili svoje zrnate možgane (sori, prijatelji to ni osebno …. leti na ves moški svet) ter stkali strateški plan, ki bo dokazal, da se še tako zaje**i in vseh moških trikov (no, ja, če se temu lahko tako reče) vajeni izkušeni dami pravih let, ob pravi potezi, lahko zašibijo kolena. Ja, v bistvu bi jim tokrat lahko celo uspelo!

Konec koncev pa dragi moji, pomislila sem celo na briljantni um kakšne od mojih kolegic. Bravo! Takoj, ko izvem katera je to, bom tudi jaz vrnila uslugo in ji poslala “rojstnodnevno darilo” v obliki pozornosti skritega oboževalca, ki bo posledično obrodilo vsaj 14 dnevno partnerjevo uslužnostno poskakovanje z jezikom do tal in rokicami pripravljenimi poprijeti za vsako delo, ušeska pa pristriženo pripravljena v posluh še tako banalnim težavam, s katerimi se sooča njihova partnerka.

Hmmm, to je sumljivo, saj vsaka intiligentna ženska (no, torej VSAKA ženska, ker pridevnik intiligentna je tukaj nepotreben) ve, da še tako dobra strategija, pri moškem ne zdrži dlje od 1 meseca. Zato bi bilo kaj podobnega potrebno storiti največ 1 mesec pred mojim rojstnim dnem ali božičem. In vsaka moja prijateljica ve, da sta to meseca september ali november! Takšni prazniki so pač najbolj primeren termin za nakup tiste pregrešno drage torbice na katero ponavadi začnem kazati že par tednov pred pomembnim datumom. Res! Včasih se zgodi celo, da vzdihujem par dni pred božičem, pišem pismo Božičku in ga po pomoti pozabim zapakirati v kuverto in odposlati …. torbico rezerviram na svoje ime in prodajalki dostavim fotografijo mojega, če se slučajno primaje tam mimo …. a povem vam, da NIČ …. NIČ. On mi par dni po božiču pove, da je zame res težko ugotoviti, kaj bi želela imeti. Torej tudi prijateljica odpade!

Vas zanima kdo je ta šarmer, kaj?! Jah, malo bo treba še počakati! Tudi jaz in moje kolegice smo trpele mučne pol ure, ko smo se živčno sprehajale do okna in nazaj ter čakale na prijaznega dostavljalca cvetja, ki mi je dostavil šopek s priloženim posvetilom.

  1. za tiste, ki me ne poznajo najbolje in pa tiste pri nas na novo zaposlene posameznike, naj tukaj z namenom, da ne pride do nesporazuma, da sem že ves čas sarkastična []

Predsodki

Pred pol leta je ena mojih objav požela burne reakcije tako tistih, ki sem jih poskušala zagovarjati, kot tistih (pravzaprav ‘takšnih’), ki so me že v osnovi razkačili in z dogajanji, ki se na blogu niso videla in se pravzaprav odvijala v ozadju, mene pripravili do tega, da sem po dolgih letih zadovoljnega dela v istem podjetju, začela razmišljati, če je to res tisto pravo.

Po prepričanju sem precej liberalna oseba, odprta za marsikakšno razmišljanje, ki v povprečni družbi ni vedno z lahkoto sprejeto, močno pa me razjezijo predvsem ozkogledi in predsodkov polni ljudje. Ravno to je bil razlog, da sem se tistega avgustovskega dne vsa penasta in besna impulzivno spravila za tipkovnico in tipkala, tipkala dokler ni bilo vse izlito na papir …ups, ekran in objavljeno.

V navalu besa sem pozabila dodajati narekovaje, predvsem pa sem pozabila pred objavo vse skupaj ponovno prebrati z očmi tistih, ki me morda ne poznajo in bi moje sarkastične stavke lahko vzeli popolnoma dobesedno in tako mislili, da resnično smatram policiste, delavce v mrtvašnici ali distributerje MLM-a za drugorazredne člane naše družbe. Far, far away from reality!!!

V resnici je bila zadeva ravno nasprotna; ne spomnim se več kaj je tistega dne zanetilo stenj na moji sveči potrpljenja, spomnim pa se, da sem se takrat kar nekaj dni ubadala s tuhtanjem glede odnosa neke dame, ki se je že prav grdo očitno ogibala srečanju z mano, čeprav je prvotno najino srečanje predlagala sama. A takrat najbrž še ni prebrala mojega bloga, kjer odkrito pišem o tem, da delam v podjetju, ki se ukvarja z posredovanjem servisa izobraževanja za ljudi, ki se ukvarjajo z MLM-om.

S predsodki o blondinkah, policistih, ženskah na vodilnih položajih, ženskah v “nepravih” poklicih in podobno, se srečujem že vse svoje življenje in vedno so mi dvigali pritisk. V računalniški branži so me stranke pošiljale po kavo misleč, da sem deklica za vse, v moji trenutni poziciji, so se nekateri zgražali, da sem v istem podjetju zaposlena, kot šef svojemu možu, spet tretji niso odobravali, da se kot direktor ne pojavljam svoji poziciji “primerno”1 oblečena. A z vsem tem se srečujemo vsakodnevno skorajda vsi, kajne?

Višek zaplankanosti pa sem doživela z dejstvom, da sodelujem z ljudmi, ki se ukvarjajo z mrežnim marketingom. Baje je že direktni marketing (to sem slišala zadnjič) neka “podvrsta” prave prodaje (karkoli že nekateri dr.mr.br.-ji že smatrajo pod tem), mrežni marketing oz. takoimenovani MLM pa je sploh nekaj s čimer se lahko menda celo okužiš. Pazi: sarkazem!

Dama, ki me je takrat spravila v takšno sarkastično ubijalsko stanje, mi je pot prekrižala tudi kasneje. Kot sem že prej omenila, sem liberalna in kot taka sem želela damo, kljub njenemu nadvse negativnemu odnosu, spoznati in ji pokazati, da sama ne rekrutiram ljudi v vrste MLM-a, da MLM ni virus, ki se prenaša ob pogovoru ob kavi …. a četudi bi se, ta virus ni uničujoč in smrtonosen.

No, danes priznam, da mi ni uspelo. 🙁

Dotična dama je bila paranoična, panična in prestrašena in se bala vsakršnega srečanja, kjer bi se morda le mimogrede izustilo MLM, mrežni marketing ali mreža. Čeprav se z mrežnim marketingom sama ne ukvarjam, mene ta “svet” pač obkroža, zato je bilo le vprašanje časa, kdaj bom “sovražno in nevarno” besedico le morda omenila parkrat preveč in s tem povzročila napad neumirljive panike na nasprotni strani.

Ah, pa kaj! Naučila sem se, da se ob ljudeh s predsodki nima smisla predolgo ustavljati.

A misli o predsodkih na temo ljudi, ki se ukvarjajo z MLM-om, so se vrnile včeraj, ko sem spoznala človeka, ki se je z MLM-om … konkretno Amway-em in pri tem uporabljal naš N21 izobraževalni sistem … pred nekaj leti tudi sam intenzivno ukvarjal. Danes počne nekaj povsem drugega, a o tej svoji življenjski izkušnji ima povsem pozitivno mišljenje.

Zakaj je odnehal in odšel po drugi poti? Iz podobnih razlogov, kot se mnogo ljudi odloči menjati službo …. enostavno ni izpolnil svojih pričakovanj glede razmerja vloženega dela in dobljenega dohodka. Ni edini, ki je odnehal in ni edini, ki mi je svoje izkušnje in mnenje povedal mnogo kasneje po tem, ko je stvar že popolnoma opustil in počel stvari, ki z mrežnim marketingom nimajo niti najmanjše povezave. Večinoma so izkušnje teh ljudi pozitivne ….. ja, verjamem, da obstajajo tudi takšni polni grenkobe in obsojanja, a takšni se nikoli ne nalepijo name 🙂 A tako je povsod … tudi pri menjavi službe, nekateri gledajo nazaj z dostojanstvom in pohvalijo dano jim možnost pridobivanja izkušenj in znanja, drugi pa pljuvajo in tarnajo o bridki izkušnji, ki so jo bojda imeli.

In takšni ljudje, ki so izkušnjo z mrežnim marketingom že imeli, bodo po vsej verjetnosti novo ponudbo za “posel njihovega življenja” zavrnili, a se ljudem, ki dišijo (no, morda njim smrdijo) po MLM-u, ne bodo ogibali, kot da so kužni. Izogibajo pa se jim takšni, ki o tem nimajo niti najmanjšega pojma, tisti, ki so o tem brali v kakšnem najbolj tračarskih časopisov ali slišali nekaj o tem od soseda od brata od punce od bratranca njihovega bivšega sošolca.

Ah, pa kaj!

Jaz vem, da je mrežni marketing branža prodaje, s katero se ukvarja na miljone ljudi po vsem svetu. Morda je to posel prihodnosti in bodo otroci nekoč v zgodovinskih knjigah brali o razvoju trgovine, ki je od beneških trgovcev prešla v manufakturo in v 21. stoletju postavila temelje novi trgovini MLM, ki se dogaja brez trgovca (v klasičnem pomenu besede)?

Čeprav se s tem ne ukvarjam in se najbrž niti nikoli ne bom (čeprav nikoli ne reci nikoli)  in sama opravljam “klasično” delo in hodim v “tipično” službo pa  idejo razumem in spoštujem, ljudi, ki so se usmerili v ta posel pa  občudujem in cenim.

  1. eto, sedaj dodajam narekovaje pri sarkastičnih komentarjih []

Kaj pa če je vse res?!

Pred nekaj leti me je poklical brat enega naših partnerskih podjetij in mi predstavil poslovno priložnost, ki je ravno v tistem trenutku zelo dobro sovpadala s projektom, ki smo ga v našem podjetju pripravljali v tistem obdobju. Naše stranke so v tistem obdobju bile vajene uporabe zvočne pošte. Ker so bile stalno na poti, mobilniki pa še niso omogočali pošiljanja elektronske pošte, je bilo zanje vitalnega pomena, da imajo tudi na poti, možnost stalnega kontakta s svojimi ljudmi. Zvočna pošta je bila neke vrste elektronska pošta, kjer si namesto tipkanega teksta, naokrog pošiljal glasovne posnetke. Dolga leta je to uslugo vsem našim evropskim podjetjem omogočalo madžarsko podjetje, s katerim pa je naš lastnik zaradi meni neznanih razlogov, ravno prekinjal sodelovanje in na meni je bilo, da svoje stranke seznanim s podatkom, da popolnoma prekinjamo s ponudbo utečene usluge, ali pa najdem drugačno rešitev. Rada imam izzive, zato sem se raje odločila za drugo možnost in iz popolne nule začela voditi projekt, ki bi lahko sčasoma popolnoma nadomestil prejšnjega madžarskega partnerja in nudil enako ali še boljšo uslugo. Polni novih idej, kako bi bila lahko stvar še bolj zanimiva, smo se v naši pisarni spopadali s tipičnimi težavami vodenja novega, nam neznanega projekta, ko sem prejela klic osebe, ki sem jo pred tem videla le enkrat na kratko, a o njem preko sodelovanja z njegovim bratom, vedela, da je zanesljiv in sposoben mož. Ravno takrat se je trudil na slovenski trg prodreti z novim mobilnim ponudnikom in videl svojo poslovno možnost v sodelovanju z našim podjetjem.

Kaj če združimo novo zvočno pošto, ji dodamo nekaj novosti, novo ime, vse skupaj pa združimo s privlačno ponudbo mobilnega operaterja, dodamo še dobro ponudbo za mobilni aparat, vse skupaj zapakiramo v privlačen paket ter vse skupaj ponudimo na enem od naših večjih seminarjev? Bomba! Idejo sem preverila še pri svojih nadrejenih in lastnikih, nato pa se s še večjo vnemo lotila projekta.

A tukaj je nastopila močna fantazija (ali pa morda človeška zloba kakšnega od iniciatorjev zgodbe) naših strank. Nekdo je rekel nekaj …. nekomu in naenkrat se je stkala zgodba o velikem privatnem poslu, ki ga pelje Saša s svojim nekdanjim prijateljem (ponekod je zgodba šla v neokusne skrajnosti bojda mojega intimnega prijateljevanja) in bojda je Saša že služila težke milijone od telefonskega posla. Čenče so šle že tako daleč, da je vse skupaj začelo škoditi osnovnemu poslu, zato smo se z nadrejenimi dogovorili, da sodelovanje z mobilnim operaterjem opustimo.

Nekaj let kasneje sva se z možem odločila, da naše dokaj veliko stanovanje v Ljubljani, zamenjamo za manjšo samostojnejšo enoto zunaj mesta. Že od najinih začetkov skupnega življenja sva udoben dom, ki bi si ga kupila brez velikih zadolževanj, postavila na vrh najinih želja in vedno skrbno nalagala1 najine prihranke ter si že zelo kmalu kupila prvo garsonjero, jo po vztrajnem varčevanju, pridnem delu in odpovedovanju marsikaterim željam, ki bi si jih ob takratnih zaslužkih že lahko privoščila, ob Jakovem rojstvu, menjala za večje stanovanje za Bežigradom.
Po sedmih letih konstantnega iskanja parkirnega mesta, premetavanja vozičkov, vrečk in šolskih torb smo se končno odločili, da je čas za selitev tja, kjer bomo na nebu videli zvezde, slišali petje ptic in avto parkirali pred svojimi vrati brez potratnega kroženja po naselju in tako smo si kupili hiško. Polovico dvojčka, hiško manjše kvadrature, z majcenim vrtom, kjer res žvrgolijo ptički, malce stran mukajo krave, na nebu pa resnično žarijo zvezde. A jeziki so začeli opletati in iz našega majcenega vrtička in polovice dvojčka, je nastala zgodba o težki in luksuzni bajturini sredi Ljubljane. Vse skupaj je šlo v takšno banalno skrajnost,
da je nekdo pisal mojim nadrejenim, češ kako si njihov manager lahko privošči tak življenjski stil. Smeha polna kapa.

Nekega dne sem prijatelju omenila, da želim preveriti aktualnost cen, ki mi jih zaračunava dolgoletna tehnična ekipa na prireditvah in morda prevetrim ekipo sodelavcev na tem področju. Ta je vskočil in mi ponudil, da me seznani z njegovim znancem pri podjetju, ki se nahaja tik ob stavbi televizijske hiše POP TV. In ravno pred najinim sestankom, se je moj kolega na kratko srečal z enim svojih kolegov, ki je hkrati tudi naša stranka. Ker se je prijatelju ob zagonu v avtu zlomil ključ, me je le ta poklical (očitno v prisotnosti skupnega znanca) ter me poprosil naj ga ne čakam na parkirnem prostoru pred POP TV-jem, temveč raje pridem ponj.
Takrat konec koncev sploh nisva parkirala pred POP TV-jem, ampak tik pred vhodom VPK-ja in se niti nikoli dogovorila za kakšno konkretno sodelovanje, a že nekaj dni kasneje, sem obstala odprtih ust, ko sem od ene naših pomembnejših strank, prejela vprašanje o poslu, ki naj bi ga pred nekaj dnevi sklepala s POP TV-jem. Pa ne moreš verjam’t.

Od prvega “hudega posla” s telefoni, kjer sem baje zaslužila težke milijone (sarkazem), sem tega gospoda …. gospoda Lisca tokrat pa res tudi resnično bolje spoznala. Sodelovala celo na dveh tekmovanjih v direktnem marketingu, ki jih je organiziral on in se vedno z veseljem odzvala na vsako njegovo povabilo na kavo. Lani me je tako, kot se ponavadi med vodji podjetij različnih branž dogaja, poklical in povprašal za nasvet okrog najema športne dvorane za enega njegovih večjih seminarjev, ki ga je planiral imeti. Njegova predavanja se ponavadi dogajajo v hotelskih dvoranah, tokrat pa je nameraval zbrati 3.000 ali več ljudi in potreboval je nasvet nekoga, ki ima tovrstne izkušnje. Namesto telefonske številke kontaktne osebe za dvorano, osvetljevanje, ozvočenje in še kaj, sem mu raje ponudila uslugo posredovanja pri organizaciji tega dogodka.

Na koncu pa …. ko se je dogodek odvijal, bi si sicer ta brezplačni seminar ogledala, četudi ne bi bila vpletena v organizacijo, a v tem primeru je bila moja prisotnost na njem (v mojem prostem času) še toliko bolj logična. Sedela sem v prvi vrsti in bila očitno opažena,…. zelo opažena, saj sem naslednji dan dobila precej telefonskih klicev, kjer so me stranke spraševale ali res menjam službo. Baje sem bila celo oblečena tako, kot da odhajam drugam. 🙂 Ohja!

Višek vseh blodenj pa je moj zadnji milijonski posel (sarkazem), ki sem ga baje sklenila za knjigo, ki smo jo prodajali na enem od naših seminarjev. Vsak mesec preko našega podjetja ponujamo vsaj en nov naslov knjige v slovenskem in enega v hrvaškem jeziku. 13 let, 12 mesecev v vsakem od njih … torej na tone knjig …. Ker so avtorji ljudje, ki izhajajo iz tujine, se naši slovenčki ne obremenjujejo z njimi, a ko je avtor knjige Slovenec, se za poslom skriva težka zarota (sarkazem). Prekrasna knjiga slovenskega pisca, ki je povrh vsega tudi moj prijatelj2, z barvnimi fotografijami nadarjenega in perspektivnega slovenskega fotografa, ki sem ga tudi že enkrat srečala3in prekrasnim oblikovanjem prav tako slovenskega avtorja, ki ga tudi poznam, ki sem jo za naše stranke pridobila po izjemno ugodni promocijski ceni, je postala nov trač ljudi, ki očitno še nikoli v življenju niso držali v rokah kalkulatorja in ne znajo izračunati, da od prodaje nekaj več od 100 knjig, ki so natisnjene v takšnem formatu, s tako debelino papirja in barvnimi fotografijami, ne more biti blaznega zaslužka ne za avtorje, kaj šele za trgovca. A bojda sem jaz tokrat celo odprla svoje podjetje in na njem se že kopičijo milijoni.

No, morda pa je res že čas, da si končno odprem to svoje podjetje in končno začnem služiti tiste milijone, ki mi jih nekateri že toliko časa pripisujejo.

  1. če povem po pravici je bilo tako najbolj zaradi Tomaževe varčnosti []
  2. jao, jao, to pa res diši po zaroti! []
  3. bogve kaj mi lahko očitajo čez nekaj let []