Pripovedovalka dobrih zgodb
ok, ne čisto z rukzakom … in tudi ne ravno po celi Kitajski, ampak za naslov bodi dovolj.
Odkar sem prečkala magičnih 50 … ja, ja, saj vem, da če bi bili v živo skupaj, bi vsi komentirali “ah, ne, nemogoče, ti preko 50?! Pa zgledaš jih največ 40!”, takole na daleč pa prikimavate: “ja, ja, leta tečejo in je** ga, tudi njej ne prizanašajo.” Torej, odkar so minila že 3 leta od mojega Abrahama, svoje proste dni vse raje in raje preživljam v kakšnih termah. Torej, hodim točno na takšne lokacije, nad katerimi sem nekoč vihala nos in govorila, da so le za zavaljene in obnemogle starce. Å e en mal pa bom začela hodit na golf, boste videli!
Z mojim sva nekaj let prisegala na Dolenjske toplice. Blazno rada sva si rezervirala vikend in ga preživela v hotelu Balnea in se crkljlala v njihvem Spa centru. Balnea je namreč zelo kul hotel. Prostorne in zračne sobe, impozantna recepcija, prijeten s fotelji opremljen in v mrzlih dneh s kaminom osvetljen bife in prijazno osebje so naju dodatno spodbujali k rednim obiskom. Zraven pa še najina omiljena Oštarija z najboljšim natakarjem ever – Gregatom
Ampak … ja, ja, vsaka zgodba ima tisti “ampak” z volkom, ki poje babico in čaka na Rdečo kapico.
No, nama se je ta ampak zgodil lani, ko sva nabasala na popolnoma napačen vikend. Veselo sva jo iz sobe mahnila v spa, kjer bi se z veseljem ves dan namakala in švicala. Ampak … ej, zdaj pride “volk”, ki je v našem primeru guuuuužva. Res, Gužva s tavelikim G. Ni bilo prostora niti za torbo odložit. Kasneje sva izvedela, da je bilo tam pol Krke (ne reke, ampak fabrike z arcnijami), ker imajo zaposleni neke kvazi letne karte, ki jih je bilo pred koncem leta potrebno porabiti.
In ker je Spa zame oaza miru in ne nudističo avtobusno postajališče, sva naslednjič poskusila drugje najti svojo srečo.
Mati mi je za nek rojstni dan kupila bon za Terme Paradiso. “Paradiso” v Dobovi.
Ste tudi vi pomislili isto kot jaz?! Pa kje jih najdejo? Imena namreč. Kot Hotel Rikli Balance na Bledu. Najbrž tam gostijo pretežno računovodje in jim balance povzroča občutke domačnosti … čeprav ej, no, vsaj za dopust bi se lahko za kratek čas rešili bilanc.
ok, Paradiso je zagotovo bolje od Balance-a, a jaz bi v Dobovo vseeno raje umestila kak Rajski travnik, ali pa Dišeča oaza ali pa morda v skladu s časom – Pri migrantski transferzali? Paradiso ima poleg čudno eksotično zvenečega imena podoben tudi logotip, kjer iz sumljivo izbrane črkovne vrste (ej, stavim, da jim je logotip risal sosedov sin, ki ga poleg šraufanja avtomobilov, strašansko zanima tudi ustvarjanje z računalnikom), štrlita dve palmi. No, ja, palme tam res ne uspevajo množično, a dandanes se na Kitajskem dobi čuda zadev, zakaj ne bi človek v Dobovo pripeljal še kakšno mogočno plastično palmo in domačinom približal občutek oceanskih otokov?! Logotipu in imenu sledi tudi interier. Vsepovsod neke ultra zelene palme, frjolčaste slike nekakšnih nagic, v zadnjem času pa so notranjost “popestrili” z nekimi gumijastimi zelenimi škorenjci.
Ampak ej, njihov SPA je prvovrsten. Res! Če odmislim tiste majcene škratovske škorenjce, ki so jih očitno naročili toliko, da so jih morali dodati tudi v te prostore, je dežela savn res prvovrstno urejena.
Dve nadstropji zračni, z lepo razporejenimi udobnimi ležalniki, absolutno (za zdaj) nenatrpani s švicanjem obsedenih ljudi, in s kakšne desetimi savnami. Različnimi – infra rdeča, turška, finska, eko bio … najbolj pa me, poleg ultra prijaznega osebja,pri njih navdušuje bazen. Znotraj tega spa centra imajo namreč bazenčič (ok, ni ravno olimpijskih mer, zato pomanjševalnica, a vseeno dovolj velik, da se človek razplava), kjer četrtina leži znotraj, ostalo pa zunaj. In povem vam, zakon je takoj po savni skočiti v dokaj topel bazen, plavati brez kopalk, imeti možgane na off, glavo pa moleti na mrzel zrak.
Zadnje čase veliko plavam … moja rama je mal ofucana in zaradi vnetja, natrganin in kalcinacij malo zamrznjena, zato mi plavanje pomaga. In ko plavam, imam tudi ogromno časa za razmišljanje.
Mrzel zrak mi boža golo glavo, maham z rokami v upanju, da je moje mahanje vsaj približno podobno plavanju žabe in razmišljam. Razmišljam tudi o ljudeh, ki me obkrožajo.
Ne razumem teh novih pravil, če to sploh pravila so, o vljudnostnem obnašanju v savnah.
Ljudje se po tej takoimenovani deželi savn sprehajamo napol goli, oviti le v brisače, katere ob vstopu v samo savno manj ali bolj sramežljivo odgrnemo ali v turški celo pustimo viseti na kavlju pred savno. In potem 15’ ždimo z ostalimi nagci v majhni kletki in ne rečemo ne bu ne mu.
Ok, nekako sem se sprijaznila z mutavci, ki vstopajo v dvigala, ampak tisti so oblečeni in vse skupaj traja slabih nekaj sekund ali največ minuto, ampak ej, ob vstopu v savno pa človek že lahko pozdravi, kajne?!
Zadnjič sem mutavca, ki je odprl vrata, se razgledal naokoli in pritisnil svojo nago rit pol metra ob mojo, pozdravila sama. Glasno in jasno: “dober dan.”
Nič. Res, niti pomignil ni z glavo.
Ok, ne smem obsojati gluhonemih, človek pač v savni odloži svoj slušni aparat. Zagotovo bo to, saj je ob mojem naslednjem pripravljanju oz vstopanju v savno, v to isto savno – leseno hiško, ki jo imajo postavljeno ob zunanjem bazenu, vstopil postaven, visok in temnopolt mladi mož. Oblečen v tiste velike ohlapne hlače hlamudrače brez katerih ni na ameriških plažah videti nobenega Američana. Ja, ja, čudno, ker v celotnem SPA področju naj bi bili vsi goli in ogrnjeni v rjuhe. Ampak človek očitno ni razumel znakov za prepoved nošenja kopalk, ker so bile na vseh slikah narisane le ženske bikinke. Super, kajne … savne, kjer ženske ne smejo nosit kopalk, moški pa karkoli jim že pade na pamet?!
No, poleg hlač hlamudrač pa je v rokah vse do vrat za vstop v samo vročo savno, držal svoj mobilni organ. Priškrtnil vrata, vtaknil glavo notri in si premislil. Očitno se je zgrozil nad dvema nagcema, ki sta že sedela notri in sklenil, da še malce počaka. Na moje vprašanje, če misli iti v savno z mobijem pa odgovoril, da ja, … pa saj se itak sam izklopi zaradi vlage. No shit?!
Torej, ja, sedaj razumem zakaj oni prej ni pozdravil. Tudi on je že izkusil vlago. Zaradi strahu pred njo, je svoj slušni aparat zagotovo raje pustil kar v garderobni omarici.
In naš zamurc?
Hudiča, nihče se mu ni upal povedati, da naj spusti hlače in tako še danes ne vem, če pregovori o dolžini nemobilnega organa pri “močno zagorelih” držijo.
Ni vsak dan praznik in ne gre se vsak dan v Ameriko, zato bi bilo hudo grdo od mene, če svojega zadnjega okušanja Amerike ne bi tudi popisala in shranila za ogled kasnejšim rodovom, haha.
Amerika zame ni več tisto čudo sveta, kamor bi si strašansko želela, namreč tam sem bila že parkrat in tako spoznala, da tam ni nič posebnega – čudna plastična hrana, veliki in večinoma sladkani obroki, veliko vsega in vsaka stvar je vsaj enkrat večja od naše – višje, večje stavbe, večji avtomobili, obilnejši ljudje, velike široke ceste in celo prijaznost je večja – čeprav mene ta pocukranost bolj kot ne zmede in bi veliko raje videla domače nakremžene obraze. Pri njih vsaj vem pri čem sem.
Ko sem pri svojih trideset in nekaj letih prvič šla čez lužo, sem šla le za 3 dni (s potovanjem vred), a bila sem vznemirjena, kot bi šla na luno, ko so tokrat na enem naših Rotary sestankov omenili, da nas pobrateni klub v Koloradu vabi na obisk, sem le zamahnila z roko, da jaz se pa tega tokrat res ne grem.
A me je potem moj dragi mož, ko sem mu prebirala sporočilo o možnostih nakupa karte za letalo, malce porinil v to … hvala mož!
Pa pojdimo, sem si rekla in pol leta vnaprej bukirala svoj let iz Munchna preko Londona do Denverja in nazaj. Najprej naj bi me povratna karta prišla 600€, a z malce mencanja in oklevanja, sem jo dobila za dobrih 100€ več.
Preklinjala sem obupen termin poleta iz Munchna, a konec koncev zgodnji jutranji let niti ni bil tako huda opcija glede na to, da so me do letališča in iz letališča prevažali drugi in sem v avtu na mrtvo drmuhala.
A pojdimo malce nazaj, da ne bom po svoji stari navadi natrpala sto sedem informacij v en sam odstavek in nihče več ne bo vedel o čem sploh pišem.
Kolorado je tisti del Amerike, ki slovi po svojih smučarskih predelih. Aspen, Vail, Beaver Creek in tako dalje, so tam bolj mondeni konci od Cortine d’ampezzo ali Madonne di Campiglio.
Za izlet v Kolorado, to je tisti del Amerike, ki ima gore in je celo njihova registrska tablica porisana z zasneženimi vrhovi, se je najprej odločilo kakšnih 6 prijateljev iz našega Rotary kluba, a bolj, ko smo se bližali sredini marca, ko je bil načrtovan naš izlet, bolj so se ljudje navduševali nad idejo in skupina Slovencev je narasla na 12. Dvanajsterica je bila zbrana precej živopisno – kot bi nas na televiziji zbirali za reality show – in kar se mene tiče tudi bivanje vseh teh posebnežev v eni najeti hiši, ni bilo dosti drugačno od dogajanja v oddaji Big brother. Torej, po letih smo bili razporejeni od 18 pa tja do slabih 70. Moški, ženske. Ovdoveli, ločeni, srečno poročeni, a smo partnerje pustili doma (saj veste tisto, kdor jo/ga ima rad jo/ga pusti doma), sveže zaljubljeni, ki so seveda svoje morali (še) peljati s sabo, samski, zaposleni, študentje, upokojeni, lasati, plešasti (ja, bilo nas je več), z odličnim znanjem angleščine in popolnoma brez poznavanja katerekoli angleške besede, smučarji in ne, razposajeni, včasih tudi tečni – skratka ni da ni bilo.
Kolegica je prevzela breme organizacije in že pri nakupu kart ji je najbrž postalo žal za sprejeto nalogo. No, vsak si je let zamislil po svoje. Eni bi leteli iz Benetk, drugi direktno iz Ljubljane, tretji bi šel iz Munchna, ker tam trenutno dela, četrti bi leteli preko Islandije, ker je ta let najcenejši in nudi opcijo, kjer ti ni potrebno prijaviti nobene prtljage in si lahko izbereš shujševalno in dehidrativno dieto za prekooceanski let.
A kakšna dieta da je to? Ja, takšna, da pozabiš doma napeči dunajce in čevape in si 11 ur prisiljen požirati sline, saj ti na nizkoproračuncu ne dajo niti čigumija.
Peti je vse opcije zamudil in išče let iz kjerkoli, le da bi v doglednem času prišel v Denver, kjer se bo lahko pridružil ostalim pri najemu avtomobila s katerim naj bi se skupinsko odpeljali proti našemu cilju – Silverthorne-u.
12 ljudi – trije terenci, saj v manjši avto ne bomo stlačili štirih ljudi plus njihovo opremo, je rekla naša prijazna ameriška gostiteljica. Itak, pa smo kasneje opazili, da v tistih hribih manjšega avta od terenca ni. Obstajajo le še nabildani terenci, tisti poltovrnjaki in plugi.
Takole; pot od mojega doma pa do hiše v Silverthornu je trajala 30 napornih ur.
Uf, res je bilo naporno! Od doma do Å iške, kjer sem pobrala kolega, pa do Golnika, kjer sem pustila avto in kjer smo se namestili v drug avto in se peljali do obronka Muenchna. Tam smo pri prijatelju napol presedeli in prespali nekaj uric med tretjo in peto zjutraj, ko smo s tretjim – njegovim avtom krenili proti letališču. Morda si kdo misli, da bi bilo lažje z GoOpti, a ti vedo, da te lahko za nočno ceno olupijo kot avokado (ker ta se lupi še lažje od banane), zato smo po gorenjsko (smo pač gorenjski Rotary klub in se to že spodobi) sklenili, da se bomo raje sami mučili.
Ob pol osmih zjutraj pa iz Bavarske končno odleteli proti Londonu. London je krasno letališče vsaj kar se hrane tiče za nas, ki moramo zaradi zdravja komplicirati življenje. V Pret a Manger se dobi tudi kaj zdravega in ker sem pri nakupu karte pozabila rezervirati vege obrok, sem si nabavila še nekaj sushijev in pripravljena sem bila za deseturno mučenje. Tokrat se me je nekdo usmilil in dobila sem sedež, ki je omogočal stegovanje mojih spodnjih krakov, kar je pri dnevnem letu skoraj večja nuja kot pri nočnem. Sedež pri zasilnem izhodu, omogoča mirno sprehajanje in raztegovanje, da ne omenjam, da je le skok od “kuhinje” in lahko vsako minuto zaprosiš za kozarec vode.
Višinske razlike so drastično vplivale na hitrost moje prebave (ki v večini mojega življenja nikakor noče živeti aktivnega življenja) – tokrat pa res DRASTIČNO in sem se v tednu dni prečistila bolj kot pred kolonoskopijo. Ker sem se bala, da bi moje nočnp pregovarjanje zaspanih potnikov na sosednjih sedežih, lahko predolgo trajalo, sem za let nazaj zaprosila za sedež na robu in pomislite (!), ponovno dobila sedež pri zasilnem izhodu. Nekdo me mora zares imeti rad!
Ajde, v Londonu smo tja grede vsaj eno uro sedeli na letalu, ker Angleže vsak snegec popolnoma iztiri. Tokrat je bil pozno marčevski mraz kriv za “težke zmrzali” iz zaplete pri vzletih.
V Denver smo prileteli, ko sploh več nisem imela občutka kateri dan in kakšna ura po kakšnem času se dogaja – skratka baje je minilo dvajset in nekaj ur od petka zvečer, ko sem krenila od doma in bila je sobota popoldne. Od letališča smo mi štirje (jap, ta let smo rezervirali štirje, ostali so leteli po svojih variantah) odpujsali do prostora za najem avtomobila – To že poznam; ameriški rent-a-cari so razporejeni v bližini letališč in vsako podjetje se razteguje po področju velikem skoraj kot naše letališče. Seveda lahko tam dobiš le avto z avtomatskim menjalnikom. Od navdušenja, da smo končno prispeli – ali pa je bila to utrujenost – smo pozabili pogledati gume in šele visoko v zasneženih hribih ugotovili, da gume drsijo kot otroška ritka po toboganu.
Å e dve uri, ki sem ju v glavnem prespala na zadnjem sedežu avta, in končno smo bili na cilju, v zasneženem mestecu Silverthorne. Kot sem rekla – 30 mučnih ur.
Drugače, kot sem vajena Amerike. Prostrano, veliko dreves, vmes pa lepe, enonadstropne lesene hiše. Baje smo bili visoko v gorah – na 3000m, a jih ni bilo videti. Tam gore niso špičaste kot v Alpah, niti koničaste kot v Dolomitih.
Tam ti le glavobol pove, da si na hitro preskočil nekaj tisoč metrov višinske razlike. Nekatere je bolela glava, drugi so bruhali, tretji jamrali, da se zadihajo že po prehojenih nekaj deset metrov ravnine. Drugače pa prelaze prevoziš po štiripasovnicah z rahlim nagibom ceste.
Vsi vozijo počasi, čeprav so ceste široke, ravne in pregledne, a nikoli ne veš kdaj se pod novim snegom nahaja led in baje so kazni visoke.
Naša najeta hiška je bila super. S kaminom, štirimi spalnicami, dvema kopalnicama in še enim dodatnim straniščem, štedilnikom, ki bi ga z veseljem imela doma, če le ne bi zasedel pol moje kuhinje, gromozanskim hladilnikom (itak), v katerem je bilo v zamrzovalniku že vnaprej zamrznjenih vsah 300 kock ledu. Ne, ne razumem te ameriške obsesije nad mrzlimi pijačami in ledom v njih!
Sredi smučišča si pri MINUS (!) 15 stopinj celzija (da ne bo pomote) zaželiš vodo. In dobiš – deci vode in deci ledu v njej!
In da ne pozabim tistega, kar je osrečevalo moj vsakdanjik, ko je bilo potrebno počistiti po viharju, ko je 10 ljudi (dva sta morala spati pri naših ameriških gostiteljih, ker ni bilo prostora v naši “Big brother” hiši) zjutraj navalilo na zajtrk – kuhinjsko korito s sifonom-mlinčkom. “Takšna okna imel bi tudi jaz”, je pred časom z gruzijskim naglasom reklamiral – hmmm – no, saj veste kdo – ker jaz ne vem točno. “No, tak lijak imela bi tudi jaz!”. Noro, vam rečem! Vse olupke, vse ostanke preprosto zmečeš v lijak, spereš malo z vodo in pritisneš na gumb -. Zžžmrgržž in vse zmelje in odplakne.
Eto, dosti za danes. Treba bo na kolo. Jap, tu v Trstu imam sobno kolo in vsak večer – ja, ja, čisto vsak večer, grem za eno uro gonit pedala. In jutri je nov dan, je rekel Kučan. In prav je imel. Čeprav jutri grem domov in ne bom pisala. Bo pojutrišnjem še en dan. Enkrat bo že še čas, da napišem kaj o smučiščih in marihuani, ki je v Koloradu legalizirana. In krofih in oštarijah. In o Rotary klubu in ljudeh. Uf, ne vem, če bo “jutri” dovolj dolg!
A če sem sposobna nekaj zpisati brez nakladanja?! Sem, ja, samo ne vem, če je lahko zanimivo brez komentarjev kako slastna je bila pizza in kako krasno so šumeli valovi ter kako prijazni so bili Italijani. No, ok, naj bo enkrat bolj kartografsko in naj fotografije povedo svoje.
Bilo je kratko in sladko, a saj bo še … zagotovo jo naslednje leto spet kam mahneva.
Lejte, vem, vem, da sploh nisem napisala še nič konkretnega o najinem lanskem moto popotovanju … ampak, ej, res imam to v planu že zelo zelo dolgo časa …vse ključne momente imam popisane, fotke pripravljene, ampak kar nekako se ne spravim k popisovanju golih dejstev, enostavno nisem tak tip. In če se spravim, potem mi misli zaidejo, začnem z opisovanjem odpravljanja, preidem na opisovanje motorja in končam pri tem, kako se bojim konjev 🙂
Ampak vseeno, lejte, potovanja moram, preprosto moram popisati, že zaradi sebe, če mi že za vas ni mar :)!
Letos sem si zabičala, da na počitnice sploh ne grem, če ne popišem prejšnjih in tako sem se v juliju takoj po opravljenih izpitih že spravljala k temu, ampak … potem pa je moj gospod na poskok (kar ni v njegovi navadi), vzel dopust, pogledal na svoj pametni telefon kakšna je vremensko napoved … ja, itak, da naj bi ves teden nažigalo sonce … potem pa to ni čisto držalo, … in … ja, no, sva šla, brez da bi zapisala en sam samcat stavek.
Sem šla in se sprva tolažila s tem, da bom na samem potovanju vsak večer popisala en dan prejšnjega in tako sproti obnavljala najine spomine na prejšnje leto. Å e Ipad sem vzela s sabo. No, midva sva se ob kofetkanju res z rahlo zavistjo spominjala tudi prijetne sveže sapice, ki je lani zapihala iz Dolomitov, a kaj več kot to, mi po akcije polnih dnevih, res ni dišalo.
In zdaj sem že doma in kolebam ali naj se najprej razpišem o lanskih dogodivščinah, ali naj se lotim kar letošnjih.
Ekola, takole, najprej bom popisala letošnje, saj so spomini še zelo živi, lanski pa lahko počakajo še kak teden ali dva, če so se že tako ali tako mariniriali eno celo leto.
Letos sva jo ponovno mahnila v Italijo. Tokrat na jug. No, resda nisva pretiravala z skrajnostjo glede globine škornja, saj v tem enem samcatem tednu nisem želela celega dopusta preživeti v motorističnem sedlu. Mislim, da je skupno prevoženih 1500km kar dovolj za punco mojih let.
Pri planiranju sva malce kolebala med Hrvaško obalo, Avstrijskimi hribi, Toskanskimi grički, a na koncu je zmagala italijanska vzhodna obala. Praktično sva združila z užitkom. Konec septembra jo za pol leta mahnem na študijsko izmenjavo v Rimini in sklenila sva, da po Riminiju malce raziščeva opcije za moje zimsko bivanje in pogledava kako izgleda moja bodoča začasna fakulteta.
Na pot sva krenila v nedeljo. Ne, ne, nisva štartala v soboto zjutraj, kot 99,9% Slovencev, ki želijo izkoristiti vsako minuto svojega dopusta in se nagnesti na trajekt za hrvaške otoke v isti minuti, kot ostalih 99,9% Slovencev. V soboto je svoje počitnice štartal tudi naš mali in kot pridna starša ;), sva ga dostavila na letališče in se naobjemala in poslavljala, kot da gre na enoletni puščavski safari … Pa za domači živalski vrt je bilo treba poskrbeti – psa na počitnice k babi, mačku pa nabaviti hrano in krušne starše, ki bi ga futrali med najino odsotnostjo. Zapovrh vsega pa sva v soboto dopoldne odšla še na pogreb na Dolenjsko. Tako da … ja, nedelja je bila najin prvi dan potovanja.
Začela sva ga z nakupovanjem v Cityparku. Jah, ja, ja, vem, pri motoristih se res spodobi, da krenejo na pot zgodaj zjutraj, ko še ni prav hudo vroče, a kaj, ko sem jaz šele zjutraj pri pakiranju ugotovila, da imam v fotoaparatu le 8 giga spominsko kartico, kar bi lahko pomenilo (pa na koncu ni), da mi bo zmanjkalo prostora za vse najine foto zabeležke. In zato sva počakala, da se trgovine odprejo in oprtana s prtljago1, skočila še v trgovino, kupila dodatni spomin in se šele okrog 10h zapodila po avtocesti proti Italiji. Jap, po avtocesti, prav ste prebrali, zakaj pa imava vinjeto, ha?! Å parala bova potem v Italiji, sva rekla in po gasu vse do tja kjer gre še brez dodatnega plačila, preko Gorice vse do italijanskega Villese-ja.
Prva kava je padla v Palmanovi.
To mesto je prijetno, če se ti le uspe ogniti tistim nakupovalnim centrom, ki vsa zanimiva mesta spremenijo v predmestja velikih parkirnih mest in kičasto barvanih kolis, ki obkrožajo vrata cenenih prodajalnic 1000 in ene neumnosti. Jap, mi motoristi imamo to srečo, da nimamo prostora za vrečke novo nakupljenih stvari, tako da sva zavila kar v središče mesta in tam popila tisto pravo italijansko kavico. Tak pravi espresso!
Mimogrede moram … res moram, povedati nekaj na temo espressa. To ni ekspreso, expresso ali karkoli na temo ekspeditivno hitre kave. Espresso ima lih ene tolk s hitrostjo, kot ima banana split veze s hrvaškim obmorskim mestom (čeprav sem celo svoje otroštvo mislila, da so si ga ravno tam izmislili). Espresso izhaja iz latinske besede “esprimere” oz njenega preteklega deležnika “espresso”, ki pomeni izstisnjen. Saj so (in to počnejo še danes ;)) iz kavnih zrnc s paro izstisnili tisto bistvo kave. In če z naročanjem kdorkoli želi povedati kako hitro bo svoj kofe spil ali kako hitro ga želi dobiti, lahko mirno reče, da želi ekspresni espresso, samo lepo prosim, v moji družbi NE naročat ekspresa!
Ko sva popolnoma neekspresno popila vsak svoj espresso, sva po lokalnih cestah pot nadaljevala proti nama tako ljubemu Lignanu.2.
Brez njega ne gre, ne poleti, še manj pa pozimi, ko so njegove peščene plaže popolnoma prazne in te objame valovanje morja, mir in širina sveta, ki nas obkroža.
Tokrat so bile plaže kar zapolnjene. Zapolnjene s sončniki in ležalniki, z ljudmi ni bilo sile … očitno turisti še niso navalili v polnem zamahu.
Motorja sva parkirala na žgočem soncu (vse boljše lokacije so bile polne, ker Italijani očitno vedo s čim se spodobi voziti poleti), si sezula “pancarje” – v to štejem vso tisto motoristično kramo (čelado, motoristične hlače3, usnjeno jakno in močnejše in seveda bolj vroče čevlje do gležnjev, in odšla v bife na plaži. Tam sva dala vse štiri od sebe in uživala. Nič drugega! Uživala! Moj se je šel kopat, jaz pa sem brala knjigo … nič pretiranega, le takšno lenobno dopustniško uživanje.
Ko so se oštarije spet odprle (v Italiji, oz. vsaj v Lignanu imajo neko bedasto logiko, da nihče ni lačen med 15. in 18. uro), sva skočila na večerjo v najino najljubšo Lignansko gostilno, se zmastila vsak s svojo najljubšo jedjo – jaz vzamem neko stvar, ki je v jedilniku pod številko 223 ali tam nekje … moj pa si izbere nekaj, kar je še par številk naprej. Skratka moji so črni špageti (fatti in casa)4s kapasanti, šrimpi (in tega je res kar precej naloženega na lepih črnih testeninah) in omako iz nekega prekajenega sira … noro dobro! Moj pa vedno vzame rezance (tudi ti so doma narejeni) z omako iz bučk in paprike5in nekimi rakci. Sočno in okusno!
Tokrat sva začela skromneje in si za predjed nisva, kot ponavadi, privoščila njihove odlične pizze Marinare.
Sicer pa je Marinara nekaj, kar si je res treba privoščiti, če ste v Lignanu! Marinara je tista najbolj bazična pizza, marinara pomeni mornarska in to spet ni tako, kot nekateri mislijo, da je pri takšni treba naložiti kupe školjk in rakov, ne mornarska je tista enostavna, ki so si jo lahko privoščili mornarji. Dobi se jo za 4€ in ima na svojem tankem testu le rahlo razmazano paradižnikovo omako z nekaj česna in olivnega olja. Prava stvar, sploh če naročiš razrezano in jo pozobaš takole na hitro med čakanjem na tisto pravo jed.
Ko sva si napolnila želodčka in napila vode (joooj, pila sva sto na uro, lulala pa ko škratka, saj sva očitno švicala ko konja), sva se spet spravila v “pancarje” in jo po stari cesti mahnila do Trevisa, najne prve nočne postojanke.
Cesta od Lignana proti Latisani je bila nabita, vse je stalo in midva sva s tistim trenutkom preklopila na italijanski način moto vožnje. Ne veste kakšna je ta?! To je tista, ko greš z motorjem kar vštric kolone avtomobilov. S polnim gasom. Italijani nimajo kompleksov majhnosti in svojih plehnatih kišt ne postavljajo tako na levo, da še komar ne pride mimo brez poškodb.
Ali pa, kot se mi je zadnjič zgodilo v Ljubljani … kjer tako ali tako nikoli ne vozim po “italijansko” in sem tisti dan izjemoma parkirala pred RTV-jem. Ob konici, najbrž je bil petek ob 15h, sem zapeljala motor s pločnika in se v smeri proti Ledini nekako sramežljivo poskušala vključit v promet. Strnjeni avtomobili so stali najbrž vse od Metalke. Do semaforja pri gimnaziji Ledina sem zapeljala počasi vzporedno s čakajočimi avtomobili. Malce bedasto bi bilo, če bi stala 20m pred semaforjem, kajne … zato sem počasi zapeljala naprej. Na semaforju mi pretendeciozni čefur (sori, nič nimam proti našim južnim sosedom, ampak tega res ne morem drugače poimenovati), v veliki temno modri BMW ladji (tudi proti BMW nimam ničesar, saj sem ga sama vozila zadnjih 7 let), z odprtimi okni in čikom v ustih, zapre pot, se usede na hupo in zraven sika, kaj češ, da mislim, da sem, če imam motor. Hmmmm?!!! Človek, saj ti nič nočem, le domov bi šla rada … tako kot ti. Pa še klime nimam na motorju … očitno je tudi tebi crknila ali pa ti je ob plačilu za tehničnega zmanjkalo še za čiščenje filtra.
Torej, v Italiji izpadeš čudak, če NE zapelješ mimo stoječe kolone vozil. Malo po drugem pasu, malo vmes … pa si hitro iz tahudga ven!
Po takšnem sistemu sva bila v Trevisu še pred temo. In čeprav sva imela rezervacijo za isti B&B, kot lani, sva tudi tokrat izgubljeno iskala to najino Villo Gino.
Ja, ja, tudi navigacijo sva imela. Letos sva sploh bila pripravljena. Oba sva si naložila aplikacijo HERE. Priporočam! Odlična stvar, ki navigira brez interneta. Resda porabi ogromno baterije … pa tudi nekaj težav sva imela preden sva se dodobra spoznala z njo, … npr to, da pri Villi Gini še nisva vedela, da morava najprej vnesti ulico in hišno številko in šele nato mesto, kajti v nasprotnem primeru, številke ne sprejme in tako vseh 5km iste ceste, vsakih 100m zavijaš s poti in voyeursko pogleduješ po privatnih vrtovih, kje se skriva njihova hišna številka. Å e sreča, da je vila Gina že na 92!
Takole je s tole Villo: prekrasna hiška … lastnika živita v pritličju, zgoraj pa imata le 3 prijetne sobice. Vsak detajl je vreden pozornosti. Srčki na omari, stari prebarvani kovčki, slike v sobah, na stopnišču, posoda v jedilnici, vrt in rastlinje … Gospa Gina (jap, res sta hišo poimenovala po njej ;/)je izredno prijazna, žal ne govori ničesar drugega razen Italijansko. Žal za tiste, ki ne znajo Italijanščine in super zame, ker sem morala kar začeti …
Itak je pa moj že v Lignanu pri mojem prvem “Do you speak English?” rekel, če me še enkrat sliši, da me bo zapustil in naj od tam dalje sama krožim po Italiji.
In sem začela – s teto Gino sem se za jutranji čaj, jajčka in ostalo zmenila kar po njeno. Se mi je malce zatikalo pri razlagi o tem zakaj greva v Rimini in kakšno stanovanje iščem, a tretji dan sem se v Italijanščino že tako ufurala, da so mi Italijani odgovarjali že z dolgimi in hitrimi domačimi monologi, jaz pa sem le še poznavalsko kimala in občasno stisnila ene par “Si, si, si … certo …” 🙂
Ja, hiška super, gospa prijazna … klimo nama je vključila že pred prihodom (prej naju je po mailu vprašala o tem), da sva prišla v prijetno ohlajeno, za zajtrk nama (samo midva sva sedela v zajtrkovalnici) je pripravila pohane šnite (še pomnite tisto dobro jed, ki so nam jo pekle babice?), mehko kuhana jajčka, sveže in tople rogljičke in naju sploh stregla od spredaj in zadaj. Vse za 65€.
Bi tam preživela kar dopust, če tale Villa ne bi bila sredi ničesar. Zero Branco, kao. … ne vem kaj to je, ena vas ob Trevisu, … mislim, da je blizu avtoceste, pa ene 3km stran od letališča. Za naju sicer nepomembno, ker nisva šla z letalom, pa tudi na avtocesto ne, sva naslednje jutro sedla na motor in se po stari cesti peljala naprej. Proti Riminiju. Å e Trevisa si nisva ogledala, čeprav vsi pravijo, da je lep.
Sem svojemu gospodu tako težla, da sva ogled Trevisa opravila nazaj grede.
O tem kako je bilo v Riminiju, nevihti, najini poti nazaj in iskanju stanovanja zame pa v naslednjih objavah.
Ciao!