Kategorija: Kraji, prostorčki

Objavljeno dne

Če metuljček na vratu preveč frfota

Zunaj 33°C, prvi šolski dan, gužva, jaz pa prav napočasi naštimana sedim v 3. nadstropju naše glavne hiše zdravja in zdrah (UKCja), v klimatizirani sobici, s televizorjem še iz prejšnjega stoletja, pribitem na steno, na postelji ob oknu sedi moja cimra – 63 letna gospa iz Primorske, na naslednji, tudi rahlo prekratki za vse, ki v višino merimo več od 170 cm, sedim jaz in vneto klofam po tipkovnici.
Ni mi hudega, res ne, vsaj zdaj, ko sem se spravila v pižamico in se pomirila z vsem kar me čaka. Klima dela, wi-fi še bolj, kosilo danes je bilo odlično, aparat za kavo deluje, moji oddelčni sotrpini so (ajde, nekateri) kar v redu, čeprav s svojimi ranimi skoraj petdesetimi skrbim za dobro povprečje … jah, da ne zaidemo popolnoma v obdobje demence in inkontinence.
V podporo temu vam povem kar nama je razložila sila prijazna oddelčna sestra; so naju tamladi dali v skupno sobo, ki je malce naprej, kajti tastari so čisto ob “recepciji” – ali kakorkoli se že v bolnici reče omizju v središču oddelka. Jah, ne zgodi se mi več pogosto … no, če prav pomislim, se mi sploh ne dogaja, da sem najmlajša v ekipi.
Oddelek Nuklearne medicine se sliši strašansko znanstveno, a prisežem, tu nihče ne razvija novega raketnega modela, čeprav smo se baje tu znašli sami hiperaktivci. No, ja, naj bi bili, a pri tej ščitnici človek itak nikoli ne ve.

Ja, čeprav vsaj pri meni bo nekaj na tej hiperaktivnosti, vsaj kar se mojega zmedenega pisanja tiče, a pojdimo raje malce nazaj in naj vse razložim oz poskušam razložiti kolikor toliko urejeno in razumljivo.

To, da sem se leta 2010 malce sesula – izgorela – ali nekaj v povezavi s stresom – to najbrž že veste. In če ne, potem si preberite tole, pa mogoče še tole. – no, pa še kaj za nazaj poglejte po tej moji spletni strani.
Krepko sem ga srala s svojim zdravjem in si zakuhala kar precej težav, ki jih še danes počasi rešujem. Zobke smo poruvali, si naštimali protezo, prebavo smo si kolikor toliko uredili, lask pač ni več, ampak saj mi tale frizurca tudi paše, kislino smo uredili z vsakodnevno jutranjo dozo limonade in občasnim žličkanjem olivnega olja, ostali so mi še sinusi (to bomo reševali kasneje) in pa ščitnica.
Da imam težave s ščitnico je enkrat leta 2012 pomislila zdravnica na pulmološki, ko me je malce potipala okrog vratu. Hmja, tole zna biti Hashimoto je rekla in celo nekaj okrog tega zapisala v moj izvid, a ker sem imela takrat še 100 in eno težavo, me takrat za tega Azijca res ni pretirano skrbelo.
In ja, eden od razlogov, da sem tako veselo pristala na bivanje v “norišnici”, je bil tudi komentar mojega ambulanto lečečega me psihiatra, da me bodo znotraj bolnišničnih zidov, vzeli bolj pod drobnogled in pregledali tudi moje ostale zdravstvene težave. “Ostale” so bile takrat po mojem mnenju itak EDINE težave, ki sem jih imela, saj z mojo psiho takrat ja ni bilo nobenih težav. In res, že takoj na začetku so vzeli pod drobnogled mojo ščitnico in pogledali ne le moj skupni ščitnični hormon TSH, ampak tudi njegove podrazrede T3 in T4. TSH in T3 v redu, le T4 je malce (res malce) štrlel iz povprečja. Hja, marca 2013 so brez, da bi jaz kakorkoli tarnala o težavah s ščitnico, ugotovili, da naj bi res imela težavo na tistem malem metuljčku, ki se nahaja na vratu in baje skrbi za tisoč in eno funkcijo v telesu. Aha, morda pa res moja rit ni velika zaradi Nutelle in majoneze, ampak je za vse kriva ščitnica ;)! Sem vedela! Saj so vedno razlagali, da se ženske, ki jim nagaja ščitnica, čudežno redijo od zraka. OK, resda sem rada popapala kak štrudel, dva ali tri ampak, to ja ni kaj takšnega, kar mi ne bi bilo namenjeno, a?
Saj so vsi vedno govorili naj se poslušam in jem tisto kar mi telo govori naj jem! Meni so moje brbončiče vedno povedale, kaj mi bo z užitkom zdrknilo po grlu navzdol in malce manj razločno zamomljale, da se mi bo to tudi nakopičilo na bokih in stegnih –
In kljub temu, da sem bila po 3 mesečnem tretmaju v norišnici, pomirjena, zrelaksirana in predvsem dojela, da se večina naših bolezni začne v naši glavi … in to z vrtinčenjem naših misli … in sploh dojela, da moje bodoče zdravje leži le v mojem prihodnjem umirjenem in srečnem življenju in bila takrat “pravzaprav zdrava”, le odšla na specialistični pregled na Polikliniko. Da vidim kaj je na tistem T4, ki mi nikakor ne pusti, da bi z Nutello v ustih, shujšala.

Minili so še kakšni štirje meseci, ko sem končno prišla na vrsto, se odpravila v tiste zabačene kletne prostore, kjer so mi (ne pozabite – takrat pa res že popolnoma zdravi), ponovno vzeli kri za pregled ščitničnega hormona in po njihovem postopku, naredili tudi ultrazvok – in – opa, odkrili, da imam spet na obisku tistega Japonca in še – vragca – nek gomolj. Aaaa, G kaj?!
Bodo punktirali, so rekli, da vidijo, če je rakasto! Kaj?!!!? OK, resda nimam polovice zob, niti ene kocine in potrdilo, da sem zmešana, ampak drugače sem Z D R A V A!
Pritisk mi je narastel v neslutene višave, lička so postala rdeča kot pri Sneguljčici, glavobol pa močnejši kot po močno prekrokani noči. Ali niso eni nekje in nekoč govorili, če dregneš v rakasto, da to potem eksplodira?! Joj, a naj jo kar popiham še preden kdo zapiči punkcijsko iglo v moje sršenje gnezdo, sem razmišljala vročičnih lic. Pa so me hitro rešili muk in mi povedali, da ne bodo punktirali, saj je že rentgen pokazal da tvorba ni rakasta.
Ahhh, tako sem bila srečna, da sem iz stanja hude bolezni v nekaj trenutkih ozdravela, da nisem ničesar več vprašala. Me je kar odneslo domov.

No, ja, pa me je doma začelo žuliti kako so lahko prepričani in kaj torej pomeni ta nerakasti stvor? Å e več vprašanj pa se mi je porodilo, ko sem nekaj dni zatem dobila pošto z izvidom, kjer so zapisali, da mi sledi bolnišnično zdravljenje z radioaktivnim jodom. RADIOAKTIVNIM? Od kdaj pa kontaminacija zdravi?!
Seveda, če mi zdravniki niso nič povedali, sem vprašala strička Googla in joj, prejoj, seveda je splet poln grenkih zgodb o skurjenih ščitnicah, uničenem zdravju, zgroženih zdravnikih izven naših meja, ko so izvedeli o enormnih količinah radiacije, ki so jih naši natovorili ubogim na ščitnici bolnim Slovencem. In če k temu dodam še svoj odpor do zdravil in ponos, da sem vso pot od izgorelosti do “skorajda polnega zdravja”, prehodila brez farmacije, brez Helexov, Apaurinov, Sanvalov, Cipralexov, Ranitalov in celo Lekadolov. In zdaj naj bi se jaz – “skorajda popolnoma zdrava”, pustila Černobilovsko obsevati?! Naka, to pa res ne bo šlo!

Mesece preden sem dobila tisto pravo, dokončno povabilo za “enotedenske počitnice” na Zaloški 2 sem porabila za indijanske plese, meditacije in upanje, da mi bodo tumorček odčarali vrači in podobni bioenergetiki. Čeprav so mi pred leti, ko sem se postavljala na noge, ti res pomagali, tokrat ni uspelo. Tumorček je počasi in vztrajno rastel. Ker mi zdravnik na Polikliniki ni hotel dati ultrazvočne slike mojega stvorčka (nkol mu ne bom pozabila), sem si po nekaj mesečnih vračevih čirulačarulah, ultrazvočno sliko plačala sama in se po izvidu, ki je kazala, ne le, da stvor ni izginil, ne da se je kakorkoli zmanjšal, niti isti ni ostal – ne, stvor se je kljub vsem indijanskim plesom, zvezdam postavljenim v pravo razmerje in vračem, ki so mahali okrog mene, še povečal. Jok, obup, tarnanje, nato pa odločitev, da poiščem novo mnenje – tokrat zdravniško. Bom žrtvovala nekaj denarcev in tako pridobila vsaj iskreno – ah, ne iskreno – sploh kakršnokoli strokovno mnenje, saj ga takrat na prvem pregledu nisem niti slišala – ali pa ga morda niti nisem dobila – spomnim se le, da mi je zdravnik nekaj pripovedoval o možnostih zdravljenja z radiojodom in češ koliko ljudi gre skozi ta tretma, torej zato to res ni ne vem kaj groznega. Aaaa, ogromno jih kadi, ogromno se jih zapija, na miljone se jih naliva s Coca-Colo, vsi zadnje čase rinejo v Nemčijo – pa to res ne pomeni, da bom zato tudi jaz, k’ne?!

In sem šla – nekih 80€ sem odcolala (bilo bi več, a ker sem imela s seboj sveže ultrazvočne slike, sem plačala le 😉 še za strokovno mnenje), zdravnik se mi je lepo posvetil, mi vse razložil in me predvsem razveselil z diagnozo “čakanja”. Je rekel, da bi on še opazoval in malce počakal. Češ operacija, za katero sem navijala ni kačji mašelj, radiojod, ki ga odklanjam jaz pa tudi ni takšna nuja, pri mojem 2cm velikem tumorčku.
Minilo je kakšno leto, čeprav mi moj gomoljček ni povzročal nobenih težav – vsaj jaz jih nisem opazila – se nikakor nisem mogla znebiti občutka, da mi nekje na spodnjem delu mojega grla, straši nek počasi rastoči tvor. In ta baje vpliva na srce. Zato sem se nekega majskega jutra ponovno znašla v kletnih prostorih Poliklinike. Tokrat sem zaprosila za drugega zdravnika. Tistega, katerega ime sem dobila v priporočilo. Bomo videli kaj bo on rekel.
Hmja, ja, kaj bi rekel?! – ponovno sem dobila pošto s predlogom za “zdravljenje” z radioaktivnim jodom. Tokrat se je predlagana količina še povečala. Ja, seveda, saj je zlobec vztrajno rastel. Na izvidu je pisalo skoraj enako kot prvič, le z dodatkom, da se pred terapijo pogovorim z zdravnikom. Najbrž osebje ve, kaj pomeni “pogovor z zdravnikom” in kakšni so postopki, a meni žal ni bilo prav nič jasno. Naj grem takoj s tem listom na Polikliniko in poiščem zdravnika? Me bodo oni poklicali? Naj grem vprašat svojo osebno zdravnico?
Odločila sem se za nojevo različico, potisnila glavo v pesek in čakala.

Po treh mesecih peščenega zatiskanja oči, je priletela nova pošta – čez 5 delovnih dni naj se s copatki (ajde, to sem dodala zaradi boljše rime ;)) oglasim na Polikliniki, pospremili me bodo na oddelek, kjer me bodo kontaminirali in ker bom nekaj dni sevala, me bodo za 1 teden zadržali za zaprtimi bolnišničnimi vrati.
Povem vam, če bi imela lase, bi mi stali pokonci! A oni mislijo, da jaz kar doma sedim in čakam kdaj me bodo pocukali za rokav?! In da se tako na hitro spravim in zaprem v nuklearno komoro?! Kje se skriva zdaj ta zdravnik, ki mi bo vse (kao) razložil?!

Seveda sem naslednje jutro zakurblala svojo Hondo in se rahlo penasta postavila pred sprejemno okence oddelka za ščitnico.

… in seveda imam spisano vse kar se je dogajalo od tam naprej … a ker me je naš TV okužil s tem, da je treba reklame spustiti takrat, ko postaja najbolj napeto, bom tudi jaz tukaj zaključila
… ne, ne, nobenih reklam … čeprav … ajde, nič ne škodi,
če pohvalim našega vaškega oštirja Pri Kovaču in njegove hude štruklje … pa prijateljico Natašo, ki v Fotospovednici iz vsake naredi carico (fotke, ja, fotke) … pa sorodnico Karlo, ki v svojem salonu v Å iški čudovito zmasira podplatke pa lička … pa še kaj … in …

kovac

 

 

 

fotospovednica

 

 

 

 

lavanda

 

 

 

no, nadaljevanje zgodbe pa sledi naslednjič … ko (če) boste pogledali reklame in povšečkali kar je za povšečkati. Hec, hec, ker tile trije sploh ne vejo, da so v reklamah. Sem jih kar sama dala, ker res iskreno mislim, da so vredni greha, tega, da prekinejo napeto zgodbo in vaše pozornosti.

Za tiste, ki imate še kaj energije in se vam kava še ni popolnoma shladila pa tukaj povezava na drugi in zadnji del tega zapisa.

Objavljeno dne

London jeseni – predpriprave

Vsakič, ko grem na potep dlje od Å marne gore, zatrdno sklenem, da bom vse popisala, a čim pridem domov in začnem čistiti kufer – prati in likati – in …ja, seveda je treba še vse tisto pospraviti, kar mi prej zaradi pakiranja in priprave na pot, ni uspelo -. in -. ja, realnost je takšna, da že lepo količino let nisem napisala niti besedice o svojih popotovanjih.
Evo, danes bom! Danes superge in čevlji ležijo v predsobi zaviti v polivinilno vrečko, vse čiste majice so še vedno pomečkano zložene v kovčku, iz kozmetične torbice pa sem izvlekla le svojo zobno ščetko. Bo že počakalo!
Bila sem v Londonu. Že žblnajstič! Pač obožujem London, plus tam me kljub mojemu balkansko angleškemu žlobudranju še nekako razumejo, plus do tja se da dokaj enostavno priti.
Tokrat sem prvič letela do Lutona in za let izbrala Wizzair. Najcenejši? Mah, ne vem, tole preračunavanje je včasih nočna mora in meni se za 5 dni dopusta ne da iti enotedenske vaje iz kombinatorike (ne več …kot vidite, se mi je včasih še dalo) ter računati kje prihranim pri bencinu, kaj izgubim pri parkingu, cestninah, kje te udarijo po prtljagi, ker ti ne dovolijo, da si na letalo brezplačno (no, ja, nič ni brezplačno, ampak saj razumete, kajne …) odneseš kaj več od zobne nitke, kje plačam dodatno “prazno” nočnino, saj imam let nazaj ob 5h zjutraj, kje imam potem lažji dostop s podzemno in kje mogoče podzemna sploh ne vozi ali vsaj ne ob urah, ko imaš let – ej, ne, za razliko 20€ se teh računanj jaz pač ne grem.
Tokrat sem sedeč za računalnikom naredila takole:”Eeeej, stari, daj povej a greva iz Ljubljane v Luton ali iz Trsta v Stansted?”
“Kaj je cenej’š?”
“Uno v Luton, sam res za mal, samo potem pa ne vem kako je z vlakom iz Lutona, pa ne vem kako je s to prtljago-, pa ne ….”
“Dej Luton!” – seveda, saj to sem pričakovala, glavno, da on sliši, da je cenejše 😉

Slišalo se je pa itak kul, da bova v Londonu (ok, skoraj v Londonu – v Lutonu) že ob enih popoldne in da bova šla skoraj iz domačega dvorišča (ajde, iz Pučnikovega). To, da imava let domov iz Lutona že ob osmih zjutraj (pa 2 uri prej na letališču, pa pot do Lutona …hmmm), me takrat niti ni skrbelo, saj kdo bi ob rezervaciji počitnic razmišljal še o poti domov!

Za povratni let Ljubljana-Luton-Ljubljana sva za oba plačala nekaj okrog 210€ in k temu dodala 33€ (ja!!!!, 33€ zaračunajo, lopovi ;)!) za en sam prijavljen kovček. No, jaz pač nisem med tistimi, ki vse stlačijo v super majhen kufer, ki ga lahko spraviš kar v omarico nad glavo, kajti ne da se mi paziti in kupovati super majhnega čistilnega mleka, mila in -. No, ja šampona jaz pač ne potrebujem, ampak žal je moj dragi še vedno precej lasat -, poleg tega vem, da bi ob tem morala vzeti dodatno količino tablet za glavo, saj me zna zagrabiti huda migrena, če bi v Londonu ugledala pregrešno lepe bulerje, za katere bi vedela, da nikakor ne bodo padli v tisti super majceni kovček, ki ga nizkoproračunci imenujejo osebna prtljaga. Pa tile pri Wizzairu so še ekstra zakomplicirali, saj so uvedli dvojna merjenja – za tisto miceno osebno osebno prtljago, kamor poleg Ipada stlačiš le še majceni fotoaparat in šminko, ni potrebno plačati ničesar, za tisti malce večji kovček, kamor nam ženskam ne uspe spraviti kaj več kot par gatk, modrček in kakšne čeveljce in ki je po merilih ostalih nizkoproračuncev še dovoljeno trogati s seboj na letalo, pa pri Wizzairu že moraš doplačevati.
Res pazite, ker v primeru, ko prikorakate na letališče suvereno in sigurno in prej niste prebrali 100 strani njihovih napotkov in informacij, boste pred letom čakanju v 267 vrstah, dodali še eno čakanje za plačilo dodatnih 15€ za prtljago, v kateri pa itak ne boste smeli imeti normalne zobne paste in svojega najkul šampona za dvojni ali štirikratni volumen.

Skratka srečna sem, da sva midva to pot opravila letos – še preden bodo uvedli dodatno plačilo za tiste, ki že dva dni niso šli na blato in se polulali v flaško tik pred vstopom v letalo. Sem prepričana, da se nam kaj podobnega obeta prav kmalu!

Najin sin je nekaj dni kasneje zase in njegovo dekle vplačal let preko Ryanaira za let od Trsta do Stansteda in nazaj pa je odštel nekaj deset evrov več. Ne, v predpise o prtljagi pa se tam nisem poglabljala, mi je že Wizzair vzel dovolj energije. Glede prevoza do Trsta pa si je sine pač mislil, da je prihranil, ker v Trst in nazaj ju itak zategnejo starci 😉

Vedno najprej rezerviram let, saj so s tem večje kolobocije in sklepam, da se v Londonu vedno najde kak slovenček, ki ti v skrajnem primeru pomaga prespati -. In ja, če nič drugega bi se pofočkala pri Kastelicu v Wimbledonu – on bi mi že našel kakšen hlevček, da bi prislonila glavico in počila med enim in drugim pohajkovanjem. Tokrat ni bilo potrebe po iskanju vez do Branka, saj sem našla ugoden B&B. V Londonu sem bivala že v Youth hostlu, nizkoproračunskih hotelih, malce boljših hotelih na obrobju, super krasnih hotelih skoraj v centru mesta, tokrat pa sem se prvič odločila, da preizkusim še B&B.
70€ na noč z zajtrkom za oba v coni, ki je še dosegljiva s podzemno (sicer cona 2), se je izkazalo za solidno rešitev. Kar nekaj večerov sem brskala in iskala solidno namestitev, z lastnim prostorom za smrdeče in malce neudobno branje časopisov, kar je poleg cene glavni pogoj mojega moža. Priznam, ob fotografijah ponudbe stanovanj, me je povleklo in namesto brkljanja med cenovno dosegljivimi, sem si ogledala stanovanja za 700+€ na noč s prekrasnimi interierji , na koncu pa se odločia za tole. Rezervirala sem preko booking.com, kar je dandanašnji najboljša možna opcija, če ne spiš v stanovanju posameznikov ali youth hostlu. Baje je kul tudi airb&B, ampak to bom preizkusila naslednjič.

To so bile predpriprave in sanje malega kitajčka, o RL (real life) pa več v naslednjem zapisu, saj moje umazane gate le ne smejo predolgo čakati na pranje.

Objavljeno dne

Nostalgični spomini na Hrvaško

Najbrž je za moje današnje odklanjanje poležavanja na hrvaških plažah krivo otroštvo, ki je bilo počitniško naravnano seveda samo v to smer.

Vsako poletje je moja mama navdušeno izbirala počitniško točko na (pre)vroči in seveda takrat klim še ne poznavajoči hrvaški obali, že tedne vnaprej na kupček nalagala frotir brisače, bombažne nogavičke, frfotava poletna krila, kratke hlače, kreme za sončenje in z nakupi novih kopalk poskušala nad idejo praženja na plaži, navdušiti tudi mene. Mislim, da vse do danes ni dojela, da je bila glavna strateška napaka narejena prav pri tem – pri nakupovanju kopalk. Le katero občutljivo najstniško dekle bi, po podrobnem ogledu svoje, že rahlo pomarančaste in takrat še povsem bele, riti, ki si jo je lahko (pre)natančno ogledalo v ogledalu z neonsko svetlobo krepko osvetljene Maximarketove garderobe, potem še z veseljem v teh istih (ali konec koncev katerikoli drugih) kopalkah paradiralo po plaži?! Pa naj sem si izbrala še tako krasne, modne, z nedrčkom, ki dvigne in hlačkami, ki podaljšajo, me je slika mojih belih stegen v sanjah morila še vse do konca naslednje zime!

In potem na morju?! Saj je vseeno Selce, Medulin, Iž ali Primošten, opazna razlika med temi kraji je bila le v številu ovinkov, ki smo jih po večerji prehodili preden smo prispeli do THE sladoledarja, ki je kugle metal enkrat višje, kot tisti v ulici bližje našemu hotelu/počitniškemu domu.

Zjutraj zajtrk – ob posebnih dnevih rezina gaude in(ali) kakšne pariške salame, večinoma pa že na krožniku naložen mali zavojček masla in marmelade. Naša mati so imeli vedno dobre odnose z natakarji in tako se je na naših krožnikih, namesto šipkove ali slivove, v tisto majhno pakungo zavita (premogla je količino ene jušne žlice in prav čisto niti grama več), velikokrat kot po naključju znašla ravno meni najljubša marelična inačica marmeladnega obroka.

Aja, pred zajtrkom je moja mama tekala na plažo in na THE hot places nameščala brisače, češ brez tega bi morali ležati tam nekje, kjer je – ne vem – najbrž že nekaj groznega -. morda smetnjak s tisto marmeladno embalažo, kjer bi se potem nabirale ose, ali pa kup martinčkov, ki bi nam potem lezli po naoljenih hrbtih – ali pa skalo, kjer se niti jaz – malo dete ne bi moglo lepo zlekniti in ustrezno posončiti vseh svojih okončin. No, kakorkoli, mi smo imeli vedno najboljše mesto na plaži!

Po zajtrku smo seveda takoj hiteli na sonce, saj je bilo potrebno čim bolj izkoristiti vse, kar so nam “sanjske” in tako težko pričakovane počitnice nudile. Spominjam se, da je oče že kmalu po vtiranju Coopertone kreme (ta je bila v tistih časih the best, saj je imela deklica, ki ji je kužek vlekel kopalke z bele riti, ostalo kožo obarvano kot bi jo namazali z globinom – tako, da smo vsi mi seveda pričakovali podoben efekt), začel razpravljati o kosilu, za katerega smo se odločili že prejšnji večer. Izbirali smo med dvema menijema in kot se spominjam, sta si bila precej podobna in njuna glavna sestavina je bila mnogokrat v nekakšni redki omaki namočen stročji fižol s kombinacijo paradižnikove omake, le da si v prvem dobil kakšno verzijo pohojenega krompirja, v drugem pa zlepljen riž. A da ne bo pomote, v vseh obrokih smo neznansko uživali, saj so bili ti izbori in pričakovanja kako bo vse skupaj tokrat izpadlo, bistvo našega dopustovanja. Å e lepše je bilo pričakovanje ali bo za sladico kepica jagodnega sladoleda, grozdje ali le vaniljev puding s kapljico malinovega sirupa.

Večerje so se večinoma začenjale okrog 7h zvečer in bile za mojo mamo hudo pomemben del dopustovanja. V namen popolnosti večernega uživanja, smo s plaže odšli že okrog 5h. Danes ob tej uri sploh Å E ne bi šla na plažo, a z očetom sva bila s takšnim aranžmajem nadvse zadovoljna, saj sva imela celodnevnega prevračanja (ne pozabite, da smo bili na plaži že od 9h zjutraj, vmes pa le kakšno polurno pavzo za kosilo) na frotirastem ražnju, že preko glave, zato sva se ubogljivo tuširala, lišpala, si nadela ravno tista oblačila, ki jih je za naju predvidela mati, se potem kakšne pol urice (spet ubogljivo) sprehajala in poklikala nekaj fotografij, ki naj bi sosedom pokazale, kako fantastično naj bi se bili imeli na počitnicah, nato pa vsaj 15 minut pred odpiranjem menze, stali skorajda napopani na vhodna vrata. Jap, baje bi na koncu dobili res le še pohojeno solato – pač zajemali naj bi jo iz velikega solatnega čebra, zato, kasneje ko naj bi človek prišel tja, večja verjetnost bi bila, da dobiš ravno tisto, ki je naj bi ležala na samem dnu, prepojena s kisom in oljem in utrujena od pritiska tiste sveže prekrasne zelenjave (japajade), ki se je nekaj ur bohotila nad njo.

Po večerji pa že prej omenjen sprehod do centra vasi, lizanje zmrznjene obarvane sladke vode, ki so ji ustvarjalci nadeli celo različna imena od jagodnega do čokoladnega in vaniljevega sladoleda (tisti fancy okusi ala Zabaione, stracciatella, Baccio so prišli mnogo kasneje), za vrhunec večera pa še nekaj urno sedenje na terasi ob poslušanju peto razrednega banda in srkanju ene Radenske, Ore in Coca-Cole, ki smo si jih lahko privoščili ta isti večer. “Pij počasi,” mi je vedno rekla mama, “saj, ko bo miza prazna, bomo morali oditi v sobo.” In jaz sem pridno srkala po kapljicah in zdolgočaseno opazovala tete, ki so v pomanjkanju moškega navdušenja za ples, plesale kar ena z drugo.

In tako dan na dan in poletje za poletjem.

Priznam, zdelo se mi je kul, saj smo na počitnice vedno vsi komaj čakali – torej to mora biti nekaj v čemer strašansko uživaš, čeravno ti ni najbolj jasno, zakaj bi celotedensko poležavanje na plaži – na soncu, celodnevno druženje s starši, razglabljanje o hrani, oblačilih ostalih gostov ali brezplodno posedanje po terasah, predvsem pa dan na dan brez druženja in čvekanja s tvojimi prijatelji ali vsaj kar tako enimi neznanimi vrstniki, bilo tako nadvse zabavno.

Å ele v svojih najstniških letih sem spoznala, da so počitnice lahko še bolj kul. Teta me je povabila na kampiranje z njo in njeno hčerjo – mojo sestrično. Nobenega rituala, vstajanje, ko nam je švic v prevroči prikolici že tekel po riti, zajtrk ko nam je pač ustrezalo in jedli smo kar nam je pač ustrezalo – vse razen marmelade ;). Kosilo smo pogosto kar preskočile. Teta nama je suvereno predstavila praktičnost “sadnega” dneva in midve sva ga veselo zagrabili – saj se še spomnite tistega iz garderobe Maximarketa? J Sicer me je ob tem dietnem jedilniku begal zajtrk z Nutello (ups, te še ni bilo na voljo -.Eurocremom) in po sadnem kosilu še Otočec (hudo dober-pravzaprav edini možni družinski sladoled), a sem šele kasneje, ko sem že sama prevečkrat poprijela za kuhinjske lonce, dojela tetin trik počitniškega prehranjevanja. Pa vendar ji tega ne gre zamerit, saj sva tudi sami veseli preskočili drgnjenje loncev v čudno smrdečih kamnitih umivalnikih ob skupinskih toaletnih prostorih. Tudi zvečer se nismo prav nič lišpale. Posedale ali poležavale smo na ležalnikih ob prikolici, midve pa sva se podili z mularijo iz sosedskih prikolic ali šotorov, na teraso pa prišli le na ogled in postavanje, če se kje prikaže kakšen ogleda vreden mladenič.

Ne glede na to, da je tudi izboljšana verzija počitnikovanja locirala na Hrvaški obali, se kasneje, ko sem si dopust organizirala že sama, nanjo skorajda nisem vračala. Mareličnih marmelad je bilo kot kaže vseeno malce preveč.

Objavljeno dne

Pa povejmo kako se kaj imamo v norišnici!

nôrec  -rca m (ó) 1. ekspr. nespameten, neumen človek: saj nisem norec, da bi šel / takega norca ne bo več dobila, da bi ji vse naredil / kot psovka zakaj se pa smeješ, norec 2. ekspr. kdor v svojih zahtevah, ravnanju zelo pretirava: ta norec dela ves dan; kateri norec bi se pa upal spustiti po taki strmini; če to zahteva, je pravi norec; si videl tega norca, kako je prehiteval 3. zastar. duševno bolan človek, duševni bolnik: zdraviti norca; gleda kot norec / bolnišnica za norce 4. metal. težko mehanizirano kladivo za grobo obdelavo kovine: norec je tolkel po železu // grad. batu podobno leseno ali kovinsko orodje za zabijanje pilotov: z norcem udarjati po kolu 5. nar. zatič, zatikalo (pri verigi): zapeti verigo z norcem ● norce brije iz nas, z nami norčuje se, šali se; pog. dela se norca iz njega ne upošteva, ne obravnava ga resno; se norčuje, šali; star. uganjati norce norčevati se, šaliti se; ekspr. imeti koga za norca norčevati se iz koga; šaliti se s kom; varati ga; dvorni norec človek, ki z norčijami zabava vladarja in njegovo spremstvo; drvi kot norec zelo; šalj. bog daj norcem pamet, meni pa denar ♪

noríšnica  -e ž (iÌ‘) 1. zastar. bolnica za duševne bolezni: dali so ga v norišnico; norišnica in gluhonemnica ∙ ekspr. še v norišnico me boš spravil s svojim ravnanjem me spravljaš v veliko jezo, obup 2. ekspr. zmeda, nered: tam je cela norišnica; kdo bi se znašel v tej splošni norišnici ♪

Pa povejmo kako se kaj imamo v norišnici!
Naj najprej razjasnim okrog teh norcev in norišnic. Da si ne bi kdo slučajno privoščil in nam norcem rekel norci. Znorimo! 🙂  Sami se nimamo ne za nore, ne neumne ali nespametne pa tudi bolnice v kateri se nahajamo ne smatramo za norišnico. Tudi bolnica za duševne BOLEZNI je ne imenujemo, saj nismo bolniki ali pacienti. Pa saj je bolnica konec koncev ne imenujejo niti tisti tazdravi, dohtarji ali kdorkoli jo je že poimenoval Center za mentalno zdravje. In to ni “Polje”, kot marsikdo od mojih prijateljev napačno zaključi, ko omenim Zaloško in me takoj vtakne v ustanovo, ki se nahaja na povsem drugem koncu Zaloške. Ne, ne, tisto je že Studenec, jaz pa se nahajam tam v središču Most, v neposredni bližini Dubočice in imam dober pljunek hoje do kavarne Rog. Omenjam, če me slučajno kdo želi obiskati in povabiti na kofe ;), kajti tam imajo dobrega ječmenovega. In ja, lahko se sprehajam naokoli … in to brez spremstva in brez pižame. Da ne bo pomote – namesto nje si nadenem dnevna oblačila 🙂

Sami (vsaj tistih 8, ki smo se znašli, na začetku mojega bivanja, tam istočasno) si pogosto s hudomušnim nasmeškom pravimo norci in ustanovi v kateri bivamo norišnica, a to zgolj zato, ker se sliši veselo, smelo, hudomušno in je konec koncev krajše od psihiatrične bolnišnice in duševnih bolnikov. Pa saj smo bližje norcem (kdo pa danes ni?!) kot bolnikom, saj se mi naokrog ne sprehajamo v pikčastih bolnišničnih pižamah, razvlečenih haljah in usnjenih natikačih in konec koncev na zapestju ne nosimo plastičnih oznak z napisom kam nas dostaviti po tem, ko se onesvestimo oz. v našem primeru znorimo 😉 in v naši “bolnici” nas nihče ne zdravi, reže, krpa in ne pika z injekcijami.
Pri meni je bilo takole – ko se nikakor nisem mogla rešit določenih telesnih simptomov (občasnih kožnih reakcij, bolečin v čeljustih, krvavenja iz črevesne sluznice …), sem se po nasvetu takratnega psihoterapevta in nekaj njegovih skromnih pojasnil o načinu dela, kar na hitro odločila, da poskusim tudi s tem. Če sem dovolila, da me prepikajo, prevrtajo in pregledajo od spodaj navzgor ter od zgoraj navzdol, če sem poskusila vseh 377 alternativcev, se tapkala, mirila z Gongom, pa me ja ne bo pobralo, če poskusim še s tem psiho zdravljenjem! Od izpolnitve vprašalnika, ki je z mojimi odgovori vred obsegal 25 strani in me že napol ozdravil 🙂 (ja, res vprašanja so se dotikala vsega in še več in moje možgančke kar nakravžlajla) pa do vpoklica v “norišnico”, sta minila dobra dva meseca in tisto nedeljo, dan pred vstopom v bolnico, me je pošteno zvijalo v trebuhu. Sem se pravilno odločila? Imajo prav tisti, ki pravijo, da bo takšna izkušnja le dobrodošla, ali oni drugi, ki so se ob omembi “norišnice” držali za glavo in mi približno tako kot najprej moj sine, komentirali, da nisem gladka? Ja, ja, exactly! Zato pa naj bi šla v norišnico! 😉

Kot sem že omenila se nahajamo v neposredni bližini čevapčičev, burekÄ‘inice in Orto bara – tam kjer se je nekoč dičila vojaška bolnišnica. V stavbi poleg naše je EKI – tega prej nisem poznala, a so mi sonorci razložili, da tja pridejo tisti, ki jim je potrebno zaradi hude čustvene stiske urgentno pomagati. V naši stavbi, ki jo preko vikenda zapuščamo in se vračamo v okrilje svojih družin, se v pritličju nahajajo ambulante in nekaj terapevtskih skupinskih prostorov, prvo nadstropje je na eni strani rezervirano za hospitalizacijo tistih z motnjami hranjenja, na drugi pa  mladostnikov, ki trpijo zaradi različnih psihičnih težav.  Zgoraj pa smo mi – na desni nevrotiki –EPN enota za psihoterapijo nevroz, na levi pa so tisti z namišljenimi prijatelji 😉  – hec, hec, tam so osebe z različnimi psihotičnimi motnjami od shizofrenije do bipolarne motnje itd.

Začelo se je v ponedeljek 25. marca ob 9h zjutraj. Ko sem se namestila v sobi za in se na brzino spoznala s svojima dvema cimrama ter tretjo, ki je [tippy title=”le napol cimra“] ji pripada postelja in omarica, a ne spi v centru[/tippy],  se nas je vseh 8 “norcev”, 2 terapevtki ter 2 specializantki, posedlo v nekakšni dnevni sobi. Ker še nikogar nisem poznala, ker smo vsi v dnevnem času [tippy title=”brez pižam”]zdaj vemo, da to ne pomeni, da smo goli, kajne?! 🙂 [/tippy] in ker pač terapevti [tippy title=”na prvo oko”]ok, pa tudi na drugo in tretje ne ;)[/tippy] ne izgledajo bistveno manj nori, kot oni drugi, sem se malce zmedeno usedla na enega od stolov postavljenih v krog in od enega tistih nenorih čakala na vprašanja v stilu “Kako pa se vi počutite?”.
A nič takšnega!

9:05 – mi še vedno sedimo v krogu in se gledamo. Nihče nima v roki papirja in svinčnika, nihče ne trza z glavo, nihče ničesar ne vpraša – hmmm, kaj tu dogaja?!
9:10 – še vedno sedimo in se gledamo. In ker sem pač precej energična punca, sem morala vprašati, če čakamo na kak zvonec ali kaj?! Na srečo se me usmili ena od mojih cimerk in mi razloži, da čakamo prvega, ki naj bi začel kaj pripovedovati in potem ta ista kar nadaljuje o tem kako je preživela vikend. Hmmm, halo?! Kaj dogaja?! Sem v norišnici?! 🙂 Pa se v pogovor vključi druga in debata se začne. Ne, tudi ta očitno … glede na temo pripovedi … ni terapevtka in tako v tem stilu še skoraj celo uro in pol naprej. Tik pred koncem prve moje analitične skupine so terapevti (ja, tudi oni so se malce – ampak res malce oglašali) pogledali tudi mene in mi nekako nakazali (ne, resnično se mi zdi, da mi niso rekli) naj se zjasnim zakaj sem sploh pristala tu.
“Jah, kaj vem – stres baje – pred dvemi leti in pol so se mi izpod mojih močnih in dokaj natreniranih nog, izmaknila tla. Potem pa smo se ves ta čas pobirali pa padali in spet pobrali. Ja, pa brez kakršnihkoli medikamentov!”

Najprej popoln sesutek, danes pa je rezultat takšen: radikalna in žal dokaj dolgotrajna sprememba pričeske, popolna in dolgotrajna depilacija telesa, 12 zob manj in posledično nov umetno keramičen nasmeh, ena služba manj in precej več prostega časa, izpit kategorije A dopisan v vozniškem dovoljenju, 200kg dvokolesna brneča mašina v garaži in občasno v lepem vremenu tudi na cesti, poskakujoča lajajoča energična kepa dodana k naši tričlanski družini, v njegovi družbi prehojenih  neskončno število km, sprememba telesnih oblin – za začetek v 2 tednih rapidna izguba 7kg, nato počasi a sigurno 😉  15kg gor in sedaj hvalabogu polžje počasi in zdravo (do sedaj že) 9kg dol, pa obujanja starih želja in hobijev -. skratka nova Saša, ki je v norišnico prišla po osebnostni upgrade.

Objavljeno dne

Pozdrav iz norišnice!

Jap, takle mamo, končno imam celo na pismeno, da nisem gladka.
To sem sicer že precej časa sumila :), a končno so mi to potrdili celo strokovnjaki.
Å alo na stran in malce resnosti pod prste, punca!

Tisti, ki še ne veste, avgusta 2010 mi je preprost – ali pa ne čisto preprost -no, kakorkoli, bil je navaden zobobol in življenje mi je obrnil na glavo. Ker ni bilo zobarja pri roki – saj veste, avgusta so vsi zobarji zgarani in utrujeni in si več ali manj večina njih privošči dolge počitnice. Tako je bilo tudi z mojim. Par dni sem papala Nalgesine, že rahlo vnete dlesni sem mazala s Propolisom in po tednu dni so mi končno našli zobarja, ki ni več zatrjeval, da je vse skupaj le blago vnetje dlesni in mi je pred kakšnimi posegi dal konjsko dozo antibiotikov.

Pri tistih čistotagladkih puncah bi bilo to dovolj za ponoven pogon vseh njenih “konjskih” moči, poln delovni zagon, aktivacijo vseh okončin in ponovno podpiranje vseh šestih hišnih vogalov. No, pri meni, ker sem ubergladka, je to zagnalo vse to in še več – a le v naslednjih štirih dneh – če me spomin ne vara, sem bila v teh dneh aktivna kot že dolgo ne. Fitnes, služba, družba, sin, mož, hiša, maček, mama, ata -. nadoknaditi je bilo potrebno vse, kar je zaradi preteklih nekaj dni malo postajalo in bilo zaradi bolečin v zobu rahlo zapostavljeno.
Peti dan pa zlom. Driska, slabost, prvi napad tresavice, urgenca. In nekako tako tudi naslednjih nekaj dni, ki so se raztegnili v tedne in temu se je pridružila nespečnost, glavoboli, bolečine tu in tam, boleče grlo, želodec, krvavenje iz črevesja, izguba apetita – ni, da ni, bi rekel človek.
Stres, izgorelost, so mi zatrjevali vsi zdravniki, jaz pa sem jih gledala zgubljeno in obupano ter si želela nekoga, ki bo končno “razumel” kaj se RES dogaja z mano. Kakšen stres neki! Jaz že ne! Jaz sem ja imela življenje pod kontrolo in oblastjo! Vedela sem kaj jem in vase sem spravljala le zdrave stvari, redno sem gibala, spanca sem imela dovolj (no, vsaj pred 5 tedensko popolno nespečnostjo), ne kadim in nikoli nisem, ne pijem alkohola…
Resda sem imela morda – morda, malce stresno službo in da nisem znala ravno najbolje ločevati med službenim in prostim časom, a to se dogaja vsem, kajne? In resda me je marsikdo ozmerjal (no, jaz sem to slišala kot hvalo) s hiperaktivko, a oni itak ne vedo, kako malo jaz v resnici postorim?! Resda sem bila v službi že nekaj mesecev – morda celo let, nesrečna, žalostna in apatična, a takšne in zato so službe, kajne?!
Kakšen stres le?! Meni so ponagajala ledvica, mogoče je kaj narobe z jetri, ali pa imam morda žolčne kamne?! Nekaj takšnega konkretnega, kar se da pogledati skozi kakšno kukalo, izrezati in potem gremo naprej?! Meni pa niso in niso našli nič konkretnega in kar naprej trobili, da me daje stric stres. Pa kaj za vraga je ta stres?! Nekaj, česar okrog nič ni, notri je pa votlo?! Neka besedica, ki so si jo izmislili zdravniki, kadar ne vedo kaj bi drugega rekli?! Če ni lupus, kar dr. House zatrjuje, da itak nikoli ni, potem je pa stres!?

No, a ker je teta Saša [tippy title=”vztrajna“]po domače med brati povedano – trmasta 🙂 [/tippy], v iskanju ultimativne resnice ni in ni popustila, obiskala je 100 in enega zdravnika, se dala prevrtati od zgoraj navzdol in obratno, napolnila rezervoar krvi za nekaj krvodajalskih prostovoljcev, vmes obiskala še 302 alternativcev, dobila nekaj oprijemljivih in manj oprijemljivih diagnoz, vmes dala izpuliti 12 zob, izgubila vse potrebne, želene in tudi tiste nepotrebne telesne dlake, a žal nikakor našla zlatega grala.

ruvanjeNekje med potjo je Saša posumila, da morda le bežno, bežno pozna tega strica z imenom Stres in začela ga je izganjati iz svojega duševnega domka.

Najprej si je privoščila sanjski samski dopust. 10 dni Toskane brez moža, otrok, mačka, pralnega stroja, likalnika in ostale kramarije! Po 100 letih enkrat sama samcata. Bilo je sanjsko. Ja, v mojih načrtih pred potovanjem. Tam je bilo vse skupaj bolj podobno pokori, a o tem kaj več naslednjič.

Naslednji korak je bil soočenje s tem, da je tudi služba le še namišljeni grad v oblakih in odločiti se je bilo potrebno, da je čas za bolniško. Ja, tudi bolniška pri stari Saši ni bila možna alternativa vse dokler ji ne odpadejo vsi lasje, udi in morda kar glava. Ja, ja, z zoboboli, glavoboli, vrtoglavicami, brez spanca ali česarkoli že – v službo je pač treba. Tako so jo naučili in tako to počnejo velike [tippy title=”pridne“]v tako so me strenirali že v zgodnjih otroških letih 🙂 [/tippy] deklice. Pa bojda brez mene ne bi šlo – ja, ja, firma propade! In če slučajno ne propade, potem obstaja še hujša nevarnost – zna se opaziti, da sem morda v svojem 10-12 urnem delavniku [tippy title=”premalo postorila“]hja, kaj pa bi drugega, če dobra samopodoba ni ravno vrlina [/tippy] in sem tako ali tako nepotrebna.
Stic Stres? Kje pa, to so le povprečne misli vsakega zdravega in razmišljujočega človeka.
Po pol leta otepanja z edino možno resnico, cepetanja na mestu in oklepanja starega kvazi idealnega in varnega življenja, sem le sklenila, da bi poskusila z bolniškim dopustom. Lej ga vraga, bolniški dopust res pomaga in končno se mi je premica zdravja začela obračati navzgor. Morda pa je le bil stres?!

En mesec bolniškega dopusta se na začetku sliši kot kamion Zale žejnemu sredi Sahare, a verjemite, minilo je kot dih in temu je sledil še en mesec in še en in še naslednji in tako je kot keks minilo pol leta. Seveda sem med tem ostala brez službe – no, saj sem se tako [tippy title=”odločila“]jap, ob dveh tonah prelitih solz [/tippy] že ob nastopu bolniške, počasi so mi izpadle vse dlake (najbolj sem objokovala tiste, ki tako ali drugače obkrožajo moje zvedave očke), prišla so obdobja, ko sem vneto zatrjevala, da sem ozdravela, potem pa je prišla luna (ali bokvekaj) in z njo krvavitve, slabost, obup, jok in posledično še kup novo/starih težav.

Stres, stres, stres. In pravili so mi, da edina rešitev je sprememba življenja.

No, pa se je lotimo, si je rekla trmasta (no, ok, vztrajna 😉 ) Saša! Služba je itak odšla rakom žvižgat in je kar je – [tippy title=”in biti doma niti ni tako slabo“]sploh če mož odobri sponzorsko financiranje 😉 [/tippy], o tem kaj bom počela v prihodnosti bom razmišljala kasneje, so mi svetovali strokovnjaki pa tudi “strokovnjaki” in ker sem “kupila” že strica stresa, sem se odločila “kupiti” tudi to.

Otis 1.8.2012 10-43-18A da ne bom doma ždela kar križem rok, sem se lotila brskanja in tuhtanja o svojih mladostnih željah in to me je pripeljalo do izpita za motor, nato nakupa dvokolesnega hropca, kasneje še nabavo novega družinskega člana na štirih kratkih nogah, pa risarskega tečaja, obujanja starih prijateljstev, [tippy title=”brezciljnega“]to je pomemben podatek, ki ga bom pojasnila v kasnejših javljanjih iz norišnice. Ja, ja, BREZ CILJNO je težko 🙂 [/tippy]kofetkanja in še in še neumnosti. risanje kroki

Stres? Mah, ne vem, baje bi moral izpuhteti. A “hudič” je vztrajen bolj kot mravlje faraonke.
Ne pomaga motor, če je namenjen le hitrejšemu in lažjemu premagovanju poti do cilja (pa čeprav je to le zmenek za kavico), ne pomaga pes, če med sprehodi razmišljaš o tem kaj početi v potencialnih bodočih službah in vmes tipkati maile na telefonu. Ne pomaga nič, če je glava še vedno obrnjena v napačno smer in ima na očeh pripete konjske brzde!

Vrtoglavice in krvavitve so se vrnile, lasje pa kljub pomladnemu flancanju niso in niso pokukali na plano. In kot naročeno (če bi prišlo prej, bi bilo prekmalu in jaz bi gladko odklonila) je v decembru 2012 prišel predlog mojega [tippy title=”psihoterapevta.”]Jah, silom razmer sem na polovici leta 2012 le pristala, da obiščem strokovnjaka za psiho, čeprav ga (po svojih lastnih prepričanjih) res nisem potrebovala. [/tippy] In on mi je predlagal, da bi se priključila psihoanalitski skupini v psihiatrični bolnišnici na Zaloški v Ljubljani. Ne, ne, kot terapevt! Ste mislili to, kajne?! Tudi jaz bi tako pomislila, če bi me o tem vprašali pred avgustom 2010 ;). No, ker me kot terapevta niso vzeli, sem pristala in se v skupino vključila kot pacient. Ja, ja, kot eden od norcev! 😉
In tako sem 25.marca 2013 s potovalko v roki pristala v norišnici.