Tista soba

A veste TISTA soba, tista, ki ni nikogaršnja. Najprej je to soba, ki je odlična ob selitvi. Ob hitrosti selitve iz starega stanovanja, je bila tista soba idealna za namestitev vseh kartonastih škatel, kamor smo zložili vso potrebno pa tudi manj potrebno kramo iz prejšnjega stanovanja.
Tam, v prejšnjem, manjšem stanovanju smo imeli le TISTO omaro in nekaj TISTIH polic in predalov. Tu, v novi (zdaj že dolgo ni več nova) hiši pa smo si lahko privoščili razkošje rametavanja prostora, češ najprej bomo uredili tiste nujne sobe, nato pa pospravili še TISTO in v njej uredili delovno sobo, sobo za goste ali pa kakšno igralnico ali telovadnico.

In tako smo najprej tja zložili vso kramo, ki naj bi jo potem počasi, v nekaj naslednjih mesecih …no, morda letu ali dveh, porazdelil po omarah, a vmes se tako kot je to v navadi povsod in vedno, se je nekaj zalomilo in tisti že davno prebrani ljubezenski romani so ostali za vedno v kartonastih škatlah.

Knjigam so se konec prejšnjega stoletja pridružili kupi starih Mladin, Stopov in Avto revij, ki jih je moja mati na skrivaj zlagala (pravzaprav jih je bolj vrgla v nek kot), ko mi je kak dan priskočila na pomoč pri vzdrževanju reda v naši hiši. Revije so se pri nas kopičile na vsakem vogalu in … jah, kdo bi vedel kaj je potrebno zavreči in kaj ne … tako da je bilo najbolj varno “pomesti pod predražnik”. In ja, vmes so bile tudi moje Burde, uvoženi Voguei in revije za interier, za katere sem bila prepričana (sploh ne vem zakaj pišem v pretekliku, a najbrž se tako počutim manj bebasto), da bi morale z mano romati tudi, če bi se selila preko oceana.

Seveda smo v TISTO sobo postavili vse sinove polomljene in malo manj polomljene igrače, star video rekorder, VHS kasete (sploh veste kaj so VHS kasete?!) s posnetimi Telebajski, za sina, ki je medtem že diplomiral in se bo počasi že oženil, avdio kasete s posneto glasbo iz prejšnjega stoletja, star likalnik, cvetlične lončke, ki so ostali po tem, ko mi spet ni uspel poskus rednega zalivanja kakšnega fikusa, stare šolske torbe in nahrbtnike s potrganimi zadrgami, smučarske kombinezone, debele nogavice, nikoli odprta zgrešena darila, stare šolske zvezke in šolske knjige, ki jih nismo uspeli prodati na sejmu knjig, računalnik s polomljenim ekranom, en ali dva walkmana (še pomnite prijatelji?!), prenosni CD predvajalnik, ročne torbice, ki bodo kmalu spet v modi, škatlice za katere sem bila prepričana, da jih ne gre kar tako zavreči, star šivalni stroj, ki mu ne manjka prav nič, le moj dragi si je zaželel mirnejših večerov, ko moja nova mašina ne bo kot razbijač betona skakala po mizi, med mojimi napadi kreativnih izletov v svet mode. In mi je kupil novega.

Nekje vmes so zametani stari družinski albumi in na stotine fotografij iz časov, ko smo fotografirali s filmi. Za vsak slučaj imam shranjene še vse filme vseh naših počitniško naivnih nastavljanj pred objektivom in vse uspele in manj uspele fotografije vseh naših družinskih piknikov, rojstnih dnevov in obmorskih dogodivščin. Pa umetna novoletna jelka in lučke, katerih kabli so nerešljivo prepleteni, četudi morda žarnice še pobliskavajo.
In vreče … res, dobesedno polne vreče kavnih sladkorčkov, ki smo jih začeli zbirati tam nekje konec devetdesetih, ko je bil to dober treager, da našega mulca pripraviva k navdušenemu preizkušanju kave (poskušala sva seveda midva) v vseh možnih kafičih širom sveta.
Nekje med starimi pomečkanimi vzglavniki, se opazi vogal mehiškega slamnika, zraven pa leži nekakšna preproga z luknjo na sredini v številki XXS za pustno rajanje.

OK, dojemam, da ste dobili vtis in lahko preneham z naštevanjem, čeprav bi lahko pisala še kar nekaj časa. No, naj povem le to, da je ta naša soba res polna. Res, vanjo se ne da niti stopiti več!

Že pred leti je Moj zabičal, da nihče nima več vstopa vanjo, a sem še vseeno našla prazen prostor za nekaj fasciklov in nekaj neposlikanih slikarskih platen.

Priznam, zdaj se tudi meni zdi, da je soba polna. Tako polna, da smo v naši hiši morali “odpreti” novo TISTO sobo.

Prva je na podstrešju, druga pa v takoimenovani “likalnici”, ki to nikoli ni bila, a ime ji prav pristoji in še fensi se sliši, da imam čisto pravo likalnico. No, v moji likalnici ni niti likalnika, niti likalne dile. Soba je dobila ime, ko smo se preselili in ugotavljali, da bi naš prestolonaslednik imel večjo otroško sobo in v ta namen podrli steno med dvema otroškima sobama (preselili smo se v hišo, kjer je živela prej družina z dvema otrokoma). A ker sem bila malce ljubosumna in  sem si tudi jaz želela čisto svojo sobico, smo mu nekaj njegove (tiste, ki naj bi bila povečano njegova) vzeli, postavili steno in dobili majhno in temno luknjo brez kančka dnevne svetlobe in možnosti zračenja. Za to sobo sem bila takrat prepričana, da bom v njej likala, prala, zlagala in skratka bila fucking najboljši miks med Martho Stewart in Marie Kondo, a žal nikoli pomislila, da bi v takšni vroči in zatohli sobi še Martha obupala.

Naka, likam v dnevni sobi, tam imam tudi likalno mizo in tam nekam porinem velik parni likalnik, cunje, ki čakajo pravo klimo, ko me zagrabi Fatina strast, pa večinoma čakajo zvite po kuhinjskih mizah ali stolih. Razlog moje “nemarnosti” leži v izogibanju sprehajanju po stopnicah. Pralni stroj in tisti “gautri” (pojma nimam kako se temu reče) za obešanje perila so v pritličju, kjer je tudi dnevna soba, TISTA likalnica pa se nahaja v prvem nadstropju.

V “likalnico” smo namontirali police, na katerih so zložene tiste manj lepe cote – trenirke, majice za švic in oblačila, ki jih potrebujemo za pleskanje … no, mimogrede v 15 letih odkar smo tu, smo ta oblačila potrebovali le dvakrat, … pa kakšni plašči in bunde za pasje sprehode. Tja porinem rezervne baterije, žarnice, nekje za vrati stoji sesalec in po vogalih prazni kovčki in potovalke.

Ker v TISTI sobi na podstrešju ni več prostora, sem v TISTO likalnico začela nositi oblačila, ki jih ne nosimo več, a so še vedno lepa (tako si mislim, ko se moram ločiti od njih) in bi nas me bo morda čez par mesecev zagrabila nebrzdana sla po njih, pa prti, brisače in dodatna posteljnina.

In veste kaj?! Ta teden se sine seli na Nizozemsko. Tja gre na podiplomski študij. Glede na to, da že nekaj let na pol živi pri svojem dekletu, je bila že do sedaj njegova soba neizkoriščena. Sedaj, ko sta podstrešje in likalnica že skoraj polni, je čas, da razmislim, kako bi lahko organizirala omare in police v sinovi sobi in tja začela zlagati svoje risarske pripmočke, porisana platna, tja postavila slikarsko stojalo, blago za šivanje, prestavila šivalni stroj in morda prestavila svoje stare revije iz podstrešja v to sobo.

Konec koncev ni TISTIH sob nikoli preveč, kajne?! 😉

 

Zasebno ali javno visokošolsko izobraževanje?

Ker sva z našim “tamalim” oba študenta 2. letnika dodiplomskega študija, on na javni šoli, jaz na privatni, se lahko v nedogled pričkava kaj je bolje in kaj bolj prav.
Ja, ja, itak, znanje bi moralo vedno biti na voljo zastonj in vseh 10 prstov si lahko obliznemo, dokler tako po ameriško celo življenje ne odplačujemo kreditov za šolanje naših otrok. Ampak, ampak – ej, enih par puklov imam že na ramenih in vem, kako sem v svojih mladih letih hodila na to ustanovo, ki me je želela postaviti na svoje noge in v možgane naliti čim več učenosti – no, vsaj njen prvotni namen naj bi bil tak.
Torej, takrat sem šla na Ekonomijo, ker je po gimnaziji itak treba na faks, ker se mi pri osemnajstih itak še ni dalo v službo, ker je trapasto zavrniti bone za malico in paket ugodnosti, ki ti jih nudi status študenta pa ker je bilo obvezno treba dat skozi vsa tista brucovanja in spoznavne večere.

In kako sem takrat izbirala ustrezno visokošolsko ustanovo, ki je nato dodobra usmerila moje življenje? Privat ali javno, tu takrat ni bilo dileme, itak je bilo vse le javno.
V otroštvu sem imela tono interesov, a kaj ko so mojo željo po modnem ustvarjanju, dekoriranju, opremljanju interjerja , risanju, šivanju, učenju tujih jezikov -. v srednji šoli z drmanjem meni popolnoma nezanimive kemije, biologije in fizike uspešno ubili -tečajev za pripravo na faks pa tako ali tako ni bilo.
In tako je pri izbiri faksa takrat odločalo predvsem to, kje ni sprejemnih izpitov, ne težijo s prej omenjenimi predmeti, kjer se mi obeta dokaj enostaven prehod skozi nekaj let študija, kam se bo dalo dokaj enostavno vsakodnevno transportirati in kamor gre večina mojih kul kolegov – in ja, eto šla sem na Ekonomijo.

Tam diplome nisem dobila, sem pa dobila moža. Takšnega za celo življenje, torej je bila odločitev za študij kar pametna 🙂
Me je pa ta faks zagotovo za naslednjih 30 let zabetoniral v poslovne vode (v času študija sem začela s tosmernim študentskim delom in zaradi pridnosti… ne zaradi papirja (!) so mi že takrat ponudili redno delovno mesto -. in bila sem pečena in za večno izgubljena v tej branži) in šele izguba zdravja, me je pripravila do razmišljanja o tem kaj resnično želim početi, česa se resnično želim naučiti in kako do tega znanja priti.

V preteklih letih sem zapravila že nemajhen kupček denarja za razne tečaje tega in onega in počasi sem dojela svojo zmoto tudi o bojda zateženih in nezanimivih profesorjih -. Kajti tudi, ko se s svojo bolj ali manj debelo denarnico vpišeš npr na tečaj tujega jezika, dobiš bolj ali manj dolgočasnega profesorja in potem poskušaš pač največ povleči od tistega kar se ti nudi. In ko začneš vleči denarce iz svoje denarnice, ugotoviš, da se da povsod kaj pametnega naučiti! Ja, ja, najbrž mi celo znanje o tem, da ima puška kopito in nabojnik (iz Ekonomije imam namreč opravljen izpit iz Obrambe) kdaj prav pride*
A pri takšnih in drugačnih tečajih izgubiš dan, dva, morda teden ali celo mesec – če ti profesor ne sede, se pač prepišeš in poizkušaš srečo pri drugi šoli/tečaju/profesorju. In tega se očitno privatne šole zavedajo, saj od mojega mladostnega študija naprej, nisem nikoli več naletela na tako dolgočasne profesorje, kot sem jih imela takrat. -. Očitno so na javnih fakultetah zaposlili vse in jih je za privat šole zmanjkalo.*

In tako sem počasi dojela, da sem takrat v mladih letih “zapravila” že podarjeno darilo – brezplačno šolanje, nešteto brezplačnih ur poskušanja prenašanja znanja –

Kasneje sem vse to drago plačevala, ko sem zapravljala težko prislužene denarce in povem vam zelo zelo pridno in ubogljivo hodila na vse kar sem si omislila: tečaj računalniških programov, poslovna angleščina, nemščina, italijanščina, PR -. Celo na tečaju slepega tipkanja in učinkovitega finančnega poslovanja in računovodenja sem se znašla. Na slednjem le zato, ker je bil ravno brezplačen in ker sem res rabila 1 dan oddiha izven rednega pisarniškega cirkusa. 😉

In pred letom dni sem se spet znašla na fakulteti. Zasebni fakulteti. Privat, smo temu rekli mi, ki smo odraščali v socializmu.
Tokrat z malce bolj razjasnjenimi pojmi zakaj sem se znašla tam.
Takole je bilo – ko sem se zdravstveno sesula in začela iskati svoja bazična veselja, sem med drugim odkrila, da sem nekoč uživala v risanju. Eto, torej bom spet poprijela za svinčnik, čopič in nabavila vodene barvice. Ja, ja, danes se vsega da naučiti po youtube-u, ampak veste od tega v realnosti (vsaj v moji) ni nič. Treba je nekam hoditi, nekdo ti mora pripraviti načrt in te malo brcati v rit.
In sem se prijavila na prvi tečaj, pa drugi in v slabih dveh mesecih je bila moja denarnica dodobra izpraznjena, jaz pa sem znala celo zrisati kakšno kocko in zasenčeno kuglo.
Ali ne bi bilo morda bolje, da se tega lotim resneje, bolj studiozno in se vpišem na kak faks, sem pomislila. Semester takšnega izobraževanja je vseeno cenejši od vseh tistih kvazi marketinško napihnjenih hitrih tečajev. Resda je tam tudi kup balasta (bognedaj še kakšne kemije in fizike) a če izberem kakšno dobro, privatno fakulteto, bo najbrž drugače, kajne?! Na takšnih fakultetah so zagotovo v koraku s časom in skrbijo, da so njihove stranke – študentje nadvse zadovoljni in jim prenašajo le koristno in potrebno znanje?! Brez kopita, nabojnika in Å marne z indeksom v rokah.

Najprej sem si omislila Akademijo. Saj veste, vsak malce podleže lepemu imenu in kdo si ne bi želel postati diplomirani AKADEMSKI slikar?! No, jaz sem temu za en samcat trenutek popolnoma podlegla, čeprav so mi prijatelji govorili, da tam ne bom našla tistega kar iščem – “Saša, tja gredo ljudje le po papir, znanja na tej javni instituciji ne boš pridobila!”, so mi govorili.
“Tam se že leta slinijo in vegetirajo profesorji, ki so jih zaposlili leta 5 in 6 p.n.š., so danes zaščiteni kot kočevski medvedi (ali še bolje rečeno, vedno pripravljeni profesorji ekonomske fakultete 😉 ) in se jih nikamor ne da spraviti. Saj ja sama veš, kako je s tem, ko za stalno zaposliš nekoga!”, so še napredali …. in če so leta 82 zaposlili profesorja za predavanje o Obrambi in (še neka beseda je bila v tem predmetu, a se žal ne spomnim), ta danes še ni odšel v penzijo in še vedno ždi tam. In kaj predava?! Jah, ne vem, so mu že kaj dali – npr Teorijo barv, saj ne more biti bistveno drugače od delov puške, a?!*

A me žal na Akademiji za likovno umentnost niso hoteli
kdo ve za kaj – čeprav je sprejemni izpit res čudno izpadel, saj sem za svojo poslano mapo dobila maksimalno število točk, nato, ko pa so me spoznali tudi v živo in z mano opravili razgovor, so mi točke drastično padle – od 5 možnih pri razgovoru, sem dobila le 2. In to jaz, ki sem težave pričakovala kjerkoli drugje, le pri pogovoru ne! In jih po pravici povedano tudi nisem imela, a nekako so le morali nekje odbiti tisti 2 točki, ki bi me pripeljali do sprejema in tega, da bi potem to zoprno vase zaverovano kolerično babo gledali še par let.
No, ko sem v času vpisa na faks ostala z 58 točkami (za sprejem sem jih potrebovala 60) in ko je name pritiskal ZPIZ, ki me je takrat usmerjal in podpiral pri mojem programu poklicne prekvalifikacije, sem se na hitro odločila, da se le vpišem na fakulteto z lepim imenom, pa … kot je takrat kazalo z urejenim sistemom (zelo lepo so se predstavili na informativnih dnevih), krasnim parkirnim prostorom tik pred faksom (meni razvajeni od vožnje z avtomobilom, je to takrat veliko pomenilo) in solidnim programom. In tako sem oktobra 2014 pristala  na Fakulteti za dizajn. Veselile so me vse smeri, a najmanj sem vedela prav o smeri na kateri sem na koncu pristala – grafično oblikovanje oz. kot se temu po novem reče – Vizualne komunikacije.
Ja, vpisala sem se tja, kjer mi lahko največ povedo, me lahko največ naučijo – saj o tem takrat nisem imela blagega pojma – nič, nada, niente.

In to je zame tudi point privatnih fakultet – zakaj za vraga ljudje ne bi mogli pridobiti želenega znanja, četudi s(m)o stari, še nimaj(m)o za sabo kupa izkušenj in znanja, si pa želij(m)o tega pridobiti …. in predvsem (!)  pridobiti novo, KVALITETNO znanje. Brez kopita in nabojnika! In Å marne z ineksom v rokah!

Papir? Ah, ja, približno toliko mi je do njega kot do vseh tistih potrdil in diplom, ki sem jih dobila po opravljeni 20 urni šoli masaže hrbta, male pasje šole in najboljšega delavca meseca v eni od prejšnjih firm.
A moji sošolci razmišljajo drugače. Večina jih je prišla na faks – no, ja, tako kot jaz nekoč na Ekonomijo; po fanta, po nove prijatelje, dogodivščine, nekateri celo po papir, ki ga bodo pokazali mami in se bo z njim končno lahko pohvalila pred sosedi, kakšna dva pa sta prišla celo po znanje.

In faks? Kako razmišlja faks? Jah, ne vem – včasih mislim, da jim je kaj do nas – sploh ker so “privat” -. a kmalu ugotovim, da sem spet predolgo sanjala.

Ja, res je, smo sicer svetlobna leta naprej od tistega, kar sem v času Juge doživljala na Ekonomski fakulteti. Nikakor ne izgubljamo časa s predmeti kot so Obramba ali Telesna vzgoja. Ja, vraga, če do 20 leta nisi skužil, da je telovadba zdrava zate, res ni treba, da se z indeksom v roki mučiš s pohodi na Å marno!

Ne, na našem faksu imamo predmetnik kar smiseln – konec koncev smo bili kar nekaj let tisti pravi privatni faks. Sklepam, da so se takrat še trudili. Jah, zdaj smo napol privat – ali pa še to ne, saj je 80% študentov rednih, torej koncesija – torej kao privat, ampak javni -. No, ne vem več kaj smo, ampak vem pa, da če bi bili privat privat, bi se najbrž bolj pogosto spraševali kako smo stranke zadovoljne z njihovo storitvijo –

No, naj povem, da sem ob vpisu vsa navdušena čakala predmet, ko se bomo učili računalniškega oblikovanja. Saj veste Photoshop, spletne strani, Ilustrator. Vse to imamo pri nas v učnem načrtu! Waw, kaj ni super?!
Jah, jah, na predstavitvenih spletnih straneh faksa in v prospektu to izpade mnogo bolje, kot v resnici, verjemite mi!
3x povohamo Photoshop, potem povohljamo po Illustratorju, nato se dotaknemo Dreamweaverja (ki je bojda že čisto mimo), pa Flasha (ki je baje tudi že čisto zastarel) in potem še After Effectse. Vsak program si naložimo na svoje prenosnike, potem 3x, 4x drvimo preko osnov – profesor, no, profesor je bogi … ne vem morda ne ve, kako bi v tako kratkem času razložil tako obsežno gradivo, zato v izogib temu, da bi skrenil z začrtane poti in povedal kaj več, raje bere z vnaprej popisanega lista, študentje spijo (večina doma, nekateri odpornejši in z lastnim prevozom pa med uro), potem doma vsi zapravljamo nekaj časa za iskanje po Googlu najboljših približkov nalogam, ki jih potem malce priredimo, nekaj skup zmečemo, opravimo izpit -.. in karavana gre naprej. A če kaj novega znamo? Ma, jah, … ne vem, imam pa kup novih favorites strani na Youtubeu naloženih.

Ne vem, no …. se sprašujem kaj oz kdo stoji za tem?!

Najbrž ni Adobe tisti, ki si je izmislil enkraten način promoviranja svojih artiklov – plačaš faksu, ki z nadzemeljsko hitrostjo naredi hiter pregled skozi njihove artikle, predstavi vsakega na hitro, vztrajni in nadarjeni morda celo nekaj osvojijo (preko Youtube napotkov, saj preko faksa to res ne gre) in na koncu kot mladi usposobljeni oblikovalci celo kupijo in uporabljajo kakšnega od njihovih programov??!!*

Ne vem, morda je kriva država, ki s svojimi koncesijskimi pravili pritiska na šolo, ki mora v program vriniti toliko in toliko različnih predmetov in potem mi drvimo skozi predmete kot bi bili na tekmovanju oz visokošolskem usposabljanju v hitrostnem osvajanju različnih računalniških programov –

… ali pa je faks tisti, ki žonglira in poskuša preživeti na tem trgu – najprej se zreklamira, v letake zmeče vse lepo slišeče se programe, potem pa seveda kroti svoje stroške in za svoje ponujeno honorarno profesorsko plačilo dobi kar dobi – profesorje, ki jim je očitno dovoljeno predavati (ker to veste, na faksih s koncesijo (torej javnih) ni kar tako!), saj so pridobili magisterij (jap, papir vseeno nekaj pomeni) in napisali toliko in toliko člankov, a so med tem žal pozabili kako so se sami počutili v času svojega študija, ko jim je večina profesorjev s svojim glasom ni pustila, da vsaj mirno odspijo del tistih nadvse dolgočasnih in nezanimivih predavanj.

Ne, ne, niso vsi tako grozni -. Večina jih je, kot sem že prej povedala 100 svetlobnih let pred tistim kar smo imeli na Ekonomiji – ampak, mislim, da so tisti dobri še ostanki naše privatne – zasebne visokošolske institucije.
Baje je bil naš faks že boljši. Pravijo tako.

Kot prvo je imel boljšo lokacijo. Ja, ja, Trzin je kul za tiste, ki se vozimo z avtom -. In še to ne za vse, saj parkirni prosto postaja premajhen, stranke (jah, baje naj bi bili to študentje) pa vse manj cenjene, saj s koncesijo izgubljajo svojo vrednost in so le še krdelo lene mularije, ki na faksu krade bogu čas *

….  baje je imel boljše profesorje – je že tako, da v svetu tržnega kapitalizma, boljši odhajajo na boljše.

Tudi urniki so bili bojda boljši. Jah, nove smeri, nove skupine, treba je vse razvrstiti v stavbo, ki poka po šivih, denarja pa ni za stran metat in si omišljat fensi šmensi lokacije z lastnim parkingom in zasebnim bifejem- saj bo mularija prenesla tudi večerne ure – in če ne bo drugega jim bomo dali 2 uri ob 8h pa 2 ob 19h – saj tako ne počnejo drugega kot postopajo.*

Ni vse tako črno, kot se bere, a ker je bilo boljše in ker je lahko še boljše od boljšega in slabše od slabšega, je treba o tem govoriti.

Privat ali javno? Vsekakor je v naši lepi deželici potrebno imeti oboje.
Javno šolstvo je splošno družbeno dobro in vedno bom močno zagovarjala možnost brezplačnega izobraževanja.
Pa vendar -! Zakaj ne tudi privatno?! Če si nekdo močno želi pridobiti znanje (in vraga pridobiti tudi tisti papir), zakaj le tega ne bi mogel pridobiti preko plačljivega šolanja?! Sploh, če se fakulteta zaveda, da so njihovi študentje, njihova največja dragocenost in jih zato spoštujejo, cenijo in zanje skrbijo tako, da jim nudijo čim boljše profesorje in vzporedne pogoje dela (tudi bife, ki spodbuja druženje in medsebojno pomoč).

In baje to fakultete, ki so resnično odvisne le od financ, ki jih prinašajo stranke, počnejo. Baje obstajajo fakultete, kjer upravo faksa resnično zanima zakaj pri nekaterih predmetih študentje ne hodijo na predavanja. Fakultete, ki profesorje izbirajo po kvaliteti povedanega in ne po točkah, ki jih pridobivajo po neki lobistično sestavljeni profesorski lestvici. Fakultete, kjer mnenje študentov šteje!
Včasih se sprašujem ali naš dekanat misli, da nas dva (na naši smeri sta žal le dva takšna) profesorja, ki imata polne učilnice, s ketno privezujeta na radiatorje ali pa med odmorom za vogalom vsakemu, ki je zdržal do tiste pozne ure, zvijeta en joint.

In privat naj bo privat, naj ostane privat – nedotaknjeno s strani javnega šolstva in celo dodanih koncesij.
Saj koncesije so krasne, a žal se mi dozdeva, da vse kar je “dano” in “javno” fakulteto (pa žal tudi študente) prevečkrat pokvari.

Fakulteta zaspi na lovorikah v prepričanju kako dobri da so, saj se pri njihovem vpisu študentje kar gnetejo pred vrati.

Ne, ne, dragi moji, študentje bi se danes vpisali na Višjo šolo za razvoj fekalij, če bi jim bil s tem zagotovljen status študenta in bi se o šoli na forumih pisalo, da se “papir” dobi ko greš dvakrat na WC, oddaš blato, urin, pobrskaš malo po njem in imaš diplomo v žepu. Saj ni nič drugače … le še malce huje, kot takrat, ko so me ućili o puški, kopitu ter nabojniku.

Dobra fakulteta je tista, ki ima vsako leto več študentov, ki za svoj študij plačajo in ima hkrati polne učilnice navdušenih slušateljev!

Je to naša? Hmmmm …

Pa brez zamere 😉

• V izogib napačnemu razumevanju kakšnih od mojih izjav, tiste cinično sarkastične posebej označim

 

Alopecija univerzalis ali čist spucana kura

Vas zanima kako se počuti človek brez las?

Poskusite, če vam frizer/ka kdaj naredi sanjsko pričesko po svoje, imate še vedno šanso, da se postavite v mojo kožo – atov brivnik v roke pa na nulo!

Izkušnja veliko šteje, lasje vam bodo pa itak kmalu zrasli. Vam ni všeč lastna izkušnja? OK, potem vam lahko pa jaz povem kako je s tem.

Poznam že precej ljudi, ki so se v življenju srečali z avto imuno boleznijo alopecijo. Več o njej si lahko preberete v tem članku objavljenem na Viziti, ali pa se nam kdaj pridružite na sestankih, ki jih organizira društvo za samopomoč obolelim z Alopecijo. Več o tem tukaj.

Vin-Diesel
Vin Diesel
Kojaktelly
Kojak
Bruce-Willis-1
Bruce Willis
Sin-ad-O-Connor-sinead-oconnor-35217109-1000-1001
Sinead O’Connor

 

Iz prve roke vam zagotavljam, da nas res ni tako malo. Moškemu svetu je vse skupaj že leta 1973 olajšal Kojak , nadgradil pa Vin Diesel  in Bruce Willis , nam ženskam pa je Sinead O’connor naredila medvedjo uslugo, saj si zaradi nje vsak moški predstavlja, da ima vsaka plešasta baba, očke kot srnica, glavico kot žogica, povrh pa še žvrgoli kot škrjanček.

In zato, si večina plešastih žensk, svojo (pod)povprečno oblikovano glavo (jap, niso naše mame na youtubeu gledale, kako je treba dojenčka obračati pogosteje, kot pečenko v pečici), pokriva z lasuljo.

Tudi jaz jo imam, lasuljo namreč … no, pa tudi pečico, … imam dve, lasulji, ja, … pa tudi pečici … ampak – hmmm, no, ja, z lasuljami je tako kot z vsem ostalim – vedno pride vse v paketu – malo dobrega, ščepec odličnega, pa veliko sraja vmes pomešanega.

Prvo lasuljo sem si kupila spontano, na sobotnem sprehodu. Takrat sem imela še solidno količino las na glavi – no, solidno – vsaj 10x manj, kot je bilo pri meni običaj. Bog me je namreč v mladih letih obdaril z obilico kocin. Ja, ja, tudi tam, kjer naj bi jih me srnice ne imele. Vztrajno sem si voskala noge, brila pazduhe in celo – ja, odkrito priznam, celo lasersko odstranjevala brke. In zdaj me je bog (alikakorkolimuježeime) odrešil vsega, tudi tistih lasersko že odstranjenih brkov ;).

Torej, s tisto “solidno” količino las in odlično frizerko Barbaro, ki mi je plešaste kroge prekrivala z umetelnim striženjem, sem se dokaj dolgo (par let) brezsramno sprehajala po tem svetu. A tistega jutra sem odkrila nov plešasti krogec, tokrat na vrhu glave, kar je zame, ki hitro iščem rešitve, pomenilo, da se bom morala v bodoče ogibati vsem visokoraslim osebkom, torej košarkarjem in lepim postavnim visokim moškim, ki bi me uspeli gledati z viška. Ker se temu res težko uprem, sem še isti dan zavila v prvo trgovino z lasuljami (sploh jih ni tako malo) in ven prišla s približno enako pričesko, kot sem jo imela, le da je bila ta našita na nekakšni plavalni kapi in si jo med spanjem lahko postavil na nočno omarico. Pomislite, nobene zaležanosti! Vsak bi moral imeti vsaj eno takšno frizuro, za trenutke, ko ravnalec las ne dela ali ima od prejšnjega dne tak ročni muskelfiber, da – pač, brez spletične ne more – nič.

stara
v mladih letih sem bila precej “košata”
Moje rutke
Moje rutke Foto: Matjaž Očko
lasulja
Lasulja, ki počiva na sveči

Naslednja napaka, ki sem jo naredila ta isti dan – jah, očitno me je tole druženje z visokoraslimi moškimi, pošteno dajalo, je bila britje tiste preostale “solidne” količine las. Mislila sem, da bo lasulja bolj sedla na golo glavo. A sem se zmotila. Od tistega februarskega dne leta 2012 ni bilo več povratka – laski mi niso nikoli več zrasli.

portret sg okt2011
Moja frizurca s prikritimi plešastimi krogci

Napaka?! Jap, namreč lasulja stoji na goli ali polni glavi enako dobro (hmm, ali pa slabo ;)), le da na goli glavi čutiš vsako nitko in šiv. In konec koncev moram omeniti šok, ki ga doživiš ob britju glave. Ne, ne, ni primerljivo niti z najbolj ustvarjalno pričesko frizerske vajenke! Sama sem tisto prvo britje opravila v parih fazah. Ne vem, najbrž sem mislila, da bo manj “bolelo”, če bom najprej pobrila na ježka. Ne, bolelo je bolj, saj sem pred ogledalom stala kot ena črna uhata pikapolonica – okrogla glava s temnim strženom in srhljivimi belimi fleki po celotni glavi. No, na koncu je šlo do nule, a srhljiva slika pikapolonice mi še zdaj ni izginila iz spomina. V strašnem šoku sem takrat celo pozabila narediti selfija in ga objaviti na FBju. J

In tisto lasuljo sem nosila kakšen teden dni. Me je praskalo in žulilo, da o potenju sploh ne izgubljam besed.

Naslednja stopnja je bilo evforično nakupovanje rutk. Jih imam toliko, da bi z zvezanimi lahko najbrž objela Ljubljano. Ampak tiste rutke je bilo potrebno vsakič znova precizno in umetelno zavezati okrog glave. Ahhh, kakšna potrata časa!

Potem je prišlo obdobje kapic. Bombažnih kapic. Ah, no! To je bila le predfaza popolnoma gole glave. Gola barvasta glava pač!

DSC_1719_pppppp
Danes – plešasta in prav tako srečno tečna in tečno nesrečna 🙂 Foto: Nataša Čampelj MUA: Alenka Završnik za FOTOSPOVEDNICA

Pa še eno lasuljo, ki ni imela daljšega staža kot pokrivalo od trgovine do mojega avta, sedaj pa kot prahonabiralec čaka na boljše čase v nekem kotu naše hiše.

Ja, saj bi jo kdaj nataknila nase, vendar je zdaj, ko so me ljudje navajeni gledati gologlavo, sram ob tem, da se kar naenkrat pojavim vsa lasata, enako močen, kot prej, ko sem čez noč (skoraj) postala Sinead.

Pravijo, da sem pogumna. Ah, dajte ga lomit, pogum nima nič s tem! Če imam pogum po svetu nosit svoj kljukasti nos in obloženo zadnjico, se upam pojaviti tudi brez las. Lažje brez las kot s celulitom. Prav tako kot vsak drugi človek, sem tudi jaz nečimrna. Tudi jaz bi imela mere 90-60-90, vse bi dala, da se za vse večne čase rešim celulita, nase natikam bolj ali manj drage cotice, se ob boljšem hormonskem ravnovesju celo spravim v fitnes (zakaj le, mislite?!), prežvekujem solato in cedim sline ob holesterola polnih kremšnitah.

Svojo plešo sem postavila na ogled, ker sem dojela, da na svetu obstaja vse kaj hujšega (bolj grdega, če hočete), kot gologlava ženska.

Če okolica lahko zasanjano ogleduje Bruce Willisovo svetleče čelo, bodo prežvečili tudi mene!

Ali me kdaj zmoti? O, ja, seveda! Jaz se ob slabih dnevih težko izgovorim na vrtinec v laseh in neukročene kodre. Jaz si na TISTI dan zamislim, da bi mi uhani res bolje pristajali ob paževski pričeski, mene moti, da mi izpod čelade na motorju ne gleda konjski rep in bi voznik za mojo ritjo prizanesljiveje hupal in razmigaval srednji prst.

Zmoti me, ko me zaradi pričeske gospa na pošti površno pogleda in ogovori z Gospodom, ko z mojo pričesko sodijo tudi o tem kakšno hrano jem, glasbo poslušam, kateri spol mi greje posteljo in v kakšnem ritmu kakšne versko fanatične skupine poskakujem.

Ampak, ajd, če ne bi bile krive dlake, bi bilo pa kaj drugega, kajne?!

Ste dobili odgovore na svoja vprašanja?

Odgovorite z DA ali NE – SMS je brezplačen …

Takšno sporočilo sem dobila danes od svojega telefonskega operaterja.
Hmmmm, res jim je mar zame, kajne? No, ajde, ne bom si domišljala, da mi bodo za mojega Abrahama naslednje leto poslali šopek rož, a vseeno se mi zdi kar fletno, da jih zanima, če sem zadovoljna z njimi. Ubogi telefonski operaterji se morajo vsak dan boriti za svoje stranke in se presneto dobro zavedajo, da mi je potrebno nuditi občutek zadovoljstva, ali raje recimo temu, da mi dajejo občutek varnosti, sigurnosti in tako me ni strah ali sram poklicati ter povprašati za vsako neumnost, ki danes pesti uporabnika teh že tako pametnih aparaturic.

Le nekaj trenutkov pred tem sporočilom sem se ubadala z vprašanjem ali naj ponovno pokličem ambulanto svojega zdravnika in “nadlegujem” sestro s svojimi nerazrešenimi vprašanji, ali naj se raje kar odpeljem tja in počakam v vrsti, da dobim svojih 7 minut pri zdravniku. In le en dan pred tem sem s kislim obrazom končala pogovor z referatom fakultete kjer študiram. Na svoje vprašanje sem seveda ponovno dobila odgovor, ki ga imajo najbrž zapisanega v seznamu svojih del in obveznosti – “ne, to ne gre!” ali “tega pri nas ne počnemo!”

Mar nikogar ne zanima, kako (ne)zadovoljna je “stranka” državnih inštitucij?!

Včeraj sem zasledila članek o tem, da so začasno izključili dve študentki, ki sta si dovolili na socialnih omrežjih kritizirati delo referata srbske ekonomske fakultete. Opa, stari časi so se vrnili in čez cesarja in cesarstvo spet ne smemo nič reči! Telefonski operater bi bil najbrž hvaležen za takšne komentarje, nemudoma oddirjal v njihov klicni center in tam naredil dar-mar ter odgovorne poučil, da so tam zaradi strank in da nobeno njihovo vprašanje ni neumno, neumestno in da je potrebno besedico NE črtati iz njihovega besednjaka.

Kot novo pečena študentka, spoznavam, da se v 30 letih ni mnogo spremenilo in da v referatih še vedno sedijo grdo gledajoče tete, ki so tam z nalogo, da študente “naučijo tistega reda, ki jih ga starši niso”. V času mojega prvega študija so bile tiste tete strah in trepet študentov in hočeš nočeš, si moral ponižno stati pred okencem s pravilno izpolnjeno prijavo na izpit, jih milostno gledati in po 2h urah čakanja v vrsti, po možnosti še poslušati njihovo jadikovanje češ koliko dela in gneče imajo. Ja, ja, v 8h urah njihovega dela, so imele za razliko od njihovih kolegic ali sosed, ki so delale v občinskih uradih, pred vrati kopico jamrajoče mularije in so zato morale z malico zaključiti v predvidene pol ure.
Kapitalizem je najbrž tudi tempo teh tet malce povišal, razvoj tehnologije pa vrste zmanjšal in študentje (najbrž – do tja šele pridem) mnogo svojih formalnosti opravijo kar po netu, a ko razumevanje zastane, ko pride do dilem, ko ima študent sto in eno vprašanje, je najbrž na fakulteti nekje nek “klicni center”, ki naj bi študentu po človeško pomagal, kajne? Referat, naj bi bil to, kajne? Podaljšana roka študentov, roka, ki jih objame, potolaži, ki jih posluša – razume njihove dileme in vprašanja in če nič drugega morda vsaj zblefira in najprej reče, da se bo o zadevi pozanimal, informiral, premislil – in morda čez dva dni pritisnil v lep celofan zavito “dvojko”.
Naka, tudi današnji referati niso temu podobni! Morda tete niso več tako brkate in grdo gledajoče, a na (skoraj) vsako vprašanje skoraj avtomatično odgovarjajo z NE. To se ne da, za to ta trenutek ni časa, ali se ne vidi, da ima ogrooooomno drugega dela, za to pa jaz že ne bom odgovarjala, kako pa ste si to predstavljali ipd!
In DA, na svoje vprašanje o tem ali bo moj telefon v redu deloval tudi s tuju telefonsko kartico, sem dobila odgovor.
In NE, sestra v ambulanti mi ni pomagala, spet mi je dala občutek, da ji kradem dragoceni čas in naslednjič jo bom poklicala še z večjo kepo v grlu.
In NE, gospa v referatu faksa mi ni pomagala, še vedno ne vem kako bom prišla do potrdila na katerem vztraja druga državna institucija in kamor bom tudi z muko klicala in upala, da me ne odpikajo kot naglavno uš, ki jim le krade dragoceni službeni čas, ki je najbrž namenjen tistim strankam, ki nimajo nobenih težav in vprašanj in kličejo le zato, da povedo, kako lepo se imajo v njihovi družbi!

Ne vem kaj so delali v Sochiju?!

Ste opazili, da so imeli v Sochiju vsak dan prekrasno vreme? In to res vsak, vsak dan! Mislite, da jih ima njihov pravoslavni bog tako rad, da jim je namenil sonca na kile?! Japajade! Ne dvomim, da so Rusi že našli način, da razkropijo oblake in jih za nekaj dni pošljejo na drugi konec sveta.
No, nekaj jih je zagotovo pristalo nad našim smučarskim kuclom v Dolomitih! Tako slabega vremena, kot letos, nismo imeli [tippy title=”odkar smo klal“]tako je ponavadi rekel naš fotr[/tippy].

A kljub temu počitnice so dosegle svoj namen – za živce spočit.

Za kaj več pa pokukajte semle ….

jah, jah, zaenkrat se še vedno trudim in objavljam članke na Preberite.si.