Ste dobili odgovore na svoja vprašanja?

Odgovorite z DA ali NE – SMS je brezplačen …

Takšno sporočilo sem dobila danes od svojega telefonskega operaterja.
Hmmmm, res jim je mar zame, kajne? No, ajde, ne bom si domišljala, da mi bodo za mojega Abrahama naslednje leto poslali šopek rož, a vseeno se mi zdi kar fletno, da jih zanima, če sem zadovoljna z njimi. Ubogi telefonski operaterji se morajo vsak dan boriti za svoje stranke in se presneto dobro zavedajo, da mi je potrebno nuditi občutek zadovoljstva, ali raje recimo temu, da mi dajejo občutek varnosti, sigurnosti in tako me ni strah ali sram poklicati ter povprašati za vsako neumnost, ki danes pesti uporabnika teh že tako pametnih aparaturic.

Le nekaj trenutkov pred tem sporočilom sem se ubadala z vprašanjem ali naj ponovno pokličem ambulanto svojega zdravnika in »nadlegujem« sestro s svojimi nerazrešenimi vprašanji, ali naj se raje kar odpeljem tja in počakam v vrsti, da dobim svojih 7 minut pri zdravniku. In le en dan pred tem sem s kislim obrazom končala pogovor z referatom fakultete kjer študiram. Na svoje vprašanje sem seveda ponovno dobila odgovor, ki ga imajo najbrž zapisanega v seznamu svojih del in obveznosti – »ne, to ne gre!« ali »tega pri nas ne počnemo!«

Mar nikogar ne zanima, kako (ne)zadovoljna je »stranka« državnih inštitucij?!

Včeraj sem zasledila članek o tem, da so začasno izključili dve študentki, ki sta si dovolili na socialnih omrežjih kritizirati delo referata srbske ekonomske fakultete. Opa, stari časi so se vrnili in čez cesarja in cesarstvo spet ne smemo nič reči! Telefonski operater bi bil najbrž hvaležen za takšne komentarje, nemudoma oddirjal v njihov klicni center in tam naredil dar-mar ter odgovorne poučil, da so tam zaradi strank in da nobeno njihovo vprašanje ni neumno, neumestno in da je potrebno besedico NE črtati iz njihovega besednjaka.

Kot novo pečena študentka, spoznavam, da se v 30 letih ni mnogo spremenilo in da v referatih še vedno sedijo grdo gledajoče tete, ki so tam z nalogo, da študente »naučijo tistega reda, ki jih ga starši niso«. V času mojega prvega študija so bile tiste tete strah in trepet študentov in hočeš nočeš, si moral ponižno stati pred okencem s pravilno izpolnjeno prijavo na izpit, jih milostno gledati in po 2h urah čakanja v vrsti, po možnosti še poslušati njihovo jadikovanje češ koliko dela in gneče imajo. Ja, ja, v 8h urah njihovega dela, so imele za razliko od njihovih kolegic ali sosed, ki so delale v občinskih uradih, pred vrati kopico jamrajoče mularije in so zato morale z malico zaključiti v predvidene pol ure.
Kapitalizem je najbrž tudi tempo teh tet malce povišal, razvoj tehnologije pa vrste zmanjšal in študentje (najbrž … do tja šele pridem) mnogo svojih formalnosti opravijo kar po netu, a ko razumevanje zastane, ko pride do dilem, ko ima študent sto in eno vprašanje, je najbrž na fakulteti nekje nek »klicni center«, ki naj bi študentu po človeško pomagal, kajne? Referat, naj bi bil to, kajne? Podaljšana roka študentov, roka, ki jih objame, potolaži, ki jih posluša … razume njihove dileme in vprašanja in če nič drugega morda vsaj zblefira in najprej reče, da se bo o zadevi pozanimal, informiral, premislil … in morda čez dva dni pritisnil v lep celofan zavito »dvojko«.
Naka, tudi današnji referati niso temu podobni! Morda tete niso več tako brkate in grdo gledajoče, a na (skoraj) vsako vprašanje skoraj avtomatično odgovarjajo z NE. To se ne da, za to ta trenutek ni časa, ali se ne vidi, da ima ogrooooomno drugega dela, za to pa jaz že ne bom odgovarjala, kako pa ste si to predstavljali ipd!
In DA, na svoje vprašanje o tem ali bo moj telefon v redu deloval tudi s tuju telefonsko kartico, sem dobila odgovor.
In NE, sestra v ambulanti mi ni pomagala, spet mi je dala občutek, da ji kradem dragoceni čas in naslednjič jo bom poklicala še z večjo kepo v grlu.
In NE, gospa v referatu faksa mi ni pomagala, še vedno ne vem kako bom prišla do potrdila na katerem vztraja druga državna institucija in kamor bom tudi z muko klicala in upala, da me ne odpikajo kot naglavno uš, ki jim le krade dragoceni službeni čas, ki je najbrž namenjen tistim strankam, ki nimajo nobenih težav in vprašanj in kličejo le zato, da povedo, kako lepo se imajo v njihovi družbi!

Ne vem kaj so delali v Sochiju?!

Ste opazili, da so imeli v Sochiju vsak dan prekrasno vreme? In to res vsak, vsak dan! Mislite, da jih ima njihov pravoslavni bog tako rad, da jim je namenil sonca na kile?! Japajade! Ne dvomim, da so Rusi že našli način, da razkropijo oblake in jih za nekaj dni pošljejo na drugi konec sveta.
No, nekaj jih je zagotovo pristalo nad našim smučarskim kuclom v Dolomitih! Tako slabega vremena, kot letos, nismo imeli [tippy title=”odkar smo klal“]tako je ponavadi rekel naš fotr[/tippy].

A kljub temu počitnice so dosegle svoj namen – za živce spočit.

Za kaj več pa pokukajte semle ….

jah, jah, zaenkrat se še vedno trudim in objavljam članke na Preberite.si.

Šampanjec in trepljanje

Kot je to v navadi vsak ponedeljek, smo tudi danes imeli pri nas staff meeting (tako pri nas imenujemo kolegije ali po socialistični opredelitvi zbor delavcev), na katerem smo med drugim debatirali o poslovnem dosežku ene od naših strank. Nekdo je omenil, da bi bilo lepo in poslovno (skratka, spodobi se in pravično je ;)), če bi ji tudi mi za dosežek čestitali in tako pokazali, da smo ta njen uspeh opazili in smo ga veseli.
Res je in nerodno mi je, da tega nisem opazila že sama, stranko ob njenem zadnjem obisku potrepljala po ramenih in ji pokazala spoštovanje in veljavo.

Vse prehitro pozabljamo na takšne »malenkosti« in se predvsem pehamo za vedno novimi dosežki, zastavljamo si vedno nove cilje, sebi ali drugim, pogosto precej visoke. Rok, ki smo (si) ga zadali skoraj vedno prekoračimo, se mučimo, »teramo« druge, ko pa je cilj končno dosežen, se pozabimo nagraditi, si čestitati ali čestitati drugim, malce uživati nad dosežkom in šele nato kreniti naprej.
Priznam, to je ena mojih večjih napak, ki jo delam tako pri sebi, kot pri drugih, drvim skozi življenje, hlastam za vedno novimi dosežki, nikoli ni dovolj dobro, prepričana sem, da se da narediti še bolje …. Pri meni se ta tempo na koncu manifestira v neke vrste depresiji, iztrošenosti, pasivnost, morda celo v iskanju utehe v hrani, pri istih okrog mene pa velikokrat kot »izguba sape«, upehanost, izguba motivacije. Neka malce bolj glasna (in pogumna) sodelavka mi je nekoč rekla, da nikoli nisem z ničemer zadovoljna. Šokirala me je, saj sama zase vem, da sem v 99% časa izredno motivirana, vesela, srečna in zadovoljna oseba. Potre me le resna človeška hudobija, za katero itak verjamem, da obstaja le v skrajnih napakah narave, vse ostalo je bolj splet okoliščin in kakšne nenamerne napake. Le od kje ji torej ta ideja?!
Danes mi je malce bolj jasno, da je ona (in najbrž še vsi ostali spremljajoči) moje »nezadovoljstvo« videla v tem, da sem takoj po opravljeni nalogi, našla že 135 izboljšav, zastavila sebi in vsem ostalim že 679 novih ciljev, pozabila pa na šampanjec, trepljanje po rami in en dan popolne sprostitve. Časa za takšne stvari pri meni ni in skozi življenje hitim prehitro (vem).
Nek [tippy title=”drugi prijatelj”] pogrešam te, Boris![/tippy] mi je nekoč dejal, da drvim po progi življenja in se veselim in upam, da so vsi ostali tekači ob meni, a ko se obrnem sem šokirana, ker po progi tečem sama, vsi ostali so upehani in razočarani ostali daleč za mano. In tako jaz tečem nazaj, ponje, jim vlivam energijo, motivacijo in spet drvimo skupaj. Po naslednjih nekaj kilometrih spet ugotovim, da sem sama, tečem nazaj in tako v neskončnost. Ja, bo držalo.

A od takrat je minilo že nekaj let in tudi jaz se staram, postajam bolj modra …. In bolj utrujena.

Ta zapis je nastal februarja 2009, avgusta 2010 je moja utrujenost očitno iz faze kronično prešla v izgorelost.
2013 sem spet zdrava, prav nič utrujena izkušenejša in pametnejša SAŠA. Resda šampanjca še vedno ne pijem, a si vzamem čas za trepljanje po ramenih, tečem pa bistveno počasneje. Konec koncev sem postala (pol)maratonka. Tam gre za tek na dolge proge. 😉