Kategorija: Bi bilo lahko boljše

Objavljeno dne

Å ampanjec in trepljanje

Kot je to v navadi vsak ponedeljek, smo tudi danes imeli pri nas staff meeting (tako pri nas imenujemo kolegije ali po socialistični opredelitvi zbor delavcev), na katerem smo med drugim debatirali o poslovnem dosežku ene od naših strank. Nekdo je omenil, da bi bilo lepo in poslovno (skratka, spodobi se in pravično je ;)), če bi ji tudi mi za dosežek čestitali in tako pokazali, da smo ta njen uspeh opazili in smo ga veseli.
Res je in nerodno mi je, da tega nisem opazila že sama, stranko ob njenem zadnjem obisku potrepljala po ramenih in ji pokazala spoštovanje in veljavo.

Vse prehitro pozabljamo na takšne “malenkosti” in se predvsem pehamo za vedno novimi dosežki, zastavljamo si vedno nove cilje, sebi ali drugim, pogosto precej visoke. Rok, ki smo (si) ga zadali skoraj vedno prekoračimo, se mučimo, “teramo” druge, ko pa je cilj končno dosežen, se pozabimo nagraditi, si čestitati ali čestitati drugim, malce uživati nad dosežkom in šele nato kreniti naprej.
Priznam, to je ena mojih večjih napak, ki jo delam tako pri sebi, kot pri drugih, drvim skozi življenje, hlastam za vedno novimi dosežki, nikoli ni dovolj dobro, prepričana sem, da se da narediti še bolje -. Pri meni se ta tempo na koncu manifestira v neke vrste depresiji, iztrošenosti, pasivnost, morda celo v iskanju utehe v hrani, pri istih okrog mene pa velikokrat kot “izguba sape”, upehanost, izguba motivacije. Neka malce bolj glasna (in pogumna) sodelavka mi je nekoč rekla, da nikoli nisem z ničemer zadovoljna. Å okirala me je, saj sama zase vem, da sem v 99% časa izredno motivirana, vesela, srečna in zadovoljna oseba. Potre me le resna človeška hudobija, za katero itak verjamem, da obstaja le v skrajnih napakah narave, vse ostalo je bolj splet okoliščin in kakšne nenamerne napake. Le od kje ji torej ta ideja?!
Danes mi je malce bolj jasno, da je ona (in najbrž še vsi ostali spremljajoči) moje “nezadovoljstvo” videla v tem, da sem takoj po opravljeni nalogi, našla že 135 izboljšav, zastavila sebi in vsem ostalim že 679 novih ciljev, pozabila pa na šampanjec, trepljanje po rami in en dan popolne sprostitve. Časa za takšne stvari pri meni ni in skozi življenje hitim prehitro (vem).
Nek [tippy title=”drugi prijatelj”] pogrešam te, Boris![/tippy] mi je nekoč dejal, da drvim po progi življenja in se veselim in upam, da so vsi ostali tekači ob meni, a ko se obrnem sem šokirana, ker po progi tečem sama, vsi ostali so upehani in razočarani ostali daleč za mano. In tako jaz tečem nazaj, ponje, jim vlivam energijo, motivacijo in spet drvimo skupaj. Po naslednjih nekaj kilometrih spet ugotovim, da sem sama, tečem nazaj in tako v neskončnost. Ja, bo držalo.

A od takrat je minilo že nekaj let in tudi jaz se staram, postajam bolj modra -. In bolj utrujena.

Ta zapis je nastal februarja 2009, avgusta 2010 je moja utrujenost očitno iz faze kronično prešla v izgorelost.
2013 sem spet zdrava, prav nič utrujena izkušenejša in pametnejša SAÅ A. Resda šampanjca še vedno ne pijem, a si vzamem čas za trepljanje po ramenih, tečem pa bistveno počasneje. Konec koncev sem postala (pol)maratonka. Tam gre za tek na dolge proge. 😉

Objavljeno dne

Stres? Kje pa!

Zdaj že nekaj časa spet pridno hodim v e-tri (novo) službo in morda je prav zdaj pravi čas, da z dokaj trezno glavo razmislim o tem kam in zakaj me je pripeljal moj stari tempo življenja.

Naša življenja v tem norem svetu so polna hitenja, frustracij, zahtev, rokov in v tem tudi jaz nisem bila prav nobena izjema. Stres je postal del mojega življenja in meni tako domač, da ga pravzaprav sploh nisem več opazila.

Jutranje bujenje ob 6:00, hitro na WC, medtem odviti navoj na tušu, da med opravljanjem nujne potrebe, v cev zgornjega nadstropja priteče topla voda in tako pod tušem ne izgubljam dodatnega časa, na hitro umiti, obrisati, zobe podrgniti tako na brzino, da dlesni počasi že odstopajo, pa z eno roko zapenjati gumbe na srajci, z drugo pa pripravljati zajtrk. Enega zase, drugega možu in seveda tretjega povsem drugačnega sinu. Se ve, da je potrebno jesti le eko, zeleno, doma pridelano in vse ostalo s čimer na zadnje čase pumpajo mediji. Ok, ok – bomo poskrbeli, da bomo fit in zdravi umrli!
In medtem, ko se hranimo s polnovrednim in hudo zdravim zajtrkom, je potrebno najmanj 5x na ves glas rjoveti, da preglasimo glas budilke na mobilcu našega mulca, ki že 15 minut neumorno navija neko zoprno melodijo, ki bi zagotovo prebudila še spečega medveda, a žal pri našem najstniku ne deluje najbolje. Po zajtrku na hitro (se ve, da kar na roke) pomiti posodo za vsemi člani družine, ki jih dotik tekoče vode življenjsko ogroža (not), morda mimogrede še ravno oprano perilo navesiti na sušilec, v torbo zmetati papirje, ki se še od prejšnjega večera valjajo po mizi, še 3x zarjoveti, da taxi mama odhaja, se usesti v avto in s prižganim motorjem čakati na mladega princa, potem pa z vso težo po gasu in  – ja, ja, vmes se zna opaziti, da mobitel po jutranjem prebiranju mailov, še vedno pozabljen čepi na polici v WCju -nekaj dolgih preskokov stopnic gor in hitro navzdol, pa spet v avto in čez drn in strn do šole, od tam pa v službo. Stresno? Ah, sploh ne, to je le običajno jutro najbolj običajne sodobne družine.

Pa v službi? Tam v mimohodu pozdrav sodelavcem, pa espresso na hitro pripravljen in odnešen v sobo, kjer se z mislimi že leti preko dnevnih nalog, par telefonov, obisk jamrajoče stranke, skok na kosilo kjer se s kolegi pogovarja o čem drugem kot o službenih zadevah, popoldne pa še nekaj sestankov tja do 16h, 17h. In ko se dan že pregiba v večer, je treba obiskati še kakšno večerno družabno srečanje – se ve, da takšne stvari le koristijo karieri, morda še kakšno dodatno izobraževanje za osebno rast, v žep jakne stlačiti par lešnikov in napolitanko za potešitev ta hude lakote, mimogrede še po liter mehčalca in paket WC papirja, ki ju je baje doma ravno zmanjkalo in ob 10h je čas, ko se tvoj avto le počasi ustavi na domačem dvorišču.

Konec? Ah, ne! Maček je lačen, sine jamra, da je hladilnik prazen, koš s perilom se je čudežno spet napolnil, miza pa je polna krame in službenih papirjev, ki niso pospravljeni še od zadnjega službeno orientiranega vikenda.

Stres? Ah, ne, popolnoma normalen dan popolnoma navadne, povprečne mame!

Zame je stres postal način življenja in zato njegove prisotnosti sploh nisem več opazila. Ko ves čas dirjaš skozi življenje in ko vsako opravilo postane nuja, je samo vprašanje časa kdaj bosta tvoj um in telo plačala ceno.

In kaj je pravzaprav stres?
Pravijo, da je to občutek, kjer telo, ki začuti nevarnost, odgovori z izločanjem stresnih hormonov, vključujoč adrenalin in kortizol. Ti hormoni pripravijo telo na akcijo. Nekoč je bila ta pripravljenost na beg pred napadom divjih živali, dan današnji pa naj bi bila to le akcija na novo nujno in sila pomembno nalogo. V malih dozah je stres koristen, a ko ta postane dan vsakdanjika, lahko na njegovo prisotnost pozabimo in počasi potonemo v globine iz katerih se težko spet izkopljemo.
Jap, bila sem tam in tam v tistih globinah sem marsikoga in marsikaj spoznala!
Moja cena je trajna depilacija po vseh delih mojega telesa 🙂 in nekaj radikalnih posegov v moje zobovje, um pa jo je na srečo odnesel le s trenutno upočasnitvijo v miselnih procesih.
Trma kot sem, sem tok življenja obrnila v drugo smer. Sedaj spet polno živim. Brez stresa? Hmmmm???!

Objavljeno dne

Naj solze tečejo v potokih

Ranljivost – čustvo, na katerega sem skorajda pozabila. Ne, nisem ga zanemarila, saj sem ga prav lepo zapakirala, ovila z neprosojnim in težko uničljivim ovojem, ga ovila še z vrvjo in zavozlala ter pospravila na varno mesto nekje v svojem srcu. Nanj so me danes opozorili [tippy title=”sonorci”]tisti moji iz skupine, s katerimi redno trobezljamo takšne in drugačne neumnosti na temo “kaj pa ti ob tem občutiš”[/tippy] – .
Začelo se je z mojim odločnim odkimavanjem na vprašanje ali kdo občuti zavist do kogarkoli v skupini. Kaj za vraga pa naj bi bilo pri drugih norcih tako [tippy title=”fajnega”]ok, dobrega[/tippy], da bi hotela tudi jaz imeti?! Naj deluje še tako sladko in vabljivo, je konec koncev tudi druge pripeljalo ravno tja kot mene – v norišnico.
Pa se je našel nekdo, ki je bil nevoščljiv ravno meni. Za mojo tako zvano oz. tako videno efektivnost, funkcionalnost. Baje se ne obremenjujem z nepomembnostmi, gledam naprej, znam reči ne, vem kaj me veseli, kaj ne ….Ahja! O tem bi lahko pisali knjige ;), pri drugi sonorici pa je taisti nevoščljivec opazil njeno srčnost in ranljivost.
Aja, a jaz pa nisem ranljiva?! Nope, baje tega pri meni ni opaziti niti na 2 mikro mm bližine. Hmmm, najbrž maska funkcionalnosti meče slonovo senco na moj ranljivi in srčni del osebnosti.
Nekoč davno nazaj sem si nadela masko močne in uspešne ženske in kot kaže mi vloga leži. Igram jo tako dobro, da nanjo padajo celo moji najbližji, da ne govorim o tem, da mi mimoidoči pogosto celo ploskajo. In kako ter predvsem kdaj naj odvržem to masko?! Takrat bodo namreč vsi opazili, da niti nisem tako efektivna in da tisto moje najmočnejše orodje, morda ni vredno niti počenega groša?! In kakšna bom takrat, če ne bom več učinkovita?!

In v tistem trenutku …. wow … bang …. bum … kot bi mi vsa resnica iznenada treščila v glavo! To je pravzaprav TO, [tippy title=”ves point tega showa“]bi rekla Lucienne … ki jo mimogrede strašansko pogrešam na tokratnih Talentih[/tippy]

Sedaj se mi dozdeva, kako razrešiti moj tako zvani kontrolfrikovski sindrom! Obvladovati življenje vendarle ni slabo, pravzaprav sem na to lahko celo ponosna, to je nekaj kar spodbuja mojo efektivnost in česar so mi očitno nekateri celo nevoščljivi (čeprav roko na srce, še vedno ne razumem najbolje, zakaj). Napaka je predvsem v postopkih, ko zadev več ne znam in zmorem kontrolirati. Takrat je potrebno pokazati ranljivo, občutljivo in najbrž tudi utrujeno dušo.

A tega še ne znam. Bo treba še nekaj časa pozorno spremljati dogajanje v norišnici 😉

Naj za konec dodam še čudovit TED govor o ranljivosti. Vreden ogleda!

Objavljeno dne

Ko bi le imeli angelčke!

Ko mi naš otrok razlaga o Poljanah in dogodkih v šoli in ko občasno prisluhnem še kakšnemu učitelju, se zamislim.

Vsak učitelj, še bolj pa starši in žal večinoma tudi jaz nisem kakšna izjema obkrožena s svetniškim sijem, bi najraje videli, da bi nas obkrožali ubogljivi, vedno motivirani, marljivi otroci, ki spoštujejo avtoriteto odraslih, ki z žarom v očeh poslušajo vsako učiteljevo ali starševsko besedo, ki redno hodijo v šolo, tam vneto poslušajo in ves čas pouka sodelujejo, cenijo že sam trud staršev in učiteljev (četudi rezultati tega truda niso najbolj očitni), redno delajo domače naloge in se sproti učijo, doma pa kar hlepijo po pomivanju posode, sesanju in celo likanju.

Temu bi tako ali tako sledile krasne ocene in otroci bi bili srečni, še raje bi hodili v šolo, doma se ne bi sploh več prepirali (saj bi zmanjkalo snovi za teženje) in svet bi postal ves lep in sončen. Jap, tudi mi smo kakšnih 5 minut sanjali o tem, a po sinovem vstopu v srednjo šolo (ali pa je to povezano s puberteto??) kaj hitro spoznali, da življenje res ni potica ai pa ima le ta naša izredno malo file in očitno tudi vzhajala ni kaj prida.

Zagovarjam filozofijo, da je za stanje, ki ga ima kriv oz. bolje rečeno odgovoren vsak sam zase in tako imamo z Jako vedno znova debate (in na srečo jih je še vedno pripravljen poslušati), da je sam kriv, da ima toliko zadev na kupu, da je sam kriv, da ima težave pri matematiki, da je sam kriv, da ga tisti učitelj ni želel poslušati itd., A kaj, ko to najbrž pomeni tudi, da sem sama kriva, da imam takšnega sina in da je najbrž tudi učiteljica sama kriva, da je nihče ne posluša in nihče ne dela domačih nalog- hmmmm – le kje se ta jara kača konča? Pa četudi spoznamo svojo krivdo in odgovornost, to še vedno en k*** pomaga pri trajni .. ah, kaj trajni, tudi trenutni, spremembi stanja. Niti pri Jaki samem, še manj pa spremembo splošnega stanja družbe, ki seveda vedno povratno vpliva na Jako nazaj.

Kdo in zakaj za vraga je ukinil OBVEZNOST pisanja domačih nalog?

Kdo in zakaj si je izmislil nivojsko učenje v višjih razredih osnovne šole?

Kdo in zakaj se je spomnil, da bi bili VSI testi in ustna preverjanja znanja vnaprej določena?

Čemu naj bi bila namenjena miljaužnkratna možnost popravljanja negativnih ocen?

In zakaj učitelj več nima možnosti, da učenca kakorkoli kaznuje – saj ni treba, da ga vleče za ušesa ali brca v tazadnjo, že kakšna “lepa”, debela in velika enica v redovalnici iz lepega vedenja, bi najbrž bila dovolj, da se vsaj malce popravi vzdušje v razredu?!

Objavljeno dne

Spet grmi in se bliska

Ljudje smo eni čudni patroni in zgodi se, da nekomu, ki je še včeraj deloval srečen in zadovoljen, danes klikne in se mu zazdi, da je nad našim podjetjem bistveno bolj oblačno vreme, kot nad sosedovim. Priznam, tudi meni se je že kdaj zazdelo, da je na Koprski 106/b megleno, deževno in se pripravlja k orkanu. In takrat me nekaj začrviči in zvije in naenkrat me zagrabi, da bi se skregala z belim kruhom. V tistem trenutku me navadno moti 100 in ena različna stvar; … da me šefi premalokrat kličejo in pobožajo po glavici, pa zadnjič se je ona tam grdo obnašala do mene, pa tista druga je šla prevečkrat na malico brez mene, pa presedajo mi delavni vikendi, ne maram fasciklov modre barve, premalo dedcev in preveč bab okrog mene, vse bi nakladale le o otrocih, medtem ko mene zanimajo potovanja, koši za smeti so premajhni, vhodna vrata se ne zapirajo dobro, že zdavnaj mi je crknila miška, ki jo še vedno mrcvarim in upam, da se bo zbudila, pa nihče ne opazi in mi ne prinese nove, gesla za prijavo v delovno okolje so predolga in pretežka – le kdo bi si jih zapomnil – in še in še lahko najdem razlogov, ko me zagrabi tista tatečna.

No, kakorkoli že, jaz že 15 leto kljubujem tatečnim časom in še vedno ostajam zvesta svoji crknjeni miški, pokvarjenim vratom in modrim fasciklom, nekateri pa vstopajo skozi naša vrata, nekaj časa zasedajo in gulijo pisarniške stole, potem pa iznenada dvignejo svojo zadnjo plat, pomahajo v slovo in odpujsajo novim izzivom naproti.