Urgenca = način kako oplemenititi državni denar?

Je kdo od vas že kdaj izkusil radosti podrobnejšega spoznavanja urgentnega oddelka našega Kliničnega centra?
Jaz sem jih že parkrat, ampak nikoli še na tako dolg in podroben način, kot letos februarja.
Moj tast je star 78 let. Žena mu je umrla pred nekaj več kot 5 leti in od takrat v stanovanju v Ljubljani živi sam. Kuha, pere, se sprehaja vsak dan, skratka živi povsem normalno življenje. Sicer je srčni bolnik, vendar resnejših težav s tem do sedaj ni imel. Do 9. februarja!
Ravno tisto jutro sva s Tomažem imela kup stvari na urniku, kajti to je bil prvi dan našega tridnevnega seminarja, ki ga pripravljamo 4 mesece. Tokrat se je odvijal v Mariboru in poleg blaga (knjige, CD-ji …), za katerega je moral Tomaž zjutraj poskrbeti, da se je naložil na kombi, poleg najine prtljage in nekaj službenih dokumentov, sva morala poskrbeti še za dostavo Jakata v šolo (vsako jutro ga vozimo iz Sostra v Jarše), njegovo “selitev” preko vikenda in organizirati skrb za mačka. Takšno tipično stresno jutro, ko lahko podstaviš le še vžigalico in lahko se vžge od isker in napetosti. Uredili smo že Garfota (muc), Jakata in robo, ko zazvoni Tomažev mobitel. Panično ga je klical njegov brat, ki je tisto jutro prišel v stanovanje njunega očeta preverit, kaj se dogaja. Oče se mu namreč ves prejšnji dan (bil je praznik) ni oglašal na telefon, ne na zvonjenje na vratih stanovanja. Dan prej si je mislil, da je oče pač na sprehodu, ko pa se na trkanje in zvonjenje ni oglasil tudi v petek zjutraj, in ko se je tam pred začetkom pouka oglasila njegova hči, se je situacijo odločil preverit še na lastne oči. Stanovanje je odklenil s svojim ključem in bil nad zatečenim stanjem šokiran. Oče je ležal v spalnici, ki je bila popolnoma razmetana, stvari iz omar so ležale po tleh, smrdelo je po urinu. Oče je bil sicer pri zavesti, vendar nekako čudno odsoten in nedojemljiv za svet okrog njega. Bolele so ga noge in kolki, zato se skorajda ni mogel premikati. S Tomažem sva bila še v Ljubljani, zato sva se bratu in njunemu očetu pridružila 10 minut kasneje.
Po enournem pregovarjanju, nam je očeta le uspelo pregovoriti, da ga odpeljemo k zdravniku. Da praktično nepomičnega očeta ne bi vozikali sem in tja, smo najprej klicali njegovega zdravnika, ki nas je napotil naravnost na urgenco, rekoč da je oče srčni bolnik in da je po opisanih simptomih sodeč, preživel srčni infarkt, zato naj ga čim hitreje spravimo na urgenco, kjer imajo vsa potrebna orodja in naprave za pregled. Pozabil pa je omeniti, naj ne bomo preveč uvidevni in naj namesto svojega prevoza uporabimo rešilca. No, mi smo ubogega očeta nekako oblekli in strpali v avto ter ob 10h pripeljali na urgentni oddelek. In tu se začne zanimiva …. no, bolj dolgočasna zgodba, ki traja 11 ur. 11 ur smo z osebo, ki je bila nepomična, ves čas ležala na pomični postelji, na WC hodila s posteljo vred in opravila potrebo s pomočjo dveh odraslih oseb, ki ves čas ni pojedla niti grižljaja hrane …in pri vsem tem imela sum na preživeti srčni infarkt …. čakali na …. ne vem kaj …na Godoja, očitno.

Sicer smo med čakanjem opravili nekaj pregledov, od slikanja kosti, da preverijo možnost kakšnega zloma, do pregleda splošnega zdravnika, slikanja pljuč, utripa srca, slikanje glave ….vendar ves čas efektivnih pregledov in stikov z zdravniškim osebjem, bi lahko združila v 30 minut. Vseh preostalih 10 ur in pol je bilo eno mučno in neznansko dolgo čakanje.

Med čakanjem otopiš in čas ne pomeni ničesar več, opazuješ uboge ljudi, ki so bolj ubogi od tebe in nekateri ječijo, drugi spijo, tretjim teče kri, četrti topo gledajo predse …, mimo tebe non-stop prihajajo primeri pripeljani z rešilnim avtom in ti imajo prednost pa najsi izgledajo še tako dobro proti ostalim na pol umirajočim in čakajočim bolnikom. Takrat tam šteje le to, s kakšnim prevoznim sredstvom si bil dostavljen!

Pa da ne bo pomote, tudi tisti super urgentni čakajo, le da je njihova doba 3x krajša, vendar še je tudi to še vedno j#$%!! dolgo!

Ob 8h zvečer zagledamo sestro, ki nas je opazila že zjutraj in ona vpraša:”Ste spet tukaj?!” “Ne, ljuba gospa, mi smo ŠE VEDNO tukaj!”

In kdaj se je gonja končala? Ob 9h zvečer so Tomaževega očeta končno zadržali na oddelku. Ura je bila že prepozna, da bi ga prepeljali na katerikoli konkreten oddelek, zato imajo sobo za intenzivno nego pripravljeno kar tam. Naslednji dan je šel na intenzivno, po tednu dni pa domov, kar pa je spet zgodba zase.

Moje spoznanje iz te zgodbe je, da pa je morda nekdo, nekoč le imel plemenit cilj, ko se je odločil graditi ljubljansko vzpenjačo. S to investicijo bomo privabili turiste, turisti bodo zapravljali, gostinci in hotelirji bodo plačali večje davke in tako bomo prišli do denarja, ki ga bomo investirali v gradnjo novih bolnic, kajne? 🙂

Morda pa ni težava v tem in je problem v številu dobrih zdravnikov? In je ta Nekdo itak ugotovil, da zdravnikov ne moremo zadržati v Sloveniji, zato je brez smisla graditi večje in boljše bolnišnice. 🙂

Po drugi strani pa itak dajemo preveč v penzije, torej je rešitev v zmanjšanju števila penzionistov, ki jih je na urgenci itak v večinskem številu?

Tudi ravnatelje ocenjujejo, mar ne?

Ker se moram v skoraj vsako stvar, ki se mi začne močneje dogajati, potem tudi intenzivno vtakniti, sem od zgodnjih Jakatovih šolskih let v Svetu staršev pa Svetu šole po novem pa še v Svetu šolskega sklada. Čeprav so kakšni od teh sestankov dolgi in preeeedolgi, me vse skupaj še vedno dovolj močno zanima, saj na tak način izvem marsikaj zanimivega. Včeraj smo imeli sestanek Sveta šole. Kakor jaz vso stvar vidim je itak zašla v precejšenj formalizem in bistvo vsega je, da je dovolj močna udeležba in da lahko z dviganjem rok (res je, na takšnih sestankih se dviga roke) potrdimo vse točke dnevnega reda.
Tokrat pa me je ena od točk dnevnega reda spodbudila k razmišljanju. Vseh teh nekaj let, ko hodim na takšne sestanke smo enkrat letno vsi udeleženci dobili predse listke z …ne vem najbolj natančno … ampak mislim, da tremi vprašanji oz. področji in ob tem prazno polje, kamor naj bi vpisali oceno. S tem lističem naj bi vsak od nas anonimno vpisal oceno ravnatelja za področja, kot so izpolnjevanje nalog opredeljenih v letnem planu šole, vodenje ali reagiranje na težave staršev ….morda se celo motim kakšna področja so bila zajeta, bistvo pa je, da smo starši imeli možnost ocenitve dela ravnatelja šole, ki jo obiskujejo naši otroci. Čez delo ravnatelja nimam nobenih pripomb, morda bi si sama osebno želela malce bolj podjetnega ravnatelja in pa več strogosti v njegovi osebnosti, vendar se zavedam da popolnih idealov ni in da bi me najbrž pri strogem in podjetnem ravnatelju pa motila njegova surovost in nezmožnost blažjega komuniciranja.

Skratka listič sem sama tako kot vsi ostali (učitelji še eden od staršev ter nekaj zunaj šolskih članov Sveta) izpolnila s samimi peticami. In vse do letos nikoli razmišljala na kaj to ocenjevanje sploh vpliva.

Letos pa je Ministrstvo za šolstvo in šport ta način korenito spremenilo in posledično smo starši in vsi ostali o tej zadevi izvedeli več. Letos je vprašanj oz. točk za ocenitev ravnateljeve uspešnosti več …okrog 15. Na sestanku se je načela tematika okrog smiselnosti in upravičenosti takšnega ocenjevanja. Ravnatelj je bil sicer skromen in se ni izpostavljal, vendar je bilo očitno, da mu nov sistem ni po volji. Le zakaj?

Tokrat starši še vedno ocenjujemo enake zadeve, kot prejšnja leta, vendar le te so sedaj 1/15 ali 3/15 celotne ocene. Tokrat na skupno oceno ravnateljeve uspešnosti vplivajo tudi podatki, ki jih šola pridobi na temelju statističnih podatkov kot so procent uspešne zaključitve šolanja učencev te šole, udejstvovanje na šolskih tekmovanjih znanja …

Grdo! Ravnateljeva plača ….ja, točno ocena vpliva na stimulativni del plače, sedaj ni odvisna le od dobre volje učiteljev in staršev, temveč tudi dejanske uspešnosti ravnateljevega “podjetja”. Vsi so se razburjali češ, da to ni pravično, moje mnenje pa je drugačno. Ker včerajšnji sestanek ni bila televizijska oddaja Trenja, se v debato nisem spustila, kajti spremenila ne bi ničesar. Pa vendar sem v poklicu, ki razume zakone trga in najbrž bi vsi managerji bili nadvse veseli, ko bi enkrat letno med delavce razdelili lističe, ki bi jih oni izpolnili ….in dejstvo je, da čeprav anonimni, so določena podjetja vendarle premajhna, da bi se ljudje upali tvegati in zapisati realno oceno, zatorej bi padale same petice. In tako bi tudi managerji vseh podjetij, tako kot je bilo najbrž pri ravnateljih, dobivali najvišje možne stimulacije, ne glede na (ne)uspešnost podjetij, ki jih vodijo.

Iz tega razloga spodbujam in odobravam potezo Ministrstva za šolstvo in šport, saj so le želeli spodbuditi ravnatelje, da razmišljajo o končni uspešnosti njihovega dela, torej ne le o tem ali so izpolnili vse točke, ki so jih zapisali v letni plan, ali so dovolj hitro reagirali na vse pritožbe staršev in o tem, če so dovolj prijazni, da jih imajo učitelji in starši radi, ampak o tem, da je morda včasih bolje dobiti 1 od staršev ali kakšnega učitelja pa zato pridobiti več uspešnih učencev.

Če razmišljam, kot ravnatelj bi me najbrž tudi zbodlo dejstvo, da mi boniteto lahko pokvari enostavno slaba generacija učencev, vendar sem jaz vseeno prepričana, da so odgovorni na ministrstvu razmišljali tudi o tem in da generacije učencev iz leta v leto ne odstopajo drastično. Ali pač? Sicer pa se tudi menagerju zgodi, da promet pade zaradi objektivnih razlogov (npr. pomanjkanje snega v smučarskih središčih) pa naj še tako lepo izpolnjuje točke v letnem planu dela.

Edina moteča točka pri vsem tem je: pa kaj se to mene tiče?! Mislim, zakaj moram jaz dvigovati roke in se strinjati s podatki o katerih ne vem ali so resnična ali ne? Vprašajte me za moje tri točke, ostalo naj šola reši direktno z ministrstvom in ravnateljem mene pa naj se obvesti le s končnimrezultatom rangiranja našega ravnatelja na seznamu vseh slovenskih ravnateljev!

V hotelu Bernardin, Portorož pa že mora biti hudo dober sok!

hotel bernardinVčeraj je bil lep sonček, kot nalašč za izlet na morje. Tomaž, Jaka, njegov najboljši prijatelj Lenart in jaz smo preizkusili naš novi avto in se odpeljali v sicer vetrovni, vendar pa sončni Portorož. Nastavljanje prvim močnejšim sončnim žarkom, sprehod, pogovori, tako je izgledalo naše sobotno popoldne. Čisto na koncu našega izleta smo na Jakatovo močno prigovarjanje odšli še na zadnjo kavico v Granhotel Bernardin. Jaka obožuje razgled, ki se razkrije na njihovi terasi. Sicer smo bili tam že večkrat in prav dobro vem, da so njihove cene odpuljene, ampak tokrat pa to vseeno moram komentirati. Ponavadi sem se v njihovo kavarnico ali kar koli že je lokal ob recepciji, umaknila v tišino in hlad ter tam popila kavico ne glede na njeno ceno. Mir in tišina pač staneta. Včeraj pa tega pač nismo iskali, saj Portorož res ni bil tako natrpan, kot ob vročih avgustovskih dneh. Včeraj sem očitno imela svoje kritično oko na preži in medtem, ko smo čakali, da nam postrežejo dva sveže stisnjena sokova, sem opazovala okolico. Terasa, ki se mi je še pred pol leta zdela prefinjena in lepa, je bila tokrat v mojih očeh kičasta …malce rumenega, modrega in belega mozaika, potem nekakšen rdeč marmor za ozadje kot nekakšnemu vodometu oz. umetnik bi temu poetsko rekel “Poplavljena stena”, stoli v popolni belini, na njih nekakšne rdeče blazine. Mize ..nekatere bele, že malce ofucane …naša je imela luknjo na sredini, druge iz nekakšnega marmorja, spodaj neko čudno široko zeleno nogo. Na stropu tisti ventilatorji za hlajenje zraka v zlati ?? barvi, nekje ob strani pa neke baročno okrašene lučke ….Le zakaj mi je bilo to nekoč všeč?

Pa vendar ni tako slabo, če bi bile cene takšne, kot drugje. Natakar je prinesel dva sokova v kozarcih po 2dcl. Takšnih kozarcih, ki ti morda kdaj pa kdaj celo ostanejo od kakšne Nutelle ali česa podobnega ..navadni pač …v vsakem po ena slamica. Nič dežnikcov, prtičkov, piškotka …pravzaprav ne vem kaj bi moralo biti, vendar sok, ki stane 3,50€ bi skorajda moral okrog sebe špricati vodomet ali karkoli drugega. Ja, rade volje plačam posebno ceno, vendar želim tudi posebno uslugo!

Verjemite mi, mene tam ne vidijo več pa čeprav niso naredili prav nič narobe. Včasih ni potrebno, da nekdo ravno zlije kavo v tvoje naročje, da si razočaran.