Ste že kdaj na vrat na nos iskali nove kadre? Jaz že velikonajskrat, neštetonajskrat.
Čeprav nemalokrat skorajda iščeš partnerje, s katerimi boš morda preživel velik kos svojega življenja, za katere veš, da jih boš hočeš nočeš poslušal, ko bodo pripovedovali o svojih velikonočnih jajcih, požrtijah, prekrasnih praznikih, ki so jih preživeli medtem, ko te (hvalabogu 😉 ) ni bilo zraven, o najlepšem krilu, ki ga je skoraj dobila na razprodaji,če ne bi pred njo skočila neka druga trapa in ji ga odnesla ispred nosa, o najbolj smešnih (japajade) , ki so se zgodile že tisoč let pred našim štetjem, ko so fantje stali na straži, o presmojeni večerji, dolgočasnem dedcu itd. … torej kljub zavedanju, da te čaka vse to, je na kadrovanje potrebno gledati z najbolj nepristranskega vidika in na kandidate in zaposlene gledati kot na ‘ …. hmmm …. recimo na ‘potnike’, ki izstopajo in vstopajo na ta naš počasi vozeči se ‘avtobus’.
Obožujem potnike, ki sploh ne čakajo na povabilo na avtobus. Tiste, ki kar sami pomahajo mimo vozečemu in tako pokažejo, da si na ravno na tvoj avtobus. Ja, ja, jasno, da so istočasno pomahali še stotim drugim in vsakemu natvezili, da je ravno tvoj avtobus tisti, na katerega čakajo že celo življenje, pa vendar … občutek ob poslušanju žgolenja hvalnic tvojemu prevoznemu sredstvu, se zgane srce še takšnim s srčnim spodbujevalnikom.
V podjetju, kjer sem bila zaposlena pred 20 leti (ok, ok, saj nisem tako stara … takrat sem jih imela kakšnih 14, 15 😉 ), smo nekega lepega dne dobili “ponudbo” mladega in nadebudnega dekleta, ki se je v pismu predstavilo kot ohinsploh … itak … , priložilo svoj CV, kar pa je bilo pri tem najbolj zanimivo, prošnjo je poslalo brez, da bi mi sploh iskali nov kader. A njena predstavitev je bila tako zanimiva, da smo jo poklicali na razgovor, bila nam je všeč in punca je dobila službo.
Ja, tako je to, če vozeči avtobus s polno zasedenimi sedeži na poti sreča iskrivega potnika, ki ga nikakor ne želi prepustiti za sabo vozečemu. Dober šofer presneto dobro ve, da bo slej ko prej prišla postaja, ko bo nekdo izmed že vozečih se potnikov želel izstopiti. In tako šofer naroči tistim tam zadaj – saj veste – tistim na tistih 5 skupnih sedežih -, naj se malce podrenjajo, stisnejo riti in medse vzamejo še enega.
Tudi v mojem trenutnem podjetju smo imeli podoben primer. Mlado dekle (le zakaj takšne stvari vedno počnejo le mlada dekleta?) je sredi noči brodilo po netu, naletelo na moj blog, kjer sem nekoč pisarila o tem, da iščem ljudi … stvar je bila očitno že povsem zastarela in to je dekle vedelo, a je kljub temu poslalo mail, se prijazno predstavilo in povprašalo za delo. Ker sem radovedne narave in ker so mi takšni pristopi nadvse všeč, smo jo povabili na razgovor, prepričala nas je in tako so se tisti na zadnjih sedežih zritali, pomrdali in zrinili smo jo medse. Pa se ni dolgo drenjala na zadnjih sedežih. Že kakšen teden kasneje je kolegica oznanila, da že zadnji 2 postaji ve, da bo z nami še največ 7 postaj nato pa mora v “Rim” in svoj sedež bi za 12 “krogov” prepustila nekomu drugemu.
A velikokrat stvari ne gredo tako po maslu. Avtobus, ki je napol prazen in ima na kupe prostih sedežev mora popolnoma ustaviti, šofer potegne ročno, se pokončno postavi in na ves glas razkliče prosta mesta. Najprej se seveda oglašajo tisti iz zadnjih sedežev, naenkrat bi vsi najraje sedeli čim bolj spredaj. Težko razumejo, da njihova karta velja le za zadnje vrste ali da razgled spredaj sploh ni tako lep, kot si mislijo. Medtem se pred vhodna vrata nagnete vse kar leze in gre in šofer mora potrošiti čas, energijo in tudi nekaj denarja, da najde tisto najbolj ustrezno rit, ki bo pasala na že rahlo pogreti stol.
Pred vrata se nagnetejo tisti, ki sploh ne znajo vstopati, pa tisti, ki sploh ne gredo v tvojo smer, a si mislijo, da se je vseeno bolje peljati, kot stati na postaji, pa tisti, ki jim gre avtobus na žice že po defaultu – oni bi se vozili z vlakom ali z avtom z lastnim šoferjem, a kaj – dokler ni boljšega na vidiku, je tudi ta malce sopihajoči avtobus v redu, pa tisti, ki vzporedno furajo še svoj avto – a so tja namestili svojo ženo ali ljubico in bi ji vsake toliko časa pretankali malce našega bencina. In med temi na široko nasmejanimi obrazi, je treba izbrati tistega, katerega nasmeh je pristen, izmed te četice je potrebno izbrati tistega, ki bo avtobusu pomagal, da še leta leze navkreber, ki ne bo stopal sopotnikom na prste, ki se bo veselil vsake nove postaje na poti proti skupnemu cilju in ki konec koncev ne bo hitro potegnil ročne zavore.
Počela neštetokrat in – ja, hmmm, mislim, da mi je dokaj dobro uspevalo. Vsi se pred vstopom v avtobus tako napudrajo in nališpajo, da ne veš kje začeti, da bi prišel do bistva stvari. Nekateri pozabijo “namazati roke”, drugi pozabijo “našobiti ustnice”, tretji jih šobijo preveč in tako lahko počasi in analitično obdeluješ face in trike, za katere si takrat prvič slišal. Ko se nimaš na kaj konkretnega nasloniti, ti pomaga tudi takšna malenkost, kot je reakcijski čas odgovora na rahlo neprijetno vprašanje, iskanje slovničnih napak v prošnji za zaposlitev, ali (ne)oprani lasje, prešvicana srajca, zapisovanje podatkov med razgovorom ali pa pomoč strokovnjaka, ki zna iz pisave izluščiti osnovne karakterne lastnosti človeka.
In kako gre pri izstopanju?
Večinoma potniki izstopajo prostovoljno. In ob tem največkrat ne čakajo na končno postajo, ne, večina ne morejo zdržati niti do naslednje postaje – večina potegne zasilno zavoro in energično zavpije, da želi dol TAKOJ. In šofer? Lahko je le srečen, če mu potnik med izstopanjem ne pokaže srednjega prsta ter ob tem ne zabrusi kakšne sočne in pikre o njegovi bojda neuravnovešeni vožnji, neumnem polaganju ovinkov in nespretnem odpiranju vrat na postajah.
Obstajajo pravila, ki pravijo, da naj bi se potnik po tem, ko je končno izstisnil, da želi dol, s tem istim avtobusom peljal še najmanj 3 postaje, a vsak šofer dobro ve, da je takšnega vreščečega in namrgodenega potnika najbolje izpustiti čim prej, saj v preostanku vožnje lahko pobruha tistih nekaj še vedno zadovoljnih potnikov ali jim v najboljšem primeru vsaj parkrat nemarno stopi na prste.
In če je avtobus prepoln? Ko mašina ne zmore vožnje navkreber in je tovor potrebno zmanjšati? Včasih je res dovolj, da iz avtobusa pomečemo vso nepotrebno kramo, ki jo nevede tovorimo že nekaj zadnjih let, a ko tudi to ne pomaga, je potrebno začeti z odslavljavljanjem dolgoletnih potnikov.
Odpuščanje kadrov je izkušnja, ki jo res ne privoščim nikomur, a konec koncev, če gledamo na to nepristransko in neosebno, je to le projekt, ki se ga je potrebno lotiti analitično in zanj uporabiti veliko mero subtilnosti. Na odslavljanje se pripraviš, nikakor ne potegneš ročne, a konec koncev je ta smer lažja (če odšteješ čustva in relacije), saj svoje ‘potnike’ – kadre poznaš …v roke vzameš pisalo, zapišeš imena vseh potnikov, vseh sedežev, vse razporediš v tabelo in točkuješ. Odločitev je stvar matematike. Izi-pizi. Najhuje pride za tem, ko je treba odločitev izpeljati, ko je potrebno potnikom to razložiti in jih spraviti iz avtobusa.
Četudi bi si kdaj želel potegniti ročno, ta v to smer ne deluje. Tako pravijo tisti, ki pišejo zakone. Strogo prepovedano. Å ofer ne sme/more potegniti “ročne” niti v primeru, ko (če) se z avtobusom vozi par težakov, ki že leta smetijo po njem. Tudi takšnih ni mogoče prijeti za ovratnik in jih na prvem travniku zbrcati ven.
Seveda ni mogoče potegniti ročne tudi za tistih nekaj sicer prijetnih potnikov, ki pa so enostavno pretežki za star in zmajan avtobus. Ni mogoče rahlo jih potrepljati po ramenu, jim lepo ustaviti na prvem izogibališču, pomahati v slovo ter jih brez solz in travm pustiti tam, da počakajo svoj naslednji prevoz.
Ne, ko je odločitev že sprejeta, jo je potrebno napudrati in okrancljati, vsakega potnika trepljati po ramenih, mu kimati, poslušati nato pa ga voziti še 3 do 6 postaj in mu na koncu plačati, da sploh izstopi. In v tem času je seveda iluzorno pričakovati, da na 2. postaji z odhajajočim potnikom vred, jokajo tudi vsi ostali, nekateri ob tem tudi preklinjajo in nemalo se jih ozira za kakšnimi drugimi lepšimi prevoznimi sredstvi.
Vse lepo in prav, treba je z ljudmi po človeško, a nikakor ne razumem, zakaj se postopki pri izstopanju po želji dotičnega potnika tako močno razlikujejo od tistih, ko potnika želijo izločiti drugi?!
Kar nekaj sem jih že opazovala pri izstopanju in povem vam, da po miganju njihovih riti, ko korakajo skozi izhod, spoznaš še tiste njihove zadnje lastnosti. Naj gre za tiste, ki bi jih držali za ovratnik in z nogo brcali v tazadnjo (pravim BI, ker tiste prave resnice itak nikoli ne upaš povedati, saj se njih in naše vrle delavne inšpekcije celo stoletje ne rešiš s pukla), tiste, ki si jih pred izstopanjem iskreno in odkritosrčno trepljal po rami ali pa tiste, ki izstopajo po lastni želji, se za nikogar od njih ne ve, kdaj bo spet osamljen stal in čakal na postaji, taisti šofer pa bo peljal taisti ali drug avtobus v potnikovo smer -. pa še proste sedeže bo imel –
Zato je zelo priporočljivo ne brcati v avtobusna vrata … tudi potem ne, ko se le ta že zaprejo za tabo … tudi srednjega prsta ne gre kazati, čeprav je avtobus že davno izginil iz tvojega vidnega polja, saj nikoli ne veš kdo te opazuje.
Pa veselo avtobusno vožnjo vam želim!
