Učilnice na Luni?

Doma imamo Kindla. A veste tisto novodobno knjigo, ki ne diši po spominih iz mladosti, s katero ne moreš zapolniti nekaj metrov polic v dnevni sobi in ki ti prtljažnika avtomobila pred odhodom na poletne počitnice ne napolni še preden začneš razmišljati o šlapcah, ki bi jih tudi rad (ok, to je bolj ženska domena), torej, rada odnesla s sabo in z njimi paradirala po plaži.
To je ena taka turobna siva (ja, še to povrhu) ploščica, v katero lahko [tippy title=”zložiš”] baje se reče naložiš[/tippy] na stotine knjig, pa še vedno ne postane nič težja ali debelejša.
Jap, za prenašanje naokoli je Kindle super. Pa tudi, ko začnemo govoriti o brisanju prahu in premikanju šare, ki se ti kopiči v domačem gnezdu, je to res nekaj izjemnega. Pa je res to stvar, ki bo zamenjala živopisne, debele, velike, zaprašene, potrgane in tako lepo dišeče knjige? Baje! In kaj bo potemtakem s knjižnicami? In knjižničarji? In vsemi knjigami, ki se trenutno še vedno dičijo na njihovih policah?
Bomo v NUKa po novem hodili le še na muzejske oglede, knjigo pa si bomo prebrali iz udobnega naslonjača v priljubljenem najljubezejšem kafiču? Ali pa še tam ne?! Ker tudi vonj kave ne bo premagal tendence k prihranku časa, prostora in konec koncev skrbi za okolje. Avto bomo najbrž pustili kar v garaži, se usedli v udobje domačega supersoničnega fotelja, si nadeli očala, slušalke, na nos morda nataknili kakšno ščipalko in pritisnili na gumb, ki nam bo pričaral vzdušje rahlo pihljajočega vetriča na peščeni obali kakšnega dodobra dodelanega izmišljenega otočka sredi prav tako izmišljenega čistega in sinje modrega morja. Seveda bomo preko slušalk brali, ah, ne, najbrž ne bomo brali … tudi poslušali ne bomo, ampak kar gledali zaigrano zgodbo vseh leposlovnih, pa seveda tudi učnih knjig. In to ne tako daleč v prihodnosti.

Učenje se bo vse bolj približevalo otrokom, že dvoletniki bodo tacali po velikih Ipad-ih oz. Icarpet-ih (predvidevam, da bo tista velika mehka stvar imela svoje ime) in se nezavedno učili branja in računanja, starejši pa bomo s strahospoštovanjem hodili na Simbioze in se od svojih vnukov učili kako zagnati pralni stroj in v moderni pečici zamesiti in speči potico, ki mu s tipkami izbiraš ne le okus, ampak tudi vzorec nadeva.

Bodo najmlajši postali učitelji starejših?
So šole sploh še potrebne?
S tem zadnjim vprašanjem smo se ukvarjali na konferenci Edid, ki je bila prva takšne vrste na slovenskih tleh. Sila zanimiv dan, poln navdiha in pionirsko navdahnjenih prosvetnih delavcev.
Res je, [tippy title=”šole”]vsaj institucije, kot jih poznamo mi[/tippy] postajajo oz. so že nepotreben balast in za enkrat še nujen preostanek preteklosti. V času otroštva mojih staršev je bila šola res privilegij, možnost, da izveš še kaj drugega kot koliko teličkov je skotila sosedova krava in kdaj je najboljši čas za pobiranje krompirja. Starši mojih staršev so komaj znali pisati, kje pa naj bi našli čas in energijo, da bi pisanja učili še svojo bosonogo mularijo. V šolo so jih poslali mulce, da jim je vaški učitelj natrosil znanja v njihove nevedne betice!
Mi smo že pametovali in zmigovali nad nekaterimi učitelji, ki nas mulcev še utišati niso znali, kaj šele, da bi jim z žarom in pravo energijo, razložili zakaj je poznavanje odvodov in logaritmov tako pomembno za našo prihodnost.
Tisti malce naprednejši “fosili”, ki so se dograjevanja svojega znanja lotili v zadnjih letih, ali tisti iz generacije Y, so pred testi in za dril namesto sedenja in brezkončnega ponavljanja enega in istega računa ter plačevanja inštruktorjev, o tem raje povprašali strica Googla in glej ga vraga, tam našli na tisoče informacij o tem in onem iz sveta izobraževanja.

Jap, ravno o tem je bilo govora na konferenci Edid. Svet se je spremenil, in z njim se moramo spremeniti tudi mi.
Konferenca je bila posvečena šolstvu in spremembam ter predvsem prilagajanju, ki ga prinaša svet digitalizacije in poplava informacij. Flipped classroom je zadeva, za katero sem jaz in najbrž tudi precej ostalih udeležencev, slišala prvič, a baje obstaja že skoraj 20 let. Pravijo, da je potrebno učenje postaviti na glavo in se učiti, poslušati ali brati razlage doma, vaje in naloge pa delati v šoli.

Na to temo je na voljo tale zanimiv TED govor Salman Khan o izobraževanju

Sliši se sila enostavno, kajne? Pa ni tako!
Za učence že morda, težje pa gre to od rok učiteljem, ravnateljem in konec koncev vsem, ki smo števliko 1, 2 ali 3 na prvem mestu svoje starosti, žal že menjali s kakšno višjo.

Pred časom mi je sine poskušal razložiti absurd preprečevanja uporabe telefonov med poukom. Najbrž mi je po svoje poskušal razložiti ravno to, kar so predavali predavatelji na tej konferenci.
Razlagal mi je o učiteljih, ki naj bi bili sami ‘krivi’, da večina razreda visi na telefonih in igra igrice ter si pošilja SMSe. Dober učitelj je mentor in oseba, ki privleče pozornost učencev sam od sebe. Nič ne bo doseženo z glasnim vpitjem ravnateljev, staršev in učiteljev, da je učitelja TREBA poslušati. In prav nič ne pomaga, če vsem pri vhodu v šolo vzamejo vse moteče rekvizite, jih oblečejo v dolgočasne uniforme, jim po možnosti zvežejo roke, nataknejo ostroge in priklenejo k mizi. Zraven pa še zagrozijo z ukorom, zaradi katerega se vsakemu mulcu danes tresejo hlače (not), in omenijo, da bodo v šolo poklicali starše, ki več ali manj tudi ne vedo več kako bi ubogega otroka prepričali, da je učenje sveta stvar.

Mobilni telefoni, internet, Ipodi, Ipadi in bogvekajševse so realnost. In namesto, da se temu upiramo, se je treba temu prilagoditi. Jap, tako mi je takrat razlagal naš sine. Pa še to je dodal, da ne vidi težave v tem, da nekdo med predavanjem dolgočasnega profesorja, igra igrico. Naj jo, če le nima vključenega zvoka. Tako vsaj ostalih ne moti in če sam nima interesa do učenja, ga k temu ne bo pripravil ne učitelj, ne oče s kepo okrog ušes, še manj pa ravnatelj z ukrepom odvzema mobitelov.

Ja, ja, jasno, da naš ne bi poslušal matematike, četudi bi jo predavala brhka mladenka v mini krilu, globokem dekolteju in ob formulah izlivala žar in strastno ljubezen do tega predmeta. Ga matematika pač ne zanima in tam iščemo druge inovativne prijeme 😉 Bi pa zato poslušal vse o psihologiji, četudi bi jo poučeval sam papež … ok, ok, mislim, da je to pri našem najstniku še malce diskutabilno 😉 , a bistvo ki ga želim povedati, da je džabe mularijo zaklepati v razrede ali jim pred nos postavljati brhke predavateljice, če jih tematika ne zanima. V poplavi vseh informacij, ki jih imamo danes na voljo, bodo v naših glavah ostale le tiste, za katere se bomo strastno potegovali.

Kaj mi pomaga, če se za 5 dni naučim nekaj letnic, ki bi mi prinesle dobro oceno v redovalnici, če me ta stvar sploh ne zanima in bom 6. dan vse povezano s tem, v trenutku pozabila?!

In v čem je sploh še smisel našega šolanja?!
Kaj ni ‘stranka’ naš največji zaklad?! Torej je skrb za učenca bistvo prosvete? Torej bi morali za začetek iskati tiste skrite potenciale v vsakem od otrok? In jih potem spodbujati in nadgrajevati? In to najbrž tako, da pohvalimo vsak napredek, pomagamo priti do novih informacij in jih pomagati nadgrajevati? Šolski razred naj bi se postavil na glavo in učenci naj bi od učitelja za začetek procesa učenja dobili le usmeritev do predavanj, posnetkov z razlago ali zapisov o temi obravnavanja, jo obdelali zunaj razreda, si tako sami izbrali konkreten čas in kraj prebiranja prvih informacij (konec koncev danes tudi za odrasle ljudi propagiramo ‘delaj kjerkoli in kadarkoli’), nato pa v razredu naredili tisto, kar se je nekoč smatralo za domačo nalogo. Torej v skupini, z ostalimi sošolci in učiteljem, v razredu skozi odprto debato, vajo ali skupinsko nalogo, obdelali temo, ki so jo prej poslušali od tistih, ki znajo snov tudi odlično interpretirati. Zakaj le bi vsak učitelj moral biti tudi odličen govornik, ko pa nam tehnika danes omogoča, da ves svet postane en sam globalen razred, ki mu predavajo najboljši predavatelji sveta?!

Sliši se krasno in naša mladina že koraka v to smer, je pa težje spremeniti ustroj, ki močno in neomajno vozi v smer, ki je bila določena že za časa Cankarja. Le kako učitelju, ki se je pred 50 leti odločil za svoj poklic, ker je pričakoval, da bo leta in leta predaval tematiko, ki se jo je naučil takrat, tistemu učitelju, ki ni pričakoval, da bo kdajkoli moral obvladovati tudi psihologijo, krotiti krdelo nevzgojenih mulcev, kjer vsak gleda v nek svoj tehnološko napredni gadget, razložiti, da mora tik pred upokojitvijo, svoj način dela postaviti na glavo in postati ‘trener’?

In kako šolski menedžment še pred rednimi prevozi na Luno, pripraviti in naučiti, kako motivirati in razveseliti njihov učiteljski zbor k novim izobraževalnim pristopom?

Še sama ne vem kaj je bolje in kaj bolj prav. Če pomislim nase in namesto šole razišljam o službi, si želim takšno, kjer bodo moji potenciali zapaženi, kjer bom imela mentorja, ki me bo pri delu stalno spodbujal in vodil naprej, kjer bom lahko delala tudi od doma in to morda ob 1h ponoči, če s mi kdaj tako zahoče, kjer bom sproščala svojo kreativnost skozi naloge, ki bodo meni pisane na kožo in tako neustavljivo rasla in napredovala. Pa tudi pri izobraževanju si želim podobnih zadev in vem, da smo pri izobraževanju za starejše le korak od tega … konec koncev ravno pri nas uvajamo Zadružne šole, ki bodo temeljile ravno na teh dognanjih.

A še bolj želim takšno šolo tudi našim otrokom.

Pa vendar ne vem ali tudi pri tem ne gre za dva konca iste palice. Tisti lepi, svetleči se mi blešči v vsej svoji lepoti, ne vem pa kako temačen in turoben je tisti drugi. Gre vse v smer velikega brata, ki nas vse bolj nadzoruje, usmerja in pelje tja kamor želi le on?

Kakorkoli že, prihodnost je tukaj in treba se ji bo prilagoditi pa če nam je to všeč ali ne.

Ko bi le imeli angelčke!

Ko mi naš otrok razlaga o Poljanah in dogodkih v šoli in ko občasno prisluhnem še kakšnemu učitelju, se zamislim.

Vsak učitelj, še bolj pa starši in žal večinoma tudi jaz nisem kakšna izjema obkrožena s svetniškim sijem, bi najraje videli, da bi nas obkrožali ubogljivi, vedno motivirani, marljivi otroci, ki spoštujejo avtoriteto odraslih, ki z žarom v očeh poslušajo vsako učiteljevo ali starševsko besedo, ki redno hodijo v šolo, tam vneto poslušajo in ves čas pouka sodelujejo, cenijo že sam trud staršev in učiteljev (četudi rezultati tega truda niso najbolj očitni), redno delajo domače naloge in se sproti učijo, doma pa kar hlepijo po pomivanju posode, sesanju in celo likanju.

Temu bi tako ali tako sledile krasne ocene in otroci bi bili srečni, še raje bi hodili v šolo, doma se ne bi sploh več prepirali (saj bi zmanjkalo snovi za teženje) in svet bi postal ves lep in sončen. Jap, tudi mi smo kakšnih 5 minut sanjali o tem, a po sinovem vstopu v srednjo šolo (ali pa je to povezano s puberteto??) kaj hitro spoznali, da življenje res ni potica ai pa ima le ta naša izredno malo file in očitno tudi vzhajala ni kaj prida.

Zagovarjam filozofijo, da je za stanje, ki ga ima kriv oz. bolje rečeno odgovoren vsak sam zase in tako imamo z Jako vedno znova debate (in na srečo jih je še vedno pripravljen poslušati), da je sam kriv, da ima toliko zadev na kupu, da je sam kriv, da ima težave pri matematiki, da je sam kriv, da ga tisti učitelj ni želel poslušati itd., A kaj, ko to najbrž pomeni tudi, da sem sama kriva, da imam takšnega sina in da je najbrž tudi učiteljica sama kriva, da je nihče ne posluša in nihče ne dela domačih nalog… hmmmm … le kje se ta jara kača konča? Pa četudi spoznamo svojo krivdo in odgovornost, to še vedno en k*** pomaga pri trajni .. ah, kaj trajni, tudi trenutni, spremembi stanja. Niti pri Jaki samem, še manj pa spremembo splošnega stanja družbe, ki seveda vedno povratno vpliva na Jako nazaj.

Kdo in zakaj za vraga je ukinil OBVEZNOST pisanja domačih nalog?

Kdo in zakaj si je izmislil nivojsko učenje v višjih razredih osnovne šole?

Kdo in zakaj se je spomnil, da bi bili VSI testi in ustna preverjanja znanja vnaprej določena?

Čemu naj bi bila namenjena miljaužnkratna možnost popravljanja negativnih ocen?

In zakaj učitelj več nima možnosti, da učenca kakorkoli kaznuje … saj ni treba, da ga vleče za ušesa ali brca v tazadnjo, že kakšna »lepa«, debela in velika enica v redovalnici iz lepega vedenja, bi najbrž bila dovolj, da se vsaj malce popravi vzdušje v razredu?!

Vsi so čudni razen mene

Mislim, da imamo pri nas srečo, kajti z našim mulcem (najstnikom pač) imamo (še vedno) zelo odprt in prijateljski odnos (kljub občasnem starševskem »teženju«). In tako nam (še vedno 😉 ) pove marsikaj o tem kaj se dogaja v šoli.

Res sem vesela, vsakič ko si vzame čas, ko posediva in klepetava o dogodkih na njihovi šoli, saj s tem ne le da se zabavam in družim s svojim sinom, ampak tudi izvem kaj se mu dogaja, kakšno je naše šolstvo, kam gre naš podmladek in s tem ves naš svet.

Seveda je njegov pogled pristranski in njegov pogled izhaja iz njega samega in tako so učitelji velikokrat tečni, (pre)strogi, slabe volje, jih ne razumejo in nikoli oz. redko so prav oni – učenci krivi za učiteljevo slabo voljo, strogo ocenjevanje in tečnobo. Ja, ja, saj to še razumejo, da je včasih krivda tudi na strani učencev in da so nasploh težavni, a takrat ko se tehtnica prevesi na to stran, sami sebe raje izločijo iz te množice. Takrat so slabi le uni iz A-ja, ali pa uni iz zadnjih klopi, ali pa babnice, ki v razredu kar naprej klepetajo, ali pa le tisti, ki sedi zraven njega in ga boli zadnja plat …

Jap, pri slabih stvareh množico najraje delimo na delčke in sicer tako dolgo, dokler sami ne pridemo v množico unih »tadobrih«. Saj poznate tisto zgodbo; vsi so čudni razen tistih na severni polovici zemeljske poloble, pa še tam niso vsi ok. Samo tisti v Evropi. Pa še tam ne vsi, samo tisti v Sloveniji. …. Pa še tam ne vsi, le tisti, nad 40, pa še ti ne vsi … samo ženske … in to tiste z imenom Saša in tako naprej dokler ne pridem do svetnice »mene«. 🙂

Tako radi pašemo v množico Slovencev, ko kdo od naših pobira medalje. Vsi se trkamo po prsih, ko zmaga Tina Maze, a ko »nas« Finci obtožijo goljufij pri nakupu Patrije ali, ko dobijo Thalerja z roko v marmeladi, umikamo pogled in bi najraje prestopili v množico »nisam ja odavde«.

Naš sine npr. blazno rad in ponosno ponavlja, da je Poljanec. Še nisem uspela ugotoviti kaj bi to pomenilo?! Da tako veliko prešprica? Ima tako veliko težav pri matematiki? Hmja, imam še 3 leta (upam, da le 3 🙂 ) časa, da to pogruntam.

Učitelji takšni in drugačni

Najprej je spomladnsko gripozni virus potipal mene in me za tri neskončne dni zvlekel v posteljo, potem pa je v soboto zlezel še pod Jakovo kožo in nam tako ukradel tisti tako težko pričakovani sončno sprehajajoči in posedajoči vikend tam nekje ob morju.

Danes je spet delovni dan in jaz sem še rahlo kašljajoča odšla v službo, Jaka pa se je iz svoje sobe preselil na kavč pred televizor, si na desno postavil daljinca ter mobitel, se obložil z blazinami, na tla postavil veliko skodelico čaja, knjigo za sprostitev (Strastna zapravljivka), še eno knjigo za kaj pametnega prebrati1 (Moč pozitivnih besed), ob vznožje pa si je postavil še svoj notesnik in pripravljen je bil preživeti dan brez šole, družbe in staršev.

Ko sem se ob 6h vrnila domov, je bil čaj popit, sprostitvena knjiga nedotaknjena, “tapametna” pregledana in praktično prebrana, pizza pojedena, odprta pa celo šolska torba in na listu papirja celo nekaj izračunov iz njemu tako “priljubljene” (not) matematike, na njegovem blogu spisan nov prispevek na temo dobrih učiteljev, medtem, ko je že skoraj dokončana njegova raziskovalna naloga, ki jo piše na temo Nasilje v šolah.

Hmmmm. Zanimivo! Dan brez šole je pravzaprav izpadel odlično in morda celo bolj efektivno, kot če bi jih odsedel v šoli.

Zadnje čase se tako z Jako, kot tudi parimi prijatelji ter ostalimi starši kar pogosto pogovarjamo o šoli. V šoli ustvarjamo nov Vzgojni načrt. Ah, v bistvu … Tresla se zemlja, rodio se mrav …. veliko besed, ki pa realnega stanja, ki vlada po razredih in šolah ne bodo bistveno spremenile.

Saj je dobro, da so v ustvarjanje načrta vpleteni tako starši, kot učenci in seveda šolski delavci, vendar pa je za spremembe potrebno vse kaj več, kot na list papirja zapisati nekaj sklepov, odrediti nekaj kazni in določiti par nagrad. Predvsem več časa in ponovna obuditev povsem drugih človeških vrednot, ki pa jih ne bo obudil še tako dober in natančen vzgojni načrt.

Ob sestankovanjih me je zbodlo predvsem neskočno dolgo razpredanje o problematičnih učencih. Zaklepanje šole, da učenci ne bodo uhajali od pouka, kazni za zamujanje, kazni za neopravičeno izostajenje, kazen za tistega, ki nadleguje sošolce, kazen za tistega, ki ustrahuje, za tistega, ki moti pouk in še miljaužnt drugih prekrškov, ki jih počnejo ti neobrzdani otroci v tem cenjenem hramu znanja.

Občutek sem dobila, da so učenci, ki ne zamujajo, preklinjajo, izostajajo od pouka, ki se ne pretepajo in želijo v šolo hoditi le zaradi pridobivanja novih znanj, redka živalska vrsta …. žal nezaščitena.

Ker v razredu nisem bila že odkar sem prenehala žuliti šolske klopi, si vzdušja v modernem osnovnošolskem razredu nisem znala predstavljati, a mi ga je nazorno opisal moj sin. Baje ne obstaja (vsaj ne na njihovi šoli) niti en predmet ali učitelj, kjer bi učenci mirno sledili predavanju. Halo??!!

A vendar obstajajo učitelji, ki nekako poskrbijo, da jim lahko sledijo vsaj tisti učenci, ki v šoli ne želijo le zapravljati svojega časa. Haleluja, vsaj za takšne, čeprav se vedno bolj sprašujem, če ima otroka res sploh še smisel pošiljati v šolo ter biti na koncu zadovoljen z izkupičkom, ko za 6 ur posedanja in izpostavljanja možnemu nasilju, kakšni mesečno zagotovljeni brci in modrici, toliko in toliko popisanim zvezkom in potem naknadnega brcanja v rit in siljenju, da že razloženo snov predela znova doma … z možno dodatno ataalimamarazlago.

Gremo po vzporedni poti, ki smo jo nekako že prehodili v zdravstvu, ko se naročaš za pregled, ki naj bi se zgodil šele leta 2015, medtem, ko ti sestra v isti sapi razlaga, da si samoplačniško lahko pri istem zdravniku, v isti ordinaciji lahko na vrsti že naslednji teden?

Bomo kmalu imeli znotraj istih šol razrede, kjer se bodo smrkolini sredi ure pretepali, preklinjali in pošiljali učitelje v rodni kraj, medtem, ko bo taisti učitelj naslednjo uro v sosednjem prostoru zbral peščico tistih učencev, katerih starši so za šolanje svojega otroka odprli tošeljček in na tak način svojemu otroku zagotovili majhno in obvladljivo skupino otrok, ki jim učitelj tokrat že zaradi miru v razredu, deli svoje znanje z bistveno večjim veseljem in zagnanostjo?

Na koncu pa čeprav nevezano na ves dosedanji tekst, moram zapisati še nekaj na temo pohval.

Ob ustvarjanju novega vzgojnega načrta smo se nekateri starši in učitelji spotaknili ob inflacijo graj in ukrepov za omejevanje nasilja in kršenja šolskega reda ter prišli na plan z idejo o hvaljenju in nagrajevanju tistih, ki vsaj malo odstopajo v pozitivno smer. Padlo je nekaj idej in ker se šola imenuje po Jožetu Moškriču naj bi se za posebne dosežke podeljevali Joškoti …. ali pa se to sklanja Joški 🙂

Joški za učence, ki naredijo za skupnost več, kot je potrebno, Joški za starše in Joški tudi za učitelje.

Opa, tukaj se je pa zataknilo. Kdo bo učiteljem podeljeval Joške? Ravnateljica? Ne, ne, to pa ne, ona jih itak že štirmiljaužnkrat ocenjuje tako ali drugače. Učitelji med sabo? Ojoj prejoj! Učenci? Ne, oni pa tega ne znajo! In tako so učitelji sklenili, da ne želijo biti ocenjeni! Ja, ja, saj vem, da je govora le o pohvalah in ne o kritikah!

Ne in ne, so rekli učitelji! Nas ne bo nihče ocenjeval in nam delal krivico s tem, ko bodo stalno izpostavljeni le nekateri, ki si pohvale morda sploh ne zaslužijo.

OK, pa ne, bom pa samo jaz po svetu hodila z dvema zlatima joškoma.

  1. ja, ja, tako je rekel []

Liberalna mama

Baje sem liberalna mama, ki fura permesivno vzgojo.

Če bi našega Jako vprašali o tem, kakšna mama sem, bi sigurno rekel, da sem stroga, Crnkovič me je pred kakšnim letom nekako obsodil1, da sem liberalna, tudi politično bi se nekako postavila na bolj levo, kot desno stran, a še vedno ne vem natančno v kateri predal mam bi se dala.

Zadnjič mi prijatelj razlaga, kako sta med tednom televizija in računalnik pri njih doma prepovedna in v naslednji minuti že razlaga o svojem problematičnem sedemletniku, ki baje že kravžlja učiteljičine in še čigave živčke. Hmmmm, prepovedana?

Pri nas ni nič prepovedano. Niti kajenje, pretepanje ali preklinjanje ne, še manj pa bolj banalne zadeve, kot so gledanje televizije, določenih programov, igranje igric ali celo žvečenje čigumijev in podobne nebuloze.

In glej ga vragca; mi nimamo nikakršnih težav s pretepanjem, preklinjanjem, predolgim sedenjem pred televizijo, še manj pa z igranjem igric na računalniku. No, če smo odkriti imamo težave s tem, da se pri nas neradi učimo matematike oz. podobno neljubih predmetov, ki ne “laufajo” sami od sebe2. Težave imamo pri odhajanju v spalne prostore, saj je spanje nepotrebna izguba koristnega časa 🙂 Težave imamo pri premalo sodelovanja pri hišnih opravilih, a idealnih otrok pač ne moremo imeti, kajne?

Na razmišljanje o permesivni vzgoji, me je navedel post, ki ga je o učiteljih in nasilju v šoli zapisal naš Jaka. Ne gre mi v glavo, da učitelji ne morejo krotiti 25 mulcev, ki še niti dobro niso vstopili v puberteto. Pogovarjamo se o vzgojnih načrtih, kdo naj bi koga in zakaj kaznoval, kaj vse je prepovedano, kako umiriti tiste, ki so problematični, jaz pa imam vedno bolj občutek, da drvimo z vse večjo hitrostjo po napačni strani avtoceste. Tistemu učitelju, ki s svojo razlago in svojim odnosom, ne zna pridobiti pozornosti večine v razredu, ne pomaga miljaužnt predpisov, zakonov in vzgojnih načrtov. Permesiven, liberalen, glasen, konzervativen, dosledno zoprn ….. pa saj je vseeno, mulci so danes vse bolj bistri in težko jih je pretentati. Kmalu jim postane jasno, kdo je tisti, ki hodi le v službo in komu je mar zanje in za njihovo prihodnost.

In nov vzgojni načrt bo imel še več prepovedane televizije in še več prepovedanih igric … tako za učitelje, kot za učence ….. in seveda se bo tokrat smer otroškega obnašanja obrnila v drugo smer … japajade!

  1. no, vsaj kot kompliment se ni slišalo []
  2. jasno, da je tukaj množina uporabljena le kot mehčalec []