Kategorija: Rahlo poslovno

Objavljeno dne

Z grafologijo do pravih ljudi

pisavaTežko je izbrati pravega kandidata. Ko sem zadnjič bila že skoraj pri srečnem koncu, mi je prijateljica (ja, ne bom blefirala in nakladala, da sem se na podlagi tehtnega razmisleka odločila za takšno pomoč), ki se ukvarja z grafologijo, predlagala, da bi mi pregledala rokopis tistih najboljših, ki sem jih izbrala.

Ja, vem, da obvlada grafologijo, izdelala je moj profil in profil mojega sina – in ga zadela še bolj v bistvo, kot psihološki test tiste kadrovske agencije in to še preden sva se spoznali in postali prijateljici.

Tudi po njeni analizi moji osebnosti ustreza vodenje ekipe, le da me tokrat analiza ni omejila le na radio, ampak na katerokoli ekipo, kjer je pri delu potrebna dobra doza organizacije in kreativnosti. No, a ne bi sedaj o mojih kvalitetah in slabostih (jap, tudi te imam 😉 ) in se raje vrnimo na izbor mojih kandidatov. Do tistega trenutka sem o njenih analizah razmišljala kot o nečem kar najemajo velika podjetja, ki dobijo na stotine prošenj in jim ne preostane drugega kot, da jih pred razgovori prerešeta psiholog ali v njenem primeru grafolog. A tokratna izkušnja je moje razmišljanje ponovno zasukala povsem v novo smer.

Tri najboljše sem zaprosila naj mi izpolnijo obrazec, ki ga ima v ta namen pripravljenega Nena. Preprosto na brezčrtni list papirja, ki ga mora kandidat popisati v celoti, je vsak kandidat odgovori na tri vprašanja povezana z njegovimi predstavami o službi. Neni sicer ti odgovori ne povedo veliko, ona potrebuje predvsem čim več na roke zapisanega teksta, jaz pa lahko tudi na osnovi odgovorov sklepam, kakšne misli se skrivajo v glavah potencialnih kandidatov.

Ko sem rokopise odnesla do nje, se mi je od srca odvalil velik kamen. V tistem trenutku mi je bilo vseeno katerega mi izbere oz. opiše z najlepšimi pridevniki, pomembno je bilo le to, da me bo njena analiza razbremenila bremena odločanja. Odločala sem se namreč o potniku, ki bo od tam naprej vplival na skupno pot našega avtobusa.

Nena je zapise pregledala in mi svetovala: prvi je bil glede na lastnosti neustrezen, ostala dva pa precej podobna, a njune pozitivne lastnosti niso bile ravno tisto, kar sem iskala. Iskala sem hitrost, natančnost, organizacijske sposobnosti, nekonfliktnost, spoštovanje avtoritete ter dobre komunikacijske in diplomatske sposobnosti, zato mi varčnost, natančnost, vendar močna analitičnost in počasnost, občutek za ritem, oblastnost in voditeljske sposobnosti, niso kaj dosti pomenile.

Naši sosedje bi rekli, da so mi v tistem trenutku potonule sve laÄ‘e. Hmmm, le kaj narediti, če imaš na izbiro le dva kandidata za katere ti grafološka analiza pravi, da nimata ustreznih kvalitet?

Pa je na pomoč ponovno priskočila Nena in mi svetovala, da bova stvar ponovili in tokrat zadevo izpeljali tako, kot je prav – tako kot se to praviloma počne. “Avtobus” naj bi še vedno stal na postaji in “šofer” bi ponovno “vpil”, da išče nove potnike, a tokrat naj bi kandidati svoje prošnje pošiljali najprej k Neni. Nena bi rokopise najprej prerešetala in izpostavila le tiste, kjer se bi se iz pisave opazilo tistih nekaj lastnosti, ki jih je naš kandidat potreboval. In le tiste sem povabila na razgovor in med njimi izbirala svojega kandidata.

Prispelo je kakšnih 20 prošenj in kandidati so morali odgovarjati na tri preprosta vprašanja in jih zapisati v rokopisu.

Kar nekaj zapisov je prišlo zapisanih s popravki – saj veste, ko zapišeš besedo, ki je napačna, jo prečrtaš in ob tem napišeš novo – pravilno. Halo?! V prošnji za službo, kjer pišeš odgovore na vprašanja v domačem okolju in pišeš odgovore, ki ti bodo pomagali pri pridobivanju službe boš ja parkrat vrgel packarijo v koš za smeti in napisal nekaj kar te bo pokazalo v lepi luči?!! Tega preprosto ne razumem!

Eden od kandidatov je na vprašanje o delavnem okolju, ki si ga želi zasanjal o svoji lastni pisarni, svetlobi, ki pada pod pravim kotom itd. Å e dobro, da si ni zaželel (no, morda si je, a je vsaj to zadržal zase) osebnega asistenta in šoferja. Saj ne rečem, da so naši pogoji v nasprotju s tem, a žal ravno lastne pisarne naš novi član ekipe ne bo imel, pa tudi na kot svetlobe, ki pada na mizo, ki je na voljo, ne morem ravno vplivati. Temu, ki pa sanja o takšnih pogojih pa svetujem, da kar ostane doma in še naprej prijavljen na zavodu za zaposlovanje. Tam ima gotovo idealne pogoje 😉 !

No, kljub temu, da me je pri nekaterih prošnjah močno bolela glava, sem vse odnesla k Neni. Moram povedati, da razen rokopisov, prečrtanih popravkov in nekaterih strašanskih veleumnih idej o tem kaj naj jim bodoča služba nudi, Nena ni videla. CVji so ostali pri meni tako v prvem, kot drugem primeru. Ni vedela ali oseba prihaja k nam preko mojih prijateljskih navez, ali jo poznam, ali ne ali je k nam napotena preko zavoda za zaposlovanje in je že nekaj let brez službe, ali pa je le željna novih izzivov in želi menjati službo. Na hitro je izločila vse tiste, ki na prvo oko izgledajo neustrezni in kar bi bilo nekompatibilno z mojo osebnostjo ter mi predočila 5 najbolj ustreznih. V naslednjih dneh mi je zanje naredila podrobnejšo analizo in mi za vsakega od njih poslala ustrezen opis njegovih osebnih lastnosti.

Takole približno je izgledalo;

Kandidat št. 1;

–          Izraža potrebo po dokazovanju

–          Varčen

–          Vztrajen,

–          Komunikativen, diplomatski,

–          Iskren,

–          Ima organizacijske sposobnosti

–          Uravnotežene energije – zelo cool (ja, takole mi je napisala J)

–          Lojalen

–          sam o sebi piše, da je perfekcionist, pisava pa pravi, da ni, vendar je vseeno natančen

–          konflikten, vendar bo zadržal zase, ker ima rad ljudi in jih ne želi prizadeti

–

Kandidat št.2;

–          analitičen

–          Zelo varčen (to jaz pri svojem možu imenujem škrt J)

–          Sposoben organizacije

–          Ne prenese kritike

–          Vztrajen,

–          Komunikativen

–          Hiter

–          Razdražljiv

–          Literarno sposoben

–          Diplomatski

–          Ima močno voljo

–          Skromen

–          Uklonljiv

Tem zapisom je sledil še primerjalni graf, kjer sem lahko primerjala lastnosti vseh najustreznejših kandidatov.

Razgovorov sem se lotila sistematsko od najustreznejšega navzdol. Zadovoljna sem bila že pri prvem, a le zaradi želje po izbiri opravila pogovor še z naslednjima dvema. Vsi ustrezni, vsi krasni in zanimivi in o pravem kandidatu so odločale le še podrobnosti glede ostalih pogojev, ki naj bi zadovoljevali tako nas, kot kandidata.

Pogovorili smo se z vsemi tremi, našli ustrezen dogovor s kandidatko, ki že veselo dela v naši ekipi.

Naslednjič izbiram kandidate le še preko grafološke anlize!

Objavljeno dne

Izbrati pravega kandidata

Pri izbiri kadrov sem se lotevala že vse mogočih načinov od tistega, ko smo v časopisu objavili lepo zveneči oglas in čakali na pisma z življenjepisi in nato najboljših 10-20 povabili na kratek razgovor in nato še najboljše 3 na daljšega. Pa potem tistega z aktiviranjem prijateljev, pa preko študentskega servisa in uvajalnim testiranjem boljših študentov. Pa preko zavoda za zaposlovanje in celo preko agencije za iskanje kadrov. Do nedavnega sem prisegala na agencijo, saj si sama nisem želela ponovnega zapravljanja časa s spoznavanjem množice ljudi, kjer bom večino videla le tistih nekaj minut razgovora in nikoli več. Agencija je v svojem naboru izbrala tiste, ki naj bi ustrezali mojim predstavam o idealnem kandidatu in name napotila le par najustreznejših. Vse lepo in prav dokler nisem sama enkrat naključno (neko brezplačno darilo) opravila psiholoških testov pri eni večjih kadrovskih agencij. Zadeli so me v nulo in mi napisali, da je moja idealna zaposlitev v podjetju, ki se ukvarja z organizacijo dogodkov (halo?! Le kdo bi si mislil, da že imam sanjsko službo 🙂 ) ali pa vodenje ekipe na radiu (ne vem zakaj je radio tisti medij, ki mi bolj ustreza kot televizija 🙂  – a morda sem ravno takrat imela kak mazoljček na nosu). A pri eni točki je analiza brcnila v temo kolikor se le da. Baje se ne maram učiti novih stvari. Hmmmm – ne vem po katerem navzkrižnem spraševanju so prišli do tega in kakšna merila imajo pri merjenju želje po učenju. Moj vsakič, ko se vpišem na nov tečaj tujega jezika ali kakšno šolo retorike, PRa ali marketinga, zavija z očmi, da bi pa zdaj bila pa res lahko že zadovoljna z osvojenim znanjem in počasi v prostem času začela samo še nabirati gobe in hoditi na Å marno – skratka nekaj, kar ga ne bo spet udarilo po žepu 😉 .

Lastna izkušnja mi je dala misliti, da morda pa agencija le preskakuje sladkorče kot sem jaz 🙂 in zadnjega iskanja kadrov sem se zopet lotila sama. Tokrat sem uporabila kombinacijo vseh izkušenj in poti, ki jih nudi moderna doba. Vključila sem prijatelje, FB, Twitter, zavod za zaposlovanje, vprašala ljudi, ki jih sploh nisem poznala in v kratkem se je nabral lep nabor pošte.

Jah, kaj naj rečem, pošte že, a nekako sem eno za drugo zlagala na stran.

Prvo pismo je na nekaj straneh strnjenega besedila nekdo poln sebe opisoval koliko faksov ima narejenih, kako oh in sploh je in kako smo lahko le srečni, da ga je zavod za zaposlovanje (kjer mimogrede vedri že nekaj let) poklical in poprosil, da deli svoje izkušnje tudi z nami. NAKA

Naslednji je v predmet zapisal: prijava na katerokoli delovno mesto. Katerokoli? Hmmm, jasno sem povedala, da iščem organizatorja dogodkov in če to ni bilo jasno, naj se človek pozanima preden pošlje “splošno” ponudbo. NAKA

Nekdo je v naziv podjetja napisal WORK NET. Naše podjetje se s polnim imenom naziva Network Twentyone marketing in izobraževanje d.o.o. ali pa v skrajšani obliki N-21 d.o.o. NAKA

Pa slovnične napake (takšnih, ki so samozadovoljni z na hitro spisanim CVjem, kjer kar mrgoli zelo očitnih napak – npr. napačna uporaba predloga s/z ali h/k, je veliko) ali pa zapakirano v službeno kuverto podjetja mame ali ata (sklepam, da je bila to edina primerna kuverta, ki jo je kandidat našel doma J). NAKA, NAKA,NAKA.

Sem po prvi selekciji le našla nekaj kandidatov, ki sem jih povabila na razgovor. Ja, tam je bilo zanimivo odviti prvi zavoj paketa, ki so ga vsaj tisti na razgovor povabljeni kandidati sprva uspešno zavili.

Vabila sem jih resda le na osnovi njihovega pisnega izdelka, a nekako si ne bi mogla odpustiti, če ne bi pred razgovorom pregledala kaj o njih pravi svetovni splet. Nekako so mi najljubši tisti, ki jih splet sicer zazna, a o njih ne pove kaj dosti. Pomeni, da obvladujejo nove tehnologije in to v zreli meri, ki ščiti njihove zasebne podatke – ali pa konec koncev o njih ni kaj prida slabega ali zgolj rumenega izvedeti. A na spletu se kdaj pa kdaj le znajde tudi kakšna stvar, ki bodočega delodajalca ne bo preveč očarala. Eden od kandidatov za razgovor se je npr. nahajal na desetinah fotografij v objemu teh ali onih deklet – malo na levo koleno, malo na desno, pusa tu, pusa tam – v vsaki roki dve pivci – roke v zrak “žuramo ga žuramo”. Hmmmm –

A sem povabila tudi takšne z žgečkljivo ali sporno vsebino na spletu. Zanimivo, da je ravno ta kandidat na razgovoru povedal, da je popoln abstinent in alkohola sploh ne pije. In verjela sem mu. In fotografije? Zabava mladih ljudi pač – pivca pa je prinašal prijateljem, ki so ga ob tem slikali.  Ja, ko pogledaš s temi očmi, je stvar popolnoma drugačna, kajne?

Pokazalo se je, da tisti, ki jih ni bilo na spletu tudi nimajo tovrstnih izkušenj in znanja tudi po poslovni plati in hmja – jaz pa vseeno potrebujem ljudi, ki za nalaganje fotografije na splet ne potrebujejo posebnega tečaja.

Nekateri so na razgovor prišli tresoči in preznojeni. Žal, tudi te sem izključila. Sramežljivost in trema je lepa čednost pri prvih osvajanjih mladih deklet, pri koordinatorju za dogodke pa ta lastnost nima kaj iskati.

Tisti, ki kritizira svojega prejšnjega delodajalca tudi leti med tiste v predalu “NE”

Pa tisti, ki zamuja na razgovor tudi – pa najsi ima še tako dober razlog.

Ostala mi je peščica takšnih, ki so uspešno zlezli skozi rešeto dobro zapisane prošnje in prav tako na prvem razgovoru niso delali večjih napak. Impresioniral me je kandidat, ki je ves čas razgovora pisal zapiske. Waw, to pa je nekaj kar že nekaj let precej neuspešno poskušam navaditi svoje zaposlene! Priti k meni in si med tem, ko jaz že tretjič nakladam eno in isto (ker pač že 4x ni bilo narejeno), pisati zapiske, je nekaj, kar me popolnoma očara. A kolegica, ki je kasneje poslušala moje razloge za navdušenje na enim ali drugim, mi je streznila glavo, češ to je le floskula. Tip se je nekje naučil, da je treba ‘blefirati’ in je pisal sto in eno neumnost. Le kaj si je treba napisati na razgovoru za službo, mi je rekla. Tisti podatek o plači in dopustu si itak na pamet zapomniš oz. ga tako ali tako dobiš ponovno zapisanega v pogodbi, vse drugo pa je stvar sproščenega pogovora med dvema strankama, kjer ena nudi, druga pa išče delo. Jap, prav ima, čustveno sem bila zavedena.

Objavljeno dne

Vse je za nekaj dobro!

Vse je za nekaj dobro. Pravijo tako. In jaz vedno bolj verjamem v to.
Nikoli ne vem kje začeti, kje je začetek zgodbe in kdaj se je zgodilo tisto dobro, kar je vplivalo na tisto drugo manj dobro, kar je potem povzročilo ono krasno in kar je vodilo v tisto precej manj dobro, a vseeno dobro že zato, ker je vse za nekaj dobro.

Pa naj začnem s tistim manj dobrim, ko so me lastniki podjetja poklicali in z menoj predebatirali trenutno finančno stanje podjetja, ki ga vodim.  Jap, stroški so previsoki in potrebno bo ukrepati. Pa za vsak slučaj so mi namignili, če sama ne bi ugotovila, da se da največ narediti na področju stroška plač.
Kaj je bilo v tem dobrega? Ne bi vedela, vsaj takrat tega nisem videla v tej luči in tako lila bridke solze vso pot do Brnika, kjer smo malo za tem imeli srečanje našega Rotary kluba. Najbrž so tudi solze dobre, za nekaj že -, čeprav se sedaj ne spomnim prav nobene pozitivne stvari. Vem le, da so mi od tega ponavadi ostale le malce nabrekle oči in rdeč smrkav nos. No ja, morda pa je bil rdečica in zabuhlost tista, ki je pripomogla k takšnemu razvoju dogodkov, saj so klubski prijatelji opazili mojo žalost in mi takoj pristopili v pomoč s 100 in enim nasvetom. Pomagalo je, saj sem se takoj za tem lotila izziva (ja, saj veste v ameriških podjetjih ni težav, so le izzivi 😉 ) kot zunanji svetovalec. Kot nevpleteni “zunanji svetovalec” sem se vrgla v skrbno analizo stroškov in tako nekaj burnih tednov premetavala številke in osebe, kot da ne bi v tem okolju preživela lepih in tudi kakšnih manj lepih 14 let. Par 100€ se da prihraniti tukaj, par tam, na koncu pa še razpoloviti ekipo in odpustiti nekaj prijetnih ljudi (konec koncev sem jih nekaj let nazaj skrbno izbrala in so bili vsi do zadnjega krasni) – ampak izbrati je bilo potrebno tiste tanarbolše , jih obdržati, tistim manj pa na dostojen način povedati, da se naše sodelovanje prekinja.
Na ta razgovor sem se pripravljala kar nekaj dni, si v tem času temeljito popravila prebavo (ironija, saj razumete, kajne?) in na koncu stojično in zadovoljivo opravila razgovore o odpuščanju. Bilo je podobno piku injekcije v osnovnošolskih časih. Strah, trepet, – Tisti dan kar nekajkrat obiščeš toaletne prostore, se s sošolci postaviš v vrsto, čakaš, tresejo se ti hlače, nato pomoliš roko, zamižiš, pik – in vse je mimo. Ravno tako je minil tisti dan in po “piku” sem ponovno mirno zadihala in živela v veri, da bo od tam naprej vse lepo in krasno – princ in princeska se zaljubita, poročita in živita srečno do konca svojih dni. Ne, ne, ni bilo tako! Tokratno dobro se je kmalu spet obrnilo v manj dobro, tisti, ki so odšli so me manj ali bolj gledali po strani, nekateri so vame morda zabijali wodoo, tistim, ki so ostali pa se je od srca najprej odvalil velik in težek kamen, v naslednjem trenutku pa so se v misli prikradli stric strah, teta jeza in njihov stalno spremljajoči sosed dvom. In ko vse skupaj zapakiraš v paket spominov na stare “dobre” čase (itak so vedno dobri, nihče nikoli ne reče stari slabi časi), dobiš spet tisto manj dobro – ki pa baje spet pelje v dobro.
No, nekako se to mrakobno obdobje še kar vleče in vleče in da bi zares začela verjeti v zakon življenja, ki vedno prinaša nekaj dobrega, me je usekalo še zdravje. No, a pustimo to, ker ne vpliva na potek zgodbe. Morda le v toliko, da sem v tem obdobju končno začela verjeti, da je vse za nekaj dobro in da ima vsaka dobra stvar svojo slabo protiutež in obratno.
Ko sem se odločala – no, ko se je moj alter ego – zunanji svetovalec odločal, koga od meni drage ekipe obdržati, so po papirju švigala imena, ocene, pomisleki, argumenti. Sem in tja in še enkrat pa še enkrat. Odločale so malenkosti (pa te tako ali tako vedno odločajo) in nekatere ljudi sem obdržala zaradi dobrega poznavanja področja dela, druge zaradi njihove vztrajnosti in dobrih delovnih navad, tretje zaradi naključnega spleta okoliščin, – vse skupaj pa tako ali tako ni enostavno, saj se osebne lastnosti, kemija in ostale okoliščine neprestano prepletajo in otežujejo že tako težavne odločitve. A že mora biti tako – saj je baje vse za nekaj dobro.
Med ocenjevanjem in razmišljanjem je bil umeščen tudi pomislek, da se zna pri eni od kolegic v bližnji prihodnosti zgoditi nosečnost in tuhtanje o prihodnjih izziv ter opcijah nadomeščanja, je dokončno pripomoglo k odločitvi kdo bodo člani ekipe.
Odločila sem se, kakor sem se pač najbolje znala in pri skorajšnji objavi nosečnosti v našem malem timu, bi si skoraj kupila čarovniško metlo. Aha, torej je bila odločitev dobra?
Jah, dan pred porodom tiste na porodniškem dopustu, je kolegica, ki naj bi jo nadomeščala, povedala, da so pred njo novi izzivi in da nas zapušča.
Ups, še dobro, da si nisem kupila čarovniške metle. Gotovo ne bi delovala in se z njo ne bi niti za meter dvignila od tal.
Naj kličem nazaj tiste, ki sem jih pred časom odslovila? Skušnjava je bila velika, a imajo prav tisti, ki pravijo, da je treba korakati naprej in se čim manj ozirati v preteklost. Å e bolj pa imajo prav tisti, ki pravijo, da je vse za nekaj dobro.
Ok, torej bomo iskali novega člana ekipe. Super, krasno, to je zagotovo dobro, saj bo novi član sigurno prinesel nov duh v naše prostore, potresel naše trdoglave glave, ki so še vedno polne spominov na preteklost in nam dal novega zaleta.
Polna optimizma sem se lotila iskanja novega člana naše sanjske ekipe – jap, tako smo si včasih rekli – oh, spet tuhtam o starih dobrih (pa najbrž tudi manj dobrih ? ) časih – in razmišljala o mladem nadebudnem diplomantu, polnem energije in volje do dela. Bojda jih imamo celo goro, takšnih, ki končajo družboslovne fakultete zatem pa brezciljno iščejo svojo prvo zaposlitev.
Ne, ne bomo krpali s študentskim delom, dali bomo možnost mlademu človeku, ga zaposlili za obdobje enega leta in mu na ta način omogoči lažji start v njegovi poslovni karieri! Ja, tako sem si zamislila in verjela, da se bo na moji mizi takoj, ko bom o tem obvestila nekaj svojih mladih prijateljev, znašlo na stotine življenjepisov, na razgovoru pa se bo trlo mladih ljudi, ki želijo delati.
Ne iščem posebnih znanj, saj bomo človeka sami naučili, tudi smer ali stopnja izobrazbe mi ni pomembna, velik poudarek pa dam na osebnosti in volji do dela. Hmja, ne vem kaj naj rečem, a med naborom mladih, ki so se te dni posedali pred mojo pisalno mizo, me nihče ni prav posebej navdušil. Nekdo v CV, ki ga lahko da 200x pregledati, lektorirati, prevajati, preverjati in kaj vem kaj še,  vpiše ime meseca  z veliko začetnico,  vejico pa postavi neposredno pred besedo “in”. Halo?! In to nekdo, ki je diplomiral?
Drugi pride na razgovor s 45 minutno zamudo. Baje ni našel naše pisarne. Ohja, verjamem, Koprska se res razprostira po več  vzporednih ulicah, ampak oprostite -. pred razgovorom se je treba malce bolj potruditi!
Tretji je preznojen tako, da je potrebno še nekaj časa zračiti, četrta pride z dekoltejem do popka, peta se pojavi na razgovoru brez, da bi na povabilo po mailu sploh odgovorila (kjer mimogrede piše, da naj termin potrdi), naslednja na veliko kritizira delo pri svojem zadnjem delodajalcu, naslednji po drugem krogu razgovora ne odgovarja na maile niti telefonske klice in ko končno izberem 3 najboljše, mi grafološka analiza pove, da nihče nima osebnostnih lastnosti, ki bi jih oseba na tem delovnem mestu potrebovala.
Kaj naj rečem? Žalostna sem. Poklapana. Kaj naj zdaj? Kličem tiste, ki sem jim že sporočila, da ne ustrezajo? Naj morda spregledam par slovničnih napak? Morda pa je tisti preznojeni imel le veliko tremo in malce slabši dan? Kaj pa če se je tisti z veliko zamudo zgodila le ena velika nesramna nesreča? Naj grem spet nazaj ali pa gremo s polno paro naprej?
Naprej, naprej, s tolažbo, da je vse za nekaj dobro. Poiščimo torej tistega pravega kaveljca, ki ima v sebi dovolj kreativnosti, da zna tudi sam (vsaj miselno) oblikovati lep letak, ki ima dovolj samostojnosti, da se upa pokukati v svet brez mentorja, ki mu obraz obkroža nasmeh, ki spoštuje avtoriteto, tistega, ki se hitro odloča, ki ima organizacijske sposobnosti, občutek za delo v ekipi, ni zamerljiv, rad pomaga in se ne boji drugih ljudi, se ne boji dela, obvlada pisno in ustno komunicirati v angleščini in hrvaščini, predvsem pa zna lepo in pravilno pisati v slovenskem jeziku.
Ni se mi izšlo in nikogar nisem izbrala do datuma, ko naj  naš novi član lahko prišel na ogled našega večjega projekta, ki bi ga v prihodnosti moral organizirati sam. Sem malce jezna sama nase, a kot pravijo, vse je za nekaj dobro. Tudi to bo. Sem globoko prepričana.

Objavljeno dne

Za vse firbce

Prejšnjič sem preskočila pomemben delček svoje šopkaste dogodivščine.

Mudilo se mi je v službo, imela sem še toliko za povedati, zgodba pa se ni in ni hotela razplesti v lep in romantičen konec. V tem grmu tudi tiči edini zajec, da sem vas pustila tako dolgo trpeti in ugibati.

Torej film zavrtimo malce nazaj … tja k omizju, ko medtem, ko moj mrko gleda in nekaj mrmra, jaz rdečelična in močno udarjajočega srca s svojimi kolegicami glasno ugibam, kdo vse pozna številko mojega mobilca, ve kje delam in ve, da ni za tvegati in dostavljalcu šopkov dovoliti, da brez vnaprejšnjega preverjanja moje lokacije, šopek kar dostavi. Hihitajoče smo jih naštele lepo število, a pri vsakem kaj hitro odmahnile z roko, ko smo v izbor vključile tudi kriterij okusa, saj v cvetličarno Lovšin res ne zaide vsak “Lojze”, predvsem pa smo obupale, ko smo na vse to dodale še vprašanje o galantnosti in pozornosti. Ne, ne, TAKÅ NIH danes res ne delajo več! Vsaj v konfekcijskih količinah ne!

Ko smo izčrpale ves nabor, smo spontano ponovno začeli udrihati po današnjih manirah, na plan povlekli tisto najbrž že precej kolcajočo gospo, ki stalno zamuja, na listo kolcajočih in morda že rigajočih primerkov dodali gospoda, ki nas pokliče le, ko nas lahko pošlje v materino deželo, pa tiste primerke, ki mislijo, da je nasmeh kot grd gnojni mazolj, ki bo počil, če se bo preveč razširil po lastnikovem obrazu.

Moj še vedno mrko gledajoči mož (a stavim, da zato, ker je v mislih že štel cekine, ki jih bo moral v prihodnosti odšteti, da bo v mojih očeh vsaj približno dosegel šarm skrivnostnega pošiljatelja cvetja) je nekaj pripomnil na temo zahvaljevanja in površnosti teh ali onih primerkov in kot naročeno mu je pod roke prišel “stric” – poslovni partner, ki smo mu prejšnji dan uslužno nakazali sicer pripadajoče mu denarčke, ki bi se po pogodbi sodeč, lahko še nekaj dni medili na našem računu.

“No, se ti je ON zahvalil?!” je pompozno oznanil in že mislil, da je našel nekaj na kar se bo obešal še nekaj naslednjih dni in mi tako vztrajno dokazoval, da sem pred več kot 20 leti, v zadnjem trenutku le ujela edini primerek moškega osebka sebi primernih let, ki sicer ni edinstveni dar narave, a vseeno močno nad povprečjem ostalega nepozornega moškega sveta, ki me obkroža.

“Ni, a ne?!”

“Veš, kaj, ON pa na zahvalo ne pozabi! Resda tole vnaprejšnje plačilo ni bilo nekaj ob čemer smo zašvicaLLi fuLL, a vem, da ON nikoli ne pozabi na zahv… Ej, punce imamo ga, šarmerja !….”

Seveda, kako mi ni padlo na pamet že prej?! Å opek ni od moža, trenerja, vrtnarja ali ljubimca …. za tem stoji povsem preprosta in prav nič romantično zaljubljena zgodba, a vseeno vredna utrinka solz iz kotičkov oči mojih romantičnih bralcev.

Å opek je bil poslan, kot zahvala za uslugo. Zahvala za preprosto uslugo pri kateri se navadno pogajam za posebne poslovne pogoje. A nekaterim ljudem usluge naredimo z veseljem, brez pričakovanj, brez pogajanj …nekateri ljudje nas preprosto prepričajo s svojim načinom sodelovanja, odnosa. Tudi tokrat bi bil dovolj preprosti “Hvala”.

In jaz sem mislila, da o poslu vem že veliko?! Kako preprosta gesta, ki ne omehča kolen le takšni dami v letih, kot sem jaz, pustila je vtis na celotnem osebju. Tudi moj se je zamisli, čeprav je še ves dan nekaj mrmral in brundal.1 Jaz, kot vseh trikov vajena starejša dama, bom seveda naslednjič pri poslu s tem istim gospodom trdno stala na svojih nogah in se za vnaprejšnje plačilo močno pogajala2 a lahko si mislite, kako se bodo v bodoče s takšnim šarmerjem pogovarjala naša dekleta 😉 !

Poslovneži, učite se! 😉

Samo, da ne bom od sedaj naprej same šopke dobivala 🙂 !

  1. malo pretiravam, saj veste, kajne 🙂 [↩]
  2. morte misl’t [↩]
Objavljeno dne

Ko te mečejo iz stanovanja!

Danes grem na poslovno pot. O suhoparnih poslovnih zadevah (če verjamete, da znam)) pišem raje tukaj, tukaj na tej strani pa bom opisala vse tiste pikantne podrobnosti, kot jih o poslovnih potovanjih znamo povedati le ženske.

Torej pojdimo slabih 15 let nazaj …. mogoče pa dobrih 15 let … mah, saj za razvoj zgodbe to sploh ni pomembno. Pomembno pa je, da sem bila takrat (še) zelo mlada, poslovno neizkušena, prijazna deklina, ki sta jo prijazna sodelavca vzela s seboj na sejem v Hannover.

Bili smo mlado, majhno računalniško podjetje in tistega leta smo se odločili, da bomo na računalniškem sejmu v Hannovru tudi razstavljali. Ne vem točno, kakšno je bilo ozadje zgodbe … kao imeli smo podružnico odprto tudi v Ameriki, Američani pa so takrat ponudili njihovim1 majhnim podjetjem, da se na CEBITu s svojo ponudbo pokažejo v nekakšni skupinski luči. OK, to so dolgočasne podrobnosti, bolj za tale moj drugi blog.

Nismo imeli ravno veliko budgeta …. ali pa ga nismo hoteli imeti 😉 … in tako v Hannover seveda nismo leteli z letalom in nismo imeli ravno rezerviranega lux hotela z jacuzzijem v istem nadstropju 🙂

Vse tri je v avto naložil naš šef, tam pa so nam rezervirali namestitve pri družinah. Ne, nismo se odšli učit tujega jezika, ampak tako je pač takrat to potekalo.

Saj ne vem, morda pa je bila kolegica, ki je naredila rezervacijo pač ljubosumna2, ker je ostala doma in se odločila, da se nam tako maščuje.

Kolegu Janetu in šefu Robertu je rezervirala sobo pri eni družini, meni pa pri drugi, vse skupaj pa je vodila nekakšna agencija za izmenjavo “takšnih malce bolj ostarelih in okravatanih študentov”.

Skratka, pripeljali smo se v Hannover, poiskali agencijo, gospod nam je razložil kje sta lokaciji in odpeljali smo se proti našim začasnim domovom. Da ne bo pomote, moja družina ni bila v drugem nadstropju istega bloka, kot družina mojih kolegov. Ne, ne! Moje stanovanje je bila prikupna garsonjera v nekem blokovskem naselju na obrobju Hannovra, njuno stanovanje pa je bila le spalnica iz katere so se začasno umaknili prebivalci tega stanovanja, nekje na pooooovsem drugem koncu mesta.

Ste bili pozorni na besede, ki sem jih uporabila za opis stanovanj? In ugotovili, da sta imela moja sodelavca na razpolago le SPALNICO, medtem ko so vsi ostali člani družine še vedno živeli z njima in se le začasno preselili v dnevno sobo?

Nosovi pa so jima padli do tal, ko so jima razložili, da se pri njih lahko ljudje tuširajo le do desete ure zvečer. Ja, ja, na lepem razvitem Zahodu, smo bili!

Tudi pri meni so veljala najbrž podobna pravila, a jaz svoje “mame in ata” vsaj nisem imela stalno za vratom. Moja gostiteljica je bila neka makedonska težkokategorna matrona. No, dekle je bilo staro komaj kaj več, kot 20 let, a očitno vajena vajena vseh čudnih balkanskih pripetij, me je s svojih 190cm višine in vsaj 100kg mase že pri predaji ključa, gledala precej sumnjičavo, češ kaj počne takšno mlado dekle v družbi dveh kravatarjev. Sumljivo, sumljivo! Sigurno teh 1000 kilometrov niso opravili kar tako, zaradi posla. Tukaj se obeta razvrat, droga, seks in kaj vem kaj še vse …. si je mislila in mi takoj zabičala, da ne bi v njenem stanovanju počela kaj prepovedanega … kar koli je že mislila s tem.

Moja dva sta me ljubosumno odložila v moji lični garsonjerici in mi obljubila, da me naslednje jutro pobereta pred blokom ter odpeljeta na sejem.

Kot pridna ženska kolegica sem ju vsako jutro povabila v svoj začasni domek na kratek klepet in jima postregla s pravkar pripravljeno kavico. Ko smo kavo popili, sem vse tri (pomembno!) šalice odložila v korito in odbrzeli smo na delo. Kot razstavljalci smo na sejmu dan za dnem viseli od jutra do sutra, kot pravi smrklji iz nosa, zvečer pa odšli na kakšno večerjo s kakšnimi poslovnimi partnerji. V naše domove smo prihajali ob 11h, 12h ali še kasneje in moja vrla dva kolega sta po nekaj smrdečih (sklepam) in ljubečih (no, najbrž ne … ampak lepo se bere) premetavanjih po skupni zakonski postelji (to pa vem in bom razložila kasneje) prišla do sklepa, da je potrebno najti drugačno rešitev. In kaj bi drugega, kot da sta svojo kolegico poprosila, da si že zjutraj od doma odneseta svoji toaletni torbici ter se ob tem, ko odložita mene, za nekaj minut pomudita v moji kopalnici, se lepo umijeta, stuširata, preoblečeta v trenirke in čista ter dišeča nato odpravita k svoji družini, ki ne dovoli nočnega umivanja.

Hmja, zakaj pa ne, sem si mislila, sploh če se bo moja prijaznost kdaj poznala tudi na plačilni listi 😉

In ravno tisti prvi večer, ko smo sklenili uresničiti naš “podli” načrt, se je vzporedno v glavi moje gostiteljice pletla zgodba, ki jo je skovala na osnovi treh umazanih skodelic, ki so se v koritu pojavljale dan za dnem. Ona je namreč vsak dan prišla v stanovanje ter mi napolnila hladilnik z jogurti in sadjem (tako je bilo namreč dogovorjeno v aranžmaju) … pravi bed and breakfast 🙂 in se najbrž čudila čemu jaz osamljeno dekle potrebujem tri enake skodelice ter tri enake žličke. Palčki morda?

Ta večer je sklenila zadevi priti do dna in ob polnoči se je pripeljala do stanovanja in si zadevo želela ogledati pobliže.

Zdaj pa zaprite oči in si predstavljajte koplnico, kjer ni tuš kabine. Je le banja, brez zavese ali kakšnega pleksi stekla, ki bi … ma, saj si predstavljate, kajne?

Jaz sem prednost za tuširanje seveda dala svojim kolegom. Povsem oblečena (to je pomemben podatek 🙂 ) … celo napol zakravatana, kot se spodobi biti na sejmu, sem v dnevni sobi … oz. v sobi … kajti stanovanje je bilo …no, ena soba .. garsonjera, sedela in se pogovarjala s kolegom, ki je tuširanje že opravil. Imel je mokre lase, na sebi pa trenirko, medtem, ko se je drugi še tuširal.

Na vratih pozvoni. Ob takšni uri? Vsi, ki me poznajo in vedo kje sem, so v tem trenutku tukaj, z mano??!! Začudena in malce prestrašena le odprem in nekdo, nekaj … kot grom na 190cm razporejenih 100kg pade v sobo, me odrine, Janeta pa gleda zaprepaščeno in nama žuga. Ženšče je govorilo nekakšno histerično mešanico med srbohrvaščino in makedonščino, a nekako sva doumela, da sklepa, da naju je ujela pri “nepravih” dejanjih … karkoli je zanjo že to bilo. Medtem, ko sem jaz povsem šokirana in prestrašena stala na sredini sobe, je moj ravnokar se tuširajoči se šef, sklenil preveriti kaj dogaja. Odprl je vrata koplanice …. imate še v glavi sliko kopalnice brez zaščite proti poplavam? No, odprl je vrata, lase je imel mokre, voda mu je ša napol kapljala po telesu, okrog pasu pa si je na hitro ovil brisačo, saj je res moral na hitro po šefovsko preveriti, čemu takšni povišani glasovi.

Padel je skoraj v naročje možate in ogromne gospodične, ki je za trenutek izgubila sapo, saj je poleg ugotovitve, da razvrat res obstaja, po tem, ko je opazila dva oblečena osebka nasprotnega spola, ki se mirno pogovarjata v dnevni sobi, zagledala še drug osebek nasprotnega spola, ki se napol slečen že pripravlja na orgije, medtem, ko za njegovim hrbtom po tleh kopalnice že brbota napol mrzla, popackana voda, ki se je nabrala po tleh kopalnice po dvojnem moškem tuširanju.Kaligula! Obeta se razvrat prve vrste! Ženska je padla v totalno histerijo, jaz sem se tresla in medtem, ko je ona kričala, sem moja dva sodelavca poprosila, da me v tem cirkusu ne pustita same.

Baba je še vedno kričala in ker ni kazalo drugega, kot da se predstavnika moškega spola res spokata iz stanovanja, sta to kpnčno tudi naredila. A ker sta prava prijatelja …. no, ja … 🙂 sta se pred blokom usedla v avto in čakala kdaj bo tistih 100kg le odvihralo ven in me pustilo živo in zdravo.

Z matrono sva se medtem v miru dogovorili, da v njeno stanovanje ne SME STOPITI MOÅ KA NOGA. Opa! OK, naj bo, samo da bo mir. Zaprmej sem obljubila in matrona je končno odšla.

Ko je odhajala je opazila avto tuje registracije … valjda, da ga je, saj se nista skrivala med žbunjem  …. in njen vsega hudega navajen um, je ponovno napletal novo zgodbico, o kateri mi ponovno nismo imeli pojma.

Naslednje jutro jima nisem ponudila niti kavice. Že preko domofona sem ju prestrašena prepričala, da je res najbolje, da v to stanovanje ne stopita več.

Pobrala sem vseh 100 fasciklov, mojo ogrooooooomno torbo in spet smo se odpravili na nov dolg dan na sejmu. Vsem smo pripovedovali zgodbo o tuširanju in histerični ženski in se ob tem sila zabavali.

Tisti večer smo odšli na dolgo in dobro večerjo, nato pa še v nek disco. Noč je bila dolga, jaz zaspana, zehasta in razmišljala sem le še o postelji. Ob kakšne 2h, morda 3h smo se končno skobacali iz diskača in moja dva kolega sta me kot ponavadi najprej zapeljala do mojega naselja. V prtljažniku avta sem imela zametanih vseh 100 fasciklov in mojo veliko torbo, a ker sem vedela, da se čez kakšne 4 ure zopet vidimo, ko bosta prišla zopet po mene, sem tistikrat rekla, da bom vse, z mojo torbo vred pustila kar v avtu …. ne da se mi odmetavati 100 drugih zadev … itak pa grem le spat. Ciao, lahko noč …. in bel Subaru z ljubljansko registracijo se je odpeljal.

Jaz počasi zehajoče po stopnicah do drugega, morda tretjega nadstropja, vtikam ključ v ključavnico, a ne gre…. po nekaj nemočnih poskusih, pozvonim. Vrata zaškrtajo, se odklenejo, odprejo …. in pred mano stoji razmrščena, v pižamo oblečena 100 kilska matrona. Mane si oči in mi razloži, da jaz v to stanovanje nimam več vstopa. Pi*** mi je celo spakirala kovček in mi ga postavila na sredino sobe!

?????!!!

Ja, včeraj sva se baje nekaj zmenili, a mi tega nismo upoštevali!

A????!!! Pa saj sem počistila kopalnico ..itak bi jo! … saj ni bilo nobene šalice kave več … itak je nismo pili … in NOBENA moška noga ni več stopila v to stanovanje!

Ne, ona VE, da smo jo le za trenutek prevarali, kajti ona je VIDELA, da sta moška le čakala v avtu, da ona odide, potem pa sta lahko mirno spet prišla nazaj in razvrat se je lahko nadaljeval!

In baje je poklicala v agencijo, agentu razložila kaj vse smo počeli (no, bi prav rada slišala njeno razlago) in gospod ji je povedal, da ima vso pravico, da me vrže ven. In ker sem žal prišla šele ponoči, me bo vrgla ven pač ponoči. Adijo!

Jao, mene! Sredi naselja, ki mu sploh ne vem imena, brez torbe, kjer je denarnica z denarjem, dokumenti, brez mobitela …. dragi moji to je bilo 15 let nazaj! …. no mobitels at that time! , ob 3h ponoči, s stokilsko histerično paranoično depresivno matrono in spakiranim kufrom!

In kje sta moja dva kolega? Ne vem, nekje v Hannovru, pri njiju sploh še nikoli nisem bila, ker sta me vedno pobirala kasneje in odstavljala prej.

Ne, jaz iz tega stanovanja ne grem! Saj ima 100kg, ampak tudi jaz nisem od muh, če je sila. Trmasto sem se usedla na fotelj in se krčevito oprijela naslonjala. Ne, ne bo me vrgla ven …. saj je samo še nekaj ur do jutra, ko me bosta moja dva kolega pobrala!

Ko je uvidela, da ne bo šlo tako zlahka, je klicala policijo. Nemočno sem sedela tam in jo poslušala, ko je razlagala, kaj vse smo počeli in zakaj bi me rada zabrisala ven. Opisala me je kot razvratnico prve vrste, ki si je iz balkanske Slovenije, v njihovo čistunsko mesto in njeno prekrasno stanovanjce, pripeljala dva ljubimca in z njima počela ohinsploh in morda še kaj zraven.

Policist je bil dokaj priseben in želel govoriti tudi z menoj in med mojim jokavim nemškim blebetanjem le razbral, da morda ravno jaz potrebujem pomoč … ali pa ne …. ne vem … zdelo se mi je, da mi bo pomagal, a na koncu sta v stanovanje prišla dva policista, ki celotne telefonske jokave zgodbe sploh nista poznala in me dobesedno izgnala iz stanovanja. Pomagala sta mi le v toliko, da sta mi poklicala taksi. Taksi s katerim nisem vedela kam iti in za katerega nisem imela denarja.

Po stopnicah sem vlekla kovček, ga strpala v prtljažnik taksija, se usedla vanj in planila v neutolažljiv jok. Taksist vajen vsega hudega je poznavalsko prikimal in rekel: “Mož, a ne?”

“Ma, kakšen mož ….uaaaa!” in med hlipanjem sem mu v polomljeni nemščini povedala vso srhljivost zgodbe. Tisti zgoraj, ki me čuva je že vedel, kakšnega teksista naj mi pošlje na pot. Gospod me je potolažil in mi obljubil, da bova še našla tega belega Subaruja z ljubljansko registracijo. Pa saj jih ja ni toliko!

Å e za nekaj se moram zahvaliti tistemu zgoraj, ki me čuva: stanovala sta na ulici zelo zapomnljivega imena, ki se ga spomnim še danes: Pellikan strasse!

Å tevilka? Pojma nimam. Ime družine? Pojma nimam. Vem le, da so tudi oni bili naši južni bratje.

Našla sva avto, našla blok, in ob 4h zjutraj poskusila zvoniti na najbolj južno zvenečem priimku: GLUMAC3.

Gospa Glumac je prišla v pižami in nočni halji na vrata in začudeno gledala jokajočo deklino z ostarelim nemškim taksistom. Zbudila je moja dva kolega, plačali smo taksistu, skuhali so mi čaj, me trepljali in proti jutru počasi potolažili.

Ja, potem pa je bil razvrat, namreč družina ni imela druge možnosti, kot, da tudi jaz prespim v njihovi spalnici. Spali smo vsi trije (prisežem! oblečeni, pridni, zaspali kot top) v eni postelji, zjutraj odvihrali do agencije, kjer jih je moj šef nahrulil, kot že dolgo pred tem ni več mene 🙂 … na sejmu smo sklenili, da jih bomo tožili, a na koncu smo na vse skupaj pozabili.

Ostala je le prijetna in zabavna zgodbica za ob tabornem ognju.

  1. seveda, ameriškim [↩]
  2. Katarina, ne, saj ne mislim tako resno … ali pač 😉 [↩]
  3. ja, ja, še danes se spomnim [↩]