Kategorija: Bluzim in tuhtam

Objavljeno dne

novo leto – novi cilji

Novo leto – novi sklepi – novi cilji.
Baje je najboljši čas za to ravno v začetku leta. Ne vem zakaj, ampak če tako počnejo ostali, zakaj ne bi še jaz … oni že vedo, sigurno vedo! 😉

S sklepom o prenehanju kajenja ne bo nič. S tem sem prenehala že davno nazaj, tam enkrat pri svojih petnajstih, morda šestnajstih, ko sem poskusila pihati (jap, kaj več od pihanja si nisem nikoli privoščila) in onesnaževati zrak okrog sebe s tistimi drugače tako lepimi tankimi in dolgimi Kim cigaretami. In od takrat naprej me ni zamikalo niti za sekundico.

Kaj pa hujšanje? Po novem letu bojda začnem konzumirati le zdravo, neredilno hrano. Hmmmm, to je vaja, ki mi je prešla že v navado. Ja, to, da vsako leto znova sklenem, da bom odslej jedla le zdravo. Ne, ne, to, da bi pa res jedla zdravo mi pa še ni prišlo ravno v kri, a sem glede na navado sklepanja obljub na dobri poti, kajne?
Alkohol mi ne diši, droga je bojda predraga in tako mi počasi zmanjkuje idej za tiste prave tipične novoletne zaobljube.

Pa sem sklenila pogledati kaj sem si obljubila lani ob podobnem času. Lani so se mi modrost in izkušnje očitno počasi začele kopičiti …ja, kaj č’mo približujemo se abrahamu… in končno si nisem več pisarila brezkončnih seznamov ciljev, s točno določenimi koraki in seveda obveznimi datumi za dosego le teh. Teh sem imela polno kapo, saj so me v preteklih letih le stresirali. Ko sem ponavadi v začetku decembra pokukala nanje, sem več ali manj vsako leto ugotovila, da sem vsaj v 90% v zamudi z izvrševanjem le teh, da ne govorim, da mnogih niti začela nisem izvrševati. In potem, ko bi se jaz v decembru vseeno lotila kakšnega, je bil ta kot nalašč vezan na kakšno drugo osebo ali podjetje, vsi pa v decembru počasi prenehajo z delom, dvignejo noge na mizo in čakajo jelenčke, meni pa se lahko le kocine pokonci postavljajo – zdaj tudi te ne več. 😉

In tako me je lani končno srečala pamet – no, ja, morda pa mi jo je Božiček prinesel za eno jušno žlico- in tako v decembru 2012 niti pomislila nisem, da bi si sodila in pregledovala kaj mi je uspelo narediti v tistem letu. Pa kaj bi sploh gledala in ocenjevala, saj sem se presneto dobro zavedala, da sem bila orto super truper pridna, saj sem se od leta 2010, ko me je pokosila šezdajneznanabolezenkijinekateripravijostres, naredila res veliko in se spet strumno postavila nazaj na svoji 38 številčni nogici.
A ko človek pride iz ‘tahudga’ ven, bi spet po starem in ja, priznam, da so me letos malce zasrbeli prsti in spet bi sestavljala svoje sezname. A sem se ubranila zasvojenosti … (ja, ja, eto, imam jo zasvojenost, ki bi se je morala odvajati – odvaditi bi se morala pisanje novoletnih zaobljub) … in lani napisala svoj prvi cvetni seznam – Bucket list.

Kar pisala in pisala sem o svojih željah, o željah, ki niso omejene na 365 dni in nimajo že vnaprej določenih korakov. In da ne ostane le pri željah, ki jih bi hitro pozabila, sem jih zapisala in poslala svojemu dragemu. Jap, tako je najbolje, da spisek dobi v roke potencialni finanzminister 😉 , čisto tako za vsak slučaj, če mu kdaj zmanjka idej za darila.

In letos, ko je spet čas za pisanje, sem pobrskala po mailih in ga potegnila ven. Uhh, kako zanimivo je brati nekaj, kar je bilo skorajda zapakirano v steklenico in vrženo v širni ocean. Ja, ja, saj vem, da me moj dragi ljubi, a mojega spiska želja si pač ni natisnil in zataknil za ogledalo službenega WCja – tam predvidoma preživlja največ svojega rahlo produktivnega meditativnega časa.
Hiter pogled na spisek po enem letu mariniranja in čakanja na boljše ali nove ideje, je prinesel spoznanje, da sem lani res prav skrbno in temeljito razmislila kaj vse bi še naredila dokler gazim to zemljico, da letos nimam kaj prida novega dodati in da me res še vedno ne mamijo ideje kot plavanje z delfini, jahanje enogrbih kamel in mogočnih slonov.

Nekatere stvari so se začele odvijati in na lepi poti sem, da zadevo popolnoma odkljukam, nekatere pa še čakajo na lepše, svetlejše in debelejše čase.
In da ne bom tako skrivnostna, bi jih nekaj kar obelodanila.
– vedno imeti delo/službo, ki me bo osrečevala in navdihovala.
– biti fit in zdrava in tako aktivno preživeti vsaj še 35 let svojega življenja. Poskrbeti za rekreacijo, zdravo prehrano in držati težo vsaj pod 75kg
– preurediti dom. Ne bi se selila, a želim si, da vsaj enkrat POPOLNOMA preuredim dom in si v njem uredim lepšo in udobnejšo kopalnico in delovno ustvarjalni kotiček
– s sinom nadaljevati z odnosom, ki ga imava in vsaj 1x mesečno oditi na dolg in temeljit čvek (kavica, kosilo ali pa Skype pogovor, če okoliščine ne bodo dovoljevale drugače)
– Otisa naučiti, da uboga na ukaz in ga lahko spustim z vrvice, da teče z mano.
– naučiti se rusko
– naučiti se japonsko
– izboljšati svoje znanje francoskega, italijanskega in nemškega jezika
– vzeti si več časa za kreiranje in šivanje oblačil zase (vsaj 1x na sezono nekaj novega sešiti)
– znati ustvarjati s keramiko
– obvladati jogo
– znati dobro peči (piškote, potico, torte ….)
– vsak mesec osvojiti znanje za ustvarjanje kakšne nove jedi
– znati dobro fotografirati
– naučiti se igrati na kak inštrument
– preteči polmaraton
– urediti urnik tako, da bova s Tomažem vsaj 1x tedensko odšla kam skupaj (kino, gledališče, terme, masaža, ples …)
– narisati dober portret
– prebrati 100 klasikov literature
– vsaj 1 mesec preživeti v tuji deželi med tuje govorečimi ljudmi. V jeziku, ki sem se ga učila.
– znati plesati latinsko ameriške plese
– napisati knjigo
– na stara leta živeti na morju
– imeti/upravljati manjši penzion

Ne, niso čisto vsi, nekaj jih lahko ostane intimno skritih.

Objavljeno dne

Å ampanjec in trepljanje

Kot je to v navadi vsak ponedeljek, smo tudi danes imeli pri nas staff meeting (tako pri nas imenujemo kolegije ali po socialistični opredelitvi zbor delavcev), na katerem smo med drugim debatirali o poslovnem dosežku ene od naših strank. Nekdo je omenil, da bi bilo lepo in poslovno (skratka, spodobi se in pravično je ;)), če bi ji tudi mi za dosežek čestitali in tako pokazali, da smo ta njen uspeh opazili in smo ga veseli.
Res je in nerodno mi je, da tega nisem opazila že sama, stranko ob njenem zadnjem obisku potrepljala po ramenih in ji pokazala spoštovanje in veljavo.

Vse prehitro pozabljamo na takšne “malenkosti” in se predvsem pehamo za vedno novimi dosežki, zastavljamo si vedno nove cilje, sebi ali drugim, pogosto precej visoke. Rok, ki smo (si) ga zadali skoraj vedno prekoračimo, se mučimo, “teramo” druge, ko pa je cilj končno dosežen, se pozabimo nagraditi, si čestitati ali čestitati drugim, malce uživati nad dosežkom in šele nato kreniti naprej.
Priznam, to je ena mojih večjih napak, ki jo delam tako pri sebi, kot pri drugih, drvim skozi življenje, hlastam za vedno novimi dosežki, nikoli ni dovolj dobro, prepričana sem, da se da narediti še bolje -. Pri meni se ta tempo na koncu manifestira v neke vrste depresiji, iztrošenosti, pasivnost, morda celo v iskanju utehe v hrani, pri istih okrog mene pa velikokrat kot “izguba sape”, upehanost, izguba motivacije. Neka malce bolj glasna (in pogumna) sodelavka mi je nekoč rekla, da nikoli nisem z ničemer zadovoljna. Å okirala me je, saj sama zase vem, da sem v 99% časa izredno motivirana, vesela, srečna in zadovoljna oseba. Potre me le resna človeška hudobija, za katero itak verjamem, da obstaja le v skrajnih napakah narave, vse ostalo je bolj splet okoliščin in kakšne nenamerne napake. Le od kje ji torej ta ideja?!
Danes mi je malce bolj jasno, da je ona (in najbrž še vsi ostali spremljajoči) moje “nezadovoljstvo” videla v tem, da sem takoj po opravljeni nalogi, našla že 135 izboljšav, zastavila sebi in vsem ostalim že 679 novih ciljev, pozabila pa na šampanjec, trepljanje po rami in en dan popolne sprostitve. Časa za takšne stvari pri meni ni in skozi življenje hitim prehitro (vem).
Nek [tippy title=”drugi prijatelj”] pogrešam te, Boris![/tippy] mi je nekoč dejal, da drvim po progi življenja in se veselim in upam, da so vsi ostali tekači ob meni, a ko se obrnem sem šokirana, ker po progi tečem sama, vsi ostali so upehani in razočarani ostali daleč za mano. In tako jaz tečem nazaj, ponje, jim vlivam energijo, motivacijo in spet drvimo skupaj. Po naslednjih nekaj kilometrih spet ugotovim, da sem sama, tečem nazaj in tako v neskončnost. Ja, bo držalo.

A od takrat je minilo že nekaj let in tudi jaz se staram, postajam bolj modra -. In bolj utrujena.

Ta zapis je nastal februarja 2009, avgusta 2010 je moja utrujenost očitno iz faze kronično prešla v izgorelost.
2013 sem spet zdrava, prav nič utrujena izkušenejša in pametnejša SAÅ A. Resda šampanjca še vedno ne pijem, a si vzamem čas za trepljanje po ramenih, tečem pa bistveno počasneje. Konec koncev sem postala (pol)maratonka. Tam gre za tek na dolge proge. 😉

Objavljeno dne

“Run Forest run!”

… ali kako postaneš (pol)maratonka

Razlog ni nikoli en sam, cel kup jih je, a navadno ne razmišljamo o njih in jih tako niti ne razberemo. No, jaz sem en čuden analitični tič in danes sem se lotila brskanja po možganskih celicah o tem zakaj za vraga sem si omislila dolgotrajnejšo, večtedensko, morda celo večmesečno posebno večbarvno (odtenki od črne, vijolične do modre pa malce rumene in tiste kožne – originalne) teksturo na svojih nožnih prstih.

1.    in res najpoglavitnejši razlog je naš Otis. Saj so me svarili, a kot ponavadi oz. najbrž ravno zato, nisem poslušala in si tako nabavila hiperaktivnega psa. Jap, psi so podobni lastnikom in kaj drugega bi si lahko omislila kot lepega 🙂 veselega, družabnega, trmastega in energije polnega Jack Russlla?! K nam je prispel v času moje bolniške, ko res nisem vedela kam z obilico časa, ostal pa tudi, ko je bilo ob 8h zjutraj potrebno zapreti domače duri, Otisa pa s skodelico vode in briketov pustiti naj se znajde, gleda TV, pomije posodo ali sesa tja do petih, šestih popoldne. Ja, ja, lahko bi od šestih zjutraj počasi kolovratila po sosednjih poljih, lahko bi si izpahnila rame metajoč teniške žogice, a sem se odločila, da poskusim s sprehodom v stilu polurnega lahnega teka. Pol ure? Ah, kaj pa je to za nas korenjake, počasi sem prešla na urico konkretnega teka in (pol)maratonka je bila rojena.

2.    Runkeeper je tudi pridal svoje. Ah, začela sem tako malce za hec, 5 minut teka pa 5 minut hoje, vmes fotkanje Otisa pri njegovih nujnih in manj nujnih jutranjih opravilih, potem pa se je tistih 5 minut začelo raztegovati in pomislila sem, da bi poiskala kak programček, ki bi me ob tem spodbujal, me opozarjal, opominjal in predvsem meril. In naletela sem na Runkeeper. Luštna stvarca, ki jo ušpajhaš na svoj mobi in med tekom ti prijazna gospa pripoveduje kako hitro in kako daleč si že prišel. Pa sem si to povezala s FB in se najprej mislila le malce pohvaliti, češ poglejte, sem si le začela razmigavati rit. Potem pa so začeli prihajati prvi všečki in komentarji prijateljev o tem kako sem resna in zagreta … ja in stvar je postala resna in jaz seveda nisem mogla kar odnehati. Saj veste, ne bom izpadla zdaj Pussy in se najprej zaletela in tekala po 6km dnevno, potem pa kar mrknila iz Runkeeper sveta. Je bilo treba pokazati, da punca resno misli pa najprej 6km, pa potem 8km in ko sem vsakodnevno pretekala po 9, 10 km, se je rodila ideja, da postanem (pol)maratonka.

3.    Tisti PR razlog je nastal, ko mi je nekdo dobronamerno namignil, naj ne pretiravam in da ne delujem ravno tekaško. Hmmmm, kako ne delujem tekaško?! Hoče kdo kaj reči čez mojo rit in malce kavčasto razvita stegna? Jaz sem pa ja atletinja po duši! Sem nekoč trenirala tek, sem mu zabrusila! Saj veste kako to gre, za javnost ne omeniš, da je bilo to 35 let nazaj, in da si kasneje “tek” več ali manj uporabljal le še kot drugi del prijazne geste preden z družbo planeš na polne krožnike slastnih jedi. Torej tek kakšne 3 mesece pred mojim (pol)maratonom, res ni bil ravno moj zaščitni znak. Ne, niti na 10km ali vsaj 4km nisem še šla tekat, pravi kerlci to preskočimo in gremo direktno na 21-ko!

4.    Brez vzornikov tudi ne bi šlo! Že nekaj let nazaj sem začela hoditi v fitnes. Tja me je zvlekla prijateljica in to kljub mojemu vztrajnemu upiranju, da jaz se pa res ne bom pustila nateg*vati še kakšnemu kvazi osebnemu trenerju. Sem imela za celo življenje dovolj dobro izkušnjo za sabo. A ji je vseeno uspelo! Zvlekla me je k Tadeju in po prvem sestanku sem bila pečena. No, Tadej še danes ne more pozabiti moje zategnjene in zoprne face, ko sem prepričana, da pred mano sedi še en nategavček, odkimavala z glavo. Ta bo trd oreh, si je rekel in še danes ne more verjeti kako se je motil. No, vsekakor manj kot jaz. 😉 A ne, ne, ni Tadej moj vzornik za tek. On je sicer zelo kul in super in letos mi je pomagal pri tem, da sem to tudi izpeljala, a moj tekaški vzornik pa on ni. On smuča in se potaplja, po tem pa se meni (še) ne cedijo sline. Mi je pa pod nos potisnil vzornika, ups, vzornico, a se mu najbrž o tem niti ne sanja. Že nekaj let nazaj mi je v navalu veselja in ponosa omenjal tole dekle in njeno zgodbo o teku. Tako mimogrede. A jaz sem jo pograbila, saj sem imela kot volk pri rdeči kapici na široko odprte oči in usta, ko sem izvedela, da je postavna in prijazna mlada dama mamica kar treh otrok, poslovna ženska in tista, ki je sklenila preteči 21km. Hmmmm, a bi lahko tudi jaz? Ah, ne -. pa ne 21 km!!!!

5.    Ko sem na Tino in njenih 21km že skoraj pozabila, sem naletela na naslednjo super mamo. V naši soseski imamo gostilno, oštirja in oštirko, ki mi vzbujata skomine s svojimi 6(!) otroki. Ja, šest jih imata in jaz, ki sem si jih nekoč želela tudi za en mini kombi, ne morem, da ne bi [tippy title=”občudujoče“]ok, priznam, da tudi malce z zavistjo[/tippy] gledala mame, ki obvladujejo takšno čredico, ob tem opravljajo še kakšno delo, ki ni le brisanje noskov in imajo poleg tega zavidljivo postavo. Lani smo ravno sedeli v gostilni, ko nam je glavni oštir zaupal, da je v kuhinji rahla zmeda, kajti žena se je predolgo zadržala na maratonu, namesto da bi pravočasno zavihala rokave ter pomešala po loncih. Sem kasneje preverila njen čas in očitno 1:50 za 21-ko ni bilo dovolj hitro 😉

6.    In tako sem pod vtisom teh super žensk decembra 2012 sestavljala svoj “bucket list”. Božičku nisem želela pisati, ker nikoli ne odpiše, še manj pa kaj prinese, za cilje so mi povedali, naj jih preneham pisati, ker me spravljajo v stres, in tako sem lani sklenila pisati možu in mu natresti le kup neumnosti, ki bi jih rada nekoč … kadarkoli že, uresničila. Pisarila sem o svojih željah po znanju arabščine in kitajščine, pa igranju inštrumenta, pa o velikem krasnem in močnem motorju in barvastem ter originalno porisanem Miniju, vmes pa navrgla neumnost o tem, da bi si nekoč želela preteči pol maraton. Tokrat to niso bili cilji za 2013, ampak le pobožne želje male Saše, ki bi se jih morda tja do svojega 80. 90.tega rojstnega dne poskusila lotiti. In seveda so arabščina, kitajščina, pa tudi Mini, motor in seveda tudi maraton že v januarju počasi odšli v pozabo.

7.    In tako je prišel letošnji avgust, z njim moja nova služba, pa tam projekt s katerim “spreminjamo navade” in s tem vred še moj prvi in drugi razlog ter ščepec šestega … in ko vse te sestavine z malce soli in sladkorja zamešaš v pravo maso, dobiš idejo o pol maratonu. A pozor, dobiš le IDEJO! In ko to idejo blekneš na nekem službenem sestanku kjer sedi kolega – maratonski freak, si kuhan, pečen in pripravljen, da te namažejo na kruh. Jap, naslednji dan sem dobila njegov klic in povabilo na prijavo na tole zadevščino. Prijavo???!!! Pa ne, saj nisem mislila tako resno! Ne bit’ zdaj pussy, je rekel in zraven dodal, da je časa le še par dni za prijavo po normalni ceni. In pridrvel k meni, odprl stran za prijavo -.
Vse ostalo je le še zgodovina.

Samo to potrebujete, nič drugega! To, da nisem imela pravega obuvala in sem začela trenirati v 4 številke prevelikih sinovih supergah, da sem imela prvi mesec žulje na petah in prstih, da sem tekla v navadnem nedrčku ojačanem z ribjo kostjo in imela po celotni dolžini prsi krvave rane, da sem vmes odšla k zdravniku reševat zagnojene žulje na prstih, da so mi od nepravih obuval nohti krvaveli in so še danes podpluti, da sem svojo prvo 21-ko pretekla le 9 dni pred pravo tekmo, da sem po njej komaj premikala noge in razmišljala, da na maraton sploh ne bi šla, so le zanemarljive malenkosti, ki so danes že pozabljene.

Teden dni po maratonu spet tečem. Tokrat le iz razloga številka 1 in razloga številka 8 – ker mi je všeč, ko zjutraj, ko se dan šele prebuja, nataknem tisti pravi športni modrček, pa trenirko, majico, zdaj tudi vetrovko, rokavice in kapo, obujem superge – sedaj tiste prave, ki so prav moje in z glavo polno nekih počasnih, lenih misli oddirjam po domačih poljskih poteh – z vetrom v laseh – ups, okrog ušes.

Objavljeno dne

Menjava

Pri menjavi služb je približno tako kot pri menjavi mobilnih telefonov – kar nekaj časa se mučiš, da jo dobiš, ob prvih spoznanjih si ves navdušen in vznemirjen, počasi pa ti začne malce tudi najedati, ker najnovejša različica nima vseh tistih prednosti, ki jih je imela prejšnja. Res je, da je nova varianta boljša, bolj prilagojena času in seveda tudi tebi, saj si bolj izkušen uporabnik in sedaj RES veš kaj iščeš, a res je tudi, da si se pri prejšnji že udomačil, se navadil določenih potez, trikov in prijemov, ki ti po novem strašansko manjkajo.

Res je, da sem mobilnih telefonov zamenjala že precej, služb pa veliko manj, a teza kljub temu drži kot pribita.

Naj vam povem, da je bil moj prvi mobilec znamke Motorola. Znamka takrat ni bila pomembna, pomembno ni bilo niti to, da je cegu tehtal skoraj 5kg in je zavzemal polovico moje torbice … in da veste moje torbice so vedno ogroooooomne… tako da mi je bilo seveda tudi čisto vseeno, če sem do telefonske naše babi (njena telefonska je bila takrat še ista, kot je bila nekoč moja domača in takrat smo se telefonske številke še učili na pamet) dostopala preko desetih korakov.

Tako približno je bilo v moji prvi službi. Vseeno mi je bilo, da je bila v centru in da si parking dobil le pomoču trikova in pa zelo zelo (torej, če sem bila v mestu ob 6:00 zjutraj, sem imela še upanje ujeti zadnja mesta na Beethovnovi, kar je bilo približno 300m stran od moje službe) zgodnjem vstajanju. Vseeno mi je bilo, če je bilo moje delo sestavljeno predvsem iz tipkanja obrazcev, ki jih tako ali tako nisem najbolj razumela. Vseeno mi je bilo, da smo se ob pol enajstih vsi usuli v dvigala in natrpali v menzo ter si tam na plastičen pladenj, ki je najbrž ostal še iz socialističnih časov (ups, saj to so pravzaprav še bili socialistični časi :)) naložili na “slamoreznico” narezan polbel kruh ter kakšno pariško salamo in tanek kos sira gaude. Vseeno mi je bilo, da nisem bila Saša, ampak tista iz oddelka 3060 in da svojega dela nisem RAZUMELA, ampak sem se na pamet učila, da morama obrazce, ko jih napišem odnesti v 3 nadstropje, druga soba levo, tam pustiti eno kopijo, drugo odnesti nadstropje višje v sobo na koncu hodnika, potem pa vse kar mi ostane zapakirati v kuverto in oddati v škatlo za odhodno pošto. Ob 14:00 smo imeli vsi že počiščene mize, spakirane torbice in le te postavljene na mizah, kajti ob 15:00 smo že vsi drveli proti dvigalom in mahali vratarju, ki je nenormalno hitro v štempljalnik časa, metal naše kartice in tako beležil naš čas odhoda. Sem enkrat želela ostati malo dlje in podelati nedodelano – hmmm problem – bi bilo treba spet nekaj nadstropij obletati in nekaj podpisov dobiti, tako da sem raje odnehala in kot vsi ostali ob 15:nula nula oddirjala skozi vrata naše firme.

Hodila srečna in vesela v službo? Hmmmm, ne, niti ne, a vesela, da sem jo imela! Prvo! Tapravo!

Drugi telefon ni bil Motorolin. Sem se po nekaj letih odločila, da je čas, da cegu menjam za nekaj manjšega, cortkanega (vsaj takrat sem mislila, da je tako, če telefon meri le še kakšnih 20cm v višino in je debel za 2 prsta 🙂 Sem kupila Samsunga … hmmm, se mi zdi. Ja, ja, razlika je bila očitna! Manjši, bolj praktičen, bolj funkcionalen, krajše in bolj razumljive poti do želenih ukazov, lahko sem ga celo nosila v (precej velikem in močnem) 🙂 žepu.

Tudi moja nova služba je bila takšna. Službo sem že imela, zato pri naslednji ni bilo pomembno le to, da JE, ampak sem se že ozirala za lepšimi, manjšimi (ja, ja, vsekakor sem hotela žepno izdajo), okretnejšimi, z lastnim parkingom (ja, počasi mi je center začel najedati), kjer se zaposleni resnično poznajo in kjer bom vedela kaj počnem in čemu je moje delo resnično namenjeno.

Da ne bo pomote, razvoj mojih služb in mobilnih telefonov ni potekal vzporedno! V svoji drugi službi sploh še nisem vedela, da bodo kdajkoli obstajali telefoni brez špage. Moj takratni šef se je nekega dne vrnil iz kaoslužbenega potovanja – križarjenje po Mediteranu in mi ves navdušen pripovedoval, da so sredi morja klicali na celino s telefona, ki ni imel špage. Kao nova tehnologija! Izjemno! Jah, pajade! Jaz itak ne hodim na križarjenja, in kaj bi le bilo tako izjemnega v tem, da tvoj telefon nima špage, saj je tudi tiste novotarije kao prenosni telefoni, kjer hiško pritrdiš na steno, s slušalko na ušesih pa potem režeš čebulo in pečeš palačinke, nimajo??! Dlje od kuhinje pa res ne bom prenašala telefona, ha?! 🙂

Ne glede na nesočasnost razvoja dogodkov, je bil izbor moje druge službe v marsičem podoben izboru mojega drugega mobilnega telefona. Moja druga služba in moj drugi telefon sta bila preprosto boljša od prve inačice. Vse se je svetilo, vse navduševalo in pravzaprav sem oba gledala z nekakšnim strahospoštovanjem, vse dokler se nisem na vse tiste bleščice preprosto navadila. Takrat sem na telefonu, in službi, videla le še praske, ki so nastale ob vsakem padcu. Ja, ja, tudi to se je dogajalo, čeprav sem pazila, kot sokol in ga skorajda zavijala v vato. Pa prijatelji so nabavljali nove telefone in mi kazali, kako so tisti njihovi manjši, bolj svetleči ter z boljšimi funkcijami. Ja, ja, tudi jaz hočem tisto! Novo, bleščeče in če je še dosegljivo, zakaj pa ne! In tako sem imela tretjega, četrtega, petega itd. Vsak je imel nekaj boljšega, lepšega, bolj funkcionalnega, a pri vsakem naslednjem sem tudi hudičevo pogrešala nekaj, kar je imel prejšnji, pri novem pa o tem ni bilo ne sluha ne duha.

Moj prejšnji telefon je bil Blackberry. Pravzaprav sem na to robidnico prisegala kar 3x zaporedoma. Preklemano dobra je bila. Vse je omogočala-službene maile, moj osebni mail, FB, Twitter, imela je konkretne tipke, ki sem jih zatipala tudi med vožnjo 😉 …ajde, recimo med čakanjem na semaforju, ni bilo več tistega trikratnega tipkanja na eno tipko, da si prišel do želene črke …ne, ta moj novi telefon je imel že čisto pravo tipkovnico, tudi na splet sem včasih pokukala, čeprav priznam, nekam nevoščljivo sem pri tem pogledovala k Tomažu, ki je na svojem I telefončku videl več in bolje. Predvsem sem pa vse prijatelje imela shranjene pod svojimi črkami. Pod B sem imela babi, c je bil še prazen in čakal na kakšno Cilko, d za dedija, t za Tomaža, j za Jakca. In ko sem jih želela poklicati, sem pritisnila le želeno črko in telefon je že klical.
In na domači strani – na tisti prvi, sem imela nastavljeno tako, da sem vedno videla opravila zapisana v koledarju za tisti dan. Nikoli ničesar zamudila ali pozabila!

In ja, tisti večji bleščeči monitor me je premamil in moj trenutni telefon je krasen, najsvetlejši, baje tudi najboljši – I phone!

Halo??!! Kdo je to rekel?! No, saj je v mnogočem boljši in lepši, a jaz pogrešam tisti koledar na prvi strani, tiste bližnjice za klice do mojih dragih in tudi to, da maili in internet tudi v tujini ne stane bistveno več kot doma. Ne, ne, ne bom spet kupila BlackBerrya, tudi oni se gredo neke novotarije in nimajo več aparata s tistimi pravimi trdimi tipkami. Pa konec koncev, kaj vem kaj so spremenili tudi oni?! Najbrž pa vse tisto pogrešam tudi zato, ker se mi je v toliko letih zažrlo pod kožo. Bo že! … tudi z Iphonom bomo zdržali in najbrž bomo pri naslednjem telefonu pogrešali ravno to estetsko dovršenost, izjemno lepe fotke, ki jih dela ta mali stvor … in še kaj, kar se mi danes zdi samoumevno, proizvajalcu novega telefona pa ne bo padlo niti na um!

Ja, ja, vsaka palica ima vedno dva konca.

Objavljeno dne

Stres? Kje pa!

Zdaj že nekaj časa spet pridno hodim v e-tri (novo) službo in morda je prav zdaj pravi čas, da z dokaj trezno glavo razmislim o tem kam in zakaj me je pripeljal moj stari tempo življenja.

Naša življenja v tem norem svetu so polna hitenja, frustracij, zahtev, rokov in v tem tudi jaz nisem bila prav nobena izjema. Stres je postal del mojega življenja in meni tako domač, da ga pravzaprav sploh nisem več opazila.

Jutranje bujenje ob 6:00, hitro na WC, medtem odviti navoj na tušu, da med opravljanjem nujne potrebe, v cev zgornjega nadstropja priteče topla voda in tako pod tušem ne izgubljam dodatnega časa, na hitro umiti, obrisati, zobe podrgniti tako na brzino, da dlesni počasi že odstopajo, pa z eno roko zapenjati gumbe na srajci, z drugo pa pripravljati zajtrk. Enega zase, drugega možu in seveda tretjega povsem drugačnega sinu. Se ve, da je potrebno jesti le eko, zeleno, doma pridelano in vse ostalo s čimer na zadnje čase pumpajo mediji. Ok, ok – bomo poskrbeli, da bomo fit in zdravi umrli!
In medtem, ko se hranimo s polnovrednim in hudo zdravim zajtrkom, je potrebno najmanj 5x na ves glas rjoveti, da preglasimo glas budilke na mobilcu našega mulca, ki že 15 minut neumorno navija neko zoprno melodijo, ki bi zagotovo prebudila še spečega medveda, a žal pri našem najstniku ne deluje najbolje. Po zajtrku na hitro (se ve, da kar na roke) pomiti posodo za vsemi člani družine, ki jih dotik tekoče vode življenjsko ogroža (not), morda mimogrede še ravno oprano perilo navesiti na sušilec, v torbo zmetati papirje, ki se še od prejšnjega večera valjajo po mizi, še 3x zarjoveti, da taxi mama odhaja, se usesti v avto in s prižganim motorjem čakati na mladega princa, potem pa z vso težo po gasu in  – ja, ja, vmes se zna opaziti, da mobitel po jutranjem prebiranju mailov, še vedno pozabljen čepi na polici v WCju -nekaj dolgih preskokov stopnic gor in hitro navzdol, pa spet v avto in čez drn in strn do šole, od tam pa v službo. Stresno? Ah, sploh ne, to je le običajno jutro najbolj običajne sodobne družine.

Pa v službi? Tam v mimohodu pozdrav sodelavcem, pa espresso na hitro pripravljen in odnešen v sobo, kjer se z mislimi že leti preko dnevnih nalog, par telefonov, obisk jamrajoče stranke, skok na kosilo kjer se s kolegi pogovarja o čem drugem kot o službenih zadevah, popoldne pa še nekaj sestankov tja do 16h, 17h. In ko se dan že pregiba v večer, je treba obiskati še kakšno večerno družabno srečanje – se ve, da takšne stvari le koristijo karieri, morda še kakšno dodatno izobraževanje za osebno rast, v žep jakne stlačiti par lešnikov in napolitanko za potešitev ta hude lakote, mimogrede še po liter mehčalca in paket WC papirja, ki ju je baje doma ravno zmanjkalo in ob 10h je čas, ko se tvoj avto le počasi ustavi na domačem dvorišču.

Konec? Ah, ne! Maček je lačen, sine jamra, da je hladilnik prazen, koš s perilom se je čudežno spet napolnil, miza pa je polna krame in službenih papirjev, ki niso pospravljeni še od zadnjega službeno orientiranega vikenda.

Stres? Ah, ne, popolnoma normalen dan popolnoma navadne, povprečne mame!

Zame je stres postal način življenja in zato njegove prisotnosti sploh nisem več opazila. Ko ves čas dirjaš skozi življenje in ko vsako opravilo postane nuja, je samo vprašanje časa kdaj bosta tvoj um in telo plačala ceno.

In kaj je pravzaprav stres?
Pravijo, da je to občutek, kjer telo, ki začuti nevarnost, odgovori z izločanjem stresnih hormonov, vključujoč adrenalin in kortizol. Ti hormoni pripravijo telo na akcijo. Nekoč je bila ta pripravljenost na beg pred napadom divjih živali, dan današnji pa naj bi bila to le akcija na novo nujno in sila pomembno nalogo. V malih dozah je stres koristen, a ko ta postane dan vsakdanjika, lahko na njegovo prisotnost pozabimo in počasi potonemo v globine iz katerih se težko spet izkopljemo.
Jap, bila sem tam in tam v tistih globinah sem marsikoga in marsikaj spoznala!
Moja cena je trajna depilacija po vseh delih mojega telesa 🙂 in nekaj radikalnih posegov v moje zobovje, um pa jo je na srečo odnesel le s trenutno upočasnitvijo v miselnih procesih.
Trma kot sem, sem tok življenja obrnila v drugo smer. Sedaj spet polno živim. Brez stresa? Hmmmm???!