Moto odprava poletje 2016

A če sem sposobna nekaj zpisati brez nakladanja?! Sem, ja, samo ne vem, če je lahko zanimivo brez komentarjev kako slastna je bila pizza in kako krasno so šumeli valovi ter kako prijazni so bili Italijani. No, ok, naj bo enkrat bolj kartografsko in naj fotografije povedo svoje.

Pot-RIMINI

  1. Dan – nedelja od doma ob 9:00
    Ljubljana – Gorica – Villese –Palmanova – Lignano – Treviso /Zero Branco.
    Do Villeseja po AC, od tam pa po “modrih” cestah.
    Skupaj prevoženih 310km
    Prvi postanek v Palmanovi. Centru, da ne bo pomote. In tam dooooolgaaa kavica.
    Drugi postanek v Lignanu, tam pa še ena kavica, ena solata za kosilo, plaža in večerja.
    Spala sva v Zero Brancu1 v Villi Gina 65€/noč, zajtrk vključen.2Več o najinem prvem dnevu pa tukaj.

    sasa klobuk
    Na kavici
    lignano1
    Lignano
    IMG_3579.CR2
    Palmanova

    lido_krneki3_1

    Villa_Gina_snite
    Zajtrk v Villi Gini
  2. Dan – ponedeljek
    Zero Branco – Lido di Volano – Lido di Classe – Santarcangelo
    Skupaj prevoženih 250km
    Postanek v Lido di Volano (kr neki, res! Kot bi se vrnila v čase svojih obiskov kolonij v Zambratiji), ampak res sva bila potrebna ene kavice in postanka.
    Naslednji premor pa v Lido di Classe, ki je malce boljši. Vsaj zidan lokal za kofe so imeli. Tam … jah, nič, sonce, plaža, kavica …
    Zvečer že v Santarcangelo na večerjo. So imeli neke dneve ala Ana Desetnica in je dogajalo. Sva jedla ala “odprta kuhna”.
    Spiva v Santarcangelu v La Combriccoli 60€/noč (zajtrk vključen). Izredno lep interijer. Malce nama gre na živce gospodar, ki vsakič, ko jo odkuriva od “doma”, ugaša najino klimo.za blog izbrani

    20160711_131942
    Na plaži v enem od Lidov
    20160711_214122
    Zvečer v Santarcangelu
    sanrackangelo vecerja1
    Večerja

    20160711_214108 20160711_214137 20160711_214307

    santarcangelo_vecerja1
    njihova odprta kuhna
  3. Dan – torek
    Santarcangelo – Rimini – Santarcangelo
    Zjutraj ogled Santarcangela in kavica v prijetni kavarni, potem pa čas za Rimini. Prečesava ga po dolgem in počez – staro mestno jedro, obiščeva moj faks, kosilo ob obali.
    Zvečer večerja v Santarcangelu. Seveda brez pizze v Italiji ne gre!
    Še vedno spiva v prelepi La Combriccoli in gospodar še vedno ugaša klimo.

    20160712_115607
    Kavica
    20160712_213046
    Najini pizzi
    santarcangelo stebri.DNG
    utrinek mesta
    santarcangelo stara natakarica
    kavarniško vzdušje

    santarcangelo rdečelaska
    pogled naokoli
  1. Dan – sreda
    Zjutraj se preseliva par km stran. Še vedno v Santarcangelu, vendar žal prejšnja namestitev ni več na voljo. Najbrž se je gospodarju zdelo, da bo njegov proračun trpel in je raje rekel, da soba ni na voljo za dodatna 2 dni. 😉
    Nova namestitev Hotel San Clemente 85€/noč (zajtrk vključen). Dražje in slabše 🙁
    Obvezna jutranja kavica v Santarcangelu, potem spet Rimini in zvečer romantična večerja na hribčku v Santarcangelu.

    rimini črnc.DNG
    Rimini
    rimini kolesar
    Rimini
    rimini ograja
    Rimini
    rimini trg.DNG
    Rimini
    rimini vrabček
    Z vrabčkom na kosilu
    20160713_213849
    Večerja

    20160713_214415
    večerja
  1. Dan – četrtek
    Obvezna jutranja kavica v prelepem Santarcangelu, nato izlet v nekaj km oddaljeni Riccione, zvečer še skok v Rimini in nazadnje “domov” v  Santarcangelo, kjer sva spet jedla na ulici. Dobro, odlično!
    Še zadnjič spiva na tem koncu.

    20160714_094523
    Kavica
    20160714_145929
    Krompirček ob solatki v Riccione_ju
    20160714_201606
    Odlična večerja na ulici

    20160714_203133

    20160714_211325
    Santarcangelo
  1. Dan – petek
    AC Santarcangelo – Padova – Treviso – Noventa di Piave. Skupaj z vsemi nepotrebnimi ovinki 350km
    Zbudiva se v deževno in vetrovno jutro, zato skleneva, da jo čim hitreje popihava proti severu. Sva mislila, da bo AC boljša rešitev, a sva se kar težko prebijala skozi veter in le za mišji q*** ušla hudi nevihti, ko sva se odločila, da bova le za trenutek zavila v bife na AC. Ko se je zlilo, se je nebo zjasnilo in midva sva pot nadaljevala in z malce izgubljanja po AC, v popoldanskih urah le prišla do Trevisa.
    Tokrat sva si ga končno tudi ogledala.Spiva v Noventa di Piave Settecentoalberi agroturismo  81€/noč (zajtrk vključen). Za moje pojme najlepša namestitev, ki sva je bila deležna na tej najini poti.
    Hiša sredi ničesar … ogromno dreves (ime pove, da naj bi jih bilo 700), travnik vse naokoli, muce, v hiši pa klasična glasba, ki se vije po lepo urejenem interijerju.
    Ob hiši vaška gostilna, kjer sva si v krogu samih domačinov privoščila večerjo.
    Zajtrk v “700 drevesih” pa za prste obliznit!za blog izbrani2

    20160715_182630
    Ja, samo jeva, kajne? 🙂

    20160712_120021 - kopija
    Midva
  1. Dan – sobota
    Noventa di Piave – Portogruaro – Aquileia … kaj pa vem, proti vsemu prej, ta kilometrina ni vredna posebnega omenjanja.
    Postanek v Portogruaru in ogled mesta.
    Najino zadnje spalno postajališče – v Aquileii Al Pic de Corone  68€/noč (zajtrk vključen). Spet mirno, urejeno, sredi narave.
    Zvečer zmedeno postopava med kamnitimi ostanki v Aquileii in na koncu ugotoviva, da tam razen kamnov res ni ničesar drugega.
    Vsaj jedla sva dobro v sicer ambientalno prav nič posebno urejeni oštarijiza blog izbrani1

    20160716_131920
    Kavici v Portogruaru

    20160716_131933

    20160716_182532
    Večerja
  1. Dan – nedelja
    zadnji dan sva preživela v Gradu nato pa do Vilesse po stari cesti, od kje naju je pot vodila pa najini stari znani avtocesti preko Gorice do doma.Števec kaže, da sva naredila 1500km. Doživela sva vročino, veter, dež, lepe dolge ovinke, nekaj zmedenih šoferjev, ki so naju poskušali pokositi s ceste3, kup rahlo norih motoristov, ki drvijo po Riminiju, kot jaz po Leclercu, tik preden ga zapirajo, nadvse prijazne ponudnike B&B namestitev, prijazne in odprte Italijane, angelske zajtrke, okusne in raznolike večerje in še in še …

    20160717_133745
    spet pizza, tokrat v Gradu
    20160717_135400
    evo je!

    20160717_144436
    Gremo domov!

Bilo je kratko in sladko, a saj bo še … zagotovo jo naslednje leto spet kam mahneva.

 

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

  1. to je pljunek od Trevisa []
  2. in to odličen zajtrk []
  3. a na to, da so na cestah tudi bedaki, računaš []

Z motorjem v Rimini

Lejte, vem, vem, da sploh nisem napisala še nič konkretnega o najinem lanskem moto popotovanju … ampak, ej, res imam to v planu že zelo zelo dolgo časa …vse ključne momente imam popisane, fotke pripravljene, ampak kar nekako se ne spravim k popisovanju golih dejstev, enostavno nisem tak tip. In če se spravim, potem mi misli zaidejo, začnem z opisovanjem odpravljanja, preidem na opisovanje motorja in končam pri tem, kako se bojim konjev 🙂

Ampak vseeno, lejte, potovanja moram, preprosto moram popisati, že zaradi sebe, če mi že za vas ni mar :)!

Letos sem si zabičala, da na počitnice sploh ne grem, če ne popišem prejšnjih in tako sem se v juliju takoj po opravljenih izpitih že spravljala k temu, ampak … potem pa je moj gospod na poskok (kar ni v njegovi navadi), vzel dopust, pogledal na svoj pametni telefon kakšna je vremensko napoved … ja, itak, da naj bi ves teden nažigalo sonce … potem pa to ni čisto držalo, … in … ja, no, sva šla, brez da bi zapisala en sam samcat stavek.

Sem šla in se sprva tolažila s tem, da bom na samem potovanju vsak večer popisala en dan prejšnjega in tako sproti obnavljala najine spomine na prejšnje leto. Še Ipad sem vzela s sabo. No, midva sva se ob kofetkanju res z rahlo zavistjo spominjala tudi prijetne sveže sapice, ki je lani zapihala iz Dolomitov, a kaj več kot to, mi po akcije polnih dnevih, res ni dišalo.

In zdaj sem že doma in kolebam ali naj se najprej razpišem o lanskih dogodivščinah, ali naj se lotim kar letošnjih.

Ekola, takole, najprej bom popisala letošnje, saj so spomini še zelo živi, lanski pa lahko počakajo še kak teden ali dva, če so se že tako ali tako mariniriali eno celo leto.

Najina motorja počivata, medtem ko pijeva kavico

Letos sva jo ponovno mahnila v Italijo. Tokrat na jug. No, resda nisva pretiravala z skrajnostjo glede globine škornja, saj v tem enem samcatem tednu nisem želela celega dopusta preživeti v motorističnem sedlu. Mislim, da je skupno prevoženih 1500km kar dovolj za punco mojih let.
Pri planiranju sva malce kolebala med Hrvaško obalo, Avstrijskimi hribi, Toskanskimi grički, a na koncu je zmagala italijanska vzhodna obala. Praktično sva združila z užitkom. Konec septembra jo za pol leta mahnem na študijsko izmenjavo v Rimini in sklenila sva, da po Riminiju malce raziščeva opcije za moje zimsko bivanje in pogledava kako izgleda moja bodoča začasna fakulteta.

Na pot sva krenila v nedeljo. Ne, ne, nisva štartala v soboto zjutraj, kot 99,9% Slovencev, ki želijo izkoristiti vsako minuto svojega dopusta in se nagnesti na trajekt za hrvaške otoke v isti minuti, kot ostalih 99,9% Slovencev. V soboto je svoje počitnice štartal tudi naš mali in kot pridna starša ;), sva ga dostavila na letališče in se naobjemala in poslavljala, kot da gre na enoletni puščavski safari … Pa za domači živalski vrt je bilo treba poskrbeti – psa na počitnice k babi, mačku pa nabaviti hrano in krušne starše, ki bi ga futrali med najino odsotnostjo. Zapovrh vsega pa sva v soboto dopoldne odšla še na pogreb na Dolenjsko. Tako da … ja, nedelja je bila najin prvi dan potovanja.

Začela sva ga z nakupovanjem v Cityparku. Jah, ja, ja, vem, pri motoristih se res spodobi, da krenejo na pot zgodaj zjutraj, ko še ni prav hudo vroče, a kaj, ko sem jaz šele zjutraj pri pakiranju ugotovila, da imam v fotoaparatu le 8 giga spominsko kartico, kar bi lahko pomenilo (pa na koncu ni), da mi bo zmanjkalo prostora za vse najine foto zabeležke. In zato sva počakala, da se trgovine odprejo in oprtana s prtljago1, skočila še v trgovino, kupila dodatni spomin in se šele okrog 10h zapodila po avtocesti proti Italiji. Jap, po avtocesti, prav ste prebrali, zakaj pa imava vinjeto, ha?! Šparala bova potem v Italiji, sva rekla in po gasu vse do tja kjer gre še brez dodatnega plačila, preko Gorice vse do italijanskega Villese-ja.

Prva kava je padla v Palmanovi.

palmanova-cela
Palmanova

To mesto je prijetno, če se ti le uspe ogniti tistim nakupovalnim centrom, ki vsa zanimiva mesta spremenijo v predmestja velikih parkirnih mest in kičasto barvanih kolis, ki obkrožajo vrata cenenih prodajalnic 1000 in ene neumnosti. Jap, mi motoristi imamo to srečo, da nimamo prostora za vrečke novo nakupljenih stvari, tako da sva zavila kar v središče mesta in tam popila tisto pravo italijansko kavico. Tak pravi espresso!

dan1_palmanova kolaz
V Palmanovi jih je veliko uživalo v lepi sončni nedelji

Mimogrede moram … res moram, povedati nekaj na temo espressa. To ni ekspreso, expresso ali karkoli na temo ekspeditivno hitre kave. Espresso ima lih ene tolk s hitrostjo, kot ima banana split veze s hrvaškim obmorskim mestom (čeprav sem celo svoje otroštvo mislila, da so si ga ravno tam izmislili). Espresso izhaja iz latinske besede “esprimere” oz njenega preteklega deležnika “espresso”, ki pomeni izstisnjen. Saj so (in to počnejo še danes ;)) iz kavnih zrnc s paro izstisnili tisto bistvo kave. In če z naročanjem kdorkoli želi povedati kako hitro bo svoj kofe spil ali kako hitro ga želi dobiti, lahko mirno reče, da želi ekspresni espresso, samo lepo prosim, v moji družbi NE naročat ekspresa!

Ko sva popolnoma neekspresno popila vsak svoj espresso, sva po lokalnih cestah pot nadaljevala proti nama tako ljubemu Lignanu.2.

ta mlada dama se je sprehajala po vroči Palmanovi
sprehod po Palmanovi

Brez njega ne gre, ne poleti, še manj pa pozimi, ko so njegove peščene plaže popolnoma prazne in te objame valovanje morja, mir in širina sveta, ki nas obkroža.
Tokrat so bile plaže kar zapolnjene. Zapolnjene s sončniki in ležalniki, z ljudmi ni bilo sile … očitno turisti še niso navalili v polnem zamahu.

Motorja sva parkirala na žgočem soncu (vse boljše lokacije so bile polne, ker Italijani očitno vedo s čim se spodobi voziti poleti), si sezula “pancarje” – v to štejem vso tisto motoristično kramo (čelado, motoristične hlače3, usnjeno jakno in močnejše in seveda bolj vroče čevlje do gležnjev, in odšla v bife na plaži. Tam sva dala vse štiri od sebe in uživala. Nič drugega! Uživala! Moj se je šel kopat, jaz pa sem brala knjigo … nič pretiranega, le takšno lenobno dopustniško uživanje.

Ko so se oštarije spet odprle (v Italiji, oz. vsaj v Lignanu imajo neko bedasto logiko, da nihče ni lačen med 15. in 18. uro), sva skočila na večerjo v najino najljubšo Lignansko gostilno, se zmastila vsak s svojo najljubšo jedjo – jaz vzamem neko stvar, ki je v jedilniku pod številko 223 ali tam nekje … moj pa si izbere nekaj, kar je še par številk naprej. Skratka moji so črni špageti (fatti in casa)4s kapasanti, šrimpi (in tega je res kar precej naloženega na lepih črnih testeninah) in omako iz nekega prekajenega sira … noro dobro! Moj pa vedno vzame rezance (tudi ti so doma narejeni) z omako iz bučk in paprike5in nekimi rakci. Sočno in okusno!
Tokrat sva začela skromneje in si za predjed nisva, kot ponavadi, privoščila njihove odlične pizze Marinare.
Sicer pa je Marinara nekaj, kar si je res treba privoščiti, če ste v Lignanu! Marinara je tista najbolj bazična pizza, marinara pomeni mornarska in to spet ni tako, kot nekateri mislijo, da je pri takšni treba naložiti kupe školjk in rakov, ne mornarska je tista enostavna, ki so si jo lahko privoščili mornarji. Dobi se jo za 4€ in ima na svojem tankem testu le rahlo razmazano paradižnikovo omako z nekaj česna in olivnega olja. Prava stvar, sploh če naročiš razrezano in jo pozobaš takole na hitro med čakanjem na tisto pravo jed.

Ko sva si napolnila želodčka in napila vode (joooj, pila sva sto na uro, lulala pa ko škratka, saj sva očitno švicala ko konja), sva se spet spravila v “pancarje” in jo po stari cesti mahnila do Trevisa, najne prve nočne postojanke.

Cesta od Lignana proti Latisani je bila nabita, vse je stalo in midva sva s tistim trenutkom preklopila na italijanski način moto vožnje. Ne veste kakšna je ta?! To je tista, ko greš z motorjem kar vštric kolone avtomobilov. S polnim gasom. Italijani nimajo kompleksov majhnosti in svojih plehnatih kišt ne postavljajo tako na levo, da še komar ne pride mimo brez poškodb.
Ali pa, kot se mi je zadnjič zgodilo v Ljubljani … kjer tako ali tako nikoli ne vozim po “italijansko” in sem tisti dan izjemoma parkirala pred RTV-jem. Ob konici, najbrž je bil petek ob 15h, sem zapeljala motor s pločnika in se v smeri proti Ledini nekako sramežljivo poskušala vključit v promet. Strnjeni avtomobili so stali najbrž vse od Metalke. Do semaforja pri gimnaziji Ledina sem zapeljala počasi vzporedno s čakajočimi avtomobili. Malce bedasto bi bilo, če bi stala 20m pred semaforjem, kajne … zato sem počasi zapeljala naprej. Na semaforju mi pretendeciozni čefur (sori, nič nimam proti našim južnim sosedom, ampak tega res ne morem drugače poimenovati), v veliki temno modri BMW ladji (tudi proti BMW nimam ničesar, saj sem ga sama vozila zadnjih 7 let), z odprtimi okni in čikom v ustih, zapre pot, se usede na hupo in zraven sika, kaj češ, da mislim, da sem, če imam motor. Hmmmm?!!! Človek, saj ti nič nočem, le domov bi šla rada … tako kot ti. Pa še klime nimam na motorju … očitno je tudi tebi crknila ali pa ti je ob plačilu za tehničnega zmanjkalo še za čiščenje filtra.

Torej, v Italiji izpadeš čudak, če NE zapelješ mimo stoječe kolone vozil. Malo po drugem pasu, malo vmes … pa si hitro iz tahudga ven!

Po takšnem sistemu sva bila v Trevisu še pred temo. In čeprav sva imela rezervacijo za isti B&B, kot lani, sva tudi tokrat izgubljeno iskala to najino Villo Gino.
Ja, ja, tudi navigacijo sva imela. Letos sva sploh bila pripravljena. Oba sva si naložila aplikacijo HERE. Priporočam! Odlična stvar, ki navigira brez interneta. Resda porabi ogromno baterije … pa tudi nekaj težav sva imela preden sva se dodobra spoznala z njo, … npr to, da pri Villi Gini še nisva vedela, da morava najprej vnesti ulico in hišno številko in šele nato mesto, kajti v nasprotnem primeru, številke ne sprejme in tako vseh 5km iste ceste, vsakih 100m zavijaš s poti in voyeursko pogleduješ po privatnih vrtovih, kje se skriva njihova hišna številka. Še sreča, da je vila Gina  že na 92!

20150717_09112320150717_091241

Takole je s tole Villo: prekrasna hiška … lastnika živita v pritličju, zgoraj pa imata le 3 prijetne sobice. Vsak detajl je vreden pozornosti. Srčki na omari, stari prebarvani kovčki, slike v sobah, na stopnišču, posoda v jedilnici, vrt in rastlinje … Gospa Gina (jap, res sta hišo poimenovala po njej ;/)je izredno prijazna, žal ne govori ničesar drugega razen Italijansko. Žal za tiste, ki ne znajo Italijanščine in super zame, ker sem morala kar začeti …
Itak je pa moj že v Lignanu pri mojem prvem “Do you speak English?” rekel, če me še enkrat sliši, da me bo zapustil in naj od tam dalje sama krožim po Italiji.

In sem začela – s teto Gino sem se za jutranji čaj, jajčka in ostalo zmenila kar po njeno. Se mi je malce zatikalo pri razlagi o tem zakaj greva v Rimini in kakšno stanovanje iščem, a tretji dan sem se v Italijanščino že tako ufurala, da so mi Italijani odgovarjali že z dolgimi in hitrimi domačimi monologi, jaz pa sem le še poznavalsko kimala in občasno stisnila ene par “Si, si, si … certo …” 🙂

dan2_villa Gina snite
najin zajtrk v Gini – pohane šnite
20150717_090025
prisrčni detajli

Ja, hiška super, gospa prijazna … klimo nama je vključila že pred prihodom (prej naju je po mailu vprašala o tem), da sva prišla v prijetno ohlajeno, za zajtrk nama (samo midva sva sedela v zajtrkovalnici) je pripravila pohane šnite (še pomnite tisto dobro jed, ki so nam jo pekle babice?), mehko kuhana jajčka, sveže in tople rogljičke in naju sploh stregla od spredaj in zadaj. Vse za 65€.

dan2_villa Gina kolaz
Villa Gina

Bi tam preživela kar dopust, če tale Villa ne bi bila sredi ničesar. Zero Branco, kao. … ne vem kaj to je, ena vas ob Trevisu, … mislim, da je blizu avtoceste, pa ene 3km stran od letališča. Za naju sicer nepomembno, ker nisva šla z letalom, pa tudi na avtocesto ne, sva naslednje jutro sedla na motor in se po stari cesti peljala naprej. Proti Riminiju. Še Trevisa si nisva ogledala, čeprav vsi pravijo, da je lep.

Sem svojemu gospodu tako težla, da sva ogled Trevisa opravila nazaj grede.

O tem kako je bilo v Riminiju, nevihti, najini poti nazaj in iskanju stanovanja zame pa v naslednjih objavah.

Ciao!

 

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

  1. letos imam tudi jaz nobel, velik kovček []
  2. o Lignanu imam napisanega veliko … če koga zanima kaj več, kar na zavihek KRAJI []
  3. midva sicer uporabljava malce ojačane jeans hlače []
  4. home made []
  5. se mi zdi []

Dva motorja, motorist, motoristka in kup prtljage

Moto sezona se je začela. Žal te prvomajske praznike objokujeva vreme in željno pogledujeva proti nebu ter upava, da bo sonček le premagal oblake, pokukal na plano in nama ustvaril kak lep dan za moto izlet na morje.

In če ne gre v živo, je čas, da obujam spomine na najino zadnje potovanje. Lani sva sklenila, da bova počitnice preživela na motorju in v nasprotju s preteklimi komfortnimi počitnikovanji, ko smo v največje možne prtljažnike natovarjali polovico domače garderobe ter tri četrt garaže, sva tokrat morala vso svojo prtljago strpati v majhne moto torbe.

Zagotovo se sprašujete (vsaj jaz sem se še tik pred tem) kako za vraga se lahko ženska odpravi na dopust brez prtljage polnega prtljažnika ter po možnosti še “truge” na strehi avtomobila?

No, težko, ampak da se!

Sigurno je moja prednost že v tem, da ne potrebujem, šampona, fena za lase, glasnikov in krtač ter britvic, brivnikov ali depilacijskih rekvizitov … in zaradi tega je vsaj ena borša manj.

Na svojem motorju imam dve stranski torbi, ki žal zadostujeta bolj za priročno odlaganje moto rokavic, kakšne dodatne jopice za mrzle urice in pa anti premočljivi jakni. OK, to je kul za enodnevni izlet, pri daljših počitnicah pa mi ti dve torbi kaj malo pomagata.

tomaz torbaKonkretnejša pomoč se je kazala v Tomaževi 50 literski škatli, ki si jo je namontiral tik pred najinim odhodom. Tja sva naložila kozmetično torbico … kot sem že povedala brez fena, navijalk, ravnalca za lase, krtač in podobne krame …, moje knjige (brez tega ni počitnic) in vse najine čevlje in opanke.
Moj je sicer naivno verjel, da bo to dovolj za vso najino kramo, a sem jaz (pametno) sklenila, da si na svoj zadnji sedež oprtam nekaj dodatnih prtljažnih kapacitet. Med kramo na podstrešju sem našla torbo, ki je ugajala tudi mojemu od varnostno fluorescentnih barv malce obsedenemu dragemu in vanjo sem natlačila vse najine majice, hlače za vroče dni, rezervne kavbojke, gate, modrčke, nogavičke … skratka res vse kar sva potrebovala za brezskrbne počitnice. Res se nisem omejevala in če bi bilo še to premalo, bi napolnila še kakšno boršo in jo že nekako privezala na motor.

torba moto

Ker sva imela delno prosti obe moji stranski torbi in njegov prostor pri balanci, sva tja lahko vedno spravljala jakne, ki sva jih menjavala med vožnjo glede na vremenske razmere, ki so naju spremljale na poti.

Oba sva se seveda odpravila na pot v popolni moto opravi – moto hlače, visoki čevlji in usnjene jakne, ko pa sva se na 40°C začela topiti, sva se preoblekla v tanjšo vetrovko in znosnejše hlače. Jaz sem na vmesnih postankih celo svoje čevlje menjala za šlapice in se po vaseh sprehajala kot pravi ameriški ostareli turist.
Jap, celo tiste florescentne pelerine sva imela spravljene v teh torbah … in ja, celo uporabila sva jih, saj naju je nekje pod Dolomiti ujela deževna nevihta.
Moja florescentna maratonska (tista, ki so mi jo dali na mojem teku na ljubljanskem maratonu) torba je bila pripeta s pajki na moj sedež in naslonjalo za sopotnika in preživela je vse ovinke in dirke (no, ja ;)), le dež ji je malce ponagajal, ko je skozi zadrgo prepustil nekaj vode in nama namočil majčke. Sedaj veva, da bova tudi ostale zadeve, enako kot perilo, zapakirala v polivinil vrečke in letos bo tudi ta nevšečnost odpravljena.

Vozila sva se od mesta do mesta … prespala eno ali dve noči v enem mestu, znosila borše in škatle v sobe … zjutraj spet nazaj na motor, jih prepasala in brrrr naprej. Počasi sem ugotovila, da je primerneje, če med samim potovanjem začnem racionalneje kombinirati zadeve v eno ali drugo torbo … in tako sem v svojo torbo zlagala stvari, ki sva jih vsakodnevno potrebovala, v moževo pa tiste za “back up”, torej vsa oblačila za vremenska presenečenja (saj veste dodatne majice z dolgimi rokavi in kak volnen pulover), dodatno perilo za vse naslednje dni, ter vrečo z umazanim perilom. Tako sva v krajih z možnostjo garažnega parkiranja njegovo torbo pustila kar “v avtu” … ups, na motorju, v sobo pa elegantno prinesla eno samo samcato torbico.

Resda sva pri najinih mestnih pohajkovanjih svoji čeladi morala nositi s seboj, a konec koncev mi moja rumena čelada prav lepo pristoji in me nič ne moti, če mi namesto torbice, na desni roki kdaj pa kdaj visi kar šlem. In glede na to, da se z motorjem v večini mest lahko pripelješ do samega centra ali ciljne točke, nama tega ni bilo potrebno početi prav velikokrat in za dolgo časa.

Glede na to, da sem se res čisto v vsakem mestu, takoj preoblekla v kratke hlače, pospravila svojo moto jakno v eno od torb na motorju ter “pancarje” (moto čevlje) zamenjala za udobne šlapice, v počitniškem pohajkovanju nisem bila prav za nič prikrajšana … in danes že razmišljam kam jo bova mahnila to poletje.

A še preden naredim načrt za novo pot, sem vam (pa tudi sebi in našim spominom) dolžna popisati najine Dolomite 2015. Do naslednjič!

Pa da ne pozabim: carica sem! 😉