A če sem sposobna nekaj zpisati brez nakladanja?! Sem, ja, samo ne vem, če je lahko zanimivo brez komentarjev kako slastna je bila pizza in kako krasno so šumeli valovi ter kako prijazni so bili Italijani. No, ok, naj bo enkrat bolj kartografsko in naj fotografije povedo svoje.
Dan – nedelja od doma ob 9:00
Ljubljana – Gorica – Villese -Palmanova – Lignano – Treviso /Zero Branco.
Do Villeseja po AC, od tam pa po “modrih” cestah.
Skupaj prevoženih 310km
Prvi postanek v Palmanovi. Centru, da ne bo pomote. In tam dooooolgaaa kavica.
Drugi postanek v Lignanu, tam pa še ena kavica, ena solata za kosilo, plaža in večerja.
Spala sva v Zero Brancu1 v Villi Gina 65€/noč, zajtrk vključen.2Več o najinem prvem dnevu pa tukaj.
Na kaviciLignanoPalmanova
Zajtrk v Villi Gini
Dan – ponedeljek
Zero Branco – Lido di Volano – Lido di Classe – Santarcangelo
Skupaj prevoženih 250km
Postanek v Lido di Volano (kr neki, res! Kot bi se vrnila v čase svojih obiskov kolonij v Zambratiji), ampak res sva bila potrebna ene kavice in postanka.
Naslednji premor pa v Lido di Classe, ki je malce boljši. Vsaj zidan lokal za kofe so imeli. Tam … jah, nič, sonce, plaža, kavica …
Zvečer že v Santarcangelo na večerjo. So imeli neke dneve ala Ana Desetnica in je dogajalo. Sva jedla ala “odprta kuhna”.
Spiva v Santarcangelu v La Combriccoli 60€/noč (zajtrk vključen). Izredno lep interijer. Malce nama gre na živce gospodar, ki vsakič, ko jo odkuriva od “doma”, ugaša najino klimo.Na plaži v enem od LidovZvečer v SantarcangeluVečerja
njihova odprta kuhna
Dan – torek
Santarcangelo – Rimini – Santarcangelo
Zjutraj ogled Santarcangela in kavica v prijetni kavarni, potem pa čas za Rimini. Prečesava ga po dolgem in počez – staro mestno jedro, obiščeva moj faks, kosilo ob obali.
Zvečer večerja v Santarcangelu. Seveda brez pizze v Italiji ne gre!
Å e vedno spiva v prelepi La Combriccoli in gospodar še vedno ugaša klimo.
KavicaNajini pizziutrinek mestakavarniško vzdušje
pogled naokoli
Dan – sreda
Zjutraj se preseliva par km stran. Å e vedno v Santarcangelu, vendar žal prejšnja namestitev ni več na voljo. Najbrž se je gospodarju zdelo, da bo njegov proračun trpel in je raje rekel, da soba ni na voljo za dodatna 2 dni. 😉
Nova namestitev Hotel San Clemente 85€/noč (zajtrk vključen). Dražje in slabše 🙁
Obvezna jutranja kavica v Santarcangelu, potem spet Rimini in zvečer romantična večerja na hribčku v Santarcangelu.
RiminiRiminiRiminiRiminiZ vrabčkom na kosiluVečerja
večerja
Dan – četrtek
Obvezna jutranja kavica v prelepem Santarcangelu, nato izlet v nekaj km oddaljeni Riccione, zvečer še skok v Rimini in nazadnje “domov” v Santarcangelo, kjer sva spet jedla na ulici. Dobro, odlično!
Å e zadnjič spiva na tem koncu.
KavicaKrompirček ob solatki v Riccione_juOdlična večerja na ulici
Santarcangelo
Dan – petek
AC Santarcangelo – Padova – Treviso – Noventa di Piave. Skupaj z vsemi nepotrebnimi ovinki 350km
Zbudiva se v deževno in vetrovno jutro, zato skleneva, da jo čim hitreje popihava proti severu. Sva mislila, da bo AC boljša rešitev, a sva se kar težko prebijala skozi veter in le za mišji q*** ušla hudi nevihti, ko sva se odločila, da bova le za trenutek zavila v bife na AC. Ko se je zlilo, se je nebo zjasnilo in midva sva pot nadaljevala in z malce izgubljanja po AC, v popoldanskih urah le prišla do Trevisa.
Tokrat sva si ga končno tudi ogledala.Spiva v Noventa di Piave Settecentoalberi agroturismo 81€/noč (zajtrk vključen). Za moje pojme najlepša namestitev, ki sva je bila deležna na tej najini poti.
Hiša sredi ničesar … ogromno dreves (ime pove, da naj bi jih bilo 700), travnik vse naokoli, muce, v hiši pa klasična glasba, ki se vije po lepo urejenem interijerju.
Ob hiši vaška gostilna, kjer sva si v krogu samih domačinov privoščila večerjo.
Zajtrk v “700 drevesih” pa za prste obliznit!Ja, samo jeva, kajne? 🙂
Midva
Dan – sobota
Noventa di Piave – Portogruaro – Aquileia … kaj pa vem, proti vsemu prej, ta kilometrina ni vredna posebnega omenjanja.
Postanek v Portogruaru in ogled mesta.
Najino zadnje spalno postajališče – v Aquileii Al Pic de Corone 68€/noč (zajtrk vključen). Spet mirno, urejeno, sredi narave.
Zvečer zmedeno postopava med kamnitimi ostanki v Aquileii in na koncu ugotoviva, da tam razen kamnov res ni ničesar drugega.
Vsaj jedla sva dobro v sicer ambientalno prav nič posebno urejeni oštarijiKavici v Portogruaru
Večerja
Dan – nedelja
zadnji dan sva preživela v Gradu nato pa do Vilesse po stari cesti, od kje naju je pot vodila pa najini stari znani avtocesti preko Gorice do doma.Å tevec kaže, da sva naredila 1500km. Doživela sva vročino, veter, dež, lepe dolge ovinke, nekaj zmedenih šoferjev, ki so naju poskušali pokositi s ceste3, kup rahlo norih motoristov, ki drvijo po Riminiju, kot jaz po Leclercu, tik preden ga zapirajo, nadvse prijazne ponudnike B&B namestitev, prijazne in odprte Italijane, angelske zajtrke, okusne in raznolike večerje in še in še …
spet pizza, tokrat v Graduevo je!
Gremo domov!
Bilo je kratko in sladko, a saj bo še … zagotovo jo naslednje leto spet kam mahneva.
Lejte, vem, vem, da sploh nisem napisala še nič konkretnega o najinem lanskem moto popotovanju … ampak, ej, res imam to v planu že zelo zelo dolgo časa …vse ključne momente imam popisane, fotke pripravljene, ampak kar nekako se ne spravim k popisovanju golih dejstev, enostavno nisem tak tip. In če se spravim, potem mi misli zaidejo, začnem z opisovanjem odpravljanja, preidem na opisovanje motorja in končam pri tem, kako se bojim konjev 🙂
Ampak vseeno, lejte, potovanja moram, preprosto moram popisati, že zaradi sebe, če mi že za vas ni mar :)!
Letos sem si zabičala, da na počitnice sploh ne grem, če ne popišem prejšnjih in tako sem se v juliju takoj po opravljenih izpitih že spravljala k temu, ampak … potem pa je moj gospod na poskok (kar ni v njegovi navadi), vzel dopust, pogledal na svoj pametni telefon kakšna je vremensko napoved … ja, itak, da naj bi ves teden nažigalo sonce … potem pa to ni čisto držalo, … in … ja, no, sva šla, brez da bi zapisala en sam samcat stavek.
Sem šla in se sprva tolažila s tem, da bom na samem potovanju vsak večer popisala en dan prejšnjega in tako sproti obnavljala najine spomine na prejšnje leto. Å e Ipad sem vzela s sabo. No, midva sva se ob kofetkanju res z rahlo zavistjo spominjala tudi prijetne sveže sapice, ki je lani zapihala iz Dolomitov, a kaj več kot to, mi po akcije polnih dnevih, res ni dišalo.
In zdaj sem že doma in kolebam ali naj se najprej razpišem o lanskih dogodivščinah, ali naj se lotim kar letošnjih.
Ekola, takole, najprej bom popisala letošnje, saj so spomini še zelo živi, lanski pa lahko počakajo še kak teden ali dva, če so se že tako ali tako mariniriali eno celo leto.
Najina motorja počivata, medtem ko pijeva kavico
Letos sva jo ponovno mahnila v Italijo. Tokrat na jug. No, resda nisva pretiravala z skrajnostjo glede globine škornja, saj v tem enem samcatem tednu nisem želela celega dopusta preživeti v motorističnem sedlu. Mislim, da je skupno prevoženih 1500km kar dovolj za punco mojih let.
Pri planiranju sva malce kolebala med Hrvaško obalo, Avstrijskimi hribi, Toskanskimi grički, a na koncu je zmagala italijanska vzhodna obala. Praktično sva združila z užitkom. Konec septembra jo za pol leta mahnem na študijsko izmenjavo v Rimini in sklenila sva, da po Riminiju malce raziščeva opcije za moje zimsko bivanje in pogledava kako izgleda moja bodoča začasna fakulteta.
Na pot sva krenila v nedeljo. Ne, ne, nisva štartala v soboto zjutraj, kot 99,9% Slovencev, ki želijo izkoristiti vsako minuto svojega dopusta in se nagnesti na trajekt za hrvaške otoke v isti minuti, kot ostalih 99,9% Slovencev. V soboto je svoje počitnice štartal tudi naš mali in kot pridna starša ;), sva ga dostavila na letališče in se naobjemala in poslavljala, kot da gre na enoletni puščavski safari … Pa za domači živalski vrt je bilo treba poskrbeti – psa na počitnice k babi, mačku pa nabaviti hrano in krušne starše, ki bi ga futrali med najino odsotnostjo. Zapovrh vsega pa sva v soboto dopoldne odšla še na pogreb na Dolenjsko. Tako da … ja, nedelja je bila najin prvi dan potovanja.
Začela sva ga z nakupovanjem v Cityparku. Jah, ja, ja, vem, pri motoristih se res spodobi, da krenejo na pot zgodaj zjutraj, ko še ni prav hudo vroče, a kaj, ko sem jaz šele zjutraj pri pakiranju ugotovila, da imam v fotoaparatu le 8 giga spominsko kartico, kar bi lahko pomenilo (pa na koncu ni), da mi bo zmanjkalo prostora za vse najine foto zabeležke. In zato sva počakala, da se trgovine odprejo in oprtana s prtljago1, skočila še v trgovino, kupila dodatni spomin in se šele okrog 10h zapodila po avtocesti proti Italiji. Jap, po avtocesti, prav ste prebrali, zakaj pa imava vinjeto, ha?! Å parala bova potem v Italiji, sva rekla in po gasu vse do tja kjer gre še brez dodatnega plačila, preko Gorice vse do italijanskega Villese-ja.
Prva kava je padla v Palmanovi.
Palmanova
To mesto je prijetno, če se ti le uspe ogniti tistim nakupovalnim centrom, ki vsa zanimiva mesta spremenijo v predmestja velikih parkirnih mest in kičasto barvanih kolis, ki obkrožajo vrata cenenih prodajalnic 1000 in ene neumnosti. Jap, mi motoristi imamo to srečo, da nimamo prostora za vrečke novo nakupljenih stvari, tako da sva zavila kar v središče mesta in tam popila tisto pravo italijansko kavico. Tak pravi espresso!
V Palmanovi jih je veliko uživalo v lepi sončni nedelji
Mimogrede moram … res moram, povedati nekaj na temo espressa. To ni ekspreso, expresso ali karkoli na temo ekspeditivno hitre kave. Espresso ima lih ene tolk s hitrostjo, kot ima banana split veze s hrvaškim obmorskim mestom (čeprav sem celo svoje otroštvo mislila, da so si ga ravno tam izmislili). Espresso izhaja iz latinske besede “esprimere” oz njenega preteklega deležnika “espresso”, ki pomeni izstisnjen. Saj so (in to počnejo še danes ;)) iz kavnih zrnc s paro izstisnili tisto bistvo kave. In če z naročanjem kdorkoli želi povedati kako hitro bo svoj kofe spil ali kako hitro ga želi dobiti, lahko mirno reče, da želi ekspresni espresso, samo lepo prosim, v moji družbi NE naročat ekspresa!
Ko sva popolnoma neekspresno popila vsak svoj espresso, sva po lokalnih cestah pot nadaljevala proti nama tako ljubemu Lignanu.2.
sprehod po Palmanovi
Brez njega ne gre, ne poleti, še manj pa pozimi, ko so njegove peščene plaže popolnoma prazne in te objame valovanje morja, mir in širina sveta, ki nas obkroža.
Tokrat so bile plaže kar zapolnjene. Zapolnjene s sončniki in ležalniki, z ljudmi ni bilo sile … očitno turisti še niso navalili v polnem zamahu.
Motorja sva parkirala na žgočem soncu (vse boljše lokacije so bile polne, ker Italijani očitno vedo s čim se spodobi voziti poleti), si sezula “pancarje” – v to štejem vso tisto motoristično kramo (čelado, motoristične hlače3, usnjeno jakno in močnejše in seveda bolj vroče čevlje do gležnjev, in odšla v bife na plaži. Tam sva dala vse štiri od sebe in uživala. Nič drugega! Uživala! Moj se je šel kopat, jaz pa sem brala knjigo … nič pretiranega, le takšno lenobno dopustniško uživanje.
Ko so se oštarije spet odprle (v Italiji, oz. vsaj v Lignanu imajo neko bedasto logiko, da nihče ni lačen med 15. in 18. uro), sva skočila na večerjo v najino najljubšo Lignansko gostilno, se zmastila vsak s svojo najljubšo jedjo – jaz vzamem neko stvar, ki je v jedilniku pod številko 223 ali tam nekje … moj pa si izbere nekaj, kar je še par številk naprej. Skratka moji so črni špageti (fatti in casa)4s kapasanti, šrimpi (in tega je res kar precej naloženega na lepih črnih testeninah) in omako iz nekega prekajenega sira … noro dobro! Moj pa vedno vzame rezance (tudi ti so doma narejeni) z omako iz bučk in paprike5in nekimi rakci. Sočno in okusno!
Tokrat sva začela skromneje in si za predjed nisva, kot ponavadi, privoščila njihove odlične pizze Marinare.
Sicer pa je Marinara nekaj, kar si je res treba privoščiti, če ste v Lignanu! Marinara je tista najbolj bazična pizza, marinara pomeni mornarska in to spet ni tako, kot nekateri mislijo, da je pri takšni treba naložiti kupe školjk in rakov, ne mornarska je tista enostavna, ki so si jo lahko privoščili mornarji. Dobi se jo za 4€ in ima na svojem tankem testu le rahlo razmazano paradižnikovo omako z nekaj česna in olivnega olja. Prava stvar, sploh če naročiš razrezano in jo pozobaš takole na hitro med čakanjem na tisto pravo jed.
Ko sva si napolnila želodčka in napila vode (joooj, pila sva sto na uro, lulala pa ko škratka, saj sva očitno švicala ko konja), sva se spet spravila v “pancarje” in jo po stari cesti mahnila do Trevisa, najne prve nočne postojanke.
Cesta od Lignana proti Latisani je bila nabita, vse je stalo in midva sva s tistim trenutkom preklopila na italijanski način moto vožnje. Ne veste kakšna je ta?! To je tista, ko greš z motorjem kar vštric kolone avtomobilov. S polnim gasom. Italijani nimajo kompleksov majhnosti in svojih plehnatih kišt ne postavljajo tako na levo, da še komar ne pride mimo brez poškodb.
Ali pa, kot se mi je zadnjič zgodilo v Ljubljani … kjer tako ali tako nikoli ne vozim po “italijansko” in sem tisti dan izjemoma parkirala pred RTV-jem. Ob konici, najbrž je bil petek ob 15h, sem zapeljala motor s pločnika in se v smeri proti Ledini nekako sramežljivo poskušala vključit v promet. Strnjeni avtomobili so stali najbrž vse od Metalke. Do semaforja pri gimnaziji Ledina sem zapeljala počasi vzporedno s čakajočimi avtomobili. Malce bedasto bi bilo, če bi stala 20m pred semaforjem, kajne … zato sem počasi zapeljala naprej. Na semaforju mi pretendeciozni čefur (sori, nič nimam proti našim južnim sosedom, ampak tega res ne morem drugače poimenovati), v veliki temno modri BMW ladji (tudi proti BMW nimam ničesar, saj sem ga sama vozila zadnjih 7 let), z odprtimi okni in čikom v ustih, zapre pot, se usede na hupo in zraven sika, kaj češ, da mislim, da sem, če imam motor. Hmmmm?!!! Človek, saj ti nič nočem, le domov bi šla rada … tako kot ti. Pa še klime nimam na motorju … očitno je tudi tebi crknila ali pa ti je ob plačilu za tehničnega zmanjkalo še za čiščenje filtra.
Torej, v Italiji izpadeš čudak, če NE zapelješ mimo stoječe kolone vozil. Malo po drugem pasu, malo vmes … pa si hitro iz tahudga ven!
Po takšnem sistemu sva bila v Trevisu še pred temo. In čeprav sva imela rezervacijo za isti B&B, kot lani, sva tudi tokrat izgubljeno iskala to najino Villo Gino.
Ja, ja, tudi navigacijo sva imela. Letos sva sploh bila pripravljena. Oba sva si naložila aplikacijo HERE. Priporočam! Odlična stvar, ki navigira brez interneta. Resda porabi ogromno baterije … pa tudi nekaj težav sva imela preden sva se dodobra spoznala z njo, … npr to, da pri Villi Gini še nisva vedela, da morava najprej vnesti ulico in hišno številko in šele nato mesto, kajti v nasprotnem primeru, številke ne sprejme in tako vseh 5km iste ceste, vsakih 100m zavijaš s poti in voyeursko pogleduješ po privatnih vrtovih, kje se skriva njihova hišna številka. Å e sreča, da je vila Gina že na 92!
Takole je s tole Villo: prekrasna hiška … lastnika živita v pritličju, zgoraj pa imata le 3 prijetne sobice. Vsak detajl je vreden pozornosti. Srčki na omari, stari prebarvani kovčki, slike v sobah, na stopnišču, posoda v jedilnici, vrt in rastlinje … Gospa Gina (jap, res sta hišo poimenovala po njej ;/)je izredno prijazna, žal ne govori ničesar drugega razen Italijansko. Žal za tiste, ki ne znajo Italijanščine in super zame, ker sem morala kar začeti …
Itak je pa moj že v Lignanu pri mojem prvem “Do you speak English?” rekel, če me še enkrat sliši, da me bo zapustil in naj od tam dalje sama krožim po Italiji.
In sem začela – s teto Gino sem se za jutranji čaj, jajčka in ostalo zmenila kar po njeno. Se mi je malce zatikalo pri razlagi o tem zakaj greva v Rimini in kakšno stanovanje iščem, a tretji dan sem se v Italijanščino že tako ufurala, da so mi Italijani odgovarjali že z dolgimi in hitrimi domačimi monologi, jaz pa sem le še poznavalsko kimala in občasno stisnila ene par “Si, si, si … certo …” 🙂
najin zajtrk v Gini – pohane šniteprisrčni detajli
Ja, hiška super, gospa prijazna … klimo nama je vključila že pred prihodom (prej naju je po mailu vprašala o tem), da sva prišla v prijetno ohlajeno, za zajtrk nama (samo midva sva sedela v zajtrkovalnici) je pripravila pohane šnite (še pomnite tisto dobro jed, ki so nam jo pekle babice?), mehko kuhana jajčka, sveže in tople rogljičke in naju sploh stregla od spredaj in zadaj. Vse za 65€.
Villa Gina
Bi tam preživela kar dopust, če tale Villa ne bi bila sredi ničesar. Zero Branco, kao. … ne vem kaj to je, ena vas ob Trevisu, … mislim, da je blizu avtoceste, pa ene 3km stran od letališča. Za naju sicer nepomembno, ker nisva šla z letalom, pa tudi na avtocesto ne, sva naslednje jutro sedla na motor in se po stari cesti peljala naprej. Proti Riminiju. Å e Trevisa si nisva ogledala, čeprav vsi pravijo, da je lep.
Sem svojemu gospodu tako težla, da sva ogled Trevisa opravila nazaj grede.
O tem kako je bilo v Riminiju, nevihti, najini poti nazaj in iskanju stanovanja zame pa v naslednjih objavah.
Moto sezona se je začela. Žal te prvomajske praznike objokujeva vreme in željno pogledujeva proti nebu ter upava, da bo sonček le premagal oblake, pokukal na plano in nama ustvaril kak lep dan za moto izlet na morje.
In če ne gre v živo, je čas, da obujam spomine na najino zadnje potovanje. Lani sva sklenila, da bova počitnice preživela na motorju in v nasprotju s preteklimi komfortnimi počitnikovanji, ko smo v največje možne prtljažnike natovarjali polovico domače garderobe ter tri četrt garaže, sva tokrat morala vso svojo prtljago strpati v majhne moto torbe.
Zagotovo se sprašujete (vsaj jaz sem se še tik pred tem) kako za vraga se lahko ženska odpravi na dopust brez prtljage polnega prtljažnika ter po možnosti še “truge” na strehi avtomobila?
No, težko, ampak da se!
Sigurno je moja prednost že v tem, da ne potrebujem, šampona, fena za lase, glasnikov in krtač ter britvic, brivnikov ali depilacijskih rekvizitov … in zaradi tega je vsaj ena borša manj.
Na svojem motorju imam dve stranski torbi, ki žal zadostujeta bolj za priročno odlaganje moto rokavic, kakšne dodatne jopice za mrzle urice in pa anti premočljivi jakni. OK, to je kul za enodnevni izlet, pri daljših počitnicah pa mi ti dve torbi kaj malo pomagata.
Konkretnejša pomoč se je kazala v Tomaževi 50 literski škatli, ki si jo je namontiral tik pred najinim odhodom. Tja sva naložila kozmetično torbico … kot sem že povedala brez fena, navijalk, ravnalca za lase, krtač in podobne krame …, moje knjige (brez tega ni počitnic) in vse najine čevlje in opanke.
Moj je sicer naivno verjel, da bo to dovolj za vso najino kramo, a sem jaz (pametno) sklenila, da si na svoj zadnji sedež oprtam nekaj dodatnih prtljažnih kapacitet. Med kramo na podstrešju sem našla torbo, ki je ugajala tudi mojemu od varnostno fluorescentnih barv malce obsedenemu dragemu in vanjo sem natlačila vse najine majice, hlače za vroče dni, rezervne kavbojke, gate, modrčke, nogavičke … skratka res vse kar sva potrebovala za brezskrbne počitnice. Res se nisem omejevala in če bi bilo še to premalo, bi napolnila še kakšno boršo in jo že nekako privezala na motor.
Ker sva imela delno prosti obe moji stranski torbi in njegov prostor pri balanci, sva tja lahko vedno spravljala jakne, ki sva jih menjavala med vožnjo glede na vremenske razmere, ki so naju spremljale na poti.
Oba sva se seveda odpravila na pot v popolni moto opravi – moto hlače, visoki čevlji in usnjene jakne, ko pa sva se na 40°C začela topiti, sva se preoblekla v tanjšo vetrovko in znosnejše hlače. Jaz sem na vmesnih postankih celo svoje čevlje menjala za šlapice in se po vaseh sprehajala kot pravi ameriški ostareli turist.
Jap, celo tiste florescentne pelerine sva imela spravljene v teh torbah … in ja, celo uporabila sva jih, saj naju je nekje pod Dolomiti ujela deževna nevihta.
Moja florescentna maratonska (tista, ki so mi jo dali na mojem teku na ljubljanskem maratonu) torba je bila pripeta s pajki na moj sedež in naslonjalo za sopotnika in preživela je vse ovinke in dirke (no, ja ;)), le dež ji je malce ponagajal, ko je skozi zadrgo prepustil nekaj vode in nama namočil majčke. Sedaj veva, da bova tudi ostale zadeve, enako kot perilo, zapakirala v polivinil vrečke in letos bo tudi ta nevšečnost odpravljena.
Vozila sva se od mesta do mesta … prespala eno ali dve noči v enem mestu, znosila borše in škatle v sobe … zjutraj spet nazaj na motor, jih prepasala in brrrr naprej. Počasi sem ugotovila, da je primerneje, če med samim potovanjem začnem racionalneje kombinirati zadeve v eno ali drugo torbo … in tako sem v svojo torbo zlagala stvari, ki sva jih vsakodnevno potrebovala, v moževo pa tiste za “back up”, torej vsa oblačila za vremenska presenečenja (saj veste dodatne majice z dolgimi rokavi in kak volnen pulover), dodatno perilo za vse naslednje dni, ter vrečo z umazanim perilom. Tako sva v krajih z možnostjo garažnega parkiranja njegovo torbo pustila kar “v avtu” … ups, na motorju, v sobo pa elegantno prinesla eno samo samcato torbico.
Resda sva pri najinih mestnih pohajkovanjih svoji čeladi morala nositi s seboj, a konec koncev mi moja rumena čelada prav lepo pristoji in me nič ne moti, če mi namesto torbice, na desni roki kdaj pa kdaj visi kar šlem. In glede na to, da se z motorjem v večini mest lahko pripelješ do samega centra ali ciljne točke, nama tega ni bilo potrebno početi prav velikokrat in za dolgo časa.
Glede na to, da sem se res čisto v vsakem mestu, takoj preoblekla v kratke hlače, pospravila svojo moto jakno v eno od torb na motorju ter “pancarje” (moto čevlje) zamenjala za udobne šlapice, v počitniškem pohajkovanju nisem bila prav za nič prikrajšana … in danes že razmišljam kam jo bova mahnila to poletje.
A še preden naredim načrt za novo pot, sem vam (pa tudi sebi in našim spominom) dolžna popisati najine Dolomite 2015. Do naslednjič!
Murakami je napisal celo knjigo na temo teka – O čem govorim, ko govorim o teku. No, jaz ne bom tako obširna, bom samo eno objavo posvetila temu. Zaenkrat 🙂
Letos sva začela s skupnimi moto vožnjami -ja, res, letos sva ZAČELA in se pomladi prvič zapeljala skupaj – vsak s svojim motorjem (oz takrat je bilo le nekaj na to temo ;)) na skupni moto izlet – moj s skuterjem, jaz pa s svojim malim chopperčkom – na kavico do Vrhnike. Sva bila vesela kot marela in ponosna kot da sva prišla na Triglav z njima. No in slaba dva meseca kasneje sva se spravila na najine prve moto počitnice.
Ker sva bila po najinem prvem izletu (no, ja, saj vem, piciguzi izletku) tako srečna, sva ugotovila, da so časi resni in da je vštric temu treba resno reagirati ter si omisliti resne igrače, sva si nabavila motocikla za velike otroke, z njima naredila par voženj po Sloveniji, nekaj tednov kasneje pa se spravila na pot do Dolomitov in nazaj.
V 6 dneh sva naredila 1200km (od tega le kakšnih 200 po avtocestah), obredla mesta, prišla do morja, obvozila Gardsko jezero in se dvignila v zračne in po temperaturi prijetno sveže Dolomite.
Joooj, materiala za pisanje za celo knjigo! Murakami pazi se!
Imam zapiske in si želim pisati o vsakem mestu, ki sva ga obiskala, želim popisati ceste, dogajanja na cesti, prenočišča, jedačo, kaj se nama je dogajalo, a predvsem bi najprej rada z vami delila svoje občutke, svoje sveže, začetniške moto občutke.
Čar vožnje z motorjem ni v “vetru v laseh” – to je mit, nakladancija – Na motorju namreč klima ne dela pa tudi ob bliskanju in nevihti se streha nikakor ne dvigne, ja in če odvzamem dejstvo, da jaz las itak nimam, bi mi užitek ob njihovem vrtinčenju, tako ali tako uničevala velika in rahlo klastrofobična čelada.
Midva sva se vozila v najbolj vročih dneh te sezone. 36, 37â—¦C je pisalo na najinem zaslonu mobilnega telefona, a na razbeljeni cesti ob 3h popoldne, se je ta zagotovo spremenila do višin, ki se začenjajo s štirico.
In ko se voziš po takšni vročini, ti ne pomaga nobena brzina – vroč zrak pač brzi mimo tebe z manjšo ali večjo hitrostjo. Malce bolje je po vaških cestah, kjer si deležen vsaj kakšne sence, ki ti jo prijazno podarijo mimo bežeča drevesa. A kot vedno pravim – “everything comes with a package”, se tudi na vaških cestah ne da ogniti celotnemu paketu – lepši del so sence izven naselja, drugi del pa morilska vročina znotraj njih, ko stojiš na semaforju in upaš, da intervali niso dolgi kot na dovozu iz ljubljanske obvoznice na Celovško, ko se ti od čelade po vratu cedi kapljica – ah, več njih – potu in ko ti od sosednjega tovornjaka puhti vročina in ti topi maščobne stegenske obloge (ahhh, ko bi vsaj!).
In ko že omenjam muke, naj omenim tiste v drugo vremensko skrajnost, ki se začnejo z bliski na nebu in prvimi kapljami, ki se ustavijo na vetrobranskem steklu.
Svoj prvi “moto” dež sem doživela na avtomobilski cesti proti italijanskemu Trentu. Dvopasovnica, na desnem pasu v glavnem tovornjaki, levo precej hitro drveča vozila. Italijani, saj veste ;)! Odstavnih pasov ni, levo in desno strmo gorovje, pred nama pa – jah, tudi strmo gorovje in črni, črni oblaki iz katerih se je vsake toliko zabliskalo. Moj dragi je drvel s svojim motorjem s 120km/h kakšnih 200m pred mano. Baje ne vidi, če mu maham ali žmirkam. No, ja, baje se mu pri takšni hitrosti tresejo ogledalca. Bo že držalo! 😉
Po glavi mi je v tistem trenutku švigalo kup črnih misli: “Se bo ulilo naenkrat ali bo začelo po malem?” “Se bova imela čas kam umakniti?” “Bova mokra kot cucka?” “Kako šprica od teh hitro vozečih tovornjakov?” “So tu v teh gorah tudi toče?” “Bo to nevihta z močnim vetrom?” – “Ta cepec pred mano pa kar dirja naprej?!!!” “kako mu naj povem, da naj ustavi, zavije na prvem odcepu ven -?!” – #$%*??!!%&-. Mamiii! že dežuje-.”
No, dež sva premagala brez težav, tudi vročina nama ni prišla do hudega, večja težava, ki me je spremljala večji del mojega prvega potovanja je bil strah – pravzaprav bi temu rekla raje pomanjkanje samozavesti. Če je bila cesta prazna, sem v vožnji brezskrbno uživala pa najsi je bila pot strma, zavita, navzdol ali navzgor, vaška ali avtocesta in je bilo na njej potrebno zavrteti gas ročko. Čim pa se je pred mano ali za mano znašlo še kakšno vozilo, sem postala živčna in mencajoča, češ ali vozim prepočasi, … naj ga prehitim, … je spredaj dovolj pregledno, … bom zvozila dovolj hitro, kaj pa če bo tam kak maček, pes, kolesarji. Ne morete si sploh predstavljati koliko možnih ovir je šlo skozi moje majcene možgančke v tistih nekaj minutah, preden sem prehitela jaz ali pa je prehitel mene kakšen vse ovinke poznavajoči domačin. Å ele ko sem dojela, da je dovolj hitro že, če vozim po omejitvah, kar so tudi z mojimi skromnimi izkušnjami zlahka dosegljivi kriteriji, sem se umirila in začela voziti samozavestno, umirjeno in seveda- bolje in tako začela v vožnji tudi uživati.
In kaj je lepega v vožnji z motorjem, če sem ves čas naštevala le muke, znoj in strah? Torej, kaj potem je, na tem rohnečem dvokolesniku takšnega, da se kljub začetnemu tresenju kolen in pesimističnemu ustrahovanju okolice o umiranju, marsikdo spravi nanj?!
Po Italiji sem se vozila že neštetokrat pa vendar pokrajine še nikoli nisem doživela tako močno, tako doživeto in pristno, kot tokrat. Ja, vonjaš jo, a vonjaš jo tudi z avtom in konec koncev, če je trik le v tem, bi se vsi vozili z odprtimi okni in zadeva bi bila doživeta tudi tako.
Trik je v tem, da moraš na motorju sodelovati 110%. Opazuješ cesto, opazuješ promet pred sabo, za sabo, znake, ovinke, pokrajino, stavbe, ki bežijo mimo tebe – niti za trenutek ne pozabiš kje si, ne zatisneš oči, ne kregaš se z otroki, možem, ne razmišljaš o težavah v službi, na cesti sta le ti in tvoj motor – in vse tisto, kar je pomembno za tisto konkretno vožnjo. To je najbrž ta “veter v laseh”!
In potem se na vsake toliko časa ustaviš in ni zdolgočasenega mešanja kavne brozge, ki si si jo privoščil ob postanku v bifeju ob pumpi. Ne, takrat moraš vse občutke, misli, ki so se ti porodile med vožnjo, deliti s partnerjem in res je toliko tega za povedati.
Morda bom z leti na vožnjo z motorjem gledala drugače, a sedaj v marsičem vlečem vzporednice s smučanjem – vijugam podobno, tudi tu mož vozi pred mano in ko mi uide, me za vogalom počaka, celo s telesom se včasih gibam, kot bi vozila slalom in ko se zakrčim, se spomnim, da je tudi pri smučanju treba le zmehčati kolena in smučke letijo kar same.
Pa tudi kavica je slajša, ko odvoziš par fur in se potem s prijatelji usedeš in uživaš z iztegnjenimi štirimi kraki. Jap, tudi tam je olajšanje ob sezuvanju pancarjev nepopisljivo, pri motorju so občutki podobni, ko se izkobacaš iz te “neoprenske” opreme in bos zakorakaš po travi ali pa jih namočiš v kak potok ali morje.
Carica da sem?! No, ja, pa sem, če tako pravite!
Sem pa opazila, da me s tem cenjenim imenom označujejo predvsem v zadnjem času in to pravzaprav najbolj takrat, ko zajaham svojo Hondo.
Danes sem z motorjem skočila (no, saj veste – nisva skakali jaz in moja Honda, ampak se tako reče, ko pred odhodom domov narediš hitri ovinek do svoje omiljene kafetarije) na čaj. Ko sem sedela ob svoji skodelici, brala revijo in si lenobno ogledovala okolico, sem bila povsem povprečna obiskovalka lokala, a ko sem ob odhodu, stopila do svojega motorja in si začela ovijati ledvični pas, ter natikati čelado in rokavice, so se v lokalu začele obračati glave. Dve mami (jap, tam nekje okrog 60 sta jih imeli) sta glasno začeli debatirati o motorjih, mi zaploskali, dvignili palce in se mi skorajda začeli klanjati.
Zadnjič pa sem se z motorjem zapodila mimo nekega “frajerja” v starem Oplu. Vrtel je glavo sem in tja, se mi nasmihal in mi celo pomahal. Joj, tega nisem doživela že od mojega 20 leta naprej 😉 – in šofer avtobusa, ki je na vročini na semaforju stal vštric z mojim motociklom, je spustil okno in začel debatirati z mano.
Kdo je zdaj carica, jaz ali moja Honda?!
Opažam tudi, da se moje carstvo veča glede na količino kubikov, ki jih stiskam med nogami. Ko sem pred mnogo leti vozila Tomosov avtomatik, nisem opazila, da bi se nad mano tako močno navduševal še kdo razen mojega Tomaža, pa še temu je bilo čisto vseeno kaj rohni med mojimi nogami, da le ni bil kak drug pripadnik moškega spola. Ob mojem prvem motociklu – 250 kubičnem chopperju, so se že iskrile marsikatere očke, ob tokratni 750 kubični Hondi pa postajam prava zvezda, no, carica.
Samo – hmmm -. Tudi moj “car” vozi 750 kubičen dvokolesnik pa mu na cesti še nihče ni rekel nič drugega kot običajne cestno prijazne nazive ala cepec, norec, kwapamislšdasi in jezik gluhonemih, kjer intenzivneje uporabljaš srednji prst-
Hmmm – torej kubiki in dve kolesi ne ustvarita carstva??!!
Če vprašate mene, sem carica že od nekdaj, ampak največja sem postala po letu 2010, ko sem zbolela in se po svoje – carsko, če hočete, spopadla s svojo boleznijo. Carsko je bilo, ko sem zmogla odločitev, da prekinem z delom in ostanem doma pa naj bo kar bo, carsko sem se obnašala, ko mi je zdravnik predlagal hospitalizacijo na psihiatriji in se nisem ubadala s predsodki okolice ter zagrabila, kar se mi je ponujalo in odšla v “norišnico”, carsko je, da svoje pleše ne skrivam pod neudobno, vročo in žuljavo lasuljo in se otrokom, ki svoje mame vlečejo za rokav in čudno gledajo “plešasto teto”, nasmejem in jih pozdravim, carica sem bila, ko sem se že na samem začetku uprla zdravilom in začela postopek samozdravljenja tako, da sem se poglobila vase in poiskala otroka v sebi. Carica sem, ker hodim po svoji poti in se predsodkom navkljub odločam po svoje. Carica sem, ker sem pred 4 leti sklenila, da kljub motoristično prav nič navdahnjeni družini, naredim izpit za motor in si kupim svojo ropotajočo mašinco, čeprav se je moja najbližja okolica zgražala, križala in mi govorila, da se na motorju umira in carica sem, ker sem se pri skoraj petdesetih vpisala na faks, ki je 100 svetlobnih let oddaljen od tistega kar sem počela prej.
In ja, vse to kar me je naredilo carsko, se je zgodilo še preden sem prvič sedla na motor in z njim zarohnela po ljubljanskih cestah, a presenetljivo me šele zdaj vsi zaznamujejo s tem laskavim prestižnim imenom.
A po pravici povedano, se tega naziva kar rahlo bojim. Seveda godi, ko te namesto kura, butara ali trapa, nazivajo s carica, ampak kaj ko motorja ne morem pripeljati na razgovor za delo, tudi kosilo se nič kaj bolje ne skuha odkar imam Hondo, stanovanje ni nič bolj pospravljeno in nič kaj bolj pogosto ne kličem svojih prijateljev in jih povabim na kavico – nič boljša prijateljica, žena ali mama nisem zaradi par rohnečih kubikov več. In ja, poleg svoje edinstvene frizure, malce odštekanega outfita, dolgega jezika in rohnečega motocikla, sem v navadnem vsakdanu čisto navadna ničposebnICA in prisežem, da znam tudi jaz biti prava tečkICA, velikokrat sem izgubljenICA, včasih tudi grda psICA – ja, vse zavito, zapakirano kot ena dobra ZELJANICA.
Konkretnejša pomoč se je kazala v Tomaževi 50 literski škatli, ki si jo je namontiral tik pred najinim odhodom. Tja sva naložila kozmetično torbico … kot sem že povedala brez fena, navijalk, ravnalca za lase, krtač in podobne krame …, moje knjige (brez tega ni počitnic) in vse najine čevlje in opanke.
