O čem govorim, ko govorim o motorju

Murakami je napisal celo knjigo na temo teka – O čem govorim, ko govorim o teku. No, jaz ne bom tako obširna, bom samo eno objavo posvetila temu. Zaenkrat 🙂

Ej, še večja carica od carice sem.

Letos sva začela s skupnimi moto vožnjami …ja, res, letos sva ZAČELA in se pomladi prvič zapeljala skupaj – vsak s svojim motorjem (oz takrat je bilo le nekaj na to temo ;)) na skupni moto izlet – moj s skuterjem, jaz pa s svojim malim chopperčkom … na kavico do Vrhnike. Sva bila vesela kot marela in ponosna kot da sva prišla na Triglav z njima. No in slaba dva meseca kasneje sva se spravila na najine prve moto počitnice.

Ker sva bila po najinem prvem izletu (no, ja, saj vem, piciguzi izletku) tako srečna, sva ugotovila, da so časi resni in da je vštric temu treba resno reagirati ter si omisliti resne igrače, sva si nabavila motocikla za velike otroke, z njima naredila par voženj po Sloveniji, nekaj tednov kasneje pa se spravila na pot do Dolomitov in nazaj.

V 6 dneh sva naredila 1200km (od tega le kakšnih 200 po avtocestah), obredla mesta, prišla do morja, obvozila Gardsko jezero in se dvignila v zračne in po temperaturi prijetno sveže Dolomite.

Joooj, materiala za pisanje za celo knjigo! Murakami pazi se!
Imam zapiske in si želim pisati o vsakem mestu, ki sva ga obiskala, želim popisati ceste, dogajanja na cesti, prenočišča, jedačo, kaj se nama je dogajalo, a predvsem bi najprej rada z vami delila svoje občutke, svoje sveže, začetniške moto občutke.

Čar vožnje z motorjem ni v »vetru v laseh« … to je mit, nakladancija … Na motorju namreč klima ne dela pa tudi ob bliskanju in nevihti se streha nikakor ne dvigne, ja in če odvzamem dejstvo, da jaz las itak nimam, bi mi užitek ob njihovem vrtinčenju, tako ali tako uničevala velika in rahlo klastrofobična čelada.

Midva sva se vozila v najbolj vročih dneh te sezone. 36, 37◦C je pisalo na najinem zaslonu mobilnega telefona, a na razbeljeni cesti ob 3h popoldne, se je ta zagotovo spremenila do višin, ki se začenjajo s štirico.

In ko se voziš po takšni vročini, ti ne pomaga nobena brzina – vroč zrak pač brzi mimo tebe z manjšo ali večjo hitrostjo. Malce bolje je po vaških cestah, kjer si deležen vsaj kakšne sence, ki ti jo prijazno podarijo mimo bežeča drevesa. A kot vedno pravim – »everything comes with a package«, se tudi na vaških cestah ne da ogniti celotnemu paketu – lepši del so sence izven naselja, drugi del pa morilska vročina znotraj njih, ko stojiš na semaforju in upaš, da intervali niso dolgi kot na dovozu iz ljubljanske obvoznice na Celovško, ko se ti od čelade po vratu cedi kapljica … ah, več njih … potu in ko ti od sosednjega tovornjaka puhti vročina in ti topi maščobne stegenske obloge (ahhh, ko bi vsaj!).

In ko že omenjam muke, naj omenim tiste v drugo vremensko skrajnost, ki se začnejo z bliski na nebu in prvimi kapljami, ki se ustavijo na vetrobranskem steklu.

Svoj prvi »moto« dež sem doživela na avtomobilski cesti proti italijanskemu Trentu. Dvopasovnica, na desnem pasu v glavnem tovornjaki, levo precej hitro drveča vozila. Italijani, saj veste ;)! Odstavnih pasov ni, levo in desno strmo gorovje, pred nama pa … jah, tudi strmo gorovje in črni, črni oblaki iz katerih se je vsake toliko zabliskalo. Moj dragi je drvel s svojim motorjem s 120km/h kakšnih 200m pred mano. Baje ne vidi, če mu maham ali žmirkam. No, ja, baje se mu pri takšni hitrosti tresejo ogledalca. Bo že držalo! 😉
Po glavi mi je v tistem trenutku švigalo kup črnih misli: »Se bo ulilo naenkrat ali bo začelo po malem?« »Se bova imela čas kam umakniti?« »Bova mokra kot cucka?« »Kako šprica od teh hitro vozečih tovornjakov?« »So tu v teh gorah tudi toče?« »Bo to nevihta z močnim vetrom?« … »Ta cepec pred mano pa kar dirja naprej?!!!« »kako mu naj povem, da naj ustavi, zavije na prvem odcepu ven …?!« … #$%*??!!%&…. Mamiii! že dežuje….«

No, dež sva premagala brez težav, tudi vročina nama ni prišla do hudega, večja težava, ki me je spremljala večji del mojega prvega potovanja je bil strah … pravzaprav bi temu rekla raje pomanjkanje samozavesti. Če je bila cesta prazna, sem v vožnji brezskrbno uživala pa najsi je bila pot strma, zavita, navzdol ali navzgor, vaška ali avtocesta in je bilo na njej potrebno zavrteti gas ročko. Čim pa se je pred mano ali za mano znašlo še kakšno vozilo, sem postala živčna in mencajoča, češ ali vozim prepočasi, … naj ga prehitim, … je spredaj dovolj pregledno, … bom zvozila dovolj hitro, kaj pa če bo tam kak maček, pes, kolesarji. Ne morete si sploh predstavljati koliko možnih ovir je šlo skozi moje majcene možgančke v tistih nekaj minutah, preden sem prehitela jaz ali pa je prehitel mene kakšen vse ovinke poznavajoči domačin. Šele ko sem dojela, da je dovolj hitro že, če vozim po omejitvah, kar so tudi z mojimi skromnimi izkušnjami zlahka dosegljivi kriteriji, sem se umirila in začela voziti samozavestno, umirjeno in seveda- bolje in tako začela v vožnji tudi uživati.

In kaj je lepega v vožnji z motorjem, če sem ves čas naštevala le muke, znoj in strah? Torej, kaj potem je, na tem rohnečem dvokolesniku takšnega, da se kljub začetnemu tresenju kolen in pesimističnemu ustrahovanju okolice o umiranju, marsikdo spravi nanj?!

Po Italiji sem se vozila že neštetokrat pa vendar pokrajine še nikoli nisem doživela tako močno, tako doživeto in pristno, kot tokrat. Ja, vonjaš jo, a vonjaš jo tudi z avtom in konec koncev, če je trik le v tem, bi se vsi vozili z odprtimi okni in zadeva bi bila doživeta tudi tako.

Trik je v tem, da moraš na motorju sodelovati 110%. Opazuješ cesto, opazuješ promet pred sabo, za sabo, znake, ovinke, pokrajino, stavbe, ki bežijo mimo tebe … niti za trenutek ne pozabiš kje si, ne zatisneš oči, ne kregaš se z otroki, možem, ne razmišljaš o težavah v službi, na cesti sta le ti in tvoj motor … in vse tisto, kar je pomembno za tisto konkretno vožnjo. To je najbrž ta “veter v laseh”!

In potem se na vsake toliko časa ustaviš in ni zdolgočasenega mešanja kavne brozge, ki si si jo privoščil ob postanku v bifeju ob pumpi. Ne, takrat moraš vse občutke, misli, ki so se ti porodile med vožnjo, deliti s partnerjem in res je toliko tega za povedati.

Morda bom z leti na vožnjo z motorjem gledala drugače, a sedaj v marsičem vlečem vzporednice s smučanjem – vijugam podobno, tudi tu mož vozi pred mano in ko mi uide, me za vogalom počaka, celo s telesom se včasih gibam, kot bi vozila slalom in ko se zakrčim, se spomnim, da je tudi pri smučanju treba le zmehčati kolena in smučke letijo kar same.
Pa tudi kavica je slajša, ko odvoziš par fur in se potem s prijatelji usedeš in uživaš z iztegnjenimi štirimi kraki. Jap, tudi tam je olajšanje ob sezuvanju pancarjev nepopisljivo, pri motorju so občutki podobni, ko se izkobacaš iz te »neoprenske« opreme in bos zakorakaš po travi ali pa jih namočiš v kak potok ali morje.

Ja, še bomo šli na motor!

Carica sem!

Carica da sem?! No, ja, pa sem, če tako pravite!
Sem pa opazila, da me s tem cenjenim imenom označujejo predvsem v zadnjem času in to pravzaprav najbolj takrat, ko zajaham svojo Hondo.
Danes sem z motorjem skočila (no, saj veste … nisva skakali jaz in moja Honda, ampak se tako reče, ko pred odhodom domov narediš hitri ovinek do svoje omiljene kafetarije) na čaj. Ko sem sedela ob svoji skodelici, brala revijo in si lenobno ogledovala okolico, sem bila povsem povprečna obiskovalka lokala, a ko sem ob odhodu, stopila do svojega motorja in si začela ovijati ledvični pas, ter natikati čelado in rokavice, so se v lokalu začele obračati glave. Dve mami (jap, tam nekje okrog 60 sta jih imeli) sta glasno začeli debatirati o motorjih, mi zaploskali, dvignili palce in se mi skorajda začeli klanjati.
Zadnjič pa sem se z motorjem zapodila mimo nekega »frajerja« v starem Oplu. Vrtel je glavo sem in tja, se mi nasmihal in mi celo pomahal. Joj, tega nisem doživela že od mojega 20 leta naprej 😉 … in šofer avtobusa, ki je na vročini na semaforju stal vštric z mojim motociklom, je spustil okno in začel debatirati z mano.
Kdo je zdaj carica, jaz ali moja Honda?!
Opažam tudi, da se moje carstvo veča glede na količino kubikov, ki jih stiskam med nogami. Ko sem pred mnogo leti vozila Tomosov avtomatik, nisem opazila, da bi se nad mano tako močno navduševal še kdo razen mojega Tomaža, pa še temu je bilo čisto vseeno kaj rohni med mojimi nogami, da le ni bil kak drug pripadnik moškega spola. Ob mojem prvem motociklu – 250 kubičnem chopperju, so se že iskrile marsikatere očke, ob tokratni 750 kubični Hondi pa postajam prava zvezda, no, carica.
Samo … hmmm …. Tudi moj “car” vozi 750 kubičen dvokolesnik pa mu na cesti še nihče ni rekel nič drugega kot običajne cestno prijazne nazive ala cepec, norec, kwapamislšdasi in jezik gluhonemih, kjer intenzivneje uporabljaš srednji prst…

Hmmm … torej kubiki in dve kolesi ne ustvarita carstva??!!

Če vprašate mene, sem carica že od nekdaj, ampak največja sem postala po letu 2010, ko sem zbolela in se po svoje – carsko, če hočete, spopadla s svojo boleznijo. Carsko je bilo, ko sem zmogla odločitev, da prekinem z delom in ostanem doma pa naj bo kar bo, carsko sem se obnašala, ko mi je zdravnik predlagal hospitalizacijo na psihiatriji in se nisem ubadala s predsodki okolice ter zagrabila, kar se mi je ponujalo in odšla v »norišnico«, carsko je, da svoje pleše ne skrivam pod neudobno, vročo in žuljavo lasuljo in se otrokom, ki svoje mame vlečejo za rokav in čudno gledajo »plešasto teto«, nasmejem in jih pozdravim, carica sem bila, ko sem se že na samem začetku uprla zdravilom in začela postopek samozdravljenja tako, da sem se poglobila vase in poiskala otroka v sebi. Carica sem, ker hodim po svoji poti in se predsodkom navkljub odločam po svoje. Carica sem, ker sem pred 4 leti sklenila, da kljub motoristično prav nič navdahnjeni družini, naredim izpit za motor in si kupim svojo ropotajočo mašinco, čeprav se je moja najbližja okolica zgražala, križala in mi govorila, da se na motorju umira in carica sem, ker sem se pri skoraj petdesetih vpisala na faks, ki je 100 svetlobnih let oddaljen od tistega kar sem počela prej.
In ja, vse to kar me je naredilo carsko, se je zgodilo še preden sem prvič sedla na motor in z njim zarohnela po ljubljanskih cestah, a presenetljivo me šele zdaj vsi zaznamujejo s tem laskavim prestižnim imenom.
A po pravici povedano, se tega naziva kar rahlo bojim. Seveda godi, ko te namesto kura, butara ali trapa, nazivajo s carica, ampak kaj ko motorja ne morem pripeljati na razgovor za delo, tudi kosilo se nič kaj bolje ne skuha odkar imam Hondo, stanovanje ni nič bolj pospravljeno in nič kaj bolj pogosto ne kličem svojih prijateljev in jih povabim na kavico … nič boljša prijateljica, žena ali mama nisem zaradi par rohnečih kubikov več. In ja, poleg svoje edinstvene frizure, malce odštekanega outfita, dolgega jezika in rohnečega motocikla, sem v navadnem vsakdanu čisto navadna ničposebnICA in prisežem, da znam tudi jaz biti prava tečkICA, velikokrat sem izgubljenICA, včasih tudi grda psICA … ja, vse zavito, zapakirano kot ena dobra ZELJANICA.