London jeseni – predpriprave

Vsakič, ko grem na potep dlje od Šmarne gore, zatrdno sklenem, da bom vse popisala, a čim pridem domov in začnem čistiti kufer … prati in likati … in …ja, seveda je treba še vse tisto pospraviti, kar mi prej zaradi pakiranja in priprave na pot, ni uspelo …. in …. ja, realnost je takšna, da že lepo količino let nisem napisala niti besedice o svojih popotovanjih.
Evo, danes bom! Danes superge in čevlji ležijo v predsobi zaviti v polivinilno vrečko, vse čiste majice so še vedno pomečkano zložene v kovčku, iz kozmetične torbice pa sem izvlekla le svojo zobno ščetko. Bo že počakalo!
Bila sem v Londonu. Že žblnajstič! Pač obožujem London, plus tam me kljub mojemu balkansko angleškemu žlobudranju še nekako razumejo, plus do tja se da dokaj enostavno priti.
Tokrat sem prvič letela do Lutona in za let izbrala Wizzair. Najcenejši? Mah, ne vem, tole preračunavanje je včasih nočna mora in meni se za 5 dni dopusta ne da iti enotedenske vaje iz kombinatorike (ne več …kot vidite, se mi je včasih še dalo) ter računati kje prihranim pri bencinu, kaj izgubim pri parkingu, cestninah, kje te udarijo po prtljagi, ker ti ne dovolijo, da si na letalo brezplačno (no, ja, nič ni brezplačno, ampak saj razumete, kajne …) odneseš kaj več od zobne nitke, kje plačam dodatno “prazno” nočnino, saj imam let nazaj ob 5h zjutraj, kje imam potem lažji dostop s podzemno in kje mogoče podzemna sploh ne vozi ali vsaj ne ob urah, ko imaš let … ej, ne, za razliko 20€ se teh računanj jaz pač ne grem.
Tokrat sem sedeč za računalnikom naredila takole:«Eeeej, stari, daj povej a greva iz Ljubljane v Luton ali iz Trsta v Stansted?«
»Kaj je cenej’š?«
»Uno v Luton, sam res za mal, samo potem pa ne vem kako je z vlakom iz Lutona, pa ne vem kako je s to prtljago…, pa ne ….«
»Dej Luton!« … seveda, saj to sem pričakovala, glavno, da on sliši, da je cenejše 😉

Slišalo se je pa itak kul, da bova v Londonu (ok, skoraj v Londonu – v Lutonu) že ob enih popoldne in da bova šla skoraj iz domačega dvorišča (ajde, iz Pučnikovega). To, da imava let domov iz Lutona že ob osmih zjutraj (pa 2 uri prej na letališču, pa pot do Lutona …hmmm), me takrat niti ni skrbelo, saj kdo bi ob rezervaciji počitnic razmišljal še o poti domov!

Za povratni let Ljubljana-Luton-Ljubljana sva za oba plačala nekaj okrog 210€ in k temu dodala 33€ (ja!!!!, 33€ zaračunajo, lopovi ;)!) za en sam prijavljen kovček. No, jaz pač nisem med tistimi, ki vse stlačijo v super majhen kufer, ki ga lahko spraviš kar v omarico nad glavo, kajti ne da se mi paziti in kupovati super majhnega čistilnega mleka, mila in …. No, ja šampona jaz pač ne potrebujem, ampak žal je moj dragi še vedno precej lasat …, poleg tega vem, da bi ob tem morala vzeti dodatno količino tablet za glavo, saj me zna zagrabiti huda migrena, če bi v Londonu ugledala pregrešno lepe bulerje, za katere bi vedela, da nikakor ne bodo padli v tisti super majceni kovček, ki ga nizkoproračunci imenujejo osebna prtljaga. Pa tile pri Wizzairu so še ekstra zakomplicirali, saj so uvedli dvojna merjenja – za tisto miceno osebno osebno prtljago, kamor poleg Ipada stlačiš le še majceni fotoaparat in šminko, ni potrebno plačati ničesar, za tisti malce večji kovček, kamor nam ženskam ne uspe spraviti kaj več kot par gatk, modrček in kakšne čeveljce in ki je po merilih ostalih nizkoproračuncev še dovoljeno trogati s seboj na letalo, pa pri Wizzairu že moraš doplačevati.
Res pazite, ker v primeru, ko prikorakate na letališče suvereno in sigurno in prej niste prebrali 100 strani njihovih napotkov in informacij, boste pred letom čakanju v 267 vrstah, dodali še eno čakanje za plačilo dodatnih 15€ za prtljago, v kateri pa itak ne boste smeli imeti normalne zobne paste in svojega najkul šampona za dvojni ali štirikratni volumen.

Skratka srečna sem, da sva midva to pot opravila letos – še preden bodo uvedli dodatno plačilo za tiste, ki že dva dni niso šli na blato in se polulali v flaško tik pred vstopom v letalo. Sem prepričana, da se nam kaj podobnega obeta prav kmalu!

Najin sin je nekaj dni kasneje zase in njegovo dekle vplačal let preko Ryanaira za let od Trsta do Stansteda in nazaj pa je odštel nekaj deset evrov več. Ne, v predpise o prtljagi pa se tam nisem poglabljala, mi je že Wizzair vzel dovolj energije. Glede prevoza do Trsta pa si je sine pač mislil, da je prihranil, ker v Trst in nazaj ju itak zategnejo starci 😉

Vedno najprej rezerviram let, saj so s tem večje kolobocije in sklepam, da se v Londonu vedno najde kak slovenček, ki ti v skrajnem primeru pomaga prespati …. In ja, če nič drugega bi se pofočkala pri Kastelicu v Wimbledonu … on bi mi že našel kakšen hlevček, da bi prislonila glavico in počila med enim in drugim pohajkovanjem. Tokrat ni bilo potrebe po iskanju vez do Branka, saj sem našla ugoden B&B. V Londonu sem bivala že v Youth hostlu, nizkoproračunskih hotelih, malce boljših hotelih na obrobju, super krasnih hotelih skoraj v centru mesta, tokrat pa sem se prvič odločila, da preizkusim še B&B.
70€ na noč z zajtrkom za oba v coni, ki je še dosegljiva s podzemno (sicer cona 2), se je izkazalo za solidno rešitev. Kar nekaj večerov sem brskala in iskala solidno namestitev, z lastnim prostorom za smrdeče in malce neudobno branje časopisov, kar je poleg cene glavni pogoj mojega moža. Priznam, ob fotografijah ponudbe stanovanj, me je povleklo in namesto brkljanja med cenovno dosegljivimi, sem si ogledala stanovanja za 700+€ na noč s prekrasnimi interierji , na koncu pa se odločia za tole. Rezervirala sem preko booking.com, kar je dandanašnji najboljša možna opcija, če ne spiš v stanovanju posameznikov ali youth hostlu. Baje je kul tudi airb&B, ampak to bom preizkusila naslednjič.

To so bile predpriprave in sanje malega kitajčka, o RL (real life) pa več v naslednjem zapisu, saj moje umazane gate le ne smejo predolgo čakati na pranje.

Obritoglavka

“I ran out of ideas for interesting haircut” sem komentirala, ko so takrat moji nadrejeni Američani izvedeli, da sem si obrila glavo.
Baje je bila vseh 16 let mojega službovanja v tem mednarodnem podjetju, po vsakem ameriškem obisku naše pisarne, ena glavnih zanimivosti, kakšno frizuro ima tokrat Saša. Na prvi razgovor za službo je prišla dolgolasa rdečelaska, na naslednjem obisku jih je na letališču pričakala paževsko urejena črnolaska, ki pa se je že naslednjič preizkušala vživeti v stereotipno pregovorno skupino blondink. Zato se res ne gre čuditi visokemu kotiranju faz moje frizure [tippy title=”na ameriških stavnicah”]no, ajde malce pretiravanja ne more škoditi[/tippy].

Danes se nikakor ne morem spomniti, kdaj sem opazila, da se mi lasje redčijo, a zdi se mi, da je bilo to že nekaj mesecev, morda celo let pred mojo [tippy title=”kao boleznijo“]izgorelost pač težko poimenujem bolezen[/tippy]. Imela sem goste in močne lase, zato je najbrž moje prvo jamranje o izpadanju, frizerka Barbara, zavrnila s komentarjem, da bo tako zanjo manj dela, kajti moje naglavno vejevje je morala za ustrezen efekt vedno temeljito razredčiti.
Prvi goli krogec se mi je začel risati na levi strani lasišča in takrat ni bil večji od kovanca za 20 centov. Ni me preveč vznemirjal, saj se baje podobno dogaja mnogim in večini se golota v nekaj tednih prekrije z novimi lasnimi izrastki in problem se reši še preden bi kdorkoli opazil, da postajaš prava Pika nogaglava-vička.
No, meni se ni. In ne le, da se krogec ni zarastel, pojavil se mi je novi še na desni strani, pa še dva zadaj na temenu in počasi so se iz 10 ali 20 centov spreminjali v € ali 2.
Imam … ups, imela sem krasno frizerko, ki mi je pričeske počasi krajšala in prirejala nastali situaciji. Najprej sem si pričesko skrajšala, ker sem imela polno kapo (skorajda dobesedno) las, ki so se popali na moja oblačila, padali po tleh, se nekako pretihotapili v pralni stroj in se namnožili po oblačilih vseh domačih, kasneje pa zato, ker je bilo kratke šope las lažje krotiti in z njimi prekrivati že dokaj velike kroge gole kože.

portret sg okt2011slika las feb2012
Nekaj mesečno … morda celo enoletno obdobje Pike glava-vičke (pikasto lasate glave, ki je bila spretno prikrita s prisrčno kratko in končno ne obarvano frizurco) se je nekega sončnega februarskega sobotnega dopoldneva spremenilo v obdobje lasuljaste Saše. Nekaj dni pred tem sem namreč opazila nov krogec, ki se je začenjal izrisavati na vrhu moje glave. Tam čisto pri vrhu, kjer bi na kapico pasal cofek, na glavi polni las pa kvečjemu kak lasni vrtinec. Med sprehodom do ljubljanske tržnice sem se ubadala z razmišljanjem ali naj si na bleščeči svetli predel z vodoodpornim markerjem narišem temno liso, naj si nalepim kosmateno fliko blaga, potegnem lase v stilu Trump pričeske ali pa si nataknem 10 cm petke in na večino ljudi gledam zviška ter upam, da imajo vsi dvo-metraši tako močno dioptrijo, da moje pleše pač ne bodo opazili.
Moje razpredanje je rešila trgovinica, ki je poleg 100 in 1 kiča, v izložbi ponujala tudi lasulje. Našla sem tako, ki skorajda ni odstopala od moje takratne Pika glavavičkine frizure in tako sem tistega sobotnega dne, solato in kislo zelje nakupovala že vsa nasmejana, zadovoljna in lepa.
Zadovoljstvo in sreča sta trajali le do prvega ovinka, ko sem se že čohljala, si lasuljo popravljala in v izložbah preverjala ali res stoji kot je treba. Še tisto popoldne sem mamo poprosila, da po temeljito obdelanem strženu na očetovi glavi, brivnik uporabi še pri meni. Sklenila sem poskusiti kako mi paše ježek. Veste kako? Ježek na palčki mi paše. Odlično paše, še najbolj ob vročih poletnih dneh. Po kosilu. A ježek na glavi polni golih krogov?! Nikakor!
Doma, zvečer sem v roke prijela Tomažev brivnik, ki si ga je nekoč omislil za urejanje brade in pegasto deformiranega ježka pokončala in postala obritoglavka. Občutek? Grozovit! V ogledalu me je opazovalo bitje iz drugega planeta – gologlavo in takrat se mi je zdelo tudi izredno dolgonoso bitje, ki mu ob straneh strašansko čudno in opazno štrlijo ušesa.
Naj vam povem, da je nošenje lasulje na lasato glavo povsem nekaj drugega kot nošenje lasulje na golo, nežno in občutljivo kožo. Ohhhh, kako sem si takrat zaželela svoje Pika glavavičkaste frizure nazaj. Vsaj na temenu, kjer me je lasuljina obroba žulila tako kot so me nekoč žulile zaponke tistih prastarih modrcev in mi na občutljivi koži puščale rdeče sledi.

A žal kolesja časa ne moreš obrniti nazaj. Od tistega dne naprej pa vse do danes mi ni zrastel noben las več. Počasi so mi odpadle tudi vse nepotrebne (brki ;), pod pazduho, po nogah, … pa saj veste kje vse se je treba ženskam non-stop briti) in potrebne oz. želene dlake (lasje, obrvi in trepalnice). Alopecia universalis je moja diagnoza. Razlog pa bojda stres. Bo že držalo, odkar sem se znašla tukaj, v to vse bolj verjamem.

V Lizboni pa nisem opazila Kitajcev s fotoaparati

hotel baxiaGooglanje lahko včasih zavede. Res! Tako kot je nas, da smo potrebovali leta in leta preden smo končno odšli na Portugalsko. Ne spomnim se več kje in kdaj sem brala neko reportažo o Portugalski, spomnim pa se, da pisec nad to deželo ni bil ravno navdušen in nekaj malega tega vtisa je pustil tudi meni. No, in kadarkoli sem razmišljala o tem, da bi si mnenje o tej deželi s prekrasnim jezikom, ustvarila sama, sem zaradi nemogočih letalskih povezav, nad idejo kaj kmalu obupala.

In kako to, da se nam je te zimske počitnice res zgodila Lizbona? Del »krivde« gre pripisati našemu najstniku, ki mu tokrat ni več dišalo klasično divjanje po belih zasneženih strminah. Jaz sem na izjavo, da počitnice izkoristimo raje za obisk toplih krajev, kar poskočila in kaj kmalu začela tuhtati kam, kako in za koliko denarja. Skandinavija? Ja, tudi to nas zanima, a ne v teh mrzlih časih pa ne. Italija? Ah, prečesali smo jo že po dolgem in počez. Francija? Čisto prevečkrat smo bili tam. Hrvaška? Ah, ne hvala. Vzhod? Ne, ne bi, vsaj za sedaj, ko zahoda še vedno nismo prevandrali. Torej sem se ponovno vrgla v iskanje letalske povezave z Lizbono.

Ne vem, ali jaz ne znam ali kaj, ampak tile Ryanairi, Easyjeti in podobni nizkoproračunci, mi niso kaj prida pomagali, pri Letalske.si sem našla le ponudbo za 500€ ali več in skoraj že obupala, če mi ne bi kolegica Mojca pomagala z namigom naj pogledam različice letov s portugalsko družbo TAP.

Eko, tam sem našla idealen let, ki nas je v nedeljo 19.2. iz Zagreba preko Bologne (tam se letalo ustavi za 45 minut, natanka in natovori še nekaj … po pravici povedano večino …potnikov) do Lizbone za približno 230€ po osebi. Iz Zagreba smo štartali nekaj po četrti popoldne in prišli v Lizbono ob 7h zvečer (po njihovem času, ki je urico za našim).

Če boste tudi vi leteli s tem letom, vam priporočam, da se doma opremite z nekaj sendviči in kikirikiji, ker boste do takrat, ko vam bodo po 3h urah koooooončno postregli z nekim suhim kruhom in jabolčno čežano, že pošteno sestradani.

Taksiji v Lizboni …. Đabe. Ob prihodu na letališče smo oddirjali k okencu za informacije ter bili tam napoteni na avtobus, ki nas je sicer za 3,5€/osebo zapeljal skoraj do končnega cilja … a vendar za isto pot v obratni smeri smo za taxi od vrat hotela pa do letališča plačali le 10€.

S sobo sem zadela terno. Itak našo namestitev vedno urejam preko Hotels.com. Ta spletna stran je zakon. Že nekajkrat preverjeno, da je isti hotel rezerviran preko te strani lahko tudi pol krat cenejši, kot če bi ga rezervirala direktno.

Malce sem bila sicer skeptična, ko mi je spletna stran ponujala hotelsko sobo, ki ni bila čisto tipična soba, ampak je imela tudi priročno majhno kuhinjo, a sem zaradi opisa, da se nahaja v samem centru in precej ugodne cene (nočitev (sicer brez zajtrka) za sobo za 3 osebe je bila 47€), sklenila poskusiti.

hotel baxia2

Mega! Lepše sobe še nismo imeli. Izjemno lepo opremljene sobice, ki so sicer tipično hotelske (s sefom, TVjem, kopalnico, klimo), kjer postiljajo posteljo ter menjajo brisače vsak dan, je tu opremljena še z majhno kuhinjo, jedilno mizo s tremi stoli, štedilnikom, umivalnikom, toasterjem, grelcem za vodo za čaj, mikrovalovno pečico, hladilnikom in brezplačnim wi-fi-jem. Ker se je hotel nahajal v samem središču mesta, sva s Tomažem zjutraj skočila okrog ovinka, nakupila svežih žemljic, tipičnih njama portugalskih sladic, sirčkov, salamic in zelenjavic ter obložila mizo, da se je kar šibila od dobrot. Je naš Jaka izjavil, da bi si takšnih zajtrkov želel tudi doma. Sem za, sem mu rekla, le da bo moral že prejšnji večer po nakupih ter ob kakšne 6h zjutraj vstajati, da nam do pol sedmih pripravi mizo J .

Lizbona pa: …. é uma bela! Ne vem kam je gledal tisti, ki je je takrat kritiziral to prelepo mesto, a mene je povsem prevzela. Morda je nekaj k temu pripomoglo prekrasno vreme, morda termin, ko so po ulicah večinoma hodili le domačini … res, Kitajcev s svojimi šklocajočimi fotoaparati, sploh nismo ugledali, morda ugodna cena kave (v večini lokalov jo dobiš za manj kot evro), ki smo jo pili na prijetnem sončku, morda prijazni in večinoma angleško govoreči domačini, morda pa tisti njama dobri pasteis de nata – portugalska varianta sladice za ob kavi … nekakšen križanec med rogljičem in creme brulejem ali nas je morda prevzel vonj morja, morda pa večerni utrip ulic na Bario altu, kjer se iz trendovskih lokalov sliši zvok jazza, reggaeja ali kakšne druge klubske glasbe.

Štirje prelepi dnevi, ki smo jih preživeli na ulicah Lizbone so zleteli kot bi mignil. V Lizbono se bomo zagotovo še vrnili.

pasteis de nata

Gremo v London!

London je velemesto, ki me vedno znova navduši. S svojim utripom, spektrom raznolikih narodnosti, popolnim prometnim kaosom, ki se dogaja nad in redom in hitrostjo, ki se dogaja pod zemljo, miljaužnt dogodkov, koncertov, tekem … skratka dogajanja, s spremembami, ki jih je opaziti vsakič, ko ga obiščem in še in še bi se našlo.

Nekoč, ko sem v London letela po službeni dolžnosti, se z izbiranjem avio-prevoznikov  nisem ravno močno ubadala, odkar pa naš najmlajši član družine hlepi po potovanjih, se je tudi s takšnimi zadevicami treba spoprijeti.

Pri nas se potovanje ponavadi začne z dobrim družinskim prepirom in tudi tole naše zadnje ni bilo izjema.

Jaka je že v septembru začel izbirati kraj za izlet v času »krompirjevih počitnic«.  Stockholm je bil njegov absolutni favorit.
Brrrrr, pa ja ne mislite, da sem ga jaz zmrzljivka resno vzela? Vedela sem, da naš pater famiglia itak ne bo za stvar, saj je splošno znano, da Švedska ravno ne slovi po nizkih cenah1 … in tako sva starejša člana naše družine že začela iskati opcije za obisk Istanbula, ki se je nekako ujel z mojo zmrzljivo in Tomaževo varčno naravo.

Ko pa je napočil dan družinske debate, … hmja …. se je mahalo, jokalo, usklajevalo in iz Istanbula, Madrida, Barcelone … pa spet Stockholma, smo se obrnili na Portugalsko in ko je naš najvarčnejši član družine demonstrativno odkorakal s prizorišča debate, sva midva bolj potovalno navdahnjena člana le ugotovila, da bo na ta način v tej bitki zmagal on in mirno varčeval doma, če hitro ne najdeva cenovno sprejemljivega in marketinško dodelanega pristopa.

Marketinškega pristopa vam tu ne bi razlagala, a povem vam, da ima tudi moj mož nekaj pri tem, da sem v tem vse boljša in boljša 🙂 , cenovnega pa bom opisala tukaj. Če ne vam, bo pa meni zagotovo še koristil kdaj v prihodnosti.

Najprej sem se zadevice lotila preko FB in na vprašanje o najcenejšem letu dobila namig za Ryanair, a vseeno preverila še vse ostale možnosti.

Letalski prevozi:

  • Adria leti direktno iz Brnika, a njeni leti so bili v trenutni situaciji, najdražji. V terminu, ki je zanimal nas so se cene povratne vozovnice vrtele okrog 250€/osebo Kljub vsemu se kdaj pa kdaj splača leteti z njimi, saj v primeru težje prtljage, manj časa in kakšnih povezanih letov, ni slabo računati na nekaj bolj  … hmmm … saj ne vem kako naj se izrazim …. mogoče manj kompliciranega in zamudnega glede prijav. Nekoč je bila Adria kljub višji ceni zanimiva zaradi pristanka na londonskem letališču Heathrow, ki je takorekoč že v mestu in povezano s podzemno, odkar pa je njihov cilj Gatwick in se je do mesta tako ali tako potrebno prekladati iz avtobusa na vlak itd, mi je naš nacionalni prevoznik postal veliko manj zanimiv, čeprav so njihove ure odhoda iz Ljubljane in Londona veliko lepše, kot pri ostalih prevoznikih.
  • Iz Ljubljane leti tudi Easyjet , kjer se lahko povratno vozovnico dobi že za kakšnih 50€ pa tja do 100€ (odvisno kako fleksibilni ste lahko pri datumih). Vsak kos prijavljene prtljage (dovoljeno do 20kg) vas bo stal še dodatnih 22€. V Angliji je mesto pristanka tega prevoznika, od samega Londona še bolj oddaljeno, kot v primeru Gatwicka, a ker Stanstead postaja vedno večje (in lepše)letališče nizkoproračunskih letalskih prevoznikov, je povezava z Londonom postala tako urejena, da je občutek ob vožnji z vlakom, precej podoben ali še boljši, kot pri vožnji s podzemno železnico.
    Pri najnižjih cenah letov so temu ustrezni tudi neugodni časovni termini (tja priletiš dokaj pozno zvečer, odhodi pa so seveda zgodnejši). Mene je od tega leta odvrnila predvsem izredno zgodnja ura odhoda (ob 7:40 zjutraj) iz letališča Stanstead, kar bi pomenilo, da moramo iz hotela oditi že pred peto uro zjutraj …. In ker vseeno govorimo o DOPUSTU, sem na koncu izbrskala Ryanair-ovo varianto.
  • Malo mi je le smrdelo, da se je namesto do Brnika potrebno peljati čez tisti zoprni hrib, kjer smo svoje čase ure in ure stali v koloni, da smo prišli do svoje kilce dišeče kavice … ki smo jo potem itak kmalu dali sestri za »posebne« čakalne usluge pri zdravniku, a pri tej cenovni razliki, smo tudi to prežvečili.
    Torej Ryanair iz Celovca (Klagenfurt) v Stansted (kljub varki na njihovi spletni strani, da so cene kart nižje, kot se kasneje izkaže, da v resnici so (ker davek prištejejo šele v drugem koraku), vas lahko takšna povratna karta pride od 60€ pa tja do 150€. Tudi tukaj se vsak kos prtljage plača dodatno, njihova spletna stran in način prijave pa je tako odvratno mučna in vam zraven za muke preživete ob računalniku še dodatno računa 15€ stroškov za prijavo preko web-a2 , da bi se med postopkom skoraj premislila in raje vzela morilsko zgodnjo opcijo leta z Easyjetom.
    Torej pri Ryanairu vas prijava dodatne prtljage, katere omejitev  je tukaj še za 5kg nižja, kot pri Easyjetu stane še dodatnih 30€  ….. čudo, čudno za manj kg, moraš tukaj plačati več … ampak ah, tista jutranja ura …

Ker je naš mulo pri Ryanairu (pa tudi pri Easyjetu-u, ne pa pri Adrii) do 16-ega leta še vedno tretiran za otroka, smo malce prihranili še tu in za naše tri karte z dvema prijavljenima kufroma in nekim trapastim zavarovanjem (ker se mi je zdelo, da se bi brez tega lahko ekstra potrudili, da našo prtljago izgubijo), plačali 275€

Ko sem preklikala vseh miljaužnt podstrani obupno kičaste in nametane strani spletnega bookiranja pri Ryanairu in vse skupaj plačala, sem mislila, da je že vseh muk konec. A ne, ne! Pri Ryanairu se ne dajo!

Nekaj dni kasneje ti pošljejo obvestilo, da si se totalno nateg***, če si mislil, da boš prijavil le dva kufra, med osebno prtljago pa vlekel za sabo polno šajtrgo krame, ki ti je le nebi uspelo stlačiti v tista dva majhna 15kg kuferčka. Povedo ti, da na letalo lahko vsaka oseba odnese le še EN kos prtljage. Pod EN kos pa štejejo vse, kar ne moreš navesiti nase … torej večji fotoaparat v posebni torbici je že “pobral” opcijo za prenos dodatnega dežnika ali osebne torbice. Kar pa je še huje, otrok (in naš je juhuhu do 16-ega štet za otroka) nima dovoljenja niti  za ta 1 ubogi kos prtljage. In da ne bi mi Balkanci potem vse marele, torbice, laptope in fotoaparate, strpali v veliko vrečo za smeti in jo prijavilo, kot en kos osebne prtljage, so napisali dimenzije največje možne taške in seveda njeno največjo možno kilažo.

Oh, ja, ja, smo doma kombinirali in vagali, a nam je na koncu le uspelo!

Ste mislili, da je že konec?
Ne, ne, potem sem dobila še en mail. V njem je pisalo, da se moram sedaj s tisto svojo kodo še enkrat prijaviti, da bomo na letalo, res, res prišli. Kaj, a bi naše karte še komu prodali, če nas ne bi bilo?!

Bomo o samem letu kaj več rekli naslednjič, pojdimo sedaj še na

pot do Londona.

Že vnaprej sem na tej strani rezervirala in plačala karte za vlak do Londona.
Postaja se drži letališča, vlak pelje vsakih 15 minut, ustavi pa se praktično v samem centru mesta – Liverpool street.  Hitro in enostavno! Povratne karte za nas tri so nas prišle 67£ (74€)3.

Po plačilu dobiš kodo, ki jo vpišeš na avtomat pri izhodu iz letališča (nobene čakalne vrste) in v parih minutah ti avtomat iztiska karte.

Karte za podzemno železnico smo kupili na postaji Liverpool street (podzemna železnica se nahaja v istem poslopju, kot končna železniška postaja), pot pa nam je bila poznana že pred tem. Našla sem namreč spletno stran , ki ti na podlagi začetne in končne postaje, predlaga več možnih poti, z natančnimi opisi pešačenja in trajanja vsakega delčka poti.
Tukaj pa še zemljevid podzemne železnice

Hotel

Naš hotel se je žal nahajal še nadaljnjih 45 minut vožnje, hoje in prestopanja, stran, a je bil vsaj vreden svoje cene (glede na vse moje sedanje izkušnje je bilo to najboljše razmerje cena-kvaliteta).
Tudi hotel sem rezervirala po netu. Poskušala sem najti nekaj v bližini Liverpool streeta, saj sem predvidevala (pravilno 😉 ), da bomo ob pozni uri prihoda, kar težko prestavljali kuferčke in bi se nam čim hitreje prilegla topla posteljica.

Hotelov sem se lotila dokaj pozno in tako 4 dni pred našim odhodom, nikakor nisem uspela najti nekaj v predelu City of London (kjer je tudi Liverpool street), in po nekajurnem mučnem klikanju in spoznavanju vseh predelov Londona, sem končno naletela na krasno spletno stran , ki ima najboljše brokerske cene hotelov v Veliki Britaniji. Kljub relativni oddaljenosti, sem se na koncu odločila za Accorjev hotel Novotel v londonskem predelu Excel. Navadno se takole pri takšnih izletih poslužujemo Ibisa (tudi Accorjev hotel, ki je za stopnjo nižji), vendar pa je bila tokratna ponudba za ta hotel cenovno primerljiva z Ibisom, da smo se odločili rezervirati kar to.  Celotna vrednost 4 nočitev za vse tri je bila 386£

Morda še parking …. za 5 dni spanca našega avta v Celovcu smo odšteli 32€

  1. vam je jasno iz katerega predela Slovenije prihaja, kajne? []
  2. jah, kako pa, če se ne da drugače???! []
  3. tu ima otrok 50% popusta in za otroka so tukaj smatrani tisti do 15 let []

Film o življenju Saše Gerčar?

Pred mano na mizi leži knjiga. Na strani 39 piše: “Kakšen bo film posnet po meni?”, pod tem pa prazna stran, ki čaka, da jo popišem in porišem.

Drama? Komedija? Akcija?
Če bi žanr opredeljevala jaz bi to bila dolgočasna drama s primesmi komičnosti.

Vzorna edinka, ki je brez večjih pretresov z odličnim uspehom zaključila osnovno šolo, z dokaj povprečnimi rezultati in brez stresnih pubertetniških izpadov zaključila gimnazijo, nikoli inhalirala nikakršnih zakajevalskih substanc, se niti napila nikoli do mere, ki ti zamaje svet in šibi kolena, se vpisala na ekonomijo, tam spoznala fanta, s katerim se je odločila ostati skupaj do konca življenja, zabluzila s študijem, se preusmerila na VUŠ …. se malce, malce zresnila, vendar tik pred koncem pustila študij …. se zaposlila in nikoli več vrnila v iste študijske klopi, kjer bi stvar zaključila po pravi in uradni poti ter zanjo dobila papir, ki bi ji omogočal, da na vizitki pred imenom dopiše kakšen dr.mr.br. ali kaj podobno formalno nepomembnega, pri 19-ih opravila vozniški izpit, se pri 26-ih poročila in preselila v prvo lastno stanovanje, se zadnjih 23 let stalno prerekala o budgetu, ki ga namesto metanja v pujska, lahko nameni za nakup kakšnih hudih čevljev ali porabi za kakšno potovanje, zamenjala 3 službe, 3 stanovanja, nobenega moža … še, še 🙂 , do pred enim letom nikoli vzela niti enega najmanjšega kredita1, dala izpuliti dva zoba (in obe izkušnji doživela silovito in dramatično), do 43. preživela brez liftinga … še, še 🙂 , rodila enega krasnega otroka, zamenjala kup pločevinastih škatel, se po svoji krivdi zaletavala le v cvetlična korita in betonske stebričke, se učila nekaj tujih jezikov (učila ja, naučila ne čisto vseh 🙂 ), pretočila kar nekaj solz (kaj čem, sem bolj solzavo dekle), videla ogromno filmov, v nekih davnih časih prebrala precej knjig, presmučala precej vzpetin, prepotovala nekaj bližnjih in malce manj bližnjih (ne morem ravno reči daljnih) dežel, poslovno pa že več kot 20 let hodi v službo, kjer za mesečno plačo dela od ponedeljka do petka od 8h do 4h ali raje še kakšno urico ali dve več ….

Skratka eno navadno, dolgočasno življenje ene slovenske dekline, ki obožuje sladko in sovraži korenje in rdečo peso.

A vsi istega filma ne vidijo enako. Nekateri bi rekli, da je film o Saši Gerčar mafijska zgodba, polna bogatstva in akcije. Zgodba polna poslovnih podvigov, lastnih podjetij in težkih zaslužkov.

Morda bi morala to stran dati pisati komu drugemu? Prepričana sem, da moje življenje zagotovo ni akcijski film ali mafijska zgodba, a vseeno verjamem, da smo do samega sebe vedno preveč kritični in pristranski, a po drugi strani na življenje drugih gledamo s prerožnatimi očali. Vsak dom ima v perilu tudi strgane gate, a te vidimo le pri sebi, pri drugih nikoli.

Bo pa zanimivo izpolnjevanje tele knjige.

Zapisal jo je moj dobri prijatelj Žiga. Triindvajsetletni fant! Nastajala je baje 5 let, od trenutka, ko je v njem dozorela ideja, ko je začel zbirati citate, zgodbe …. začel vse skupaj urejati, zapisal vse v angleški in slovenski inačici …. ob tem okrog sebe zbral nekaj ljudi, jih povezal, ustvaril ekipo, ki se je občasno sestala ob jagodah in čokoladi, nato pa zadevo resnično izpeljal in izdal v pravi pravcati knjigi.

Tudi ta del bi spadal v film o mojem življenju. Tudi jaz sem bila del tega ustvarjanja. Tudi jaz sem ob tem spoznala čudovite ljudi, pojedla preveč jagod in čokolade2, se nasmejala, zabavala in predvsem veliko naučila.

Na koncu je nastala knjiga, na katero sem ponosna tudi jaz, čeprav je bil moj delež le kakšna kritika, dve ali tri (upam, da konstruktivne).

Ja, Žiga, še vedno pogrešam črte! Tukaj moje kritike3avtor očitno ni upošteval 🙂 …. a sem se znašla po svoje. Danes sem si jih narahlo načrtala po celotni knjigi. In sedaj je knjiga končno nared, da jo popišem.

Torej, dragi moji bralci … zdaj veste, zakaj bom malce manj pisala na blog ….. pišem namreč na roke po svoji Srečni knjigi.

  1. no, za vse je enkrat prvič, a če ne gre drugače, da prideš do svojega sanjskega avta in če dec ne odpre tošeljna, se pa zadevo uredi drugače 🙂 []
  2. ja, Žiga, ta del sestankovanja je bil podel 😉 []
  3. konstruktivne, seveda 🙂 []