Brez dlake na jeziku

Čista, čista resnica – izguba las mi je prinesla v življenje le dobre stvari!

Res je, če bi mi lasje ponovno zrasli, si jih zagotovo ne bi obrila. Pustila bi, da rastejo, si jih vsak dan ogledovala v ogledalu, otipavala tisti puhek, ki bi pognal najprej, kasneje pa polna pričakovanja z roko kar naprej gladila stržen in se veselila svojega ponovnega obiska pri že dolgo ne videni frizerki. Veselila bi se predvsem dokaza, da sem spet popolnoma zdrava in da moje telo ponovno sprejema tudi te pravzaprav marsikje nepotrebne kocine.

Sicer pa je življenje brez dlak odlično. Razpoznavna sem in dokler ga močno ne lomim, npr. počasnim ali agresivnim šoferjem na cesti ne kažem srednjih prstov ali se vrivam v vrsto pred trgovino z novimi Iphonei ali javno razlagam svoje politično stališče … ups, tukaj ga kdaj pa kdaj polomim … no, a v glavnem sem kar ok in zato mi razpoznavnost več ali manj koristi. Saj veste tisto, ko ti mesar da boljši kos mesa, prodajalec sadja pa še eno pomarančo za povrh. A da to dasta vsakemu … tudi lasatim in kosmatim?! Ah, saj je vseeno, važno da je občutek dober!

Na plažo in bazen grem lahko brez uvodnih uvertur in ureznin od prehitrega britja.

Tudi pri frizerju mi ni potrebno več izgubljati ne časa, ne denarja. Res pa je, da od leta 2012, odkar nimam več lasnega okrasja, nisem več na tekočem katero bejbo po solinah vodi Jan oz. ali je končno priznal, da ga te (soline, namreč) niti ne zanimajo. In kateri od estradnic je počil ventilček in uhajati zrak iz napihnjenih ustnic.

Da ne govorim o zmanjšanju prtljage! Nobenega fena, šampona, balzama! Niti krtače in glavnika! Ali brivnika! Sedaj bi res lahko odšla na Camino.

Sicer pa … če ne verjamete, si oglejte posnetek intervjuja, ki ga je z mano opravila moja prijateljica Nataša. Lepo me je zmotivirala, sprovocirala in na koncu še zmontirala v smiselno celoto.

Tista soba

A veste TISTA soba, tista, ki ni nikogaršnja. Najprej je to soba, ki je odlična ob selitvi. Ob hitrosti selitve iz starega stanovanja, je bila tista soba idealna za namestitev vseh kartonastih škatel, kamor smo zložili vso potrebno pa tudi manj potrebno kramo iz prejšnjega stanovanja.
Tam, v prejšnjem, manjšem stanovanju smo imeli le TISTO omaro in nekaj TISTIH polic in predalov. Tu, v novi (zdaj že dolgo ni več nova) hiši pa smo si lahko privoščili razkošje rametavanja prostora, češ najprej bomo uredili tiste nujne sobe, nato pa pospravili še TISTO in v njej uredili delovno sobo, sobo za goste ali pa kakšno igralnico ali telovadnico.

In tako smo najprej tja zložili vso kramo, ki naj bi jo potem počasi, v nekaj naslednjih mesecih …no, morda letu ali dveh, porazdelil po omarah, a vmes se tako kot je to v navadi povsod in vedno, se je nekaj zalomilo in tisti že davno prebrani ljubezenski romani so ostali za vedno v kartonastih škatlah.

Knjigam so se konec prejšnjega stoletja pridružili kupi starih Mladin, Stopov in Avto revij, ki jih je moja mati na skrivaj zlagala (pravzaprav jih je bolj vrgla v nek kot), ko mi je kak dan priskočila na pomoč pri vzdrževanju reda v naši hiši. Revije so se pri nas kopičile na vsakem vogalu in … jah, kdo bi vedel kaj je potrebno zavreči in kaj ne … tako da je bilo najbolj varno “pomesti pod predražnik”. In ja, vmes so bile tudi moje Burde, uvoženi Voguei in revije za interier, za katere sem bila prepričana (sploh ne vem zakaj pišem v pretekliku, a najbrž se tako počutim manj bebasto), da bi morale z mano romati tudi, če bi se selila preko oceana.

Seveda smo v TISTO sobo postavili vse sinove polomljene in malo manj polomljene igrače, star video rekorder, VHS kasete (sploh veste kaj so VHS kasete?!) s posnetimi Telebajski, za sina, ki je medtem že diplomiral in se bo počasi že oženil, avdio kasete s posneto glasbo iz prejšnjega stoletja, star likalnik, cvetlične lončke, ki so ostali po tem, ko mi spet ni uspel poskus rednega zalivanja kakšnega fikusa, stare šolske torbe in nahrbtnike s potrganimi zadrgami, smučarske kombinezone, debele nogavice, nikoli odprta zgrešena darila, stare šolske zvezke in šolske knjige, ki jih nismo uspeli prodati na sejmu knjig, računalnik s polomljenim ekranom, en ali dva walkmana (še pomnite prijatelji?!), prenosni CD predvajalnik, ročne torbice, ki bodo kmalu spet v modi, škatlice za katere sem bila prepričana, da jih ne gre kar tako zavreči, star šivalni stroj, ki mu ne manjka prav nič, le moj dragi si je zaželel mirnejših večerov, ko moja nova mašina ne bo kot razbijač betona skakala po mizi, med mojimi napadi kreativnih izletov v svet mode. In mi je kupil novega.

Nekje vmes so zametani stari družinski albumi in na stotine fotografij iz časov, ko smo fotografirali s filmi. Za vsak slučaj imam shranjene še vse filme vseh naših počitniško naivnih nastavljanj pred objektivom in vse uspele in manj uspele fotografije vseh naših družinskih piknikov, rojstnih dnevov in obmorskih dogodivščin. Pa umetna novoletna jelka in lučke, katerih kabli so nerešljivo prepleteni, četudi morda žarnice še pobliskavajo.
In vreče … res, dobesedno polne vreče kavnih sladkorčkov, ki smo jih začeli zbirati tam nekje konec devetdesetih, ko je bil to dober treager, da našega mulca pripraviva k navdušenemu preizkušanju kave (poskušala sva seveda midva) v vseh možnih kafičih širom sveta.
Nekje med starimi pomečkanimi vzglavniki, se opazi vogal mehiškega slamnika, zraven pa leži nekakšna preproga z luknjo na sredini v številki XXS za pustno rajanje.

OK, dojemam, da ste dobili vtis in lahko preneham z naštevanjem, čeprav bi lahko pisala še kar nekaj časa. No, naj povem le to, da je ta naša soba res polna. Res, vanjo se ne da niti stopiti več!

Že pred leti je Moj zabičal, da nihče nima več vstopa vanjo, a sem še vseeno našla prazen prostor za nekaj fasciklov in nekaj neposlikanih slikarskih platen.

Priznam, zdaj se tudi meni zdi, da je soba polna. Tako polna, da smo v naši hiši morali “odpreti” novo TISTO sobo.

Prva je na podstrešju, druga pa v takoimenovani “likalnici”, ki to nikoli ni bila, a ime ji prav pristoji in še fensi se sliši, da imam čisto pravo likalnico. No, v moji likalnici ni niti likalnika, niti likalne dile. Soba je dobila ime, ko smo se preselili in ugotavljali, da bi naš prestolonaslednik imel večjo otroško sobo in v ta namen podrli steno med dvema otroškima sobama (preselili smo se v hišo, kjer je živela prej družina z dvema otrokoma). A ker sem bila malce ljubosumna in  sem si tudi jaz želela čisto svojo sobico, smo mu nekaj njegove (tiste, ki naj bi bila povečano njegova) vzeli, postavili steno in dobili majhno in temno luknjo brez kančka dnevne svetlobe in možnosti zračenja. Za to sobo sem bila takrat prepričana, da bom v njej likala, prala, zlagala in skratka bila fucking najboljši miks med Martho Stewart in Marie Kondo, a žal nikoli pomislila, da bi v takšni vroči in zatohli sobi še Martha obupala.

Naka, likam v dnevni sobi, tam imam tudi likalno mizo in tam nekam porinem velik parni likalnik, cunje, ki čakajo pravo klimo, ko me zagrabi Fatina strast, pa večinoma čakajo zvite po kuhinjskih mizah ali stolih. Razlog moje “nemarnosti” leži v izogibanju sprehajanju po stopnicah. Pralni stroj in tisti “gautri” (pojma nimam kako se temu reče) za obešanje perila so v pritličju, kjer je tudi dnevna soba, TISTA likalnica pa se nahaja v prvem nadstropju.

V “likalnico” smo namontirali police, na katerih so zložene tiste manj lepe cote – trenirke, majice za švic in oblačila, ki jih potrebujemo za pleskanje … no, mimogrede v 15 letih odkar smo tu, smo ta oblačila potrebovali le dvakrat, … pa kakšni plašči in bunde za pasje sprehode. Tja porinem rezervne baterije, žarnice, nekje za vrati stoji sesalec in po vogalih prazni kovčki in potovalke.

Ker v TISTI sobi na podstrešju ni več prostora, sem v TISTO likalnico začela nositi oblačila, ki jih ne nosimo več, a so še vedno lepa (tako si mislim, ko se moram ločiti od njih) in bi nas me bo morda čez par mesecev zagrabila nebrzdana sla po njih, pa prti, brisače in dodatna posteljnina.

In veste kaj?! Ta teden se sine seli na Nizozemsko. Tja gre na podiplomski študij. Glede na to, da že nekaj let na pol živi pri svojem dekletu, je bila že do sedaj njegova soba neizkoriščena. Sedaj, ko sta podstrešje in likalnica že skoraj polni, je čas, da razmislim, kako bi lahko organizirala omare in police v sinovi sobi in tja začela zlagati svoje risarske pripmočke, porisana platna, tja postavila slikarsko stojalo, blago za šivanje, prestavila šivalni stroj in morda prestavila svoje stare revije iz podstrešja v to sobo.

Konec koncev ni TISTIH sob nikoli preveč, kajne?! 😉

 

Spet kosmata in lasata

Za tiste, ki še ne veste, nimam las.

Ne zaradi ekshibicionističnih ali modnih razlogov. Pač zdravje mi jo je zagodlo, eni jezni možici v mojem telesu so napadli, baje po pomoti, moje zdrave celice in izgubila sem vse, res čisto vse kocine. In sedaj po svetu hodim gologlava, v kovčku imam več prostora, saj s seboj ne nosim fena, ne šampona in balzama, možu ne uničujem ravnokar zamenjanih britvic, pred odhodom na bazen ali plažo pa ne kričim naj me počakajo še par minut, ker se še vedno mučim z britjem svoje desne podpazduhe.

In zakaj tako kot mnogo drugih, ki jih je doletela podobna usoda, ne hodim po svetu, z lasuljo?

Najpomembnejši razlog je ta, da me je lasulja na temenu žulila. Vsakič, ko sem sunkovito kimala (čeprav se to meni ne pogaja prav pogosto), so me trakci na robu lasulje praskali po moji goli glavi. In ko sem se navadila same sebe, sem ugotovila, da brez las sploh ne izgledam prav nič slabše od Vin Diesla. In če lahko on, zakaj ne bi še jaz?!

In tako jaz lepo fino po svetu capljam s svetlečo plešo.

Lani septembra sem se odpravila v Rimini na študentsko izmenjavo. Kaj ima to opraviti z lasmi, se sprašujete? Jah, po dveh mesecih bivanja v tem obmorskem italijanskem mestu, sem zasledila nekaj rahlo svetlečih puhkov na vrhu svoje betice. In od takrat dalje sem vztrajno spremljala napredek na novo vzniklega rastlinja. Glavo sem obračala proti soncu in si nastavljala ogledalo z vseh strani, ugotavljajoč ali se resnično nekaj dogaja tam zgoraj. In se je, res se je.

Februarja sem prišla domov in ne boste verjeli, laski so bili že tako dooolgi (ej, ne dolgi, prej bi temu rekli visoki), da sem jih morala pobriti. Želela sem namreč, da mi tudi tisti tapočasni na temenu, dohitijo bratce na vrhu.

In da skrajšam zgodbo; danes po dveh mesecih vztrajnega zalivanja, glajenja, božanja in pogovarjanja z njimi, sem danes ponovno povsem gologlava. Vse je šlo spet rakom žvižgat.

Preveč zalivanja? Premalo petja? Dvomim.

Mislim, da jim primanjkuje dolgočasja.

Res je, prav ste prebrali, dolgočasje je tista snov, ki je kot žlahtni hlevski gnoj, skrbelo za rast mojih naglavnih kocin.

Veste Rimini je bil krasna izkušnja. Nikoli je ne bom pozabila. Trije nepozabni meseci polni novih prijateljstev, mivkaste plaže, sprehodov, novih znanj, tudi nekaj solza in ob tem nekaj neprecenljivih življenjskih izkušenj.

In priznam, takrat sem tudi malce jamrala, češ da mi je dolgčas.

Takole približno je izpadel moj normalni dan – budila sem se okrog 7h, počasi pripravila zajtrk. Res počasi, ker sem imela dovolj časa za stiskanje limonad, zelenjavne smutije, pripravo malice za v lunch box, ki sem ga odnesla na faks, potem pa počasno zajtrkovanje. V tišini, ker so mi tisti tv programi z italijansko govorečim Bradom, Angelino itd. res najedali. Potem vožnja z avtom, 5 minut, pa 20 minut sprehoda od parkinga do faksa, obvezna jutranja kavica iz avtomata pa kramljanje s sošolci, saj tam je situacija zamujanja ravno obratna kot pri nas. Tam študentje prihajajo prej, profesorji pa zamujajo od 15 – 30 minut. Predavanja, popoldne kakšna kavica v družbi sošolcev, pa pot domov, sprehod po plaži, razmišljanje, zvečer branje kakšne knjige, ogled kakšnega filma, ki sem ga imela na računalniku,obvezne pol ure pogovora z mojim dragim v Ljubljani in spat. Aja, pa skuhala sem si. Sama sebi. Jedla spet v tišini.

Dooooooolgčas. In med vikendi dolgčas na kvadrat.

Ampak povem vam, to je tisto kar potrebujemo – mir, tišina ter vsega ravno prava mera – prava mera prijateljev oz znancev za kramljanje, ravno prav hrane, ki jo lahko prineseš v vrečki do doma in jo poješ v naslednjih 24 urah, ravno prav glasbe, ki jo poslušaš le ob določenih trenutkih, nič televizije, pravo mero pogovorov z domačimi, kjer čas, ki je temu namenjen izkoristiš res učinkovito. In seveda zaradi pomanjkanja pravih čvrstih objemov, tiste redke obiske svojih dragih ceniš bolj od prave domače goveje župce.

Ja, doma pač tega ni. Doma spet padem v stare vzorce letanja iz enega konca na drugega, spet se mi zdi, da moram biti povsod in v vse vtakniti svoj nos.

A da naj grem nazaj?

Ja, saj veste, da ni tako lahko. Bi, če bi brez težav v tisto peščeno sliko na plaži, narisala še kakšno službo zame in za mojega.
No, in če dobro premislim, bi tudi tisti raj počasi postal isti šmorn s tega našega konca sveta.

Pokemon go – Pokemon no

Pokemone lovijo. Ježešna, že tistih na karticah nisem razumela, kako naj bi razumela tole novo igrico! Sem zagovornik tega, da je treba it v korak s časom, zato sem pred kakšnimi 12 leti začela blogat, pa tudi Twittala sem, si odprla FB profil, ko sem za svoje prijatelje morala izbirati kar naključne ljudi, ki so imeli z menoj skupen le priimek, ime ali dekliški priimek. Jap, kar iskala sem ljudi, ki so na tej novodobni pogruntavščini in si jih priklapljala med prijatelje, saj takrat ni bilo »gor« nobenega mojega znanca in je bilo malce neumno pisariti na svojo steno, če pa tega potem nihče ni bral. 🙂

In potem je počasi moj sin dopolnil 14 let in med prijatelje sem lahko dodala njega, torej res prave prijatelje in njegove prijatelje. Vem, vem, how desperate was that, ha?

Počasi pa sem celo odkrila konkretne prednosti te novodobne igračke. Facebook se je izkazal za odličen imenik. Jaz si namreč hitro zapomnim obraze, imena, poklici, telefonske pa tik-tak izginejo v pozabo. Tudi preveč redoljubna nisem … no, rada imam urejeno in čisto, a nekako nikoli ne pridem do tega, da bi svoj čas posvečala npr. sortiranju vizitk. Pri meni so se vizitke vedno izgubile. Pa itak nikoli nisem vedela kdo konkretno stoji za kakšnim umetelno zrisanim logotipom.

In tako je FB postal prava stvar. Sčasoma sem si ustvarila še en profil in prvega prečistila (žal sem tudi tu podobna kot z vizitkami … kar nekaj mečkam) ter tam pustila le tiste, ki jih RES poznam ali sem jih vsaj enkrat tudi v živo srečala, na drugem pa vljudno sprejemala povabila vseh1 … tudi tistih, za katere vem, da mi poskušajo le nekaj prodati 🙂

Čeprav je marsikdo pljuval tako preko blogerjev, kot preko Facebooka, vam moram povedati, da je eno in drugo meni prinesla le dobro. Preko bloga sem spoznala precej ljudi, s katerimi sem še danes v stikih, večinoma so to ljudje, ki se ne bojijo novosti, bistri, polni življenja in pogosto tudi poslovno uspešni. Tisti zagreti smo se srečevali na seminarjih, pisali za poseben Blogerski časopis, imeli Bložič (božično srečanje), krvodajalske akcije in se kar pogosto družili in spoznavali. Spomnim pa se, da je nekoč urednica One Sabina Obolnar, posvetila kar cel članek tem »ubogim«, zafrustriranim in za štirimi stenami zaprtim čudakom. 🙂

Tudi fejsbujkaše imajo nekateri še vedno za čudake. Še nekaj let nazaj so me moji vrstniki2 začudeno gledali, češ kako lahko izgubljam čas na internetu. Danes, ko se nekateri iz FB že selijo na Instagram ali Snapchat, pa mi vsi tisti prijatelji preko FB pošiljajo vabila za socialne igrice.

Ne, ne, tako v korak s časom pa ne želim iti – igrice me niso zanimale niti takrat, ko sem na svojem prvem poslovnem računalniku prvič videla Tetris in Minesweeper.  Priznam, sem ju zaigrala parkrat, ko res, res, res ni bilo dela … čas kislih kumaric, saj veste … in tudi štrikanja nisem imela pri sebi 🙂

Facebook danes še vedno uporabljam za imenik. Ko se ne morem spomnit imena, grem preko profilnih slik svojih prijateljev in vedno pomaga. Ko me nekdo vpraša, če poznam koga iz marketinga ali računovodjo, spet … grem preko seznama svojih prijateljev. Četudi tista oseba ni na FB, mi kakšen obraz ali naziv podjetja, asociativno pomaga pri razmišljanju.

Uporabljam ga za svoj dnevnik, ki mi včasih pomaga poiskati ime tistega gostišča, v katerem sem bila lani … pa se ne morem spomnit imena.

Pomaga pri iskanju bivših sošolcev za obletnico valete ali mature. Pomaga pri spoznavanju novih ljudi. Res! Nemalokrat sem poznanstvo iz FB nadgradila s srečanjem v živo. Pomaga celo pri vzdrževanju rednih stikov s sorodniki 3, sploh pa pomaga pri prijateljih, ki živijo v tujini.

Ali se kaj naučim iz njega? Hmja, no, ja … morda tudi, saj sem povezana s skupinami s skupnimi interesi. Ker imam težave s ščitnico, sem v skupini takšnih, zanima me fotografija in seveda sem v takšni skupini, pa dizajn in seveda skupine povezane s fakulteto, kjer študiram.

Pomaga mi, ko se zatakne, ko se mi možganske celice skurijo, ko stric Google odpove (oz. ne razume moje zmedene govorice), takrat vprašanje postavim na svoji FB steni. Vedno se najde nekdo, ki me razume bolj od strica Googla in pomaga.

Tudi poslovno se mi je FB že obnesel. Ker se nanj spoznam bolje od povprečja, sem prijateljem že urejala njihove FB strani. Ali sem kaj zaslužia? No, ja, ni bilo za obogateti, a če nič drugega, sem dobila kakšno kavico zastonj, kak kozarec vloženih kumaric, marmelado in nedeljsko družinsko kosilo.

A kot pri vsaki stvari; ne gre le v eno smer. Iz FB se ne da nič potegniti, če tudi ti njemu nič ne daš. Potrebno je malce časa tudi »zapraviti« na njem. Jaz imam zaznačene posebne prijatelje in njihove novice me posebej opomnijo nase. Tiste prebiram, povšečkam (in jim tako dam vedeti, da jih spremljam), včasih pa tudi kaj pripomnim. Tudi sama moram kaj objaviti, zato se potrudim, da ob kofetkanju4 poslikam tisto kavico in ob njej napišem kaj strašansko pametnega.

Twitter se me ni prijel. Tja žal niso šli moji prijatelji in nekako nisem imela moči in energije, da si na novo širim krog prijateljev, ko pa že imam enega na FB.

Linkedin uporabljam. Predvsem za malce bolj resne zadeve. Nekaterih ni na FB in tako si delam imenik še tam. A ker žal trenutno nimam poslovnih načrtov, kjer bi imelo smisel pisanje resnih zapisov, ta stran bolj ali manj čaka na boljše čase.

Tudi Instagram mi je všeč. Ta mi pomaga, da preko sinove punce vidim, da je moj sin ok. Namreč med potovanji v tujini je to edini način, da vidimo, da otroci še migajo. Dokler so fotke gor, imajo še dovolj energije in zdravja.

Priklopila sem se na Snapchat. Ker sem na faksu … in ker sošolci pravijo, da je to zdaj in. Še ugotavljam, kaj je tako in. 🙂

Očitno se staram, ker me tudi ta Pokemanija ni zagrabila. Da bi iskala Pokemone po širnem svetu? In se medtem ne bi pogovarjala? How not cool is that?!

A morda, morda … pa tudi pri Pokemonih ugotovijo, kako se jih da uporabiti v poslovne namene. Morda zadevo nadgradijo tako, da bodo Smrkci preko te aplikacije iskali svoje sanjske Smrkete ali delodajalci svoje Pokemonske delavce … Kdo ve?! In če bo tako, bom tudi jaz poskusila s tem. Do takrat pa po travnikih in ulicah letam z mojim gospodom ali s prijateljem pod roko, kužkom na špagi in če že s telefonom, imam v njem slušalke in ponavljam Kitajščino.

  1. no, ne čisto vseh … malce pa znam tudi presoditi kdo je čisti norc []
  2. veste pašem v razred fosilov, ki so že praznovali Abrahama []
  3. imam jih nekaj, ki živijo na povsem drugem koncu Slovenije []
  4. ko tako ali tako nimam česa pametnega početi []