Kategorija: O sebi

Objavljeno dne

Pol stoletja je za mano

Dar je, ko ti nekdo podari del sebe.

Tole in še kup besed, ki bi jim lahko rekla mamasto predavanje, sem danes poslušala od našega “tamalga” (jah, to vedno govorim – on pa zame vedno tamau, pa čeprav jih ima danes že dvajset in meri slabih 190 v višino).
Zaslužila sem si. Te litanije z rahlim žuganjem prsta, kot sem si najbrž zaslužila tudi s tem izkazano ljubezen.
Pripravljam se namreč na praznovanje rojstnega dne. In to ne kar enga rojstnega dne. THE rojstnega dne! Tistega za pol stoletja – in to baje ni kar tako. Rojstni dan, – to je pač nek datum, neka številka v koledarju – v mojem primeru je to 14. oktober, ki ti pove, da je spet leto naokoli in te spomni, da prihajaš v leta ko se bo pozno jeseni treba postaviti v vrsto pri zdravniku in cepiti proti gripi.
Slavje, žurka na ta dan? Kaj pa vem, sem že pozabila kako je to … ob drvenju skozi življenje pač ni časa za žuranje.
Sem pa v svojih otroško nagajivih letih (ne teh zdaj, ampak unih, ko sem bila res še lasato kosmata in sem z veseljem pihala in pljuvala po tistih par svečkah na torti) rada praznovala. Naša mami je nekoč (in še zdaj jo zna zanesti) počela celega vraga okrog tega dne. Že mesece prej je razmišljala kaj kupiti za darilo, kaj pripraviti za zabavo, kako me obleči tisti dan, mene spraševala o povabljencih, najbrž se je tudi vmešavala koga naj povabim, a konec koncev niti ni pomembno, saj sem se zabav vedno veselila in se imela nadvse lepo.

“S tega profila sem lepša” 😉

Ko sem postala resno dekle – ah, no, ko sem mislila, da moram postati resno dekle, sem zabave opustila. Rojstni dan je postal pač le en dan, ki slej ko prej mine in kjer se vedno najde kdo, ki računa, da bo tisti dan zastonj pil. Pravzaprav se mi je zdelo, da MORAM za svoj rojstni dan JAZ nekaj početi, da zadovoljim druge in me ne bodo vlačili po zobeh, češ tudi za en pelinkovc ni dala, po drugi strani pa sem na tihem vedno želela in na skrivem čakala, da se bodo 14. oktobra razkropili sivi jesenski oblaki, odprlo nebo, iz njega se bo usul zlat prah iz katerega pa bo k meni na belem vrancu prijahal čarobni vilinec (ja, vilinec, ker ne vem zakaj bi morale biti uresničevalci želja vedno ženskega spola), ki mi bo vsaj tisti dan – ah, ne vem kaj – najbrž pač vse želje bral iz oči.

Vilinca kar nekako ni bilo in jaz sem ta pričakovanja naprtila na ramena svojemu že v študentskih letih izvoljenemu “princu” in mu tam nekje na začetku jeseni začela mižikati ter mu postavljati rahle namige. Tiste mal naokol,… saj veste, ko mesec pred THE datumom, začneš malce bolj glasno vzdihovati pred izložbo Marjete Grošelj, na sprehode hoditi mimo turističnih agencij in pred njihovo vitrino razlagati o bojda prekrasnih počitnicah sosedove Marte in na FB popati slike pregrešno dragih restavracij ali podobnih pregreh in njega obvezno tag-ati. Hmmmm, no, ja, moj ubogi mož se še danes sprašuje zakaj se najina sprehajalna pota jeseni iz Sostrskih njiv, spremenijo v večerna ogledovanja ljubljanskih izložb in zakaj se 14. Oktobra moje razpoloženje skorajda vedno iz jutranje evforično pričakujoče dekline, do večera spremeni v jokavo depresivno babše.
Ja, res je, svojega kričavega izkrcavanja na ta svet, zadnjih 40 let skorajda ne praznujem več. Ja, ja, saj se glasno prepričujem, da mi ni do tega in da tudi ob likalni mizi uživam v prijetni družbi svojega na kavču ležečega moža in v svoji sobi čmečega sina in da je pomembno le to, da smo zdravi in se imamo radi, a če vam povem po resnici, tam okrog šestih zvečer, še vedno pogledujem proti nebu in čakam na zlati prah.

In sedaj bom stara pol stoletja! Zdaj pa ni vrag, da pride vilinec, a?!

No, baje je s tem Abrahamom tako, da se nič ne govori o zlatem prahu, se pa takrat baje SPODOBI, da se zlati prah (ali pa so to zlati kovanci ali celo zlate palice) usuje iz denarnice. Ja, iz denarnice slavljenca! Kaj pa bi drugega, saj naj bi bil človek pri petdesetih tako ali tako na pol mrtev in je čas, da se vnaprej znebi denarja in tako poskrbi za mir na svetu, kajti boj za njegovo dediščino lahko postane prava vojna.

Že nekaj mesecev me mori vprašanje koga MORAM povabiti, kaj MORAM dati na mizo, kakšno glasbo MORAM imeti in kakšno pijačo MORAM nalivati v kozarce svojih gostov.
Baje moram povabiti vse sorodnike za pet kolen nazaj z obveznimi tretjimi ženami in prejšnjimi možmi in krdelom kričave mularije. Jah, se mora cela familija vsaj na takšnih žurih na polno najesti! Pohan pšanc , tenstanc, kuhana zelenjava iz piksne, na koncu pa orehova potica so ob litrih Cvička in Jeruzalemčana mus na takšnih zadevah. In le kakšen bi bil Abraham brez raztegnjenega meha, ha?! In dvignjeni kozarci ob glasnem tuljenju viž ala “Kolkr kapljic tolko let”?!”

14. oktober je skoraj tukaj in jaz sem že 5x spremenila načrte in 10x popravljala sezname povabljenih.
Mami me (spet) sprašuje kaj si želim, kolegi se šalijo in možu namigujejo ta in oni “vilinski prah”, jaz pa si kravžljam živčke (las si pač ne morem več) z vedno novimi seznami.

obvezna Ikeina plastčna borša

STOP, STOP! Tamal ima prav – kaj pa si pravzaprav želim JAZ? Saj ni čudno, da me vilinec nikoli ne obišče, ko pa se v mojih očeh razbira le zmiksano brozganco pohancev, pizz in ječemnovih kav.
Ne, res, si ne želim križarjenja po svetu, čeprav počitnice, – ah, res sem vedno vesela vsakih počitnic, pa čeprav z “backpackom” po youth hostlih, skok v kakšne penzionerske toplice ali nočitev na kavču pri prijateljih.

Tudi o torbici z napisom Marjete Grošelj ne sanjam več. Zadovoljno nosim Ikeino plastično boršo. Čeprav mi kot pravi ženski, torbic ni nikoli dovolj … tudi Grošljinih … Grošljevih … ah, ne … Grošljičnih … eeem Gošljinčnih … emmm… hudiča, Ikeinih! 😉

Prahonabiralcev nočem. Jih imam doma za izvoz.
Pravzaprav bi pri meni morali način obdarovanja obrniti na glavo. Vsak moj gost bi moral priti s prazno vrečo, ki bi jo napolnil vsaj z enim prahonabiralcem in “darilo” odnesel domov.

Želja imam ogromno. Nikoli konec! A te niso materialne (no, če izvzamem, da vedno pogledujem po lepih in dragih štirikolesnikih in mi ta trenutek oko zastaja na strašljivo lepem Jeepu Renegade-u 😉 ), predvsem si želim novih znanj, zdravja in – in ja, tudi smeha in zabave.

In za svojega dopolnjenega pol stoletja, si želim žurke po svojih merilih!
Nočem tistega kar moram, hočem le tisto, kar želim.
In točno o tem mi je pridigal moj zlati sine.

Koga povabiti?!
“Ja, tistega, ki bi ga želela povabiti na čvek v dvoje! Če ga do sedaj nisi nikoli poklicala in z največjo naglico in nasmehom letela v njegovo družbo, ga tudi na skupno proslavo tvojega pol stoletja ne vabi!”
” Ja, hmm – ampak veš -, ona je povabila mene – in on je od moje tetine nečakinje bratranca žene stric ….”
” Ja, in?  Si bila z njim na kavi v zadnjih 10 letih? Si šla na tisti žur z veseljem, ali zato, ker si MORALA?!”
” Ja -, no – a veš – spodobi se.”

Kaj jesti in kaj piti?! “Ja, tisto, kar TEBI paše, saj ti praznuješ, a ne?!”
“Pa ja ne bomo jedli kakija, albuminske skute in vse skupaj zalivali z limonado in vodo?!”

Muska? “Se ne bom ponavljal, sem že prej povedal, da TI slaviš!”

In tako dragi moji, sem se dokončno odločila.
Imela bom žurko, ja! In ne, ne vzamem Abrahamovske franšize!
Oštarija je sicer malce v stilu goveje muske – naša vaška, domača -pri kolegu Tonetu – Gostilna pri Kovaču. Tam sem pogosto, tam se počutim dobro, tam se da najbolj zmenit in konec koncev sem vaška dečva!
Muska bo moja – takšna iz 70,80-ih, saj veste Abba, Bee Gees, Earth Wind and Fire pa kakšna Gloria Gaynor in dobra Slovenska popevka. gloria
Jedlo se ne bo prav blazno, ker – hej! Naj dvigne roko tisti, ki mora še kak kilogram pridobiti! OK, Å pela, zate bomo kak ekstra sladkan štrudelj na stran dali! 😉 Itak pa Tone pravi, da bo kakšno pizzo v krušno peč vrgel, naša babi pa bo napekla štrudlja, da ga tudi Å pela ne bo mogla sama pojesti. Cvička pri meni ne boste dobili, zato zapriseženi cvičkarji – si čutarico tega premalo skisanega kisa kar s sabo prinesite.
Ker jih večina ob vodi in limonadi ne zna plesati, bomo vinčka željnim vseeno malce narosili grla, predvsem pa ob prisegi, da nihče ne načne “kolkr kapljic -“, s kozarčkom penine, nazdravili lepemu vremenu, mojim študijskim uspehom in dejstvu, da sem jih kolikor toliko uspešno pregurala do tukaj.

Darila? Dar je, ko ti nekdo podari del sebe, mi je rekel sine in prav ima. Želim si (le) dobršen del vsakega povabljenca … najraje tistega okrog srca pa vse do navzgor zavihanih ustnih kotičkov. Če si pa le morda kdorkoli želi spucati vest, ker me je morda v osnovni ščipal za rit ali mi kdaj na morju pojedel pol glaža Nutelle, potem naj prinese nekaj kar bomo pojedli, popili, poslušali, posmejali, pokozlali (no, upam, da tega ne bo vsaj do našega prihoda domov) – pokarkoli – že na sami zabavi!
Vem, da bi bili tisti pravi prijatelji zadovoljni četudi bi na zabavi glodali suh kruh in pili navadno vodo!
In kaj bo s tistimi, ki jih na žur ne bom povabila? Jah, pri pol stoletja se mi lahko zgodi tudi rahla demenca. Tisti pravi prijatelji mi tega ne bodo zamerili, tisti drugi pa -. Ja, kaj?!
Who gives a f**k for them? 😉

 

Objavljeno dne

Če metuljček na vratu preveč frfota

Zunaj 33°C, prvi šolski dan, gužva, jaz pa prav napočasi naštimana sedim v 3. nadstropju naše glavne hiše zdravja in zdrah (UKCja), v klimatizirani sobici, s televizorjem še iz prejšnjega stoletja, pribitem na steno, na postelji ob oknu sedi moja cimra – 63 letna gospa iz Primorske, na naslednji, tudi rahlo prekratki za vse, ki v višino merimo več od 170 cm, sedim jaz in vneto klofam po tipkovnici.
Ni mi hudega, res ne, vsaj zdaj, ko sem se spravila v pižamico in se pomirila z vsem kar me čaka. Klima dela, wi-fi še bolj, kosilo danes je bilo odlično, aparat za kavo deluje, moji oddelčni sotrpini so (ajde, nekateri) kar v redu, čeprav s svojimi ranimi skoraj petdesetimi skrbim za dobro povprečje … jah, da ne zaidemo popolnoma v obdobje demence in inkontinence.
V podporo temu vam povem kar nama je razložila sila prijazna oddelčna sestra; so naju tamladi dali v skupno sobo, ki je malce naprej, kajti tastari so čisto ob “recepciji” – ali kakorkoli se že v bolnici reče omizju v središču oddelka. Jah, ne zgodi se mi več pogosto … no, če prav pomislim, se mi sploh ne dogaja, da sem najmlajša v ekipi.
Oddelek Nuklearne medicine se sliši strašansko znanstveno, a prisežem, tu nihče ne razvija novega raketnega modela, čeprav smo se baje tu znašli sami hiperaktivci. No, ja, naj bi bili, a pri tej ščitnici človek itak nikoli ne ve.

Ja, čeprav vsaj pri meni bo nekaj na tej hiperaktivnosti, vsaj kar se mojega zmedenega pisanja tiče, a pojdimo raje malce nazaj in naj vse razložim oz poskušam razložiti kolikor toliko urejeno in razumljivo.

To, da sem se leta 2010 malce sesula – izgorela – ali nekaj v povezavi s stresom – to najbrž že veste. In če ne, potem si preberite tole, pa mogoče še tole. – no, pa še kaj za nazaj poglejte po tej moji spletni strani.
Krepko sem ga srala s svojim zdravjem in si zakuhala kar precej težav, ki jih še danes počasi rešujem. Zobke smo poruvali, si naštimali protezo, prebavo smo si kolikor toliko uredili, lask pač ni več, ampak saj mi tale frizurca tudi paše, kislino smo uredili z vsakodnevno jutranjo dozo limonade in občasnim žličkanjem olivnega olja, ostali so mi še sinusi (to bomo reševali kasneje) in pa ščitnica.
Da imam težave s ščitnico je enkrat leta 2012 pomislila zdravnica na pulmološki, ko me je malce potipala okrog vratu. Hmja, tole zna biti Hashimoto je rekla in celo nekaj okrog tega zapisala v moj izvid, a ker sem imela takrat še 100 in eno težavo, me takrat za tega Azijca res ni pretirano skrbelo.
In ja, eden od razlogov, da sem tako veselo pristala na bivanje v “norišnici”, je bil tudi komentar mojega ambulanto lečečega me psihiatra, da me bodo znotraj bolnišničnih zidov, vzeli bolj pod drobnogled in pregledali tudi moje ostale zdravstvene težave. “Ostale” so bile takrat po mojem mnenju itak EDINE težave, ki sem jih imela, saj z mojo psiho takrat ja ni bilo nobenih težav. In res, že takoj na začetku so vzeli pod drobnogled mojo ščitnico in pogledali ne le moj skupni ščitnični hormon TSH, ampak tudi njegove podrazrede T3 in T4. TSH in T3 v redu, le T4 je malce (res malce) štrlel iz povprečja. Hja, marca 2013 so brez, da bi jaz kakorkoli tarnala o težavah s ščitnico, ugotovili, da naj bi res imela težavo na tistem malem metuljčku, ki se nahaja na vratu in baje skrbi za tisoč in eno funkcijo v telesu. Aha, morda pa res moja rit ni velika zaradi Nutelle in majoneze, ampak je za vse kriva ščitnica ;)! Sem vedela! Saj so vedno razlagali, da se ženske, ki jim nagaja ščitnica, čudežno redijo od zraka. OK, resda sem rada popapala kak štrudel, dva ali tri ampak, to ja ni kaj takšnega, kar mi ne bi bilo namenjeno, a?
Saj so vsi vedno govorili naj se poslušam in jem tisto kar mi telo govori naj jem! Meni so moje brbončiče vedno povedale, kaj mi bo z užitkom zdrknilo po grlu navzdol in malce manj razločno zamomljale, da se mi bo to tudi nakopičilo na bokih in stegnih –
In kljub temu, da sem bila po 3 mesečnem tretmaju v norišnici, pomirjena, zrelaksirana in predvsem dojela, da se večina naših bolezni začne v naši glavi … in to z vrtinčenjem naših misli … in sploh dojela, da moje bodoče zdravje leži le v mojem prihodnjem umirjenem in srečnem življenju in bila takrat “pravzaprav zdrava”, le odšla na specialistični pregled na Polikliniko. Da vidim kaj je na tistem T4, ki mi nikakor ne pusti, da bi z Nutello v ustih, shujšala.

Minili so še kakšni štirje meseci, ko sem končno prišla na vrsto, se odpravila v tiste zabačene kletne prostore, kjer so mi (ne pozabite – takrat pa res že popolnoma zdravi), ponovno vzeli kri za pregled ščitničnega hormona in po njihovem postopku, naredili tudi ultrazvok – in – opa, odkrili, da imam spet na obisku tistega Japonca in še – vragca – nek gomolj. Aaaa, G kaj?!
Bodo punktirali, so rekli, da vidijo, če je rakasto! Kaj?!!!? OK, resda nimam polovice zob, niti ene kocine in potrdilo, da sem zmešana, ampak drugače sem Z D R A V A!
Pritisk mi je narastel v neslutene višave, lička so postala rdeča kot pri Sneguljčici, glavobol pa močnejši kot po močno prekrokani noči. Ali niso eni nekje in nekoč govorili, če dregneš v rakasto, da to potem eksplodira?! Joj, a naj jo kar popiham še preden kdo zapiči punkcijsko iglo v moje sršenje gnezdo, sem razmišljala vročičnih lic. Pa so me hitro rešili muk in mi povedali, da ne bodo punktirali, saj je že rentgen pokazal da tvorba ni rakasta.
Ahhh, tako sem bila srečna, da sem iz stanja hude bolezni v nekaj trenutkih ozdravela, da nisem ničesar več vprašala. Me je kar odneslo domov.

No, ja, pa me je doma začelo žuliti kako so lahko prepričani in kaj torej pomeni ta nerakasti stvor? Å e več vprašanj pa se mi je porodilo, ko sem nekaj dni zatem dobila pošto z izvidom, kjer so zapisali, da mi sledi bolnišnično zdravljenje z radioaktivnim jodom. RADIOAKTIVNIM? Od kdaj pa kontaminacija zdravi?!
Seveda, če mi zdravniki niso nič povedali, sem vprašala strička Googla in joj, prejoj, seveda je splet poln grenkih zgodb o skurjenih ščitnicah, uničenem zdravju, zgroženih zdravnikih izven naših meja, ko so izvedeli o enormnih količinah radiacije, ki so jih naši natovorili ubogim na ščitnici bolnim Slovencem. In če k temu dodam še svoj odpor do zdravil in ponos, da sem vso pot od izgorelosti do “skorajda polnega zdravja”, prehodila brez farmacije, brez Helexov, Apaurinov, Sanvalov, Cipralexov, Ranitalov in celo Lekadolov. In zdaj naj bi se jaz – “skorajda popolnoma zdrava”, pustila Černobilovsko obsevati?! Naka, to pa res ne bo šlo!

Mesece preden sem dobila tisto pravo, dokončno povabilo za “enotedenske počitnice” na Zaloški 2 sem porabila za indijanske plese, meditacije in upanje, da mi bodo tumorček odčarali vrači in podobni bioenergetiki. Čeprav so mi pred leti, ko sem se postavljala na noge, ti res pomagali, tokrat ni uspelo. Tumorček je počasi in vztrajno rastel. Ker mi zdravnik na Polikliniki ni hotel dati ultrazvočne slike mojega stvorčka (nkol mu ne bom pozabila), sem si po nekaj mesečnih vračevih čirulačarulah, ultrazvočno sliko plačala sama in se po izvidu, ki je kazala, ne le, da stvor ni izginil, ne da se je kakorkoli zmanjšal, niti isti ni ostal – ne, stvor se je kljub vsem indijanskim plesom, zvezdam postavljenim v pravo razmerje in vračem, ki so mahali okrog mene, še povečal. Jok, obup, tarnanje, nato pa odločitev, da poiščem novo mnenje – tokrat zdravniško. Bom žrtvovala nekaj denarcev in tako pridobila vsaj iskreno – ah, ne iskreno – sploh kakršnokoli strokovno mnenje, saj ga takrat na prvem pregledu nisem niti slišala – ali pa ga morda niti nisem dobila – spomnim se le, da mi je zdravnik nekaj pripovedoval o možnostih zdravljenja z radiojodom in češ koliko ljudi gre skozi ta tretma, torej zato to res ni ne vem kaj groznega. Aaaa, ogromno jih kadi, ogromno se jih zapija, na miljone se jih naliva s Coca-Colo, vsi zadnje čase rinejo v Nemčijo – pa to res ne pomeni, da bom zato tudi jaz, k’ne?!

In sem šla – nekih 80€ sem odcolala (bilo bi več, a ker sem imela s seboj sveže ultrazvočne slike, sem plačala le 😉 še za strokovno mnenje), zdravnik se mi je lepo posvetil, mi vse razložil in me predvsem razveselil z diagnozo “čakanja”. Je rekel, da bi on še opazoval in malce počakal. Češ operacija, za katero sem navijala ni kačji mašelj, radiojod, ki ga odklanjam jaz pa tudi ni takšna nuja, pri mojem 2cm velikem tumorčku.
Minilo je kakšno leto, čeprav mi moj gomoljček ni povzročal nobenih težav – vsaj jaz jih nisem opazila – se nikakor nisem mogla znebiti občutka, da mi nekje na spodnjem delu mojega grla, straši nek počasi rastoči tvor. In ta baje vpliva na srce. Zato sem se nekega majskega jutra ponovno znašla v kletnih prostorih Poliklinike. Tokrat sem zaprosila za drugega zdravnika. Tistega, katerega ime sem dobila v priporočilo. Bomo videli kaj bo on rekel.
Hmja, ja, kaj bi rekel?! – ponovno sem dobila pošto s predlogom za “zdravljenje” z radioaktivnim jodom. Tokrat se je predlagana količina še povečala. Ja, seveda, saj je zlobec vztrajno rastel. Na izvidu je pisalo skoraj enako kot prvič, le z dodatkom, da se pred terapijo pogovorim z zdravnikom. Najbrž osebje ve, kaj pomeni “pogovor z zdravnikom” in kakšni so postopki, a meni žal ni bilo prav nič jasno. Naj grem takoj s tem listom na Polikliniko in poiščem zdravnika? Me bodo oni poklicali? Naj grem vprašat svojo osebno zdravnico?
Odločila sem se za nojevo različico, potisnila glavo v pesek in čakala.

Po treh mesecih peščenega zatiskanja oči, je priletela nova pošta – čez 5 delovnih dni naj se s copatki (ajde, to sem dodala zaradi boljše rime ;)) oglasim na Polikliniki, pospremili me bodo na oddelek, kjer me bodo kontaminirali in ker bom nekaj dni sevala, me bodo za 1 teden zadržali za zaprtimi bolnišničnimi vrati.
Povem vam, če bi imela lase, bi mi stali pokonci! A oni mislijo, da jaz kar doma sedim in čakam kdaj me bodo pocukali za rokav?! In da se tako na hitro spravim in zaprem v nuklearno komoro?! Kje se skriva zdaj ta zdravnik, ki mi bo vse (kao) razložil?!

Seveda sem naslednje jutro zakurblala svojo Hondo in se rahlo penasta postavila pred sprejemno okence oddelka za ščitnico.

… in seveda imam spisano vse kar se je dogajalo od tam naprej … a ker me je naš TV okužil s tem, da je treba reklame spustiti takrat, ko postaja najbolj napeto, bom tudi jaz tukaj zaključila
… ne, ne, nobenih reklam … čeprav … ajde, nič ne škodi,
če pohvalim našega vaškega oštirja Pri Kovaču in njegove hude štruklje … pa prijateljico Natašo, ki v Fotospovednici iz vsake naredi carico (fotke, ja, fotke) … pa sorodnico Karlo, ki v svojem salonu v Å iški čudovito zmasira podplatke pa lička … pa še kaj … in …

kovac

 

 

 

fotospovednica

 

 

 

 

lavanda

 

 

 

no, nadaljevanje zgodbe pa sledi naslednjič … ko (če) boste pogledali reklame in povšečkali kar je za povšečkati. Hec, hec, ker tile trije sploh ne vejo, da so v reklamah. Sem jih kar sama dala, ker res iskreno mislim, da so vredni greha, tega, da prekinejo napeto zgodbo in vaše pozornosti.

Za tiste, ki imate še kaj energije in se vam kava še ni popolnoma shladila pa tukaj povezava na drugi in zadnji del tega zapisa.

Objavljeno dne

novo leto – novi cilji

Novo leto – novi sklepi – novi cilji.
Baje je najboljši čas za to ravno v začetku leta. Ne vem zakaj, ampak če tako počnejo ostali, zakaj ne bi še jaz … oni že vedo, sigurno vedo! 😉

S sklepom o prenehanju kajenja ne bo nič. S tem sem prenehala že davno nazaj, tam enkrat pri svojih petnajstih, morda šestnajstih, ko sem poskusila pihati (jap, kaj več od pihanja si nisem nikoli privoščila) in onesnaževati zrak okrog sebe s tistimi drugače tako lepimi tankimi in dolgimi Kim cigaretami. In od takrat naprej me ni zamikalo niti za sekundico.

Kaj pa hujšanje? Po novem letu bojda začnem konzumirati le zdravo, neredilno hrano. Hmmmm, to je vaja, ki mi je prešla že v navado. Ja, to, da vsako leto znova sklenem, da bom odslej jedla le zdravo. Ne, ne, to, da bi pa res jedla zdravo mi pa še ni prišlo ravno v kri, a sem glede na navado sklepanja obljub na dobri poti, kajne?
Alkohol mi ne diši, droga je bojda predraga in tako mi počasi zmanjkuje idej za tiste prave tipične novoletne zaobljube.

Pa sem sklenila pogledati kaj sem si obljubila lani ob podobnem času. Lani so se mi modrost in izkušnje očitno počasi začele kopičiti …ja, kaj č’mo približujemo se abrahamu… in končno si nisem več pisarila brezkončnih seznamov ciljev, s točno določenimi koraki in seveda obveznimi datumi za dosego le teh. Teh sem imela polno kapo, saj so me v preteklih letih le stresirali. Ko sem ponavadi v začetku decembra pokukala nanje, sem več ali manj vsako leto ugotovila, da sem vsaj v 90% v zamudi z izvrševanjem le teh, da ne govorim, da mnogih niti začela nisem izvrševati. In potem, ko bi se jaz v decembru vseeno lotila kakšnega, je bil ta kot nalašč vezan na kakšno drugo osebo ali podjetje, vsi pa v decembru počasi prenehajo z delom, dvignejo noge na mizo in čakajo jelenčke, meni pa se lahko le kocine pokonci postavljajo – zdaj tudi te ne več. 😉

In tako me je lani končno srečala pamet – no, ja, morda pa mi jo je Božiček prinesel za eno jušno žlico- in tako v decembru 2012 niti pomislila nisem, da bi si sodila in pregledovala kaj mi je uspelo narediti v tistem letu. Pa kaj bi sploh gledala in ocenjevala, saj sem se presneto dobro zavedala, da sem bila orto super truper pridna, saj sem se od leta 2010, ko me je pokosila šezdajneznanabolezenkijinekateripravijostres, naredila res veliko in se spet strumno postavila nazaj na svoji 38 številčni nogici.
A ko človek pride iz ‘tahudga’ ven, bi spet po starem in ja, priznam, da so me letos malce zasrbeli prsti in spet bi sestavljala svoje sezname. A sem se ubranila zasvojenosti … (ja, ja, eto, imam jo zasvojenost, ki bi se je morala odvajati – odvaditi bi se morala pisanje novoletnih zaobljub) … in lani napisala svoj prvi cvetni seznam – Bucket list.

Kar pisala in pisala sem o svojih željah, o željah, ki niso omejene na 365 dni in nimajo že vnaprej določenih korakov. In da ne ostane le pri željah, ki jih bi hitro pozabila, sem jih zapisala in poslala svojemu dragemu. Jap, tako je najbolje, da spisek dobi v roke potencialni finanzminister 😉 , čisto tako za vsak slučaj, če mu kdaj zmanjka idej za darila.

In letos, ko je spet čas za pisanje, sem pobrskala po mailih in ga potegnila ven. Uhh, kako zanimivo je brati nekaj, kar je bilo skorajda zapakirano v steklenico in vrženo v širni ocean. Ja, ja, saj vem, da me moj dragi ljubi, a mojega spiska želja si pač ni natisnil in zataknil za ogledalo službenega WCja – tam predvidoma preživlja največ svojega rahlo produktivnega meditativnega časa.
Hiter pogled na spisek po enem letu mariniranja in čakanja na boljše ali nove ideje, je prinesel spoznanje, da sem lani res prav skrbno in temeljito razmislila kaj vse bi še naredila dokler gazim to zemljico, da letos nimam kaj prida novega dodati in da me res še vedno ne mamijo ideje kot plavanje z delfini, jahanje enogrbih kamel in mogočnih slonov.

Nekatere stvari so se začele odvijati in na lepi poti sem, da zadevo popolnoma odkljukam, nekatere pa še čakajo na lepše, svetlejše in debelejše čase.
In da ne bom tako skrivnostna, bi jih nekaj kar obelodanila.
– vedno imeti delo/službo, ki me bo osrečevala in navdihovala.
– biti fit in zdrava in tako aktivno preživeti vsaj še 35 let svojega življenja. Poskrbeti za rekreacijo, zdravo prehrano in držati težo vsaj pod 75kg
– preurediti dom. Ne bi se selila, a želim si, da vsaj enkrat POPOLNOMA preuredim dom in si v njem uredim lepšo in udobnejšo kopalnico in delovno ustvarjalni kotiček
– s sinom nadaljevati z odnosom, ki ga imava in vsaj 1x mesečno oditi na dolg in temeljit čvek (kavica, kosilo ali pa Skype pogovor, če okoliščine ne bodo dovoljevale drugače)
– Otisa naučiti, da uboga na ukaz in ga lahko spustim z vrvice, da teče z mano.
– naučiti se rusko
– naučiti se japonsko
– izboljšati svoje znanje francoskega, italijanskega in nemškega jezika
– vzeti si več časa za kreiranje in šivanje oblačil zase (vsaj 1x na sezono nekaj novega sešiti)
– znati ustvarjati s keramiko
– obvladati jogo
– znati dobro peči (piškote, potico, torte ….)
– vsak mesec osvojiti znanje za ustvarjanje kakšne nove jedi
– znati dobro fotografirati
– naučiti se igrati na kak inštrument
– preteči polmaraton
– urediti urnik tako, da bova s Tomažem vsaj 1x tedensko odšla kam skupaj (kino, gledališče, terme, masaža, ples …)
– narisati dober portret
– prebrati 100 klasikov literature
– vsaj 1 mesec preživeti v tuji deželi med tuje govorečimi ljudmi. V jeziku, ki sem se ga učila.
– znati plesati latinsko ameriške plese
– napisati knjigo
– na stara leta živeti na morju
– imeti/upravljati manjši penzion

Ne, niso čisto vsi, nekaj jih lahko ostane intimno skritih.

Objavljeno dne

Stres? Kje pa!

Zdaj že nekaj časa spet pridno hodim v e-tri (novo) službo in morda je prav zdaj pravi čas, da z dokaj trezno glavo razmislim o tem kam in zakaj me je pripeljal moj stari tempo življenja.

Naša življenja v tem norem svetu so polna hitenja, frustracij, zahtev, rokov in v tem tudi jaz nisem bila prav nobena izjema. Stres je postal del mojega življenja in meni tako domač, da ga pravzaprav sploh nisem več opazila.

Jutranje bujenje ob 6:00, hitro na WC, medtem odviti navoj na tušu, da med opravljanjem nujne potrebe, v cev zgornjega nadstropja priteče topla voda in tako pod tušem ne izgubljam dodatnega časa, na hitro umiti, obrisati, zobe podrgniti tako na brzino, da dlesni počasi že odstopajo, pa z eno roko zapenjati gumbe na srajci, z drugo pa pripravljati zajtrk. Enega zase, drugega možu in seveda tretjega povsem drugačnega sinu. Se ve, da je potrebno jesti le eko, zeleno, doma pridelano in vse ostalo s čimer na zadnje čase pumpajo mediji. Ok, ok – bomo poskrbeli, da bomo fit in zdravi umrli!
In medtem, ko se hranimo s polnovrednim in hudo zdravim zajtrkom, je potrebno najmanj 5x na ves glas rjoveti, da preglasimo glas budilke na mobilcu našega mulca, ki že 15 minut neumorno navija neko zoprno melodijo, ki bi zagotovo prebudila še spečega medveda, a žal pri našem najstniku ne deluje najbolje. Po zajtrku na hitro (se ve, da kar na roke) pomiti posodo za vsemi člani družine, ki jih dotik tekoče vode življenjsko ogroža (not), morda mimogrede še ravno oprano perilo navesiti na sušilec, v torbo zmetati papirje, ki se še od prejšnjega večera valjajo po mizi, še 3x zarjoveti, da taxi mama odhaja, se usesti v avto in s prižganim motorjem čakati na mladega princa, potem pa z vso težo po gasu in  – ja, ja, vmes se zna opaziti, da mobitel po jutranjem prebiranju mailov, še vedno pozabljen čepi na polici v WCju -nekaj dolgih preskokov stopnic gor in hitro navzdol, pa spet v avto in čez drn in strn do šole, od tam pa v službo. Stresno? Ah, sploh ne, to je le običajno jutro najbolj običajne sodobne družine.

Pa v službi? Tam v mimohodu pozdrav sodelavcem, pa espresso na hitro pripravljen in odnešen v sobo, kjer se z mislimi že leti preko dnevnih nalog, par telefonov, obisk jamrajoče stranke, skok na kosilo kjer se s kolegi pogovarja o čem drugem kot o službenih zadevah, popoldne pa še nekaj sestankov tja do 16h, 17h. In ko se dan že pregiba v večer, je treba obiskati še kakšno večerno družabno srečanje – se ve, da takšne stvari le koristijo karieri, morda še kakšno dodatno izobraževanje za osebno rast, v žep jakne stlačiti par lešnikov in napolitanko za potešitev ta hude lakote, mimogrede še po liter mehčalca in paket WC papirja, ki ju je baje doma ravno zmanjkalo in ob 10h je čas, ko se tvoj avto le počasi ustavi na domačem dvorišču.

Konec? Ah, ne! Maček je lačen, sine jamra, da je hladilnik prazen, koš s perilom se je čudežno spet napolnil, miza pa je polna krame in službenih papirjev, ki niso pospravljeni še od zadnjega službeno orientiranega vikenda.

Stres? Ah, ne, popolnoma normalen dan popolnoma navadne, povprečne mame!

Zame je stres postal način življenja in zato njegove prisotnosti sploh nisem več opazila. Ko ves čas dirjaš skozi življenje in ko vsako opravilo postane nuja, je samo vprašanje časa kdaj bosta tvoj um in telo plačala ceno.

In kaj je pravzaprav stres?
Pravijo, da je to občutek, kjer telo, ki začuti nevarnost, odgovori z izločanjem stresnih hormonov, vključujoč adrenalin in kortizol. Ti hormoni pripravijo telo na akcijo. Nekoč je bila ta pripravljenost na beg pred napadom divjih živali, dan današnji pa naj bi bila to le akcija na novo nujno in sila pomembno nalogo. V malih dozah je stres koristen, a ko ta postane dan vsakdanjika, lahko na njegovo prisotnost pozabimo in počasi potonemo v globine iz katerih se težko spet izkopljemo.
Jap, bila sem tam in tam v tistih globinah sem marsikoga in marsikaj spoznala!
Moja cena je trajna depilacija po vseh delih mojega telesa 🙂 in nekaj radikalnih posegov v moje zobovje, um pa jo je na srečo odnesel le s trenutno upočasnitvijo v miselnih procesih.
Trma kot sem, sem tok življenja obrnila v drugo smer. Sedaj spet polno živim. Brez stresa? Hmmmm???!

Objavljeno dne

Saša Gerčar nima raka!

Vsake toliko skočim na Google Analytic in pogledam kdaj in kako ljudje pridejo na moj blog. Moram priznati, da me vsakič rahlo strese, ko vidim, da ljudje v Google iskalnik vpisujejo “Saša Gerčar rak”. No, dokler si ne natisnem in nosim majice z napisom “nimam raka”, bi jim to povedala vsaj preko bloga.

Dragi moji firbčni znanci in [tippy title=”prijatelji”]no, čeprav prijatelji mojo zgodbo tako ali tako poznajo[/tippy], tukaj je pojasnilo o tem kako in kdaj se je vse skupaj začelo, tu si lahko preberete kako sem si prvič obrila glavo, tokrat pa naj vam povem, kako sem se vesela in ponosna zopet spravila med ljudi. Prepričana, da sem lepa, pa čeprav brez naglavne lepote.

Ko sem dokončno postala obritoglavka, sem nekaj dni po nakupu lasulje in opraskano rdečem zatilju, na družinskem izletu v Lizboni, sklenila, naj lasulja malce počiva, jaz pa sem pikajoče srbeči stvor zamenjala za barvito ruto, ki sem si jo umetelno zavila okrog glave. Tam, kjer nisem srečevala znancev in prijateljev, sem si drznila na ulico stopiti brez las. Nihče ni buljil vame – pravzaprav sem se počutila bolje in pot iz Lizbone do doma je lasulja preživela na dnu potovalnega kovčka, doma pa od takrat naprej krasi vrh naše kuhinjske sveče. Sem si jo poskusno vsaj še 3 x poveznila na glavo, a jo še pred odhodom preko domačih duri, že vrnila na njeno svečasto mesto.

lasuljaSasa_Lizbona_feb12
Å ali in rute so krasna stvar, a kaj ko ni vedno časa za zavezovanje in vozlanje, pa tudi med fitnesom ali tekom bi s svojim barvitim naglavnim turbanom izpadla precej [tippy title=”čudaško”]že tako sem bila kot vanzemaljac[/tippy]. In tako sem si pričela šivati svoje bombažne kapice. Imam jih vseh barv. Takšne kjer lahko nosim le glavi se prilegajoči “štumf” ali pa ga nadgradim še s trakom, ki se spredaj konča v vozel in daje vtis turbana.
Kapice so v letu 2012 pa vse do aprila 2013 postale moj zaščitni znak in nameščala sem si jih četudi sem le odpirala vrata poštarju ali odnašala smeti v kontejner.kapce
Kljub [tippy title=”samoinciativni spodbudi”]to je bil res moj odličen preblisk, da se slikam pri profesionalnem fotografu in si nabildam samozavest glede plešaste podobe[/tippy], ki sem si jo omislila kmalu po prestopu med skinheade in si v ta namen omislila stilsko fotografiranje pri izredno simpatičnem paru, kjer ona liči, on pa pritiska na sprožilec fotoaparata, si špancira po mestu s povsem golo glavo, nisem upala privoščiti.M2O izbranih 21 Nisem se opogumila, saj me je bilo strah prestrašenih otroških pogledov in zaskrbljenih ter sočutnih obrazov odraslih ‘tet in stricev’, ki bi za mojim hrbtom šepetajoče komentirali “ubožica, ja, rak, ja”
Priznam, da sem se kakšno leto smilila sama sebi, se sramovala celo svoje podobe v ogledalu in vsakodnevno ogledovala vrh lobanje upajoč, da je prah, ki se je slučajno prilepil na vrh moje betice, morda puh mojih na novo poganjajočih las. Strah in sram me je bilo srečevati stare prijatelje, ki o mojem stanju niso imeli blage veze in so pogosto nerodno umikali pogled in se očitno izmikali vprašanju o mojem zdravju. Prenehala sem uporabljati ličila, korekcijska očala pa, ki so vsaj približno prikrivala odsotnost obrvi in trepalnic, so postala moj stalni spremljevalec (čeprav je moja dioptrija le -0,75).
V decembru 2012 mi je prijateljica svetovala naj si ogledam opcijo vrisavanja obrvi, ki jo ponuja Prive studio in po nekaj tedenskem oklevanju, sem se opogumila in jih poklicala. Od tam naprej je steklo avtomatično in že uro po prvem obisku sem ponosno dvignila glavo in razkazovala kup majhnih narisanih (pravzaprav nekako tetoviranih) črtic, ki so tvorile prekrasen lok nad mojimi očmi. Končno sem se spet počutila kot človek in po dolgem času v roke spet prijela ličila, črtalo za obrobo oči in si začela temniti tudi področje, ki naj bi ga obrobljale dolge in goste trepalnice. Nekaj pristnih komplimentov na račun mojega videza mi je dalo zalet, da sem ponovno začela razmišljati o bolj ženstveni in naličeni podobi. obrvi
Svoje gologlave podobe sem se še vedno sramovala in če se mi je ob snemanju motoristične čelade slučajno snela še kapica, ki je pokrivala plešo, sem jo hitela pokrivati hitreje kot gospodinje pravkar zgneteno kvašeno testo.

Takrat sem si omislila še eno, novo lasuljo. Češ, tokrat bo frizura bolj drzna in z veseljem jo bom nosila. Celo frufru so mi pristrigli in zanjo sem odštela poštenih 80€, a žal se je tudi njena kariera zaključila po borni uri nošenja in sedaj tudi ta krasi taisto svečo. Z lasuljami sem dokončno opravila in če koga zanima, ju z veseljem prodam za pol cene.

Sramu pred plešo so me osvobodili šele [tippy title=”sonorci“]naj poudarim, da niti slučajno ne mislim, da so moji prijatelji v psihiatrični ustanovi nori in ta naziv uporabljam zgolj provokativno[/tippy] . Saj veste, tisti prijatelji, ki so se znašli istočasno na istem koncu zaradi podobnih težav. Približno ravno tako nenori kot jaz, a vedno pripravljeni na pogovor in prijazen nasvet. Nekega dne smo se o tem le pogovarjali, naslednjega sem v Lignanu poskusila med neznanci, tretji dan pa na njihovo prigovarjanje odšla gologlava še na sprehod po Ljubljani. Prav nihče ni buljil in jaz sem prišla s sprehoda živa in zdrava – ter seveda plešasta.
Ko sem bila ravno v eksperimentalni fazi, sem si po nasvetu sonorice poskusila nadeti še umetne trepalnice. Bila sem skeptična, saj se le te niso imele na kaj opreti, a kaj, tistih 3€ za par trepalnic sem na hitro odštela in si še isti večer eksperimentalno napopala le eno od njih. Ja, res je, preizkus je bil opravljen v norišnici, tako da mi res nihče ni mogel očitati čudno nesimetričnega pogleda.

Resda je ravno takrat v našo sobo vstopil tehnik Marko in me nekaj minut tiho in precej čudno opazoval, nato pa previdno vprašal, ali je z mojimi očmi vse v redu. Torej je bil poizkus vreden truda in efekt vreden vsakega vloženega evra!

Sedaj si trepalnice lepim pogosto – skoraj vsako jutro … in navadila sem se celo tega, da jih končno tudi obračam v pravo smer. Ja, ja, ne le, da sem v začetku, predel kjer so trepalnice daljše, nalimala v notranje kotičke očesa (tam so naše naravne trepalnice že precej kratke ali pa jih že skoraj zmanjka), ne, za moj nastop v oddaji Dobro jutro, sem si eno uspela napopati celo tako, da je namesto, da bi se lepo ukrivljala navzgor, kot zavesa padala preko mojega očesa in mi skorajda zakrivala pogled na mojo bližnjo in daljno okolico.

In ja, odkar imam obrvi in trepalnice, me videz obritoglavke resnično nič več ne moti. Prav nasprotno, z image-om, ki je drugačen, zapomnljiv in lahko rečem rahlo ekstravaganten, se počutim odlično.