Kategorija: potovanja

Objavljeno dne

V tednu dni gori doli naokoli

Našo družino sestavljajo trije trmasti in pogosto glasni osebki, kjer ima vsak svojo predstavo idealnih počitnic. Najglasnejši je seveda naš mali, ki je že nekaj časa fantaziral o tem, da si je letos potrebno ogledati Madrid.

Večer pred našim odhodom smo sedeli v eni od ljubljanskih kavarn ter debatirali o tem ali bomo našo Helgo nastavili na Madrid, Dubrovnik ali dolino Rena v Nemčiji. Huh, težka so bila pogajanja in po parih urah hude debate je padla odločitev, da nas bo pot tokrat ponovno peljala do našemu Jaki tako ljube Azurne obale, nato do Provanse, od tam pa naj bi nas pot peljala proti severu do Å vice, krog potovanja pa bi zaključili tako, da preko Bavarske prečkamo še Avstrijo in se po tednu dni vrnemo v Ljubljano.

Avtodom? Ne, niti slučajno se mi s tem okornežem ne da drenjati po evropskih mestih! Tudi šotor ni opcija. Smo že poskusili pa si res ne želim pospravljanja in postavljanja šotora, ko ti dež namaka hrbet in se ti blato prijema nog vse do kolen in ga še kakšno kilo ali dve pospraviš v prtljažnik in tovoriš še pol poti naprej.

Že nekaj let nazaj smo se dodobra opremili s katalogi raznih hotelskih verig. Najboljše so opcije Accorja (Formula 1, Etap, Ibis, Mercure …) Ti hoteli nudijo opcijo namestitev s trdno streho nad glavo, pogosto klimatizirano sobo, čisto posteljnino in čistimi toaletnimi prostori za prav soliden denar. V Franciji lahko v Formuli 1 (najcenejša verzija) dobiš triposteljno sobo (kopalnice ni v sobi, na hodniku, skupna 4-6 sobam) že za približno 40€.

V Ibisu, ki pa je povsem soliden hotel s tremi zvezdicami, kjer se poleg klime, TVja v sobi in restavracije v sklopu hotela, lahko nadejaš tudi kakšnega bazena, pa se soba za 3 giblje v krogu 80€.

Torej; v zgodnjem sobotnem jutru smo v avto nametali nekaj oblačil, torbo z brisačami in kopalkami za plažo, nekaj jopic za mrzle dni, ki bi nas (in so nas) lahko doletele v hladnejši Å vici, tenis torbo z opremo za vsakega od nas, Helgo, tiste prej omenjene kataloge, nekaj zemljevidov in veliko dobre volje …. hmja, no ja … takrat je še ni bilo ravno na odmet, a se je z vsakim dnem dopusta sunkovito povečevala.

Od sobote do sobote smo prevozili 2.500 km, doživeli obilo sonca, nekaj dežja, sopihali po hudi vročini 40-ih stopinj celzija in se naslednji dan zavijali v puloverje na vetrovno deževnih 14-ih, videli veliko, veliko krajev, popili precej kav, pojedli nekaj odličnih večerij, slastnih zajtrkov, se zmrdovali nad skiksanimi odločitvami izbora restavracije, zamenjali 8 različnih hotelov, se sporazumevali v 5 različnih jezikih in se imeli noro lepo.

Kaj več o dogodivščinah pa v naslednjih dneh.

Objavljeno dne

Kalimera Atene!

Prvič smo obiskali Atene. Pravzaprav smo bili sploh prvič v Grčiji.

Če smo brez turističnega vodiča preživeli Barcelono in Å pance, bomo pa še Atene in Grke in tako smo se ponovno podali v avanturo kar sami. Jah, s temi agencijami je tako, da v glavnem ves čas izleta bebavo hodiš za dvignjenim dežnikom, kar naenkrat ne poznaš več tujih jezikov, ne znaš več sam poiskati niti poštnega nabiralnika, vodiča pa sprašuješ tudi to, kje je najbližji WC. Zjutraj vstajaš skoraj tako, kot za službo, tebi najbolj dolgočasne muzeje si ogleduješ hudo podrobno, saj je dodatno izobraževanje o razmnoževanju čebel še vedno boljša možnost, kot stopicanje in čakanje pred zaprtim avtobusom, najboljših čevljev na tem planetu pa si nikakor ne moreš kupiti, čeprav so znižani za 50%, kajti dežnik tvoje vodičke se uspešno premika v smeri naslednje cerkve, ki te ponovno zanima prav toliko, kot prejšnji muzej zgodovine izdelave čebelarskih panjev. Naka, jaz se tega ne grem več.

Ja, no, takšna samostojna organizacija ima tudi nekaj šibkih točk, npr. da je tisti1, ki je rezerviral hotel kriv, da ta v resnici izgleda vsaj 200 let starejši, kot je prikazan na spletni strani. Totalno ofucano pohištvo in kopalnico iz časa mojih babic, je rešila prenovljena in res lepa zajtrkovalnica, kjer se je bohotil eden najboljših zajtrkov ever. Od marmelade, meda, pa do sirov, salam, zelenjave, sadja, kompotov, slaščic, pit, burekov, kosmičev pa vse do slastnih sirovih in jabolčnih zavitkov ter seveda rogljičev ter celo mlečnega riža, se je bohotilo na široko razpotegnjenem pultu v sredini aristokratske erstavracije. Poleg tega je hotel in njegovo relativno visoko ceno opravičevala tudi njegova izjemna lokacija. V samem centru mesta, pljunek do Plake in Akropole, drug pljunek do nakupovalnih ulic in tretji do področja z najboljšimi restavracijami.

  1. se sprašujete kdo, kajne [↩]
Objavljeno dne

We pray for U!

… je stavek, ki ga izjavljajo naši Američani ob vsakem težkem življenskem trenutku.

Ok, saj sem hodila k verouku, celo poročila sem se cerkveno, a vseeno ljudem okrog sebe ne izjavljam, da molim zanje. Molim?! Pa ja ne! Å e k maši ne hodimo. Jako smo sicer krstili in prav nič me ne bi motilo, če bi želel hoditi k verouku, a silila ga k temu ne bom in tudi sama ne mislim hoditi k maši.

Zakaj ne? Ok, to kar se počne v Vatikanu in podobne smrdljive zgodbe, ki se dogajajo v cerkvi, kot ustanovi, me vsekakor ne motivirajo, a sama vera, poučevanje religije, prenašanje nekih vrednot na otrok, me vsekakor ne moti. Preprosto obiskovanje verouka našemu Jaki zagotovo ne bi škodilo. A kaj, ko naša katališka cerkev očitno nima interesa pridobiti mladih v svoje vrste.

Tipičen Američan je izredno veren. Prav neverjetno, kako molitev, vero in boga vpletajo v prav vsako posvetno dejanje …. celo na bankovcu omenjajo boga.

To, da so lastniki našega podjetja zelo verni, sem vedela, sklepala sem tudi, da so verni tudi vsi člani uprave naše matične firme v Atlanti, a ker vere niso nikoli vpletali v posel, sem na to malce pozabila. Naš tokratni obisk je bil precej neposlovne narave, z šefi in njihovimi družinami smo se družili na povsem osebnem in prijateljskem nivoju in tako smo vikend preživeli na njihovem vikendu ob jezeru.

Vikend sicer oni imenujejo leseno kajžo s 5 kopalnicami, 4 spalnicami in tremi nadstropji, ki ji pripada tudi zunanji jacuzzi, privez ob obali z gliserjem, nekaj vodnimi smučmi, jetski-jem … ali kakor koli že imenujemo tisti motor na vodi, dva kanuja in še neko napihljivo stvar, ki poskakuje po vodi, če jo z gliserjem vlečeš po vodi. No, ena je v lasti našega lastnika, ki je bil v tem času ravno na Floridi in nam je odstopil ključe za bivanje v njej, druga sosednja pa v lasti generalnega direktorja naše firme in njegovega svaka, ki pa je finančni direktor celega “cirkusa” širom celega sveta.

Celo sobotno dopoldne smo se kopali, uganjali norčije v vodi ob času kosila pa nas je vseh …1,2,3 … skoraj 20 (3 ameriške družine s po 3 otroki ter mi trije) lačnih prihrumelo v dnevne prostore. Po “ameriško” so po pultih razprostrli pladnje za enkratno uporabo z očitno naročeno hrano (čeprav ta ni bila slaba), nam v roke potisnili plastičen pribor in plastične krožnike ter si začeli nalagati hrano. Priznam, bila sem lačna, zato sem kaj hitro v svoje paradižničke zapičila vilico in jo že nosila k ustom, ko me prekine glas žene našega direktorja, ki opozarja naj se primemo za roke. Aaaaa? Saj ne morem jesti, če se gremo ringa-raja!

No, ajde, naj jim bo … odložila sem krožnik podala svojo desno in levo roko in ko smo se vsi držali v krogu, je nekdo začel moliti. Aaaaa?!

Takšne molitve so se potem dogajale ob vsakem obroku pa najsi smo bili v fensišmensi restavraciji, pizzerii ali za domačo mizo. Prvič sem pogledovala izpod oči in si mislila bogpomagaj, potem pa me je stvar počasi začela navduševati. Molitev ni niti slučajno podobna tistemu, kar ponekod po vasi še izvajajo kakšni stari ati in mame … niti pod razno nihče ne začne v tri krasne drdrati enezdravemarije in očenaša …. ne, tukaj se gre za trenutek, ko je zbrana vsa družina, ko se družina umiri, ko se zamislijo nad tem, kako lepo je živeti in kaj je tisto, kar jih te ta dan razveselilo ali obdarilo. Molijo tudi otroci in priznam, da sem šokirano opazovala devetletnika, ki mu je bila dana beseda za molitev ob nedeljskem kosilu. Z lepimi in jasnimi besedami se je zahvalil za našo prisotnost in možnost, da smo se spoznali in postali prijatelji. Waw!

Ej, od sedaj naprej ne bom več zavijala z očmi, ko mi nekdo iz Amerike reče, da bodo molili zame … sedaj mi je jasno kaj to pomeni.

Objavljeno dne

Spet Amerika

Ker so moji opisi naše poti bolj opisovanje težav, ki so nas pestile med potjo in ker se je tokrat naš sine res potrudil z dolgim opisom, bom tukaj dodala kar link na njegov zapis in vam pokazala še otroški pogled na takšna potovanja. In ker se Jaki ne da, meni pa nalaganje slik končno deluje, bom tokrat izkoristila priložnost in izlet opisala še slikovno.

Dan 1: potovanje … dolgčas

Dan 2: obisk pisarne.

To je petek popoldne …. vse prazno. Kdo pravi da američani delajo kot nori?! 🙂

Dan 3 in 4: vikend na počitniški hišiCI 🙂 ob jezeru

Dan 6 – gremo na pot iz Atlante … prvi postanek KFC

Cherookee in obvezno slikanje z medvedom

Pa uživanje ob kavi …. no, kao uživanje … če že dobre kratke kave ni bilo, smo imeli vsaj Starbucks

Dan 7, 8 Pigeon Forge

Dan 8 – ma kaj vem kaj za eno mesto … luštno, turistično …

dan 9 pot proti Washington DC-ju

dan 10, 11 – Washington DC

dan 12 New York – Queens

dan 13, 14 – New York Manhattan

Objavljeno dne

Rusi

Se vidi, da je čas počitnic …. vsi potujejo in vsi pišejo o državah ter njihovih prebivalcih. Najprej berem Volka in njegovo hrvaško izkušnjo, nato pa Val in njeno rusko … sama sem pisala o Američanih in če bi najbrž še malce brskala, bi našla še kakšen komentar o Francozih, Italijanih, Å pancih itd.

Ker delam v mednarodni firmi, ki ima pisarne v približno 30 državah sveta in ker se vsaj enkrat letno nekateri managerji srečujemo na poslovnih sestankih, imam tudi sama svoje vtise o določenih nacijah, čeprav marsikatero od držav še nikoli nisem obiskala in ne poznam več kot enega, dveh ali največ treh predstavnikov.

Val me je seveda spodbudila, da tuidi sama začnem razmišljati o svojih vtisih o Rusih.

V Rusiji sem bila le enkrat in še to pred žblj leti … če vam povem, boste takoj ugotovili, da jih nimam več 23 🙂 … torej v Rusiji, ne, naj se popravim, v ZSSR sem bila pri svojih dvanajstih letih. S turistično agencijo smo v 8 dneh obiskali Kijev, Leningrad in Moskvo. Sam izlet predstavlja zame nepopisno lepe spomine. Prvi let z letalom, prvo potovanje z agencijo in turističnim vodičem, prvič brez strašev (tja sem šla s teto in sestrično), ohinsplohbajno pa kamorkoli bi že šli. Drugače pa se Rusije spominjam kot izredno revne dežele, kjer so ljudje stali v neskončno dolgih vrstah le za to, da bi kupili en kozarec vloženega slivovega kompota, ki so ga ravno pripeljali s kamionom, plačevali ogromne denarje za najlonke, Vegeto in se tepli za kavbojke. Ves čas smo pili kefir, kajti paradižnikovega soka nisem prebavljala, za Coca-Colo pa takrat v Rusiji še slišali niso.

Od kolegov slišim, da je današnja Rusija nekaj povsem drugega. Nekaj let nazaj … 3 ali 4… je naš ameriški šef odpiral podjetje v Rusiji. Iskal je prostor in zaposlene v Moskvi. Iskal in iskal …. več kot pol leta je letal v Moskvo, imel razgovore z ljudmi in se vedno vračal z vedno daljšim nosom. Rekel je, da je iskanje ustreznih kadrov v Rusiji mission impossible. Sam ima izkušnje s postavljanjem podjetij v več kot 15 različnih državah sveta in če mu je po pol letni muki iskanja celo v Sloveniji uspelo najti tak dragulj, kot sem jaz, potem ni vrag, da ne bi znal česa dobrega izbrskati tudi v Rusiji. Pa vendar!?

Razlagal je, da Slovenija in Rusija nista primerljivi. V Sloveniji se ljudje ranga manager-ji sicer cenijo, postavljajo tudi precej močne (beri-nemogoče) pogoje (nekateri svoj Mercedes in kučico u cvijeću 🙂 ), vendar pa vsaj v osnovi vsi govorijo angleško in svojih “kvalitet” ne gradijo le na znanju osnovnega komuniciranja s tujim podjetjem. V Rusiji je drugače. Če znaš angleško, se ponujaš tujim podjetjem, ki jih je tam, kot peska, in vsa željno pričakujejo velike posle na velikem trgu in so za nekaj pravih ljudi, ki so že samo sposobni komunicirati v njihovem jeziku, pripravljeni plačati nesorazmerno visoke zneske. Zakon ponudbe in povpraševanja pač.

Ker naše podjetje ne potrebuje hensišmensi pisarne na najbolj mondeni moskovski ulici, so začeli gledati tudi po drugih ruskih mestih. Naleteli so na Samaro1 tam našli nekaj ustreznih ljudi, lokacijo za pisarno in zadeva teče več kot odlično.

In NAÅ I Rusi? Ravno takšni, kot jih opisuje Val. Izredno sposobni, energični, dobrovoljni. Našo pisarno v Rusiji vodi energična Rusinja Olga, ki ima po moji oceni dobrih 35 let. Govori v izpiljeni angleščini in vsakič, ko odpre usta s svojo kratko, jasno in malce inovativno izjavo, impresionira vse ostale. Obvladuje zahtevne ruske stranke in ekipo več kot 20ih zaposlenih.

Vsakič, ko se srečamo predstavniki različnih držav, Olga na vsako srečanje pritovori še darila za vsakega od prisotnih. Tovorila je že vse mogoče neumnosti … v količini 30 in več … od nekakšnih velikonočnih jajc (veliko noč praznujejo enkrat jeseni … se mi zdi), do nekakšnih ruskih čokolad, rožic …. vsega možnega kiča, ki ga potem itak ruknemo v najbolj zatemnjen kot pisarne. Psst, ne ji povedat!

Tudi njene zaposlene kolegice in kolegi so povsem enaki … zabavni, družabni … morda za naš okus malce preveč agresivni, pa vendar.

O tako zvani “ruski” modi ni pri njih ne duha ne sluha. Tako Rusinje, kot Ukrajinke so ene bolj modno urejenih članov naše mednarodne ekipe. Morda bi le pri pričeskah morali malce bolj slediti modnim trendom 🙂 in svoje frizerje pošiljati na urjenja v zahodno evropska velemesta.

Rusi, kot množica? Ooooohhh! Neobvladljivo!

  1. ja, tudi mesto s tem imenom obstaja [↩]