Evrovizija seka!

Čeprav sem stara kot zemlja1 in sem svoje čase oboževala Abbo (če vam povem čisto po pravici še danes rada prisluhnem kakšni njihovi nežni skladbi … recimo Thank you for the music), leta 1974, ko je Abba osvojila prvo mesto, Eurosonga še nisem spremljala. Najbrž zato, ker takrat pri nas takrat še nismo imeli televizorja 🙁 .

A leto 1975 in Pepel in kri ter njihov Dan ljubezni pa so zapečatili mojo ljubezen do evrovizijske popevke in od takrat dalje kot pribita sedim pred televizorjem. Z rahlimi izjemami.

Leta 2006 sem bila v Ameriki in takoj zjutraj mi je sveže novice o zmagi Lordov ves vzhičen posredoval moj naslednik v navdušenem spremljanju tega dogodka.

Nekaj let pred tem smo ravno na te datume organizirali seminarje in namesto lahkotnih popevk sem morala poslušati poslovne in motivacijske govore. Grrrrr!

Kakšnega leta 1980 ali kakšnih par let manj, pri mojih 14,15-ih letih sem na počitnikovanju pri mojem stricu in teti odkrila čisti zaklad – kasete s celotnimi posnetki starejših Eurosongov …. po mojem za kakšnih 10 let nazaj. Sestrična je tiste počitnice ostajala brez moje družbe, saj sem kasete vrtela do onemoglosti oz. vse do potrganega traku.

Moj se ob predvajanju Eme, Dore in Eurosonga mirno odpravi spat, Jako pa sem očitno “okužila” z eurovizovforijo in tako sedaj skupaj sediva in se ravnokar zgražava nad Azerbejdžanskim nastopom, stiskava pesti za Rebeko2 ter občudujeva prekrasno sceno.

Go Rebeka go!

A spodobi se, da polinkam še večje Eurosong navdušence od mene.

Val zagotovo v dobri družbi navija za svojega favorita

Ta pa je sploh občudovanja vreden po predčasnim obveščanjem o vseh možnih pikantnih podrobnostih.

  1. ajde par let manj []
  2. čeprav meni komad spljoh ni všeč []

Le koliko časa bo zanimivo?

Se še spomnite nakupov v Palmanovi? Jaz spadam še v tisto množico, ki je v študentskih časih z največjim navdušenjem s prevozom kakšnega prijatelja, ki mu je oče posodil avto, rada odjadrala v Palmanovo in tam na nek specifičen, meni do takrat1 povsem tuj način, izbirala, natikala in kupovala, čevlje. Sredi takrat2 meni ogroooomnega nakupovalnega centra so bile postavljeni akvariji steklene vitrine, skozi katere si lahko z vseh strani ogledoval in občudoval tam na ogled postavljene čevlje, ki pa si se jih lahko dotaknil le, če si na temu namenjene listke, ki so se valjali na zgornji strani vitrine, zapisal kodo artikla in številko čevlja, ki te zanima. Številke, ki so bile na voljo, so bile urejeno zapisane pred vsakim razstavljenim modelom. Z izpolnjenim lističem si se na to postavil pred pult, kjer ti je prodajalka prinesla vse želeno ter na pult, ki se je dvigoval med njo in tabo, postavila teh nekaj škatel. Malce moteče je bilo le to, da si čevlje natikal in jih ogledoval kar pred pultom, kjer je tik za tvojo ritjo stala še kopica ljudi, ki so nestrpno čakali, da svoj listek porinejo pred prodajalkin skladiščničin nos. Seveda je sprehajanje pred boljšo polovico odpadlo in srečen si bil, če si bil dodobra razgiban in si lahko dvignil nogo do nosu ter s tem svojemu dragemu dal možnost presoje ali ti šolenčki pristojijo. Itak, da … saj je bilo vse skoraj napol zastonj3, zato smo kupili, četudi nisi bil gotov, če ti rjava res najbolj paše k novi modri obleki.

Oh, ja, kaj vse smo počeli za nove “italijanske”4 čevlje!

Center je bil tako obiskan, da so kmalu poleg njega postavili še center z opremo za dom in nekaj let kasneje še prehrambeno trgovino Interspar. Meni se je počasi dvignil nos in zadnjih pet, sedem let me za nobeno ceno nisi več spravil po nakupih v napol zasmrajeni, nametani in natrpani center Emme-zeta. OK, razen po nakupih za kakšno poročno darilo zelo oddaljenim sorodnikom.5

Nakupovalni centri so začeli rasti tudi pri nas in počasi sem zasičena tudi teh zaprtih kockastih škatel in viham nos nad vsakim novim centrom, ki ga odprejo.

Pred nekaj leti pa sem v Ameriki naletela na prav zanimiv koncept nakupovanja. Peljali so me v Outlet Village, kjer so zgradili pravo naselje trgovinic. Parkiraš na parkircu pred “vasjo”, potem pa se ure in ure sprehajaš po naselju, kjer stoji trgovina poleg trgovine. Na ulicah ni avtomobilov, celo kolesarjev ne, WC je v stavbi in zaradi lulanja ni potrebno popiti dveh kav in ene Radenske in lepo razporejen na vsakih 5 minut hoje6, kjer so kavarnice razporejene na “pravih” koncih in kjer je vse “poceni”7, saj je vse outlet.

Itak, da se mi je takrat v Ameriki strgalo in sem se k Tomažu vrnila8 s polnimi vrečami večalimanj neuporabnih cunj.

Joj, ko bi kaj takšnega imeli tudi pri nas, sem sanjala!

In, bum …. na našem popotovanju po Italiji v nekem hotelu naletimo na letak, kjer kaže na nekaj temu podobnega v Brescia-i …. ej, pravi nakupovalni outlet CENTER v Evropi!!!! Juhu, carsko!

Prvič smo vse to gledali s široko razprtimi očmi in navalili, ko svinja v koruzo, drugič smo se že rahlo zmrdovali, češ saj cene so podobne, kot pri nas na razprodajah (pa še roba je enaka), tokrat pa smo nekaj takšnega obiskali že tretjič. Taisti center smo tokrat odkrili v naši bližini, odprli so prav takšnega v Palmanovi! No, ja …. saj je super, ko se končno med nakupovanjem celo sprehajaš po svežem zraku, nad tabo pa se vije prostrano nebo, a povem vam, da me počasi že mineva veselje in ko bo tak center stal v Ljubljani, si bom spet začela oblačila šivati sama!!!

A vseeno vam priznam, da sem ga9 malce poskenirala10 in vsa navdušena tam našla trgovinico, ki me je navdušila.

Ixos je mala trgovinica z neko odštekano žensko modo, pri katere oblačilih nič ne stoji na pravem mestu 🙂 . Ni ravno najnižji cenovni razred, a tukaj je vse itak outlet … ugodno torej11. In tako, če že zaradi ničesar drugega, bom tja vsaj nekaj časa zahajala vsaj zaradi te štacunce trgovine.

  1. če prav pomislim, tudi kasneje tega nisem videla nikjer drugje []
  2. ja, pač takrat so bili drugi časi []
  3. ja, ja, kar verjemi, če češ []
  4. kao italijanske, itak je vprašanje, kateri Indijček jih je šival []
  5. ja, saj vem, grdo od mene []
  6. če seveda ne štejem tri zapravljene ure v trgovinah, ki so na poti []
  7. mor’š misl’t 🙂 []
  8. on je ta čas raje presedel na sončku ob jezeru v dobri moški družbi []
  9. Oultet center Palmanova []
  10. 1 uro so mi dali, da se prešpanciram preko njega []
  11. če verjameš 😉 []

Samo naj se ne trese, prosim!

Sem slišala, da se je zadnje dni nekje v Sloveniji treslo. Eni so imeli s tem očitno bližnje srečanje, jaz sem temu srečanju tokrat ušla. A ne morem, da se ne bi spomnila potresa izpred 10-ih let, ki je imel žarišče nekje v Posočju.

12.april 1998, baje je bil to velikonočni ponedeljek, vsi nabasani s šunko, potico in jajci, smo se valjali v dnevni sobi staršev mojega moža. Medtem, ko je mož v sosednji sobi po rokah prekladal našega tamalga, ki je imel takrat 3 leta, sem jaz o tem in onem čvekala s svojo svakinjo. V nekem trenutku se pričnejo tresti omare v stanovanju starega bloka in obe v en glas zavpijeva: “Potres!”

Jaz še mojemu zatulim naj pograbi tamalga in leti ven, z levim očesom opazujem njegovo lenobno premikanje, češ kaj pa težiš, sama pa že odklepam vrata, preskakujem po tri in štiri stopnice in se hrupno zaletim v mogočna vhodna vrata bloka. Rukam in tresem kljuko, pa nič. Ne morem verjeti svojim očem! Na velikonočni ponedeljkovo lepo sončno popoldne je nek stanovalec tistega bloka ugotavljal, da bi kak nepridiprav zlahka vdrl v kakšno stanovanje ter meni nič, tebi nič odnesel ofarbana jajca in prekajeno, bognedaj celo žegnano šunko.

Ja, takšno razmišljanje je bilo povsem razumljivo, saj je bila povprečna starost prebivalcev tega bloka nekje okrog 70 let in takšni res ne morejo letati za tatovi šunk in jajc!

Panika, ki se me je polotila v trenutku, ko sem stala pred zaklenjenimi vrati, je neopisljiva. Široko razprtih oči, sem stala tam, medtem pa svojemu možu, ki se je z našim tamalim v naročju vztrajno iskal njegov izgubljeni copat, spustila nekaj na “#!”@@##{“#  in še nekaj na  !!$#{@. Jakov copat medtem, ko se ruši hiša nad našimi glavami??!! Ja, ja, saj vem, da se ni …. ampak…!

Po nekaj minutni “grozljivki”1 smo končno našli copat, ključe in končno zadihali svež zrak. Potresa se v Ljubljani zagotovo ni čutilo tako močno, kot so ga čutili ubogi prebivalci Kobarida in ostalih bližnjih krajev, pa tudi mi smo bili le v visokem pritličju, a občutek vklenjenosti, nemoči, me je takrat močno zaznamoval.

V naslednjih dneh smo čutili kar nekaj popotresnih sunkov. Naše takratno domovanje je bilo v 11. (!) nadstropju stolpnice, ki je grajena na nekakšnih betonskih kolih, ki ravno na ta način stavbo varujejo pred potresi, a poznavanje tega ni pripomoglo k sigurnejšemu občutku, ko se sredi noči zbudiš, okrog tebe pa se vse maje in vrti.

V tistih dneh se je okrog mene tolikokrat vrtelo, da sem od tega postala obsedena. V katerikoli stavbi sem bila, sem pogledovala proti vratom in razmišljala o hitrem umiku v primeru potresa. Potres sem čutila tudi, ko ga ni bilo. Vsa trda sem stala v zaprtih prostorih, se krčevito držala za kakšno mizo ali pult, imela občutek, da se vse trese in da razen mene tega itak nihče ne opazi, hkrati pa s kančkom prisebnosti pogledovala proti kozarcem s pijačo in preverjala, če je gladina pijače še vedno mirna in še ni čas za paniko.

Vse skupaj se je vleklo kar nekaj mesecev, potem pa se je moja pranoja umirila. Sedaj me panika zagrabi le še ob “pravem” potresu. Moji bližnji vedo, da me takrat nič in nihče ne ustavi, Saša dirka preko vsega in vseh, ven, na zrak in daleč od vseh visokih stavb.

Sedaj živimo v hiši in tako me vprašanje ali je bolje prileteti zviška na tla in tako biti na vrhu ruševin, ali pa biti na tleh, imeti možnost, da se hitro zapodiš ven in biti morda najbolj spodaj pod ruševinami kakšne visoke stolpnice, ne obremenjuje več. No, manj pa tudi ne, saj nikoli ne veš kje in kdaj te doleti.

A od takrat naprej pridno menjam pižame in ne uporabljam več tistih znucanih, ki niso za med ljudi 🙂

  1. vsaj v mojih očeh []

Kje je moj dom?

Sebe štejem za Jaršanko, čeprav v Jaršah ne živim že več kot 20 let. A v Novih Jaršah sem pač preživljala tista najbolj sočna leta, tista ko sem na ulici igrala odbojko, tam obiskovala osnovno šolo, cele popoldneve preigravala gumitvist, s prijatelji hodila k verouku, pa po ukazu staršev tudi k maši, hodila na prve plese, se držala za roko s prvimi fanti, posedala po klopcah, se po ulicah vozila s kolesom in tako poznala vse ulice, vse kotičke, poznala celotno svojo generacijo ter še par starejših fantov …. ja, starejše punce me pač niso zanimale … in če prav pomislim me tudi mlajši fantje niso nič bolj …. Skratka v Jaršah sem se počutila DOMA in si takrat težko predstavljala, da bi kdajkoli živela drugje.A to se je zgodilo. Moj naslednji “dom” je bil za Bežigradom. V bloku, v stanovanju staršev mojega sedanjega moža. Resda smo pri nas imeli hišo, a nekako sva se s Tomažem bolj “udomačila” pri njih. Ne vem, morda zato, ker je bil on vsaj 500m bližje ekonomskemu faksu 🙂 , ali pa sem se jaz kot žensko bitje lažje “prilagodila” in se preselila k njim. V glavnem sem tam kaj hitro spoznala “okoliš”, pridobila nove prijatelje, spoznala nekaj novih ulic, novih obrazov in prodajalke v njihovi trgovini s kruhom. Ampak čisto zares, prodajalka na blagajni njihove trgovine, sedaj dela (po 23 letih!) na blagajni Interspara v City Parku in mi se še danes poznamo! Temu se reče spoznati novo okolje in se asimilirati z okolišem novega doma ;)!

Po 7-ih letih koruzništva in prisklednjenja pri enih ali drugih starših, sva si pri mojih 25-ih kupila prvo NAJINO stanovanje in se preselila na Povšetovo. Ja, tja kamor se je takrat preselil tudi tale patron in bil nekaj let moj bližnji sosed, a bil takrat tako fin, da me ni niti pozdravljal … ali pa jaz nisem njega (?) …. tako kot tudi ostalih 90% sostanovalcev istega bloka ne. Poznala sem nekaj fac, nekaterim pokimala v pozdrav, a kaj več kot priimke dveh ali treh sosedov, nisem poznala. Ulice? Prodajalke v trgovinah? Povšetova, Glonarjeva, malo naprej Poljanska cesta, nasproti zapori, malce naprej restavracija Krpan, Kodeljevo …. pri tem pa se je moje poznavanje okoliša ustavilo.

Pa smo dobili Jakca, garsonjera je postala pretesna in kupili smo si večje stanovanje v stolpnici naselja BS3. Ljubljana, Ljubljana je to, za tiste, ki niste ravno poznavalci tega okoliša 😉 ! 11. nadstropje stare stolpnice. Si lahko predstavljate kako močno sem se poglobila, da bi resnično spoznala vse stanovalce, izvedela za njihove poklice, hobije, imena in raziskala bližnji okoliš svojega bivališča?! Še dobro, da smo si v dvigalu, ko smo si dihali za ovratnike sploh kdaj pokimali v pozdrav! 7 let bivanja, ne, pardon, 7 let spanja v tem brlogu in nato spet nova selitev, v nov DOM.

Tokrat v hiško na deželi – na obrobju Ljubljane, k novim sosedom, katerih obraze vsaj vem postaviti k določeni barvi fasade. Na videz poznam le najbližjih 8 sosedov, od tega poznam večino njihovih priimkov, a z imeni se že zaplete, da ne govorim o imenih njihovih otrok ali celo o tem kaj je kdo po poklicu in kje preživlja čas, ko ga ni doma. Kljub temu, da je soseska hudo verna, mi pač v cerkev ne hodimo, Jaka ne hodi k verouku. Tudi v šolo ne hodi v tej soseski, vrstnikov ne pozna in tudi nogometa ne nabija na bližnjem igrišču. Jaz tako ne poznam nobenih mam in Tomž ne pozna nobenih atov.
A drugače je vse krasno. Hiša je takšna, kot smo si jo želeli, ravno pravšnja, ravno pravo število sob, ravno prav vrta, ravno prav tišine …. ne rabim ničesar več in tale dom bi resnično lahko postal moj DOM v pravem pomenu besede.

Moj DOM v Jaršah še stoji. A saj STOJIJO pravzaprav še vsi naši domovi. Za razliko od ostalih, v hiši v Jaršah še vedno živijo moji starši. Tja tudi dnevno zahaja naš Jaka, kajti obiskuje “mojo” šolo in po šoli prihaja v moj prvotni dom. A Jaka ne zvoni po zvoncih bližnjih blokov, Jaka se ne vozi naokrog s kolesom, ne draži punc iz soseske …. Jako pridemo iskat z avtom in ga odpeljemo na trening v Šentvid, od kjer ga ponovno peljemo “domov” – na deželo.

Tudi dom mojega moža še stoji, a ta je danes prazen. Pred 6 leti mu je umrla mama, pred več kot mesecem dni pa je bolezen prizadela tudi očeta. Od takrat pa vse do danes je ležal v bolnici. Danes smo ga po kar stresnem in slabo obetajočem obdobju končno premestili v dom ostarelih občanov na Taboru v Ljubljani. V stanovanje za Bežigradom se je naselila samota in tišina. Ostale so le še stene, pohištvo in nekaj spominov. Dom? Najbrž se ga bomo večno spominjali, kot eno od postaj življenja. A dom to ne bo več! Vanj se bodo vselili drugi ljudje in mi se ga bomo le še bežno spominjali, kot prostor, kjer smo se družili, pogovarjali, kregali. Prostor, ki je bil nekoč naš dom.

Najbrž bo nekoč tako tudi z mojim “jaršanskim” domom in kasneje z našim “podeželskim”. Dom je tam, kjer so ljudje. Moj dom je tam, kjer so moji – domači ljudje, četudi o sosedih vem veliko manj, kot sem vedela o sosedih svojega prvega doma.

Še en nakupovalni center?!

Morda je bil tisti na Dunaju celo moj prvi ….. ne spomnim se, saj je težko potegniti ločnico med pravim nakupovalnim centrom in malce večjo trgovino, kot je npr. Nama ali Maximarket … a zagotovo je bil tisti na Dunaju eden takšnih, kjer sem se usedla na kavico in ob počasnih požirkih te meni tako opojne pijače, opazovala okolico in sanjarila o tem, kako lepo bi bilo kaj podobnega imeti v Ljubljani. Pred dvanajstimi leti sem se na Dunaj vozila poslovno in vsak obisk izkoristila tudi za skok v nakupovalni center, kjer nikakor nisem smela izpustiti obiska trgovine H&M, ki se mi je zdela višek modnega ustvarjanja za navadnim smrtnikom dosegljivo ceno. Mor’š misl’t!

Mislila sem si le zakaj Slovenci ne naredijo česa podobnega, kjer bi se mlade mamice sprehajale z vozički tudi v slabem vremenu, kjer bi bilo na pretek trgovin z modnimi (!) oblačili in kjer bi se majhni otroci podili po hodniku in plezali po igralih, ki so temu namenjena, odrasli pa bi se medtem družili in brezskrbno kramljali o tem in onem?!

Pa smo ga kmalu dobili tudi mi! Kateri je že bil prvi pri nas? Interspar? Mercator? Oba hkrati? Spomnim se le tega, da smo bili ob odprtju Mercatorja veseli, da imamo končno tudi ob deževnih in turobnih dneh možnost, da se ob nedeljah dobivamo s prijatelji na kavici. Naša stanovanja so bila takrat majhna … ja, prav majcene garsonjere, kamor nikakor nisi spravil 6 odraslih in 5 ali še več kričečih otrok, ljubljanski lokali pa polni dima in natakarjev ter gostov, ki bi ob malih kričačih zagotovo zavijali z očmi. Tako je postal lokal sredi hodnika v novem nakupovalnem centru, kot narejen za nas.

Mularija se je podila po tekočih stopnicah, ženske smo opravile nujne nakupe, vmes skočile še probati pomerit nove kopalke, pili smo kavice, se pogovarjali, ob 12h pa vsak na svoj konec in kuhat nedeljsko kosilo. Pravi nedeljski obred, namesto maše, kot nekakšen moderni način druženja.

Pa so kmalu odprli nov center. Pa še enega. Pa enega obnovili in povečali. Pa spet nov center. Pa širitev drugega ….
Naši otroci se danes ne podijo več po tekočih stopnicah, majhni lokali niso več zakajeni, kopalk ali česa drugega se mi ne da več pomerjati niti takrat, ko jih MORAM, nam se ne da več pohajati ne po mašah, ne po nakupovalnih centrih, ne lokalih …. Prihajajo pa nove generacije, ki sem ji to očitno zdi še zanimivo?

Meni se dobesedno bruha od centrov. Toliko huje je, ker Jaka cele dneve preživlja pri babi in dediju v Novih Jaršah, kjer je BTC logična rešitev za vsak nakup kruha, žoge ali navadnega svinčnika, popoldne pa Jaka 3x na teden preživi na teniškem igrišču v Šentvidu, ki je pljunek stran od Mercatorjevega centra, kjer moram jaz vsaj uro in pol preždeti1 preden ga poberem in odpeljem domov. Torej nakupovalni centri so danes zame nekakšna obveza in o njih ne sanjam niti slučajno več …. no, razen kadar me tlači mora.

In tako so te dni odprli so nov nakupovalni center SuperNova! Mor’š misl’t! Ja, ja, smo ga šli pogledati tudi mi. Ne, ne na dan otvoritve, ker tako željna videnja tega človeškega dosežka res nisem bila. Jah, še en center pač!
Bolje od že znanega, ker ni razvlečen v tri krasne in so ga širili v nadstropje, slabše ker ima parkirne prostore nepokrite, bolje, ker ima kar nekaj (zaenkrat še) precej urejenih lokalov, ki začuda niso vsi strpani na istem koncu, slabše, ker je nekako prazen po hodnikih, bolje, ker ima klopce po vsej svoji dolžini in lahko posediš in počakaš na nekoga, ki še vedno pomerja oblačila, slabše, ker … ker … ker enostavno imam že polno kapo teh centrov in njihove medsebojne borbe za prevlado na trgu.

Na vratih tega centra piše, da se ob nedeljah in praznikih odpira ob 9:00. Včeraj je bila nedelja. Bila je navadna nedelja, a lahko bi bil tudi praznik. Lahko bi bil praznik in nedelja hkrati. Kaj to pomeni za SuperNovo? Očitno nekaj posebnega, kar bi morali zapisati, kot “Ob nedeljah, ki so hkrati prazniki – ZAPRTO”. Ob 9h zjutraj sva se midva slučajno znašla na tistem koncu in ker sva potrebovala svež kruh in ker sva videla zbirajočo se množico, sva se tja postavila tudi midva. Ob 9:05 sva obupala, ker v notranjosti trgovine ni bilo žive duše in ker tistega kruha res nisva tako obupno nujno potrebovala. Ostali so še kar vztrajali.

Le do kdaj jih je nov nakupovalni center, ki je ob obilici dela pozabil na posredovanje nujnih informacij, vlekel za nos?

  1. vsaj ob zimskih in deževnih dneh []