Zasebno ali javno visokošolsko izobraževanje?

Ker sva z našim »tamalim« oba študenta 2. letnika dodiplomskega študija, on na javni šoli, jaz na privatni, se lahko v nedogled pričkava kaj je bolje in kaj bolj prav.
Ja, ja, itak, znanje bi moralo vedno biti na voljo zastonj in vseh 10 prstov si lahko obliznemo, dokler tako po ameriško celo življenje ne odplačujemo kreditov za šolanje naših otrok. Ampak, ampak … ej, enih par puklov imam že na ramenih in vem, kako sem v svojih mladih letih hodila na to ustanovo, ki me je želela postaviti na svoje noge in v možgane naliti čim več učenosti … no, vsaj njen prvotni namen naj bi bil tak.
Torej, takrat sem šla na Ekonomijo, ker je po gimnaziji itak treba na faks, ker se mi pri osemnajstih itak še ni dalo v službo, ker je trapasto zavrniti bone za malico in paket ugodnosti, ki ti jih nudi status študenta pa ker je bilo obvezno treba dat skozi vsa tista brucovanja in spoznavne večere.

In kako sem takrat izbirala ustrezno visokošolsko ustanovo, ki je nato dodobra usmerila moje življenje? Privat ali javno, tu takrat ni bilo dileme, itak je bilo vse le javno.
V otroštvu sem imela tono interesov, a kaj ko so mojo željo po modnem ustvarjanju, dekoriranju, opremljanju interjerja , risanju, šivanju, učenju tujih jezikov …. v srednji šoli z drmanjem meni popolnoma nezanimive kemije, biologije in fizike uspešno ubili …tečajev za pripravo na faks pa tako ali tako ni bilo.
In tako je pri izbiri faksa takrat odločalo predvsem to, kje ni sprejemnih izpitov, ne težijo s prej omenjenimi predmeti, kjer se mi obeta dokaj enostaven prehod skozi nekaj let študija, kam se bo dalo dokaj enostavno vsakodnevno transportirati in kamor gre večina mojih kul kolegov … in ja, eto šla sem na Ekonomijo.

Tam diplome nisem dobila, sem pa dobila moža. Takšnega za celo življenje, torej je bila odločitev za študij kar pametna 🙂
Me je pa ta faks zagotovo za naslednjih 30 let zabetoniral v poslovne vode (v času študija sem začela s tosmernim študentskim delom in zaradi pridnosti… ne zaradi papirja (!) so mi že takrat ponudili redno delovno mesto …. in bila sem pečena in za večno izgubljena v tej branži) in šele izguba zdravja, me je pripravila do razmišljanja o tem kaj resnično želim početi, česa se resnično želim naučiti in kako do tega znanja priti.

V preteklih letih sem zapravila že nemajhen kupček denarja za razne tečaje tega in onega in počasi sem dojela svojo zmoto tudi o bojda zateženih in nezanimivih profesorjih …. Kajti tudi, ko se s svojo bolj ali manj debelo denarnico vpišeš npr na tečaj tujega jezika, dobiš bolj ali manj dolgočasnega profesorja in potem poskušaš pač največ povleči od tistega kar se ti nudi. In ko začneš vleči denarce iz svoje denarnice, ugotoviš, da se da povsod kaj pametnega naučiti! Ja, ja, najbrž mi celo znanje o tem, da ima puška kopito in nabojnik (iz Ekonomije imam namreč opravljen izpit iz Obrambe) kdaj prav pride*
A pri takšnih in drugačnih tečajih izgubiš dan, dva, morda teden ali celo mesec … če ti profesor ne sede, se pač prepišeš in poizkušaš srečo pri drugi šoli/tečaju/profesorju. In tega se očitno privatne šole zavedajo, saj od mojega mladostnega študija naprej, nisem nikoli več naletela na tako dolgočasne profesorje, kot sem jih imela takrat. …. Očitno so na javnih fakultetah zaposlili vse in jih je za privat šole zmanjkalo.*

In tako sem počasi dojela, da sem takrat v mladih letih »zapravila« že podarjeno darilo – brezplačno šolanje, nešteto brezplačnih ur poskušanja prenašanja znanja …

Kasneje sem vse to drago plačevala, ko sem zapravljala težko prislužene denarce in povem vam zelo zelo pridno in ubogljivo hodila na vse kar sem si omislila: tečaj računalniških programov, poslovna angleščina, nemščina, italijanščina, PR …. Celo na tečaju slepega tipkanja in učinkovitega finančnega poslovanja in računovodenja sem se znašla. Na slednjem le zato, ker je bil ravno brezplačen in ker sem res rabila 1 dan oddiha izven rednega pisarniškega cirkusa. 😉

In pred letom dni sem se spet znašla na fakulteti. Zasebni fakulteti. Privat, smo temu rekli mi, ki smo odraščali v socializmu.
Tokrat z malce bolj razjasnjenimi pojmi zakaj sem se znašla tam.
Takole je bilo – ko sem se zdravstveno sesula in začela iskati svoja bazična veselja, sem med drugim odkrila, da sem nekoč uživala v risanju. Eto, torej bom spet poprijela za svinčnik, čopič in nabavila vodene barvice. Ja, ja, danes se vsega da naučiti po youtube-u, ampak veste od tega v realnosti (vsaj v moji) ni nič. Treba je nekam hoditi, nekdo ti mora pripraviti načrt in te malo brcati v rit.
In sem se prijavila na prvi tečaj, pa drugi in v slabih dveh mesecih je bila moja denarnica dodobra izpraznjena, jaz pa sem znala celo zrisati kakšno kocko in zasenčeno kuglo.
Ali ne bi bilo morda bolje, da se tega lotim resneje, bolj studiozno in se vpišem na kak faks, sem pomislila. Semester takšnega izobraževanja je vseeno cenejši od vseh tistih kvazi marketinško napihnjenih hitrih tečajev. Resda je tam tudi kup balasta (bognedaj še kakšne kemije in fizike) a če izberem kakšno dobro, privatno fakulteto, bo najbrž drugače, kajne?! Na takšnih fakultetah so zagotovo v koraku s časom in skrbijo, da so njihove stranke – študentje nadvse zadovoljni in jim prenašajo le koristno in potrebno znanje?! Brez kopita, nabojnika in Šmarne z indeksom v rokah.

Najprej sem si omislila Akademijo. Saj veste, vsak malce podleže lepemu imenu in kdo si ne bi želel postati diplomirani AKADEMSKI slikar?! No, jaz sem temu za en samcat trenutek popolnoma podlegla, čeprav so mi prijatelji govorili, da tam ne bom našla tistega kar iščem … “Saša, tja gredo ljudje le po papir, znanja na tej javni instituciji ne boš pridobila!”, so mi govorili.
“Tam se že leta slinijo in vegetirajo profesorji, ki so jih zaposlili leta 5 in 6 p.n.š., so danes zaščiteni kot kočevski medvedi (ali še bolje rečeno, vedno pripravljeni profesorji ekonomske fakultete 😉 ) in se jih nikamor ne da spraviti. Saj ja sama veš, kako je s tem, ko za stalno zaposliš nekoga!”, so še napredali …. in če so leta 82 zaposlili profesorja za predavanje o Obrambi in (še neka beseda je bila v tem predmetu, a se žal ne spomnim), ta danes še ni odšel v penzijo in še vedno ždi tam. In kaj predava?! Jah, ne vem, so mu že kaj dali … npr Teorijo barv, saj ne more biti bistveno drugače od delov puške, a?!*

A me žal na Akademiji za likovno umentnost niso hoteli
kdo ve za kaj … čeprav je sprejemni izpit res čudno izpadel, saj sem za svojo poslano mapo dobila maksimalno število točk, nato, ko pa so me spoznali tudi v živo in z mano opravili razgovor, so mi točke drastično padle … od 5 možnih pri razgovoru, sem dobila le 2. In to jaz, ki sem težave pričakovala kjerkoli drugje, le pri pogovoru ne! In jih po pravici povedano tudi nisem imela, a nekako so le morali nekje odbiti tisti 2 točki, ki bi me pripeljali do sprejema in tega, da bi potem to zoprno vase zaverovano kolerično babo gledali še par let.
No, ko sem v času vpisa na faks ostala z 58 točkami (za sprejem sem jih potrebovala 60) in ko je name pritiskal ZPIZ, ki me je takrat usmerjal in podpiral pri mojem programu poklicne prekvalifikacije, sem se na hitro odločila, da se le vpišem na fakulteto z lepim imenom, pa … kot je takrat kazalo z urejenim sistemom (zelo lepo so se predstavili na informativnih dnevih), krasnim parkirnim prostorom tik pred faksom (meni razvajeni od vožnje z avtomobilom, je to takrat veliko pomenilo) in solidnim programom. In tako sem oktobra 2014 pristala  na Fakulteti za dizajn. Veselile so me vse smeri, a najmanj sem vedela prav o smeri na kateri sem na koncu pristala – grafično oblikovanje oz. kot se temu po novem reče – Vizualne komunikacije.
Ja, vpisala sem se tja, kjer mi lahko največ povedo, me lahko največ naučijo … saj o tem takrat nisem imela blagega pojma … nič, nada, niente.

In to je zame tudi point privatnih fakultet – zakaj za vraga ljudje ne bi mogli pridobiti želenega znanja, četudi s(m)o stari, še nimaj(m)o za sabo kupa izkušenj in znanja, si pa želij(m)o tega pridobiti …. in predvsem (!)  pridobiti novo, KVALITETNO znanje. Brez kopita in nabojnika! In Šmarne z ineksom v rokah!

Papir? Ah, ja, približno toliko mi je do njega kot do vseh tistih potrdil in diplom, ki sem jih dobila po opravljeni 20 urni šoli masaže hrbta, male pasje šole in najboljšega delavca meseca v eni od prejšnjih firm.
A moji sošolci razmišljajo drugače. Večina jih je prišla na faks … no, ja, tako kot jaz nekoč na Ekonomijo; po fanta, po nove prijatelje, dogodivščine, nekateri celo po papir, ki ga bodo pokazali mami in se bo z njim končno lahko pohvalila pred sosedi, kakšna dva pa sta prišla celo po znanje.

In faks? Kako razmišlja faks? Jah, ne vem … včasih mislim, da jim je kaj do nas … sploh ker so »privat« …. a kmalu ugotovim, da sem spet predolgo sanjala.

Ja, res je, smo sicer svetlobna leta naprej od tistega, kar sem v času Juge doživljala na Ekonomski fakulteti. Nikakor ne izgubljamo časa s predmeti kot so Obramba ali Telesna vzgoja. Ja, vraga, če do 20 leta nisi skužil, da je telovadba zdrava zate, res ni treba, da se z indeksom v roki mučiš s pohodi na Šmarno!

Ne, na našem faksu imamo predmetnik kar smiseln … konec koncev smo bili kar nekaj let tisti pravi privatni faks. Sklepam, da so se takrat še trudili. Jah, zdaj smo napol privat … ali pa še to ne, saj je 80% študentov rednih, torej koncesija … torej kao privat, ampak javni …. No, ne vem več kaj smo, ampak vem pa, da če bi bili privat privat, bi se najbrž bolj pogosto spraševali kako smo stranke zadovoljne z njihovo storitvijo …

No, naj povem, da sem ob vpisu vsa navdušena čakala predmet, ko se bomo učili računalniškega oblikovanja. Saj veste Photoshop, spletne strani, Ilustrator. Vse to imamo pri nas v učnem načrtu! Waw, kaj ni super?!
Jah, jah, na predstavitvenih spletnih straneh faksa in v prospektu to izpade mnogo bolje, kot v resnici, verjemite mi!
3x povohamo Photoshop, potem povohljamo po Illustratorju, nato se dotaknemo Dreamweaverja (ki je bojda že čisto mimo), pa Flasha (ki je baje tudi že čisto zastarel) in potem še After Effectse. Vsak program si naložimo na svoje prenosnike, potem 3x, 4x drvimo preko osnov … profesor, no, profesor je bogi … ne vem morda ne ve, kako bi v tako kratkem času razložil tako obsežno gradivo, zato v izogib temu, da bi skrenil z začrtane poti in povedal kaj več, raje bere z vnaprej popisanega lista, študentje spijo (večina doma, nekateri odpornejši in z lastnim prevozom pa med uro), potem doma vsi zapravljamo nekaj časa za iskanje po Googlu najboljših približkov nalogam, ki jih potem malce priredimo, nekaj skup zmečemo, opravimo izpit ….. in karavana gre naprej. A če kaj novega znamo? Ma, jah, … ne vem, imam pa kup novih favorites strani na Youtubeu naloženih.

Ne vem, no …. se sprašujem kaj oz kdo stoji za tem?!

Najbrž ni Adobe tisti, ki si je izmislil enkraten način promoviranja svojih artiklov – plačaš faksu, ki z nadzemeljsko hitrostjo naredi hiter pregled skozi njihove artikle, predstavi vsakega na hitro, vztrajni in nadarjeni morda celo nekaj osvojijo (preko Youtube napotkov, saj preko faksa to res ne gre) in na koncu kot mladi usposobljeni oblikovalci celo kupijo in uporabljajo kakšnega od njihovih programov??!!*

Ne vem, morda je kriva država, ki s svojimi koncesijskimi pravili pritiska na šolo, ki mora v program vriniti toliko in toliko različnih predmetov in potem mi drvimo skozi predmete kot bi bili na tekmovanju oz visokošolskem usposabljanju v hitrostnem osvajanju različnih računalniških programov …

… ali pa je faks tisti, ki žonglira in poskuša preživeti na tem trgu – najprej se zreklamira, v letake zmeče vse lepo slišeče se programe, potem pa seveda kroti svoje stroške in za svoje ponujeno honorarno profesorsko plačilo dobi kar dobi – profesorje, ki jim je očitno dovoljeno predavati (ker to veste, na faksih s koncesijo (torej javnih) ni kar tako!), saj so pridobili magisterij (jap, papir vseeno nekaj pomeni) in napisali toliko in toliko člankov, a so med tem žal pozabili kako so se sami počutili v času svojega študija, ko jim je večina profesorjev s svojim glasom ni pustila, da vsaj mirno odspijo del tistih nadvse dolgočasnih in nezanimivih predavanj.

Ne, ne, niso vsi tako grozni …. Večina jih je, kot sem že prej povedala 100 svetlobnih let pred tistim kar smo imeli na Ekonomiji … ampak, mislim, da so tisti dobri še ostanki naše privatne – zasebne visokošolske institucije.
Baje je bil naš faks že boljši. Pravijo tako.

Kot prvo je imel boljšo lokacijo. Ja, ja, Trzin je kul za tiste, ki se vozimo z avtom …. In še to ne za vse, saj parkirni prosto postaja premajhen, stranke (jah, baje naj bi bili to študentje) pa vse manj cenjene, saj s koncesijo izgubljajo svojo vrednost in so le še krdelo lene mularije, ki na faksu krade bogu čas *

….  baje je imel boljše profesorje … je že tako, da v svetu tržnega kapitalizma, boljši odhajajo na boljše.

Tudi urniki so bili bojda boljši. Jah, nove smeri, nove skupine, treba je vse razvrstiti v stavbo, ki poka po šivih, denarja pa ni za stran metat in si omišljat fensi šmensi lokacije z lastnim parkingom in zasebnim bifejem… saj bo mularija prenesla tudi večerne ure … in če ne bo drugega jim bomo dali 2 uri ob 8h pa 2 ob 19h … saj tako ne počnejo drugega kot postopajo.*

Ni vse tako črno, kot se bere, a ker je bilo boljše in ker je lahko še boljše od boljšega in slabše od slabšega, je treba o tem govoriti.

Privat ali javno? Vsekakor je v naši lepi deželici potrebno imeti oboje.
Javno šolstvo je splošno družbeno dobro in vedno bom močno zagovarjala možnost brezplačnega izobraževanja.
Pa vendar …! Zakaj ne tudi privatno?! Če si nekdo močno želi pridobiti znanje (in vraga pridobiti tudi tisti papir), zakaj le tega ne bi mogel pridobiti preko plačljivega šolanja?! Sploh, če se fakulteta zaveda, da so njihovi študentje, njihova največja dragocenost in jih zato spoštujejo, cenijo in zanje skrbijo tako, da jim nudijo čim boljše profesorje in vzporedne pogoje dela (tudi bife, ki spodbuja druženje in medsebojno pomoč).

In baje to fakultete, ki so resnično odvisne le od financ, ki jih prinašajo stranke, počnejo. Baje obstajajo fakultete, kjer upravo faksa resnično zanima zakaj pri nekaterih predmetih študentje ne hodijo na predavanja. Fakultete, ki profesorje izbirajo po kvaliteti povedanega in ne po točkah, ki jih pridobivajo po neki lobistično sestavljeni profesorski lestvici. Fakultete, kjer mnenje študentov šteje!
Včasih se sprašujem ali naš dekanat misli, da nas dva (na naši smeri sta žal le dva takšna) profesorja, ki imata polne učilnice, s ketno privezujeta na radiatorje ali pa med odmorom za vogalom vsakemu, ki je zdržal do tiste pozne ure, zvijeta en joint.

In privat naj bo privat, naj ostane privat … nedotaknjeno s strani javnega šolstva in celo dodanih koncesij.
Saj koncesije so krasne, a žal se mi dozdeva, da vse kar je “dano” in “javno” fakulteto (pa žal tudi študente) prevečkrat pokvari.

Fakulteta zaspi na lovorikah v prepričanju kako dobri da so, saj se pri njihovem vpisu študentje kar gnetejo pred vrati.

Ne, ne, dragi moji, študentje bi se danes vpisali na Višjo šolo za razvoj fekalij, če bi jim bil s tem zagotovljen status študenta in bi se o šoli na forumih pisalo, da se “papir” dobi ko greš dvakrat na WC, oddaš blato, urin, pobrskaš malo po njem in imaš diplomo v žepu. Saj ni nič drugače … le še malce huje, kot takrat, ko so me ućili o puški, kopitu ter nabojniku.

Dobra fakulteta je tista, ki ima vsako leto več študentov, ki za svoj študij plačajo in ima hkrati polne učilnice navdušenih slušateljev!

Je to naša? Hmmmm …

Pa brez zamere 😉

• V izogib napačnemu razumevanju kakšnih od mojih izjav, tiste cinično sarkastične posebej označim

 

moj mož spi s študentko

Evo, prvi semester je mimo, piflarka je potrjena in zdaj je čas, da nekaj zapišem na temo moje nove obsedenosti, ha.

Moški bojda pri petdesetih padejo v drugo puberteto, si nabavijo (nov) motor, kakšen avtoček s katerim ne gre drugače, kot da med vožnjo držijo glavo med koleni, si za vsak slučaj, da bodo uspeli zlesti ven, na križ nabijejo dva kozmodiska, pod pajsko pa pripeljejo blondinko, ki je ravnokar zaključila (ali pa tudi ne) osnovno šolo. Moški teh let namreč ve, da gre stavit na sigurnost in če pri kobacanju iz avta kozmodisk ne prime, bo vsaj blondinka čemu koristila.

Naš stari (jah, kaj čmo petdeseta je prekoračil) si je lani svojim letom primerno in precej stereotipno domov prifural nov motor, avto imamo še vedno isti in je še vedno nesramno udoben, blondinke pa za zdaj še ne hodijo v našo bližino. A konec koncev kaj če mu blondinka, ko ima pa doma upgrade – plešasto ženo, pri kateri nikoli ne veš ali je njena duša blond ali črna.

A nisem želela pisati o moških, o ženskah bom razpredala. Meni se bodo petdeseta zgodila letos in kot natančna načrtovalka življenja (jah, to pač počnem že od malih nog in navad se ne da spreminjati tako zlahka), sem se že nekaj let prej lotila svoje druge pubertete. Ste mislili, da ženske tega ne počnemo, kajne?!
Jaz sem v puberteto (drugo, ja!) padla malce bolj zgodaj. Lani, pri zgodnjih oseminštiridesetih, sem začela pogledovati po novih izzivih. Če sem prav natančna se je že dve leti prej znalo čutiti zametke pubertetniškega razmetavanja, ko sem se odločila, da si omislim motor in naredim (seveda) tudi izpit zanj. Ne, pri nas nismo imeli nobenega motorista, moj dragi (ja, tisti stari od prej) je sicer v študentskih letih vozil skuter, a nič resnega, saj se mu izpita za motor ni ljubilo opravljati, naš mali (ok, meri jih skoraj meter devetdeset, a za nas mame, bodo otroci vedno majhni) pa se niti usesti noče niti na najbolj miceno prdulo, … niti na razstavni komad v trgovini. Tako, da je bil moj motoristični preblisk res le znak prehajanja v obdobje osamosvajanja, ko ostali člani družine ponavadi vijejo roke in se držijo za glavo.
Tako sem na obletnici valete začopatila sošolca motorista in ga nisem izpustila iz krempljev dokler nisem imela v žepu shranjenega listka z vsemi potrebnimi podatki, ki naj bi me pripeljal do moto pič**. Nekaj mesecev kasneje, sem se s svežim izpitom v žepu in pogajalsko pripravljena sama odpeljala v Hrastnik na ogled svojega bodočega prvega motorja – prekrasnega rabljenega črnega chooperja.

Če malce pomislim, je bila to res prava poteza, saj ravno zaradi tega moj stari v teh zanj najbolj občutljivih letih ni imel časa za iskanje tistega neudobnega hitrega avtomobila, kaj šele dolgonoge blondinke. Kaj kmalu je namreč ugotovil, da ne gre, da ima v družini motor le baba in tako se je leto kasneje tudi on odločil za moto življenje.

Moja naslednja poteza je najprej sicer bolj kot po puberteti dišala po penzionerstvu, a povem vam, to je bila le »varka« za »zavarivanje neprijatelja« (se vidi, da izhajam iz tistih časov, saj ne morem brez vojaških izrazov … jah, Odpisane in Kozaro smo takrat gledali durh na durh, tako ali tako pa ni bilo dobrega žura brez vsaj polurne fantovske debate o tem kako je bilo v vojski). Torej takrat sem se vpisala na tečaj risanja, češ to me bo umirilo. Vsak teden sem po 3x visela v slikarski šoli Zmaga Modica in ker (saj veste tisto z navadami) ne morem iz svoje kože in mora vsako moje početje imeti smisel in ker so se tam nekateri pripravljali za sprejemne izpite na Akademiji za umetnost, se je tudi v moji glavi porodila tista nora ideja, kaj pa če bi tudi jaz šla na sprejemce …
Ja, in seveda sem nekaj mesecev kasneje že opravljala sprejemne izpite za vpis na študij slikarstva.
Že pred nekaj leti sem zatrjevala, da name na nebu … mah, ne vem, če ravno na nebu, … mora bit skrit nekje v mojih ušesnih votlinah … nekdo pazi in skrbno posluša in mi pri še tako norih idejah takoj priskoči na pomoč. In tako se je povsem nevezano na mojega miselnega škrata in slikarsko šolo, zgodilo, da sem preko zdravnikov prišla do strokovnega predloga naj se usposobim za drug poklic. So mi »strici« rekli: »Veste tak manj stresen! In da ne bi še naprej zapravljali družbenega denarja za vašo bolniško, bi vas mi poslali na šolanje za poklic, ki bi vam nudil več veselja in manj stresa.«

No, da ne boste mislili, da sem imela tako bistrega in pametnega zdravnika, ki mi je samo nekega lepega sončnega dne pomežiknil in namignil! Ne, ne, on mi je vztrajno pisal bolniške liste in mi svetoval naj še malce počivam in se umirjam … ah, ja! Vmes je moj varuh (tisti iz ušesne votline), poskrbel, da sem po 17 letih dela v istem podjetju, odšla srečo poskusit v novo službeno okolje, podjetje, ki zaposluje tudi takšne kot sem bila takrat jaz – zdaj se bo slišalo malce kruto do drugih, ampak samo sebe sem takrat videla točno tako – rahlo izgubljene in nad prihodnostjo obupane posameznike, ki se morda tako kot takrat jaz, zaradi slabe samopodobe ali kakšne druge bolezenske ali telesne hendikepiranosti, ne znajdejo v tem hitro drvečem svetu. Tam sreče v obliki dolgoročne zaposlitve sicer nisem našla, so mi pa močno pomagali pri tistem mojem črvičku in želji po študiju.
Zaradi izkušenj pri sodelovanju z ljudmi, ki potrebujejo pomoč, so mi pomagali, da sem najprej sploh slišala za možnost prekvalifikacije in kasneje manevrirali preko zagamanih in zamotanih pravil, ki takšne »zgubljence« (ki pa so itak edini, ki sploh potrebujejo takšno pomoč) kaj hitro odvrnejo od te ideje.
Od trenutka, ko sem prvič slišala za to možnost , oz. ko sem bila prvič na rehabilitacijskem centru Soča in tam slišala uradno in strokovno obrazložitev kako naj bi to šlo pa do konkretnega podpisa pogodbe in »stiska rok« (čeprav vam je jasno, da v tem birokratskem svetu ni realnih stiskov rok, kajne?) je minilo (reci piši) 16 mesecev! In to 16 mesecev čiste birokracije!

Vmes sem risala, vadila, hodila na informativne dneve, opravljala sprejemne izpite …. Jah, ko je postalo vse skupaj malce bolj resno, sem za varovalo, da ne bom obvisela v zraku, poleg sprejemnih na slikarstvu, opravljala sprejemne izpite še na Fakulteti za dizajn in sicer kar na dveh različnih smereh, se malce prerekala z Akademijo, ki mi na sprejemnih (vsaj na ustnem zagovoru) ni dala enakovrednih možnosti in me zaradi pičlih 2% ni sprejela medse in oktobra lani postala brucka Fakultete za dizajn smer vizualne komunikacije (nekoč so temu po kmečko rekli grafično oblikovanje ;), v bistvu pa gre za malce bolj funkcionalno (od čiste umetnosti) čečkanje po papirju ali ekranu. Manj stresno? Po mojem je še bolj hektično od vodenja firme, a vsekakor mi kreativno vizualno ustvarjanje nudi veliko veselja in volje do življenja.

No, pa recite, če to ni nova puberteta?! Na faks hodim z generacijo našega tamalga in baje bova skupaj šla na absolventa, ha ha … no, če bo tudi on tako pridno študiral in prišel na cilj istočasno z mano. Mučim se z dojemanjem in učenjem pravilnega načina (hmmm, kdo si je izmislil, da je to pravilni??!) pisanja seminarskih nalog, kjer je glavni poudarek predvsem na citiranju in navajanju virov in težko dojemam zakaj za vraga ne smemo več misliti s svojo glavo. Ko sem končala s svojo prvo puberteto seminarskih sploh nismo imeli in v svoje pisne izdelke smo lahko vključili svoje (čeprav napačno) mnenje. Učim se novodobnih študentskih izrazov, se včasih zbujam prepotena, ko se odločam med nakupom vsaj petih različnih (seveda strupeno dragih)računalniških programov s katerimi bom lahko naredila domače naloge in zaključila izpit ali možnostjo »dolpotega« črne verzije in počasi spoznavam, da crack ni neka varianta halucinogenega zadevanja ….

In veste kaj?! V vsem tem neizmerno uživam.

Kozmodiska pri teh mojih pubertetniških napadih res ne potrebujem, a naj vam priznam, da tudi jaz nisem povsem imuna na vplive časovne… ah, jebiga, staranja, bom rekla. Danes sem šla k okulistu in si nabavila očala za starce – ja, ja, točno tista, zaradi katerih bosta roki spet dovolj dolgi – in še sreča za napredek tudi na tem področju. Moja stekla za starce bodo baje kar nekako vkomponirana v tista, ki jih imam že tako ali tako na nosu ves božji dan in se z njimi ne razlikujem zelo od mojih 20 letnih sošolcev.

Matematika = kisik?!

Mah, tole me jezi! Vsake toliko časa me zagrabi tista tajezna in tasarkastična in takrat napišem kaj takšnega.

Jah, tokrat bo treba klikniti in prebrati zgodbo v celoti na www.preberite.si – poskušam pisati na njihovi strani. Baje štejejo oglede in všečke in komentarje in kaj vem kaj še, tako da se priporočam …. ampak res samo, če vam je res všeč.

Ma, poskusimo, pa da vidimo, če je tole moje pisanje vredno še kaj drugega kot vzneseno navdušenje mojih družinskih članov. 🙂

Učilnice na Luni?

Doma imamo Kindla. A veste tisto novodobno knjigo, ki ne diši po spominih iz mladosti, s katero ne moreš zapolniti nekaj metrov polic v dnevni sobi in ki ti prtljažnika avtomobila pred odhodom na poletne počitnice ne napolni še preden začneš razmišljati o šlapcah, ki bi jih tudi rad (ok, to je bolj ženska domena), torej, rada odnesla s sabo in z njimi paradirala po plaži.
To je ena taka turobna siva (ja, še to povrhu) ploščica, v katero lahko [tippy title=”zložiš”] baje se reče naložiš[/tippy] na stotine knjig, pa še vedno ne postane nič težja ali debelejša.
Jap, za prenašanje naokoli je Kindle super. Pa tudi, ko začnemo govoriti o brisanju prahu in premikanju šare, ki se ti kopiči v domačem gnezdu, je to res nekaj izjemnega. Pa je res to stvar, ki bo zamenjala živopisne, debele, velike, zaprašene, potrgane in tako lepo dišeče knjige? Baje! In kaj bo potemtakem s knjižnicami? In knjižničarji? In vsemi knjigami, ki se trenutno še vedno dičijo na njihovih policah?
Bomo v NUKa po novem hodili le še na muzejske oglede, knjigo pa si bomo prebrali iz udobnega naslonjača v priljubljenem najljubezejšem kafiču? Ali pa še tam ne?! Ker tudi vonj kave ne bo premagal tendence k prihranku časa, prostora in konec koncev skrbi za okolje. Avto bomo najbrž pustili kar v garaži, se usedli v udobje domačega supersoničnega fotelja, si nadeli očala, slušalke, na nos morda nataknili kakšno ščipalko in pritisnili na gumb, ki nam bo pričaral vzdušje rahlo pihljajočega vetriča na peščeni obali kakšnega dodobra dodelanega izmišljenega otočka sredi prav tako izmišljenega čistega in sinje modrega morja. Seveda bomo preko slušalk brali, ah, ne, najbrž ne bomo brali … tudi poslušali ne bomo, ampak kar gledali zaigrano zgodbo vseh leposlovnih, pa seveda tudi učnih knjig. In to ne tako daleč v prihodnosti.

Učenje se bo vse bolj približevalo otrokom, že dvoletniki bodo tacali po velikih Ipad-ih oz. Icarpet-ih (predvidevam, da bo tista velika mehka stvar imela svoje ime) in se nezavedno učili branja in računanja, starejši pa bomo s strahospoštovanjem hodili na Simbioze in se od svojih vnukov učili kako zagnati pralni stroj in v moderni pečici zamesiti in speči potico, ki mu s tipkami izbiraš ne le okus, ampak tudi vzorec nadeva.

Bodo najmlajši postali učitelji starejših?
So šole sploh še potrebne?
S tem zadnjim vprašanjem smo se ukvarjali na konferenci Edid, ki je bila prva takšne vrste na slovenskih tleh. Sila zanimiv dan, poln navdiha in pionirsko navdahnjenih prosvetnih delavcev.
Res je, [tippy title=”šole”]vsaj institucije, kot jih poznamo mi[/tippy] postajajo oz. so že nepotreben balast in za enkrat še nujen preostanek preteklosti. V času otroštva mojih staršev je bila šola res privilegij, možnost, da izveš še kaj drugega kot koliko teličkov je skotila sosedova krava in kdaj je najboljši čas za pobiranje krompirja. Starši mojih staršev so komaj znali pisati, kje pa naj bi našli čas in energijo, da bi pisanja učili še svojo bosonogo mularijo. V šolo so jih poslali mulce, da jim je vaški učitelj natrosil znanja v njihove nevedne betice!
Mi smo že pametovali in zmigovali nad nekaterimi učitelji, ki nas mulcev še utišati niso znali, kaj šele, da bi jim z žarom in pravo energijo, razložili zakaj je poznavanje odvodov in logaritmov tako pomembno za našo prihodnost.
Tisti malce naprednejši “fosili”, ki so se dograjevanja svojega znanja lotili v zadnjih letih, ali tisti iz generacije Y, so pred testi in za dril namesto sedenja in brezkončnega ponavljanja enega in istega računa ter plačevanja inštruktorjev, o tem raje povprašali strica Googla in glej ga vraga, tam našli na tisoče informacij o tem in onem iz sveta izobraževanja.

Jap, ravno o tem je bilo govora na konferenci Edid. Svet se je spremenil, in z njim se moramo spremeniti tudi mi.
Konferenca je bila posvečena šolstvu in spremembam ter predvsem prilagajanju, ki ga prinaša svet digitalizacije in poplava informacij. Flipped classroom je zadeva, za katero sem jaz in najbrž tudi precej ostalih udeležencev, slišala prvič, a baje obstaja že skoraj 20 let. Pravijo, da je potrebno učenje postaviti na glavo in se učiti, poslušati ali brati razlage doma, vaje in naloge pa delati v šoli.

Na to temo je na voljo tale zanimiv TED govor Salman Khan o izobraževanju

Sliši se sila enostavno, kajne? Pa ni tako!
Za učence že morda, težje pa gre to od rok učiteljem, ravnateljem in konec koncev vsem, ki smo števliko 1, 2 ali 3 na prvem mestu svoje starosti, žal že menjali s kakšno višjo.

Pred časom mi je sine poskušal razložiti absurd preprečevanja uporabe telefonov med poukom. Najbrž mi je po svoje poskušal razložiti ravno to, kar so predavali predavatelji na tej konferenci.
Razlagal mi je o učiteljih, ki naj bi bili sami ‘krivi’, da večina razreda visi na telefonih in igra igrice ter si pošilja SMSe. Dober učitelj je mentor in oseba, ki privleče pozornost učencev sam od sebe. Nič ne bo doseženo z glasnim vpitjem ravnateljev, staršev in učiteljev, da je učitelja TREBA poslušati. In prav nič ne pomaga, če vsem pri vhodu v šolo vzamejo vse moteče rekvizite, jih oblečejo v dolgočasne uniforme, jim po možnosti zvežejo roke, nataknejo ostroge in priklenejo k mizi. Zraven pa še zagrozijo z ukorom, zaradi katerega se vsakemu mulcu danes tresejo hlače (not), in omenijo, da bodo v šolo poklicali starše, ki več ali manj tudi ne vedo več kako bi ubogega otroka prepričali, da je učenje sveta stvar.

Mobilni telefoni, internet, Ipodi, Ipadi in bogvekajševse so realnost. In namesto, da se temu upiramo, se je treba temu prilagoditi. Jap, tako mi je takrat razlagal naš sine. Pa še to je dodal, da ne vidi težave v tem, da nekdo med predavanjem dolgočasnega profesorja, igra igrico. Naj jo, če le nima vključenega zvoka. Tako vsaj ostalih ne moti in če sam nima interesa do učenja, ga k temu ne bo pripravil ne učitelj, ne oče s kepo okrog ušes, še manj pa ravnatelj z ukrepom odvzema mobitelov.

Ja, ja, jasno, da naš ne bi poslušal matematike, četudi bi jo predavala brhka mladenka v mini krilu, globokem dekolteju in ob formulah izlivala žar in strastno ljubezen do tega predmeta. Ga matematika pač ne zanima in tam iščemo druge inovativne prijeme 😉 Bi pa zato poslušal vse o psihologiji, četudi bi jo poučeval sam papež … ok, ok, mislim, da je to pri našem najstniku še malce diskutabilno 😉 , a bistvo ki ga želim povedati, da je džabe mularijo zaklepati v razrede ali jim pred nos postavljati brhke predavateljice, če jih tematika ne zanima. V poplavi vseh informacij, ki jih imamo danes na voljo, bodo v naših glavah ostale le tiste, za katere se bomo strastno potegovali.

Kaj mi pomaga, če se za 5 dni naučim nekaj letnic, ki bi mi prinesle dobro oceno v redovalnici, če me ta stvar sploh ne zanima in bom 6. dan vse povezano s tem, v trenutku pozabila?!

In v čem je sploh še smisel našega šolanja?!
Kaj ni ‘stranka’ naš največji zaklad?! Torej je skrb za učenca bistvo prosvete? Torej bi morali za začetek iskati tiste skrite potenciale v vsakem od otrok? In jih potem spodbujati in nadgrajevati? In to najbrž tako, da pohvalimo vsak napredek, pomagamo priti do novih informacij in jih pomagati nadgrajevati? Šolski razred naj bi se postavil na glavo in učenci naj bi od učitelja za začetek procesa učenja dobili le usmeritev do predavanj, posnetkov z razlago ali zapisov o temi obravnavanja, jo obdelali zunaj razreda, si tako sami izbrali konkreten čas in kraj prebiranja prvih informacij (konec koncev danes tudi za odrasle ljudi propagiramo ‘delaj kjerkoli in kadarkoli’), nato pa v razredu naredili tisto, kar se je nekoč smatralo za domačo nalogo. Torej v skupini, z ostalimi sošolci in učiteljem, v razredu skozi odprto debato, vajo ali skupinsko nalogo, obdelali temo, ki so jo prej poslušali od tistih, ki znajo snov tudi odlično interpretirati. Zakaj le bi vsak učitelj moral biti tudi odličen govornik, ko pa nam tehnika danes omogoča, da ves svet postane en sam globalen razred, ki mu predavajo najboljši predavatelji sveta?!

Sliši se krasno in naša mladina že koraka v to smer, je pa težje spremeniti ustroj, ki močno in neomajno vozi v smer, ki je bila določena že za časa Cankarja. Le kako učitelju, ki se je pred 50 leti odločil za svoj poklic, ker je pričakoval, da bo leta in leta predaval tematiko, ki se jo je naučil takrat, tistemu učitelju, ki ni pričakoval, da bo kdajkoli moral obvladovati tudi psihologijo, krotiti krdelo nevzgojenih mulcev, kjer vsak gleda v nek svoj tehnološko napredni gadget, razložiti, da mora tik pred upokojitvijo, svoj način dela postaviti na glavo in postati ‘trener’?

In kako šolski menedžment še pred rednimi prevozi na Luno, pripraviti in naučiti, kako motivirati in razveseliti njihov učiteljski zbor k novim izobraževalnim pristopom?

Še sama ne vem kaj je bolje in kaj bolj prav. Če pomislim nase in namesto šole razišljam o službi, si želim takšno, kjer bodo moji potenciali zapaženi, kjer bom imela mentorja, ki me bo pri delu stalno spodbujal in vodil naprej, kjer bom lahko delala tudi od doma in to morda ob 1h ponoči, če s mi kdaj tako zahoče, kjer bom sproščala svojo kreativnost skozi naloge, ki bodo meni pisane na kožo in tako neustavljivo rasla in napredovala. Pa tudi pri izobraževanju si želim podobnih zadev in vem, da smo pri izobraževanju za starejše le korak od tega … konec koncev ravno pri nas uvajamo Zadružne šole, ki bodo temeljile ravno na teh dognanjih.

A še bolj želim takšno šolo tudi našim otrokom.

Pa vendar ne vem ali tudi pri tem ne gre za dva konca iste palice. Tisti lepi, svetleči se mi blešči v vsej svoji lepoti, ne vem pa kako temačen in turoben je tisti drugi. Gre vse v smer velikega brata, ki nas vse bolj nadzoruje, usmerja in pelje tja kamor želi le on?

Kakorkoli že, prihodnost je tukaj in treba se ji bo prilagoditi pa če nam je to všeč ali ne.

Vsi so čudni razen mene

Mislim, da imamo pri nas srečo, kajti z našim mulcem (najstnikom pač) imamo (še vedno) zelo odprt in prijateljski odnos (kljub občasnem starševskem »teženju«). In tako nam (še vedno 😉 ) pove marsikaj o tem kaj se dogaja v šoli.

Res sem vesela, vsakič ko si vzame čas, ko posediva in klepetava o dogodkih na njihovi šoli, saj s tem ne le da se zabavam in družim s svojim sinom, ampak tudi izvem kaj se mu dogaja, kakšno je naše šolstvo, kam gre naš podmladek in s tem ves naš svet.

Seveda je njegov pogled pristranski in njegov pogled izhaja iz njega samega in tako so učitelji velikokrat tečni, (pre)strogi, slabe volje, jih ne razumejo in nikoli oz. redko so prav oni – učenci krivi za učiteljevo slabo voljo, strogo ocenjevanje in tečnobo. Ja, ja, saj to še razumejo, da je včasih krivda tudi na strani učencev in da so nasploh težavni, a takrat ko se tehtnica prevesi na to stran, sami sebe raje izločijo iz te množice. Takrat so slabi le uni iz A-ja, ali pa uni iz zadnjih klopi, ali pa babnice, ki v razredu kar naprej klepetajo, ali pa le tisti, ki sedi zraven njega in ga boli zadnja plat …

Jap, pri slabih stvareh množico najraje delimo na delčke in sicer tako dolgo, dokler sami ne pridemo v množico unih »tadobrih«. Saj poznate tisto zgodbo; vsi so čudni razen tistih na severni polovici zemeljske poloble, pa še tam niso vsi ok. Samo tisti v Evropi. Pa še tam ne vsi, samo tisti v Sloveniji. …. Pa še tam ne vsi, le tisti, nad 40, pa še ti ne vsi … samo ženske … in to tiste z imenom Saša in tako naprej dokler ne pridem do svetnice »mene«. 🙂

Tako radi pašemo v množico Slovencev, ko kdo od naših pobira medalje. Vsi se trkamo po prsih, ko zmaga Tina Maze, a ko »nas« Finci obtožijo goljufij pri nakupu Patrije ali, ko dobijo Thalerja z roko v marmeladi, umikamo pogled in bi najraje prestopili v množico »nisam ja odavde«.

Naš sine npr. blazno rad in ponosno ponavlja, da je Poljanec. Še nisem uspela ugotoviti kaj bi to pomenilo?! Da tako veliko prešprica? Ima tako veliko težav pri matematiki? Hmja, imam še 3 leta (upam, da le 3 🙂 ) časa, da to pogruntam.