Učitelji takšni in drugačni

Najprej je spomladnsko gripozni virus potipal mene in me za tri neskončne dni zvlekel v posteljo, potem pa je v soboto zlezel še pod Jakovo kožo in nam tako ukradel tisti tako težko pričakovani sončno sprehajajoči in posedajoči vikend tam nekje ob morju.

Danes je spet delovni dan in jaz sem še rahlo kašljajoča odšla v službo, Jaka pa se je iz svoje sobe preselil na kavč pred televizor, si na desno postavil daljinca ter mobitel, se obložil z blazinami, na tla postavil veliko skodelico čaja, knjigo za sprostitev (Strastna zapravljivka), še eno knjigo za kaj pametnega prebrati1 (Moč pozitivnih besed), ob vznožje pa si je postavil še svoj notesnik in pripravljen je bil preživeti dan brez šole, družbe in staršev.

Ko sem se ob 6h vrnila domov, je bil čaj popit, sprostitvena knjiga nedotaknjena, “tapametna” pregledana in praktično prebrana, pizza pojedena, odprta pa celo šolska torba in na listu papirja celo nekaj izračunov iz njemu tako “priljubljene” (not) matematike, na njegovem blogu spisan nov prispevek na temo dobrih učiteljev, medtem, ko je že skoraj dokončana njegova raziskovalna naloga, ki jo piše na temo Nasilje v šolah.

Hmmmm. Zanimivo! Dan brez šole je pravzaprav izpadel odlično in morda celo bolj efektivno, kot če bi jih odsedel v šoli.

Zadnje čase se tako z Jako, kot tudi parimi prijatelji ter ostalimi starši kar pogosto pogovarjamo o šoli. V šoli ustvarjamo nov Vzgojni načrt. Ah, v bistvu … Tresla se zemlja, rodio se mrav …. veliko besed, ki pa realnega stanja, ki vlada po razredih in šolah ne bodo bistveno spremenile.

Saj je dobro, da so v ustvarjanje načrta vpleteni tako starši, kot učenci in seveda šolski delavci, vendar pa je za spremembe potrebno vse kaj več, kot na list papirja zapisati nekaj sklepov, odrediti nekaj kazni in določiti par nagrad. Predvsem več časa in ponovna obuditev povsem drugih človeških vrednot, ki pa jih ne bo obudil še tako dober in natančen vzgojni načrt.

Ob sestankovanjih me je zbodlo predvsem neskočno dolgo razpredanje o problematičnih učencih. Zaklepanje šole, da učenci ne bodo uhajali od pouka, kazni za zamujanje, kazni za neopravičeno izostajenje, kazen za tistega, ki nadleguje sošolce, kazen za tistega, ki ustrahuje, za tistega, ki moti pouk in še miljaužnt drugih prekrškov, ki jih počnejo ti neobrzdani otroci v tem cenjenem hramu znanja.

Občutek sem dobila, da so učenci, ki ne zamujajo, preklinjajo, izostajajo od pouka, ki se ne pretepajo in želijo v šolo hoditi le zaradi pridobivanja novih znanj, redka živalska vrsta …. žal nezaščitena.

Ker v razredu nisem bila že odkar sem prenehala žuliti šolske klopi, si vzdušja v modernem osnovnošolskem razredu nisem znala predstavljati, a mi ga je nazorno opisal moj sin. Baje ne obstaja (vsaj ne na njihovi šoli) niti en predmet ali učitelj, kjer bi učenci mirno sledili predavanju. Halo??!!

A vendar obstajajo učitelji, ki nekako poskrbijo, da jim lahko sledijo vsaj tisti učenci, ki v šoli ne želijo le zapravljati svojega časa. Haleluja, vsaj za takšne, čeprav se vedno bolj sprašujem, če ima otroka res sploh še smisel pošiljati v šolo ter biti na koncu zadovoljen z izkupičkom, ko za 6 ur posedanja in izpostavljanja možnemu nasilju, kakšni mesečno zagotovljeni brci in modrici, toliko in toliko popisanim zvezkom in potem naknadnega brcanja v rit in siljenju, da že razloženo snov predela znova doma … z možno dodatno ataalimamarazlago.

Gremo po vzporedni poti, ki smo jo nekako že prehodili v zdravstvu, ko se naročaš za pregled, ki naj bi se zgodil šele leta 2015, medtem, ko ti sestra v isti sapi razlaga, da si samoplačniško lahko pri istem zdravniku, v isti ordinaciji lahko na vrsti že naslednji teden?

Bomo kmalu imeli znotraj istih šol razrede, kjer se bodo smrkolini sredi ure pretepali, preklinjali in pošiljali učitelje v rodni kraj, medtem, ko bo taisti učitelj naslednjo uro v sosednjem prostoru zbral peščico tistih učencev, katerih starši so za šolanje svojega otroka odprli tošeljček in na tak način svojemu otroku zagotovili majhno in obvladljivo skupino otrok, ki jim učitelj tokrat že zaradi miru v razredu, deli svoje znanje z bistveno večjim veseljem in zagnanostjo?

Na koncu pa čeprav nevezano na ves dosedanji tekst, moram zapisati še nekaj na temo pohval.

Ob ustvarjanju novega vzgojnega načrta smo se nekateri starši in učitelji spotaknili ob inflacijo graj in ukrepov za omejevanje nasilja in kršenja šolskega reda ter prišli na plan z idejo o hvaljenju in nagrajevanju tistih, ki vsaj malo odstopajo v pozitivno smer. Padlo je nekaj idej in ker se šola imenuje po Jožetu Moškriču naj bi se za posebne dosežke podeljevali Joškoti …. ali pa se to sklanja Joški 🙂

Joški za učence, ki naredijo za skupnost več, kot je potrebno, Joški za starše in Joški tudi za učitelje.

Opa, tukaj se je pa zataknilo. Kdo bo učiteljem podeljeval Joške? Ravnateljica? Ne, ne, to pa ne, ona jih itak že štirmiljaužnkrat ocenjuje tako ali drugače. Učitelji med sabo? Ojoj prejoj! Učenci? Ne, oni pa tega ne znajo! In tako so učitelji sklenili, da ne želijo biti ocenjeni! Ja, ja, saj vem, da je govora le o pohvalah in ne o kritikah!

Ne in ne, so rekli učitelji! Nas ne bo nihče ocenjeval in nam delal krivico s tem, ko bodo stalno izpostavljeni le nekateri, ki si pohvale morda sploh ne zaslužijo.

OK, pa ne, bom pa samo jaz po svetu hodila z dvema zlatima joškoma.

  1. ja, ja, tako je rekel []

Liberalna mama

Baje sem liberalna mama, ki fura permesivno vzgojo.

Če bi našega Jako vprašali o tem, kakšna mama sem, bi sigurno rekel, da sem stroga, Crnkovič me je pred kakšnim letom nekako obsodil1, da sem liberalna, tudi politično bi se nekako postavila na bolj levo, kot desno stran, a še vedno ne vem natančno v kateri predal mam bi se dala.

Zadnjič mi prijatelj razlaga, kako sta med tednom televizija in računalnik pri njih doma prepovedna in v naslednji minuti že razlaga o svojem problematičnem sedemletniku, ki baje že kravžlja učiteljičine in še čigave živčke. Hmmmm, prepovedana?

Pri nas ni nič prepovedano. Niti kajenje, pretepanje ali preklinjanje ne, še manj pa bolj banalne zadeve, kot so gledanje televizije, določenih programov, igranje igric ali celo žvečenje čigumijev in podobne nebuloze.

In glej ga vragca; mi nimamo nikakršnih težav s pretepanjem, preklinjanjem, predolgim sedenjem pred televizijo, še manj pa z igranjem igric na računalniku. No, če smo odkriti imamo težave s tem, da se pri nas neradi učimo matematike oz. podobno neljubih predmetov, ki ne “laufajo” sami od sebe2. Težave imamo pri odhajanju v spalne prostore, saj je spanje nepotrebna izguba koristnega časa 🙂 Težave imamo pri premalo sodelovanja pri hišnih opravilih, a idealnih otrok pač ne moremo imeti, kajne?

Na razmišljanje o permesivni vzgoji, me je navedel post, ki ga je o učiteljih in nasilju v šoli zapisal naš Jaka. Ne gre mi v glavo, da učitelji ne morejo krotiti 25 mulcev, ki še niti dobro niso vstopili v puberteto. Pogovarjamo se o vzgojnih načrtih, kdo naj bi koga in zakaj kaznoval, kaj vse je prepovedano, kako umiriti tiste, ki so problematični, jaz pa imam vedno bolj občutek, da drvimo z vse večjo hitrostjo po napačni strani avtoceste. Tistemu učitelju, ki s svojo razlago in svojim odnosom, ne zna pridobiti pozornosti večine v razredu, ne pomaga miljaužnt predpisov, zakonov in vzgojnih načrtov. Permesiven, liberalen, glasen, konzervativen, dosledno zoprn ….. pa saj je vseeno, mulci so danes vse bolj bistri in težko jih je pretentati. Kmalu jim postane jasno, kdo je tisti, ki hodi le v službo in komu je mar zanje in za njihovo prihodnost.

In nov vzgojni načrt bo imel še več prepovedane televizije in še več prepovedanih igric … tako za učitelje, kot za učence ….. in seveda se bo tokrat smer otroškega obnašanja obrnila v drugo smer … japajade!

  1. no, vsaj kot kompliment se ni slišalo []
  2. jasno, da je tukaj množina uporabljena le kot mehčalec []

številke

Naš mali1 je zadnjič razmišljal o idealni šoli in ena od bistvenejših postavk, za učencem ljubo šolo, se mu je zdelo, bi bila šola brez ocen. Brez ocen? Da mi je videti učence, ki bi se učili brez sprotnega merjenja njihovih doseženih uspehov.

Merimo vse mogoče in včasih se mi zdi, da imajo morda le prav tisti, ki verjamejo v moč številk. Ne vem koliko sreče prinaša 7 in koliko nesreče 13, a zagotovo vsaka v šoli na novo dobljena 1 ali 5, kroji prihodnost tako tistemu, ki jo dobi, kot tistim okrog njega.

Spomnim se joka, ko je Jaka kao2 prvič kasiral cvek in kakšno veselje ob tem, ko je na koncu leta le prišel do želene ocene.

Å portniki se borijo za čim manjše ali čim večje številke, za prvo, drugo, tretje mesto. Zadnjič pa mi je gospod, ki se ukvarja s programiranjem zaupal, da ima že dlje časa v glavi zasnovo za doktorsko nalogo o merjenju in tem kako se da iz merjenja vseh mogočih zadev, analizirati in si postaviti nove smernice in cilje ….. in glej vraga tudi cilji so sanje, ki imajo zraven zapisanih nekaj številk v obliki datuma.

Ta teden je v tiskani Blogoroli zapisan intervju z mano. 42. številka Blogorole in v njej je intervju z dvainštiridesetletnico. Namensko? Ne, mislim, da ne, kajti intervju bi moral biti objavljen v 41. izdaji, vendar sem bila ves teden službeno v Portorožu in srečanja z novinarjem takrat ni bilo mogoče speljati. A priznajte, da je kar malce srhljivo, ko se številke tako naključno poklopijo!

  1. po pravici povedano bom kmalu morala začeti govorit ‘veliki’ []
  2. bila je neumna grožnja učiteljice []

Dol mi visi(ta) za slovenske pokrajine

Ne, nisem vulgarna …. kletvic in ostalega nepotrebnega vstavljanja spolnih organov namesto vejic in ostalih ločil ne uporabljam1 a vseeno grem kljub (oz. prav zaradi) svojim letom v korak s časom in tako rada uporabljam sodobni slovenski jezik in besede ‘huuuudo’ , ‘BTW’ , zeh, bruh … konec koncev dragi moji mi jeziki ležijo pa tudi s sinom se želim razumeti še nekaj dolgih let.

In baje se za nekaj, za kar ti je vseeno …oz. če zadevo prav dojemam, za kar ti dejansko niti NI vseeno in te jezi, živcira, nervira, dviguje kocine jezi in še kaj, reče da “ti dol visi“. No in da ne bo pomote okrog mojega znanja slovenščine in morda še dileme o mojem poznavanju človeške anatomije bom jaz od sedaj naprej uporabljala kar dvojino.

Torej meni dol visita za referendum in za slovenske pokrajine! Pa vraga, kaj res moram doživljati to, da je na oblasti vlada, ki je sploh nisem volila2, da nekako poskušam mirno preslišati vse traparije, ki jih ta moja (po sili razmer) vlada uvaja in si ob tem mislim, tak’le pač mamo …. in če mi kaj ni všeč naj grem pa drugam ….. a tokrat …. ampak res …. tokrat mi pa dol visita! Ok, da si izmišljujejo nove in nove traparije in potem jih mi šimfarimo in pljuvamo …. “it comes with a pacakege” bi jim znal reči moj poslovni kolega, ampak sedaj jim moramo pa še štango držati pri njihovih peskovniških igricah??!!

Pa naj se vraga sami odločijo koliko, kakšne in s kakšnimi imeni pokrajine bomo imeli v naši presvetli domovinici! Je to res tako težko? Se bo kaj bistvenega spremenilo, če bomo imeli 12 ali pa 14 pokrajin? Numerologi bi zagotovo znali kakšno pametno predlagati, morda pa ne bi bilo slabo povprašati tudi kakšnega astrologa ali pravljičarja.?!7 je morda lepa številka …. potem pa po moji laični oceni zeva velika numerološka luknja vse do 21.

Upam, da bomo glasovali po sistemu Eurosonga in bomo vsi Ljubljančani lahko dali glas za vse pokrajine razen svoje in da nam bodo pred tem dali dovolj časa za lobiranje in promocijo!

Res, čisto dol mi že visita, ker se mi povešata že od zastave in grba naprej pa vse do imena same države, ki mi je sicer strašansko všeč, vendar vraga, ko pa se tile Slovaki stalno nekaj zraven guzijo!

Å e bolj pa na gravitacijo mojih dveh vpliva socialno stanje uboge slovenske raje, mutnja okrog gradnje bolnic, gospodarski kriminal, splošno psihotično stanje v naši državi in smer v katero vsi skupaj vztrajno rinemo! OK, priznam nekaj malega ima pri tem tudi EMÅ O 🙂

In zdaj bomo dodatnih nekaj milijonov zapravili za odločanje o zadevi, ki jo za tren oka in male pare reši kakšna Meta Malus?!

Dragi ministri in poslanci, kaj ne veste kam bi ga vtaknili? Denar, mislim.

Imam občutek, da bi želeli biti inovativni in ker vsi stalno gonijo eno in isto zgodbo s temi bolnicami, bom jaz podala povsem nov predlog. Moj sin obiskuje osnovno šolo Jože Moškrič v Novih Jaršah. Å ola, ko šola, par sten, nekaj učiteljev, ravnatelj in kup razgrajačev. Kar koli se vloži vanjo, mali umetniki v nekaj sekundah demolirajo3 Ampak TA šola je povsem enaka že od takrat, ko sem jo obiskovala jaz! Pa nisem v klubu mladih mam!4

Vsako leto znova poslušam debate o nujnih popravkih in vsakič znova ista lajna, da denarja ni, ministrstvo pipce zapira, ministri se menjajo, županom tudi šole ne prinašajo ne vem koliko volilnih točk, pa smo tam kjer smo bili pred 30 in več leti. Po 200 sestankih in 567 krajah bund in čevljev so lani kooooončno zamenjali zjahane garderobne omarice, ki so svoje čase poznale že moje jakne in obuvala.

Jedilnica je majhna, veliko otrok kosi kar na hodniku, hrano jim niti v najbolj okrnjeni obliki ne morejo pripravljati v šoli, knjižnjica je majcena (res majcena) sobica v fajhtnih vlažnih kletnih prostorih, telovadnica je majhen fajhten vlažen prostor z nizkim stropom ….. in z garderobno sobo, ki tega imena niti ne zasluži. Tuši??! Kaj je to?

Vsako leto znova v eni od majskih sobot šola pripravi dan druženja, kjer na dvorišču (no, ta pa je na srečo ooooogroooooomen) pripravi zabavo, prodajo, srečelov, bazar … skratka kup aktivnosti, kjer se učenci predstavijo staršem in ostalim prebivalcem okoliša, ob tem pa s skromno prodajo poskušajo nabrati za žogo ali dve, ki jih nakupijo z ubogim5 izkupičkom od prodaje in srečelova. Ja, žoga ali dve pa kakšen plastičen glasbeni inštrument za prve razrede, še kakšno plačilo šolskih potrebščin za socialno ogrožene, pa se že končajo ‘sanje malega kitajčka’. Obnova telovadnice in ustrezna jedilnica ter knjižnica? Kar lepo še naprej sanjajte, dragi moji! Bistvo, da bomo imeli pravljično število pokrajin.

Tokrat šola ponovno (naivno) upa, da se jim bo prikazal ….. kaj vem kdo ….. Baje naj bi jih letos na dan druženja celo prišel obiskat sam župan gospod Jankovič. Ja, ja …. sanja svinja kukuruz, so znali lepo reči naši sosedje. So ga vljudno povabili. In gospod Jankovič najbrž nima pametnejših opravkov, kot sobotna pohajkovanja po ljubljanskih osnovnih šolah?! No, saj nič ne rečem …. saj je zanimivo … pa še jaz bom tam …. ampak recimo, da bo gospod župan namesto na sprehod po Rožniku prišel na čevapčiče v staro šolo v starem delu Novih Jarš? In?!

Gospod župan se bo zgrozil nad pogoji v katerih se uči naše narodno bogastvo, obljubil polno malho cekinov in živeli bomo srečno do konca svojih dni?
Le kje bi vzel gospod Zoran? Iz tiste srečne skrinje polne zlata, ki se nam bo vedno znova polnila, če bomo izbrali srečno število slovenskih pokrajin? Navijam za 7, kaj pa vi?

Ah, ja, saj res …. vabljeni na dan druženja v soboto 24. maja na Jarško 34!
Å e bolj vneto pa vabljeni s kakšnimi sponzorskimi darili za srečelov … ampak za to se bo pa potrebno kar direktno na šolo obrniti in to kar v teh dneh ….. da še zavijejo 🙂 …. ja, ja, jaz sem malce pozna 🙂

Dodatek: ravno sem izvedela, da gospod župan RES pride …. in to že navsezgodaj zjutraj.

  1. ok, zelo, zelo redko … če me slučajno kdaj slišite skozi kuhinjsko okno, ko mi dop*** 🙂 da mi ne bi potem oponašali []
  2. no, saj tudi tistih drugih nisem 🙂 []
  3. ok, predrugačijo 🙂 []
  4. ja, saj vem, da jih ne kažem 😉 []
  5. kaj naj temu drugače rečem []

Naj pišem o seksu ali vremenu?

Včeraj je bilo na LSPR-ju zelo dinamično in zanimivo. Jah, tako kot vedno. Navadno nam v 3 urah enega sklopa prava le en predavatelj, danes smo imeli tri.

Tine Kračun nam je predaval o internetu in o takem, kot novem trendu v komuniciranju. Glede na to, da preko pisanja bloga, to področje tipam že več kot leto dni in sem v primerjavi z ostalimi slušatelji najbrž precej bolj tudi v praksi spoznala cake in trike v neke vrste internetnega PR-a, me ta del ni ravno vzburil.

Naslednji predavatelj je bil pravzaprav nekakšen “skriti gost”, ki ga ob prijavi niso promovirali in ni bil na nobenem od seznamov predavateljev in je vse do svojega prihoda ostajal skrivnost. Se sprašujem zakaj 🙂 … Jah, nič, ta kontradiktorni urednik nam je medije predstavil s svoje znane ekstremne strani. Zanj po moji oceni ni sporne teme ali področja, ki ob predpostavki, da bi jo ljudje brali, ne bi bila vredna objave ali bila moralno sporna. Bistvo je, da se dogaja, da ljudje berejo. Bolj ko teče kri, bolj je zanimivo.

Vsekakor zanimiv predavatelj, a glede njegove filozofije …. hmja.

Kot tretja gostja pa nam je o medijskem pravu predavala mlada odvetnica Nina Zidar – Klemenčič, ki pa me je oborila s nogu povsem očarala. To je tista mlada dama, ki ji je uspelo ekipo Trenj pošteno presenetiti, saj je dosegla, da ji je sodišče v nekaj urah izdalo začasno prepoved predvajanja oddaje Trenja.

Å e bolj sem prepričala v to, da je o tem o kom in čem pišeš pred objavo treba temeljito razmisliti, čeprav se je težko omejevati, če le ne pišeš samo o vremenu.