Študentska muha

Kot mama odraščajočega sina, sem si včasih želela biti muha, muha, ki stalno brenči naokoli in sliši in vidi vse, kar počne mularija. Pa kot kaže sem res postala neko brenčavo nadležno bitje, saj danes marsikaj vem o generaciji mojega sina – s to mularijo namreč študiram in z njimi delim veliko lepih in težkih trenutkov. Predvsem pa trpim, ko me starejši (pa ne od mene ;)) trpajo v skupino tistih brezveznih lenuhov, ki tako ali tako bogu kradejo čas in posedajo po faksu (to smo žal pač zanje mi študentje).

Tale mladina je v povprečju zagotovo bistrejša od nas, mladine prejšnjega stoletja. Možgane imajo naštelane na multitasking in iz ene teme v drugo prestavljajo hitreje, kot jaz pri speljevanju šaltam svojega BMW-ja. istočasno lahko počnejo tisoč različnih stvari … npr. so na predavanju, preverjajo FB sporočila, pijejo kofe, žvečijo sendvič, sposobnejši pa ob tem lahko celo klekljajo … ajde, mislim, da tista moja sošolka ni klekljala, ampak kvačkala … a vseeno: a niso đeki?!

Jaz sem se takraaaaat (100 let nazaj) na faks vpisala, ker so mi težili starši. Po uspešno zaključeni gimnaziji res blage veze nisem imela kam naj grem in vpisala sem se na Ekonomijo. Prvič, bila je najbolj blizu in tja sem se v 10 minutah pripeljala s kolesom, drugič faks je bil skoraj nov in spodaj so imeli kulski bife, tretjič tja so se vpisovali sami dobri tipi … no, ahja, danes so to neki plešasti stari komercialisti, ki danes zavaljeno sedijo v usnjenih konferenčnih stolih ali pa grejejo klopce na Dobu.. in ja, četrtič, moja mama je bila nadvse srečna, da se nisem odločila za kak zgubarsko oblikovalski poklic in se odločila izobraževati za bodočo kapitalistko, petič pa … klinc, tam ni bilo nobenih sprejemcev.

Danes se na faks vpisujejo, ker bi bil največji bedak, če vsaj za eno leto ne bi pocuzal študentskih bonov in vsaj enega leta ne bi zapravil za kelnarsko delo v kakšnem hipsterskem bifeju.

Jaz sem se sedaj vpisala na Fakulteto za dizajn. To za to, ker si tokrat že upam razjeziti mamo, ker je skrajni čas, da končno pridem do ene diplome (sem preveč škrt, da bi kupovala tiste, ki so jih ponujali našim ministrom 😉 ), ker ne znam biti brez dela in če sem že brez službe, je faks še vedno cenejši, kot 3 leta raznoraznih likovnih tečajev in konec koncev imam zdaj avto in pri tokratnem izboru faksa, sem naivno mislila, da je faks v Trzinu boljša izbira glede parkiranja. Res je, mi bifeja nimamo, ampak saj sem nekaj let nazaj itak ukinila kofetkanje, kar se tipov tiče … ajd, saj ni nič narobe z nadebudnimi dvajsetletniki, samo ne vem, če niso bile njihove mame morda moje sošolke pa se ne bi rada na obletnicah mature zapletala v prepire 🙂 (hec, hec … doma imam enega res dobrega, ki sem ga ujela takrat na Ekonomiji ;)). Resda smo imeli sprejemce, a tokrat sem se odločila za smer, ki me zanima, zato sem preživela tudi tisto kratko mučenje in oktobra lani začela pridno študirati.

Iz svojih prvotnih izkušenj iz prejšnjega stoletja vem, kako gre tole na faksu:

Začneš hodit na predavanja, prvi profesor bere iz knjige. Dooooolgčas!
Drugi nekaj kraca po tabli in si brunda v brado. Doooolgčas!
Tretja ima menstruacijo na 20 dni in nas zato prepogosto srepo gleda … grooooza … in tako počasi izločaš enega po enega in ker ima edini zanimivi profesor predavanja ob petkih, kar se res ne spodobi, si na faksu le še ob velikih nalivih, ko se pred mamo ne moreš ves dan skrivati po bifejih.
Ko pred izpitom odpreš knjigo, te mrazi od hudega, zato po dveh letih mučenja in sprenevedanja pred starši, počasi odnehaš in si poiščeš kakšno delo. Jap, v prejšnjem stoletju se je to še dalo, tokrat to ne gre več in preostane ti le še, da se seliš od bifeja do bifeja in pijancem polniš kozarce.

Naka, te vaje se sedaj ne grem več.
Na faks hodim redno – na vse – na zvezne, brezvezne, dolgočasne, zanimive … ej, karkoli mi ponudijo in karkoli lahko dobim, vse vzamem. In vzela bi še več, če bi mi faks le dovolil. A mi ne, ker so očitno bojijo, da bi me vsi posnemali in bi bil prevelik naval na določene ure (japajade ;)). Tokrat vem, da kasneje v življenju vse prekleto veliko stane, zato me iz predavalnice ne premakne niti vabljivo moževo vabilo na okusno večerjo v dvoje.

In moji sošolci?

Jah, nekateri so se vpisali, ker itak nimajo kaj početi … službe ni, doma so itak vsi sitni in ker so že imeli nekaj risarskega talenta, so prišli k nam.

Potem so takšni, ki so izviseli na Akademiji … ali pa padli na Arhitekturi … jah, na tistem “pravem” faksu … in ker so bili malce previdnejši so na seznam prijav vpisali še našo fakulteto. In … jah, na našem faksu so bili veseli vsakega, ki zna vsaj pravilno držati svinčnik … in eto – dobili so topel obrok (že prej omenjene bone), toplo izbico za vsaj 5 ur na dan in status študenta.

Imamo še nekaj takšnih, ki so se vpisali, da dobijo papir. Ata ima grafično ali mizarsko delavnico, mulc tako ali tako vneto pomaga, a zakaj naj ne bi dobil še papirja … saj veš, mali, čez 7 let vse prav pride … in v današnjem svetu je brez papirja težko. Tisti na faks uletavajo sem in tja, se kdaj pa kdaj podpišejo na listo za preverjanje prisotnosti, ter zdelujejo s solidnimi šesticami. To je vse, kar si želijo in če bo po treh letih padla še diploma, bodo več kot srečni.

In ja, imamo par naivnih, ki so padli na fensi ime. Fakulteta za dizajn se res sliši nobl, kajne? Bolje že kot NFT, a? Kdo za vraga bi se med tema dvema imenoma odločil za slednjega, ki zveni skoraj kot WTF?! 🙂

No, če povem čisto po pravici imamo tudi takšne, ki hodijo na faks z veseljem. Ja, res, imamo! Oba sta še vedno vneta za študij! 😉

In kako izgleda dandanašnji dan na faksu?!

Če so predavanja ob 16:30, avtobus pa vozi na pol ure, seveda nihče ne pride 20 minut prej. Halo?! Kje ste pa pri tem tempu življenja videli, da se tako nespametno dela s časom. Dejstvo je, da 16:29 v razredu ponavadi sedita 2 obupanca, ki sta v zabačeni Trzin (ja, res je … če nimaš lastnega avta, je prihod do Trzina fuc**** umetnost) prišla s fotrom, ki se je slučajno peljal na poslovni sestanek v Domžale. Jaz prihajam po svoji stari navadi … no, privihram … 5 sekund pred ali 30 sekund po točni uri. Ja, žal še nisem najbolj precizno preračunala vseh semaforjev na poti do tja. Ostalih 95% se jih počasi primaje od 16:45 pa do prve pavze okrog 18h. Odvisno od tega kdaj profesor pobira podpise prisotnosti.

Haleluja, tile v drugem letniku so počasi že dojeli, da v razred, kjer sedi 70 ljudi res ni potrebno trkati in ob vstopu razlagati o počasnem avtobusu, gumi defektih in tečni teti, ki te ni spustila preden ne poješ celega kosila. Res, lani so vstopali še pol ure po začetku in vedno se je našel vsaj en junak, ki je glasno razlagal čemu zamuda.

Potem so si tisti sedeči in prihajajoči mahali in se prevračali med stoli, da so se je namestili ob kolega s katerim se že ves dan niso videli in si povedali vse kar so prebrali na svojem FB portalu.

In ko so se končno vsi zvrstili, posedli in si na mizo zložili vse česar pri tej uri definitivno ne potrebujejo, se je začela debata. In to ne s profesorjem!

Prej omenjena kljekljarica je sicer izredno simpatično in zgovorno dekle. Žal je starši niso poučili o šepetanju. Ok, razumem, da je kdaj pa kdaj s sosedom potrebno preveriti, ali profesorjeve trditve res držijo. In, ja, razumem, da ti do odmora vse pametne ideje zbežijo iz glave …. Pa tudi zapisati si jih ne moreš, saj pri multitaskingu deluje le istočasno delo z različnimi telesnimi organi. Torej, če si zapisuješ predavanje, ne moreš hkrati zapisovati še svojih idej. In tako takšnim študentom preostane le to, da si jih izmenjajo TAKOJ … na licu mesta. In ko se na kupu najdejo tri, ki ne poznajo šepetanja oz jih je zvilo v vratu in ne morejo obračati glave druga proti drugi, se razred vsakih 15 minut spremeni v čebelnjak poln brenčečih trotov.

Na mizah ležijo vrečke s klopkami preje, napol pojedeni sendviči (ker je ravno zmanjkalo časa, sendvič pa je takooooo velik), kavni lončki, steklenice z vodo, plastenke in seveda odprti prenosniki in telefoni.

Priznam, motilo me je, ker so profesorji vedno skakali in kričali naj umaknemo telefone z miz. Sama sem bila namreč vajena, da si na poslovnih predavanjih s telefonom pomagam – poslikam zanimivo projekcijo, pogooglam kak podatek, ki ga je predavatelj posredoval in me o zadevi zanima še kak podatek več, a sem kmalu ugotovila, da bi brez tega kričanja polovico študentov igralo igrice, druga polovica pa ustvarjala selfieje in jih lepila na svoj FB profil.

Tudi podpisovanje prisotnih me je zmotilo. Lepo vas prosim – a zdaj se bom pa podpisovala, da hodim na faks, na katerega sem se vpisala po svoji želji pri polni zavesti in ki ga želim uspešno dokončati?! Pa saj smo vsi polnoletne osebe in če nekomu ni do faksa, naj ostane doma! Pa še kleklja in gobeline štika se zagotovo lažje doma.

Ampak … hmja …. Priznam, morda bi bilo res duhomorno, če bi v predavalnici za 70 ljudi, sedela le dva študenta, na koncu pred izpitom pa bi se ostalih 68 smrtno resno pregovarjalo s profesorjem, češ da so bili skoraj vedno tam, le da jih on ni opazil, ker so sedeli v zadnji vrsti.

No, razen tega, da se videvamo bolj malo … saj razumete … študentje pač delajo po bifejih, fotrovih delavnicah, trgovinah …in zamujajo, zato ni časa za kakšne poglobljene debate, se načeloma krasno razumemo. Smo frendi. Na FB-ju. Tam vidimo kaj počnejo naši prijatelji, lajkamo, se smejimo (pravzaprav lepimo smajlite) in se nasploh zabavamo.

Veliko heca je v zgoraj zapisanem, a tudi nekaj trpkih resnic, a na samem koncu bi zapisala, da se med mladimi odlično počutim in da sem vesela, da sem del njih.

 

In da ne bom pristanska, bodo naslednjič na tapeti profesorji 😉

Ste dobili odgovore na svoja vprašanja?

Odgovorite z DA ali NE – SMS je brezplačen …

Takšno sporočilo sem dobila danes od svojega telefonskega operaterja.
Hmmmm, res jim je mar zame, kajne? No, ajde, ne bom si domišljala, da mi bodo za mojega Abrahama naslednje leto poslali šopek rož, a vseeno se mi zdi kar fletno, da jih zanima, če sem zadovoljna z njimi. Ubogi telefonski operaterji se morajo vsak dan boriti za svoje stranke in se presneto dobro zavedajo, da mi je potrebno nuditi občutek zadovoljstva, ali raje recimo temu, da mi dajejo občutek varnosti, sigurnosti in tako me ni strah ali sram poklicati ter povprašati za vsako neumnost, ki danes pesti uporabnika teh že tako pametnih aparaturic.

Le nekaj trenutkov pred tem sporočilom sem se ubadala z vprašanjem ali naj ponovno pokličem ambulanto svojega zdravnika in »nadlegujem« sestro s svojimi nerazrešenimi vprašanji, ali naj se raje kar odpeljem tja in počakam v vrsti, da dobim svojih 7 minut pri zdravniku. In le en dan pred tem sem s kislim obrazom končala pogovor z referatom fakultete kjer študiram. Na svoje vprašanje sem seveda ponovno dobila odgovor, ki ga imajo najbrž zapisanega v seznamu svojih del in obveznosti – »ne, to ne gre!« ali »tega pri nas ne počnemo!«

Mar nikogar ne zanima, kako (ne)zadovoljna je »stranka« državnih inštitucij?!

Včeraj sem zasledila članek o tem, da so začasno izključili dve študentki, ki sta si dovolili na socialnih omrežjih kritizirati delo referata srbske ekonomske fakultete. Opa, stari časi so se vrnili in čez cesarja in cesarstvo spet ne smemo nič reči! Telefonski operater bi bil najbrž hvaležen za takšne komentarje, nemudoma oddirjal v njihov klicni center in tam naredil dar-mar ter odgovorne poučil, da so tam zaradi strank in da nobeno njihovo vprašanje ni neumno, neumestno in da je potrebno besedico NE črtati iz njihovega besednjaka.

Kot novo pečena študentka, spoznavam, da se v 30 letih ni mnogo spremenilo in da v referatih še vedno sedijo grdo gledajoče tete, ki so tam z nalogo, da študente »naučijo tistega reda, ki jih ga starši niso«. V času mojega prvega študija so bile tiste tete strah in trepet študentov in hočeš nočeš, si moral ponižno stati pred okencem s pravilno izpolnjeno prijavo na izpit, jih milostno gledati in po 2h urah čakanja v vrsti, po možnosti še poslušati njihovo jadikovanje češ koliko dela in gneče imajo. Ja, ja, v 8h urah njihovega dela, so imele za razliko od njihovih kolegic ali sosed, ki so delale v občinskih uradih, pred vrati kopico jamrajoče mularije in so zato morale z malico zaključiti v predvidene pol ure.
Kapitalizem je najbrž tudi tempo teh tet malce povišal, razvoj tehnologije pa vrste zmanjšal in študentje (najbrž … do tja šele pridem) mnogo svojih formalnosti opravijo kar po netu, a ko razumevanje zastane, ko pride do dilem, ko ima študent sto in eno vprašanje, je najbrž na fakulteti nekje nek »klicni center«, ki naj bi študentu po človeško pomagal, kajne? Referat, naj bi bil to, kajne? Podaljšana roka študentov, roka, ki jih objame, potolaži, ki jih posluša … razume njihove dileme in vprašanja in če nič drugega morda vsaj zblefira in najprej reče, da se bo o zadevi pozanimal, informiral, premislil … in morda čez dva dni pritisnil v lep celofan zavito »dvojko«.
Naka, tudi današnji referati niso temu podobni! Morda tete niso več tako brkate in grdo gledajoče, a na (skoraj) vsako vprašanje skoraj avtomatično odgovarjajo z NE. To se ne da, za to ta trenutek ni časa, ali se ne vidi, da ima ogrooooomno drugega dela, za to pa jaz že ne bom odgovarjala, kako pa ste si to predstavljali ipd!
In DA, na svoje vprašanje o tem ali bo moj telefon v redu deloval tudi s tuju telefonsko kartico, sem dobila odgovor.
In NE, sestra v ambulanti mi ni pomagala, spet mi je dala občutek, da ji kradem dragoceni čas in naslednjič jo bom poklicala še z večjo kepo v grlu.
In NE, gospa v referatu faksa mi ni pomagala, še vedno ne vem kako bom prišla do potrdila na katerem vztraja druga državna institucija in kamor bom tudi z muko klicala in upala, da me ne odpikajo kot naglavno uš, ki jim le krade dragoceni službeni čas, ki je najbrž namenjen tistim strankam, ki nimajo nobenih težav in vprašanj in kličejo le zato, da povedo, kako lepo se imajo v njihovi družbi!

Matematika = kisik?!

Mah, tole me jezi! Vsake toliko časa me zagrabi tista tajezna in tasarkastična in takrat napišem kaj takšnega.

Jah, tokrat bo treba klikniti in prebrati zgodbo v celoti na www.preberite.si – poskušam pisati na njihovi strani. Baje štejejo oglede in všečke in komentarje in kaj vem kaj še, tako da se priporočam …. ampak res samo, če vam je res všeč.

Ma, poskusimo, pa da vidimo, če je tole moje pisanje vredno še kaj drugega kot vzneseno navdušenje mojih družinskih članov. 🙂

Učilnice na Luni?

Doma imamo Kindla. A veste tisto novodobno knjigo, ki ne diši po spominih iz mladosti, s katero ne moreš zapolniti nekaj metrov polic v dnevni sobi in ki ti prtljažnika avtomobila pred odhodom na poletne počitnice ne napolni še preden začneš razmišljati o šlapcah, ki bi jih tudi rad (ok, to je bolj ženska domena), torej, rada odnesla s sabo in z njimi paradirala po plaži.
To je ena taka turobna siva (ja, še to povrhu) ploščica, v katero lahko [tippy title=”zložiš”] baje se reče naložiš[/tippy] na stotine knjig, pa še vedno ne postane nič težja ali debelejša.
Jap, za prenašanje naokoli je Kindle super. Pa tudi, ko začnemo govoriti o brisanju prahu in premikanju šare, ki se ti kopiči v domačem gnezdu, je to res nekaj izjemnega. Pa je res to stvar, ki bo zamenjala živopisne, debele, velike, zaprašene, potrgane in tako lepo dišeče knjige? Baje! In kaj bo potemtakem s knjižnicami? In knjižničarji? In vsemi knjigami, ki se trenutno še vedno dičijo na njihovih policah?
Bomo v NUKa po novem hodili le še na muzejske oglede, knjigo pa si bomo prebrali iz udobnega naslonjača v priljubljenem najljubezejšem kafiču? Ali pa še tam ne?! Ker tudi vonj kave ne bo premagal tendence k prihranku časa, prostora in konec koncev skrbi za okolje. Avto bomo najbrž pustili kar v garaži, se usedli v udobje domačega supersoničnega fotelja, si nadeli očala, slušalke, na nos morda nataknili kakšno ščipalko in pritisnili na gumb, ki nam bo pričaral vzdušje rahlo pihljajočega vetriča na peščeni obali kakšnega dodobra dodelanega izmišljenega otočka sredi prav tako izmišljenega čistega in sinje modrega morja. Seveda bomo preko slušalk brali, ah, ne, najbrž ne bomo brali … tudi poslušali ne bomo, ampak kar gledali zaigrano zgodbo vseh leposlovnih, pa seveda tudi učnih knjig. In to ne tako daleč v prihodnosti.

Učenje se bo vse bolj približevalo otrokom, že dvoletniki bodo tacali po velikih Ipad-ih oz. Icarpet-ih (predvidevam, da bo tista velika mehka stvar imela svoje ime) in se nezavedno učili branja in računanja, starejši pa bomo s strahospoštovanjem hodili na Simbioze in se od svojih vnukov učili kako zagnati pralni stroj in v moderni pečici zamesiti in speči potico, ki mu s tipkami izbiraš ne le okus, ampak tudi vzorec nadeva.

Bodo najmlajši postali učitelji starejših?
So šole sploh še potrebne?
S tem zadnjim vprašanjem smo se ukvarjali na konferenci Edid, ki je bila prva takšne vrste na slovenskih tleh. Sila zanimiv dan, poln navdiha in pionirsko navdahnjenih prosvetnih delavcev.
Res je, [tippy title=”šole”]vsaj institucije, kot jih poznamo mi[/tippy] postajajo oz. so že nepotreben balast in za enkrat še nujen preostanek preteklosti. V času otroštva mojih staršev je bila šola res privilegij, možnost, da izveš še kaj drugega kot koliko teličkov je skotila sosedova krava in kdaj je najboljši čas za pobiranje krompirja. Starši mojih staršev so komaj znali pisati, kje pa naj bi našli čas in energijo, da bi pisanja učili še svojo bosonogo mularijo. V šolo so jih poslali mulce, da jim je vaški učitelj natrosil znanja v njihove nevedne betice!
Mi smo že pametovali in zmigovali nad nekaterimi učitelji, ki nas mulcev še utišati niso znali, kaj šele, da bi jim z žarom in pravo energijo, razložili zakaj je poznavanje odvodov in logaritmov tako pomembno za našo prihodnost.
Tisti malce naprednejši “fosili”, ki so se dograjevanja svojega znanja lotili v zadnjih letih, ali tisti iz generacije Y, so pred testi in za dril namesto sedenja in brezkončnega ponavljanja enega in istega računa ter plačevanja inštruktorjev, o tem raje povprašali strica Googla in glej ga vraga, tam našli na tisoče informacij o tem in onem iz sveta izobraževanja.

Jap, ravno o tem je bilo govora na konferenci Edid. Svet se je spremenil, in z njim se moramo spremeniti tudi mi.
Konferenca je bila posvečena šolstvu in spremembam ter predvsem prilagajanju, ki ga prinaša svet digitalizacije in poplava informacij. Flipped classroom je zadeva, za katero sem jaz in najbrž tudi precej ostalih udeležencev, slišala prvič, a baje obstaja že skoraj 20 let. Pravijo, da je potrebno učenje postaviti na glavo in se učiti, poslušati ali brati razlage doma, vaje in naloge pa delati v šoli.

Na to temo je na voljo tale zanimiv TED govor Salman Khan o izobraževanju

Sliši se sila enostavno, kajne? Pa ni tako!
Za učence že morda, težje pa gre to od rok učiteljem, ravnateljem in konec koncev vsem, ki smo števliko 1, 2 ali 3 na prvem mestu svoje starosti, žal že menjali s kakšno višjo.

Pred časom mi je sine poskušal razložiti absurd preprečevanja uporabe telefonov med poukom. Najbrž mi je po svoje poskušal razložiti ravno to, kar so predavali predavatelji na tej konferenci.
Razlagal mi je o učiteljih, ki naj bi bili sami ‘krivi’, da večina razreda visi na telefonih in igra igrice ter si pošilja SMSe. Dober učitelj je mentor in oseba, ki privleče pozornost učencev sam od sebe. Nič ne bo doseženo z glasnim vpitjem ravnateljev, staršev in učiteljev, da je učitelja TREBA poslušati. In prav nič ne pomaga, če vsem pri vhodu v šolo vzamejo vse moteče rekvizite, jih oblečejo v dolgočasne uniforme, jim po možnosti zvežejo roke, nataknejo ostroge in priklenejo k mizi. Zraven pa še zagrozijo z ukorom, zaradi katerega se vsakemu mulcu danes tresejo hlače (not), in omenijo, da bodo v šolo poklicali starše, ki več ali manj tudi ne vedo več kako bi ubogega otroka prepričali, da je učenje sveta stvar.

Mobilni telefoni, internet, Ipodi, Ipadi in bogvekajševse so realnost. In namesto, da se temu upiramo, se je treba temu prilagoditi. Jap, tako mi je takrat razlagal naš sine. Pa še to je dodal, da ne vidi težave v tem, da nekdo med predavanjem dolgočasnega profesorja, igra igrico. Naj jo, če le nima vključenega zvoka. Tako vsaj ostalih ne moti in če sam nima interesa do učenja, ga k temu ne bo pripravil ne učitelj, ne oče s kepo okrog ušes, še manj pa ravnatelj z ukrepom odvzema mobitelov.

Ja, ja, jasno, da naš ne bi poslušal matematike, četudi bi jo predavala brhka mladenka v mini krilu, globokem dekolteju in ob formulah izlivala žar in strastno ljubezen do tega predmeta. Ga matematika pač ne zanima in tam iščemo druge inovativne prijeme 😉 Bi pa zato poslušal vse o psihologiji, četudi bi jo poučeval sam papež … ok, ok, mislim, da je to pri našem najstniku še malce diskutabilno 😉 , a bistvo ki ga želim povedati, da je džabe mularijo zaklepati v razrede ali jim pred nos postavljati brhke predavateljice, če jih tematika ne zanima. V poplavi vseh informacij, ki jih imamo danes na voljo, bodo v naših glavah ostale le tiste, za katere se bomo strastno potegovali.

Kaj mi pomaga, če se za 5 dni naučim nekaj letnic, ki bi mi prinesle dobro oceno v redovalnici, če me ta stvar sploh ne zanima in bom 6. dan vse povezano s tem, v trenutku pozabila?!

In v čem je sploh še smisel našega šolanja?!
Kaj ni ‘stranka’ naš največji zaklad?! Torej je skrb za učenca bistvo prosvete? Torej bi morali za začetek iskati tiste skrite potenciale v vsakem od otrok? In jih potem spodbujati in nadgrajevati? In to najbrž tako, da pohvalimo vsak napredek, pomagamo priti do novih informacij in jih pomagati nadgrajevati? Šolski razred naj bi se postavil na glavo in učenci naj bi od učitelja za začetek procesa učenja dobili le usmeritev do predavanj, posnetkov z razlago ali zapisov o temi obravnavanja, jo obdelali zunaj razreda, si tako sami izbrali konkreten čas in kraj prebiranja prvih informacij (konec koncev danes tudi za odrasle ljudi propagiramo ‘delaj kjerkoli in kadarkoli’), nato pa v razredu naredili tisto, kar se je nekoč smatralo za domačo nalogo. Torej v skupini, z ostalimi sošolci in učiteljem, v razredu skozi odprto debato, vajo ali skupinsko nalogo, obdelali temo, ki so jo prej poslušali od tistih, ki znajo snov tudi odlično interpretirati. Zakaj le bi vsak učitelj moral biti tudi odličen govornik, ko pa nam tehnika danes omogoča, da ves svet postane en sam globalen razred, ki mu predavajo najboljši predavatelji sveta?!

Sliši se krasno in naša mladina že koraka v to smer, je pa težje spremeniti ustroj, ki močno in neomajno vozi v smer, ki je bila določena že za časa Cankarja. Le kako učitelju, ki se je pred 50 leti odločil za svoj poklic, ker je pričakoval, da bo leta in leta predaval tematiko, ki se jo je naučil takrat, tistemu učitelju, ki ni pričakoval, da bo kdajkoli moral obvladovati tudi psihologijo, krotiti krdelo nevzgojenih mulcev, kjer vsak gleda v nek svoj tehnološko napredni gadget, razložiti, da mora tik pred upokojitvijo, svoj način dela postaviti na glavo in postati ‘trener’?

In kako šolski menedžment še pred rednimi prevozi na Luno, pripraviti in naučiti, kako motivirati in razveseliti njihov učiteljski zbor k novim izobraževalnim pristopom?

Še sama ne vem kaj je bolje in kaj bolj prav. Če pomislim nase in namesto šole razišljam o službi, si želim takšno, kjer bodo moji potenciali zapaženi, kjer bom imela mentorja, ki me bo pri delu stalno spodbujal in vodil naprej, kjer bom lahko delala tudi od doma in to morda ob 1h ponoči, če s mi kdaj tako zahoče, kjer bom sproščala svojo kreativnost skozi naloge, ki bodo meni pisane na kožo in tako neustavljivo rasla in napredovala. Pa tudi pri izobraževanju si želim podobnih zadev in vem, da smo pri izobraževanju za starejše le korak od tega … konec koncev ravno pri nas uvajamo Zadružne šole, ki bodo temeljile ravno na teh dognanjih.

A še bolj želim takšno šolo tudi našim otrokom.

Pa vendar ne vem ali tudi pri tem ne gre za dva konca iste palice. Tisti lepi, svetleči se mi blešči v vsej svoji lepoti, ne vem pa kako temačen in turoben je tisti drugi. Gre vse v smer velikega brata, ki nas vse bolj nadzoruje, usmerja in pelje tja kamor želi le on?

Kakorkoli že, prihodnost je tukaj in treba se ji bo prilagoditi pa če nam je to všeč ali ne.