Sreča je na strani pogumnih in trmastih

ali kako sem iskala delodajalca, ki bi me vzel na nekajmesečno brezplačno delo

Marsikatera mama se je ali se ravno danes drži za glavo in obupano razmišlja kaj narediti s svojim podmladkom, ki pri tridesetih še vedno študira, vmes pa pomalem išče kakšno njemu primerno delo.

Si lahko potem mislite kako je mami, kjer bo njena edinka, ki je v osnovki veliko obetala in teh obetov ni porušila niti na gimnaziji, kljub nekakšnim poskusom uporništva s kakšno trojko ali dvojko … bognedaj enko (te so bile v prejšnjem stoletju res izkaz največjih luzerjev) …, pri njenih dvainpetdesetih končno diplomirala?!

Da ne bo pomote govorimo o hčerinih dvainpetdesetih in najbrž je že jasno, da govorim o sebi in svoji mami.

Takole je bilo – po uspešno opravljeni maturi sem se na željo staršev vpisala na takrat perspektivni študij ekonomije. Od “ekonomije” me je takrat veselila le dobra lokacija faksa, saj sem razdaljo med domom in svojim hramom učenosti lahko prehodila kar peš v slabih dvajsetih minutah, njihov hud kletni kafič, saj takrat kafičev ni bilo v takšnem obilju in trume fejst fantov, ki so se tudi vpisali na taisti perspektivni hram učenosti.

Tam sem opravila nekaj izpitov, popila veliko kav in dobila fanta, ki je danes moj mož, potem pa začasno študirala kaj študirati in se po kakšnem letu in pol priložnostnih akviziterskih del in vnetem maminem pregovarjanju vpisala na VUŠ (višja upravna šola) in se tam nevarno približala diplomi.

Le približala, opravila je nisem nikoli.

ker sem človek ciljev … in faks takrat pač ni bil na moji bucket listi.

sem pa imela sezname … vedno jih imam.
tale je iz osemdesetih prejšnjega stoletja:
Partner – check
Delo z zaslužkom, ki omogoča zimske in letne počitnice – check
Resnejša dolgoročna služba – check
Avto – check
Lastno stanovanje – on going

… tako da …

Pač ni bilo časa za študij.

Potem pa devetdeseta in kmalu zatem novo tisočletje;
otrok – check,
večje stanovanje – check,
boljša služba – check
moj in samo moj avto – check
hiša z vrtom – check,

Jah, izgorelosti in izgube zdravja in vseh kocin ni bilo na tej listi, a stvari pač vedno pridejo v paketu.

In v približevanju Abrahamu in izgubi zdravja sem na spisek dodala psa, motor, polmaraton, slikanje in končno tudi diplomo.

Vse je odkljukano, le še diploma čaka, a ni bat … tudi to bo. Zdaj bo, ko je na spisku.
In moja mama se bo končno lahko pred sosedi pohvalila, da je tudi njena hčerka diplomirala.

In ja, zdaj je treba na spisek dodati nove cilje in eden od teh je nova služba. Pravzaprav bi lahko rekli prva služba. Na povsem novem področju, ker iz ekonomista (čeprav brez diplome, sem leta opravljala delo prav tu), bom sedaj prešaltala med dizajnerje.

In ugotavljam, da so se časi res spremenili.

Nekoč smo prošnjo napisali na roke, vanjo vrgli ene 6 vljudnostnih stavkov, (da se vidi, da si pismen), pa ime, naslov in telefonska. In to je bilo to. Če ti je uspelo stvar spisati z vsemi vejicami, pikami in z vsemi lj-ji na pravem mestu, si bil na vrhu vseh kandidatov in služba je bila takorekoč tvoja.

Za CV sem prvič slišala, ko sem bila že dodobra zasidrana kot direktorica in so mi v roke začele prihajati ponudbe novih iskalcev službe. Hmmmm, nobel so bile te prošnje. Curriculum vitae, waw, že sam naslov se sliši tako učeno, da mora imeti človek, ki to pravilno črkuje, za sabo vsaj 10 let študija.

Pa motivacijsko pismo! Saj ne vem koga je treba z njim motivirati, sebe, kadrovika ali bodočega mentorja? In potem še kup prilog o dokazilu opravljene pasje in šiviljske šole, pa dokaz o polni prisotnosti v društvu za pomoč vrtnim krtom in na koncu še priporočilo bivšega šefa, ki bi tako ali tako napisal vse, da se le reši tiste lene riti.

Ja, ampak, danes po 30ih letih prakse, sem na istem, kot vsi ostali slovenski diplomanti … v riti pravzaprav … in kot popolni začetnik moram tudi jaz najti svojega potrpežljivega delodajalca.

Ker predvidevam, da je bore malo dislektičnih delodajalcev, ki bi si ob branju umetelno spisanega CV-ja (jah, to mi še nekako gre) pri omembi mojih 52 let, predstavljali 25 letno dolgonogo brhko blond študentko, sem se iskanja lotila še temeljiteje, kot ostali moji sošolci.

Predvidevala sem, da se nihče ne bo branil para pridnih rok in večji del dneva delujočih medušesnih nakravžljanih mišic, ki bi bile pripravljene brezplačno pridno delati vsaj 40 ur na teden in da bodo nekateri  lahko prenesli celo zamenjavo brhke blondinke za staro plešasto babo. In ker mora vsak od nas pred zaključkom študija opraviti še obvezno prakso, sem se lotila iskanja mentorja med tistimi, ki bi lahko kasneje bili tudi moji delodajalci.

In ker se je nekje vmes našla celo varianta, da bi svojo obvezno prakso preko Erasmus programa oddelala v tujini in se ob tem učila še tujega jezika, sem se lotila iskanja svojega bodočega delodajalca v Italiji. Erasmus program ti nudi finančno pomoč, nudijo ti ljudi, ki ti pomagajo z nič koliko informacijami kako se prijaviti, izpolniti obrazce, kako je z zavarovanjem in podobno administrativno korespondenco, žal pa ti (vsaj v primeru opravljanja prakse), ne morejo pomagati pri iskanju potencialnega delodajalca.

Tega sem se lotila sama.

najprej malce sortiranja po mojih možgančkih – Aha, želim Italijo, želim, da je mesto dosegljivo z avtom in maksimalno 5 ur vožnje v eno smer, podjetje pa naj se ukvarja z nečim iz področja vizualne komunikacije.

Mala malica, kajne?!

Najprej sem zagnjavila vse znance in sorodnike, ki so v Italiji kdajkoli počeli kaj več od pitja espressa in v času naše mladosti švercanja kavbojk, Brooklyn čigumijev z okusom cimeta in deodoranta Denim.

“Jah, ne vem” … “mogoče, bom razmislil” … “ja, veš, v Italiji je težko … sploh v oblikovanju” …”ne poznam nikogar” …”te pokličem” …pa potem itak ničesar ni bilo. Tako približno je šlo.

In ker v prvem koraku ni šlo in ker mi FB pri marsičem pomaga in imam tam na tisoče PRIJATELJEV (tako se jim samo reče), sem svoj CV ruknila gor in čakala na pomoč. In je, res je prišla! Ne moreš verjeti, a res izmed 1000 in nekaj prijateljev, se je našlo nekaj popolnih neznancev, ki so mi ponudili pomoč. Ok, pa kakšna dva prava prijatelja 😉

Ok in tako sem tisti CV in tisto pismo poslala še vsem tistim prijateljem od svojih bodočih prijateljev 😉 in upala na srečo. In zgodilo se je …Nič.

No, pa pojdimo na naslednji korak. Ta je bil že bliže tistemu, čemur jaz pravim pravo in odgovorno iskanje.

Usedla sem se za računalnik in dve noči posvetila raziskovanju. V Google sem odtipkavala severno Italijanska mesta, zraven pa vpisovala ključne besede kot je »graphic design«, »illustration«, »studio grafico« ipd. Potem sem si podrobneje ogledala njihovo spletno stran in če mi je bilo videno všeč, sem poiskala kontakt in poslala prijazen mail, ki sem mu dodala linke do vseh prej omenjenih dokumentov.

In v dveh napornih večerih, ki sta se pred mojim spanjem že močno prevesila v noč, sem razposlala skoraj 100 prošenj.

Medtem, ko sem čakala na odgovore pa seveda še vedno vztrajno »gnjavila« vsakega, ki mi je prečkal pot in se med drugim z dvema rotarijskima prijateljema celo odpravila na obisk v italijanski Rotary klub v Muggi (takoj čez mejo iz Kopra proti Trstu). Tam sem seveda vsakega nič hudega slutečega Italijana napadla s svojim prijaznim nasmehom in brez trepetanja trepalnic (žal mi je tudi te kocine odnesla Alopecia) poskušala pridobiti njegovo pozornost in pomoč pri iskanju.

Vse to se je dogajalo kakšna dva ali tri tedne. Intenzivno in morda bi nekdo rekel, da že malce agresivno za podalpsko deklino. A cilj je cilj in jaz se jih vedno lotevam z mislijo na uspeh.

Si mislite, da so se kar tepli zame, a?! Resda dolgonoga, a že malce ofucana, a zato toliko bolj izkušena, izredno odgovorna in marljiva študentka bi za kozarec vode in malce dobre mentorske volje, delala od 2 pa do 5 mesecev povsem brezplačno.

Naka! Nobenih dislektikov po Italiji.

Od 100 prošenj sem dobila le slabih 10 odgovorov. Iz Milana so mi pisali, da za internship (praksa) sprejemajo le ljudi do 25 let, iz Verone, da nimajo prostih mest in mi želijo vse naj na moji poti, iz Padove, da je moja zgodba navdihujoča, vendar ….

OK, vmes je padel mail iz Mester pri Benetkah… ja, ok, vem, iz obupa sem pisala tudi v takšna industrijska in s prometom nafilana italijanska mesta … ampak, ej, job je job, izkušnje bodo prav prišle, italijansko se lahko učim tudi v smogu, za predihavanje pljuč pa se lahko vsak vikend odpravim do Benetk ali Jesola. Torej iz Mester mi je pisal človek »Let’s Skype next week!«

Sem mu vneto odgvorila že par minut kasneje, a potem od njega 5 dni ne bu, ne mu. Pa potem končno razgovor po Skypu. Jaz se pogovarjam z enim kao taglavnim stricem, v ozadju pa stric … ja, stric iz ozadja, ki je ves čas pogovora sicer sedel pred monitorjem in kao poslušal, a 20 minut vztrajno gledal v svoj mobilnik in tipkal. Res krasno! Se bom pri njih lahko zagotovo ućila italijanskih manir! Zadevo smo zaključili s »se slišimo naslednji teden!« Ok, sem si mislila, tukaj smo z Mestrami dokončno zaključili, saj tole zveni kot »Te bom poklical!«pozdrav fanta bejbi s katero je preživel noč in pozabil preveriti njeno ime, kaj šele, da bi si zapisal telefonsko.

Med vsem tem trudom in iskanjem opcij za pošiljanje novih mailov pa prileti mail z najprijaznejšo zavrnitvijo ever.

Gospod iz Trsta, ki je bil na moji prioritetni listi lokacij, mi je napisal, da imam zanimivo zgodbo, dober portfolio, a me žal zaradi situacije s podjetjem, ne more vzeti. A ker je opazil, da sem večkrat v Trstu, naj ga ob naslednjem obisku pokličem in se oglasim v studiu.

In kaj bi vi naredili?

V treh dneh sem bila že v Trstu in se seveda s predčasno najavo namalala v njegovi pisarni.

Krasen studio, majhna simpatična skupina ljudi (kot sem uspela videti), odličen in pozoren lastnik oz moj bodoči delodajalec slash mentor in odločitev je padla brez njegove vednosti – to bo moja postojanka za učenje italijanščine in opravljanje prakse za naslednje pol leta.

OK, vmes mi je taisti prijazni gospod iz Trsta posredoval še imena šestih konkurenčnih podjetij, ki bi me morda lahko zaposlila, mi pojasnil vse o njih ter dodal še mail naslove (sem rekla, da je prijazen, a ne?!) in jaz sem jim ne glede na svojo odločitev, že reda radi tudi pisala. Pa tudi tisti iz Mester so se oglasili in mi povedali, da sem sprejeta.

A jaz, kot sem rekla, sem že izbrala svojega favorita. Po parih dneh pavze, da si revež malce odpočije od mene, sem mu pisala in povedala, da je moj ibranec. Na vsak način želim delati pri njem in le pri njem ter mu navedla razloge zakaj sem se tako odločila in kaj bo pridobil s svojo odločitvijo.

Nekaj ur za tem sem v mailu dobila kratko sporočilo: »Let’s do it!« in v dobrem mesecu bom za pol leta postala Italijanka.

“Ti imaš pa res srečo!” mi je rekla prijateljica. A to nima prav nič skupnega s srečo. Sreča je na strani pogumnih, vztrajnih in delavnih. Pa malce norih 😉

 

Nisem glih Mojca Mavec

Ljubim tuje jezike.

Pa ne tistih mesenih, pri tistih so mi ljubši domači … pravzaprav samo moj in od mojga … no, ja, saj razumete … da ne bom predaleč zabredla.

A kar se tiče tistih drugih jezikov, tujega govora, zanje pa velja, da bolj ko kvalitetno z njimi opleta moj meseni jezik, bolj srečna sem. Kar nekaj jih je že romalo čezenj. Jezikov čez jezik, ja! Kakšni bolje, drugi pa niso bili te sreče, da bi se lahko danes z njimi hvalila.

Hrvaško srbskega ali nekaj tam vmes se nisem naučila v vojski pa tudi moje precej bolj avstroogrske korenine mi pri tem niso kaj prida pomagale. Je pa moj besedni zaklad okrepilo pomanjkanje medijev v času mojega odraščanja.
Mikijev zabavnik, kasneje pa Ljubavni vikend roman sta zagotovo naredila svoje na področju romantično zabavnega besedišča v tem jeziku.

Angleščina itak. Kdo pa danes ne zna angleško, kajne?! No, mi ki smo odraščali brez Googla znamo biti precej okorni, ampak ej, leta dela z Američani so le pustila sled tudi v tem.
“It’s a Challenge, not a problem” in “you can do it” sta ostala zasidrana v mojih malih možganih za vekov veke.

Francoščina; Bi jo, res bi jo, samo kaj, ko so vse srednješolske lekcije o tem kako je “michele malade” šle že v pozabo in tega jezika kar dolgo niti v CV nisem vpisovala.

Nemščina; o ja, zadnjič sem ugotovila, da je to res krasen jezik za nadiranje in četudi misliš, da si že vse pozabil, ob trenutku, ko povzdigneš glas, pridejo s pravo višino na plano tudi prave besede. Nemško sem se učila preko tečajev in enomesečnega bivanja na Bavarskem pred kakšnimi 30 leti. Aja, pa seveda tudi tu sta pomanjkanje medijev in pa osnovna šola v turnusu malce pomagala. Ko je bila šola popldne, moja stroga mama pa v službi, sem ob pol enajstih obvezno pogledala kak star ČB film z nemško sinhronizacijo. In znala sem kar precej dobro, ampak človek ne govori in pozabi. Pa sva se zadnjič z mojim na avtocesti skoraj zaletela v kamion, ki je na cestninski postaji zavil v napačno luknjo in se s svojim par tonskim stvorom z nemško registracijo rikverz (znam, a ne?!) premikal v najini smeri.
Sem spustila šajbo (vem, vem, vse bolje mi gre) in ga nadrla v brezhibni nemščini.
Ampak po mojem bi me tisti šofer razumel tudi v tistem prvem tujem jeziku iz tega seznama, ampak učinek je pa veliko boljši, v trdi germanščini.

Španščina; ok, to je bil kiks. Hotela sem se učit rusko, pa na Poljanah, kjer so mamam tam učečih se otrok ponujali ugodnejše tečaje, takrat ruščine ni bilo. Pa sem šla na španščino. Kiks zato, ker ni bilo pravega zaleta in ker je s tem jezikom podobno kot s francoščino – ne slišiš ravno pogosto, da je Michele malade in gre v pozabo. Jaaa, vem, Esmeralda in podobne žajfnice …
ampak sori, zdaj pa nisem več v osnovni šoli in gledanje teh limonad je hujše od kolonoskopije.
Pa še dlje traja. Sem hodila na prvi termin, potem sem orto zbolela. Ja, ja, tisto z izgorelostjo pa to in … ja, pač ni bilo časa in energije za jezike.

Ruščina; si želim in bom … enkrat bom … a kot kaže mi do sedaj ni bila usojena. Dvakrat sem začela. Prvič, ko smo se v Rotary klubu zmenili, da se nas bo ene pet ali šest osebkov učilo in smo v ta namen najeli super učiteljico. Dlje od srečanja z ruskimi črkami nismo prišli, saj sva le dva hodila redno, ostali pa … Po treh srečanjih je učiteljica predlagala da prekinemo. Drugič kakšnih pet let kasneje mi je Zavod za zaposlovanje v času moje izgorelosti in seveda brezposelnosti odobril intenzivni tečaj ruščine. Dvakrat ali celo trikrat tedensko po nekaj ur skupaj. Noro!
Skoraj sem že obvladala imena vseh oblačil in obuval …in povem vam, v Rusiji jih imajo mnogo … tam je mrzlo in seveda imajo zato veliko shapk, shlyap in suk. Prišla sem skoraj do konca prvega tečaja in že razmišljala o nadaljevanju, ko sem dobila urnik študija na fakulteti, kamor sem se ravno vpisala. Še pred vpisom je bilo govora o popoldanskih urah, potem pa BAM! vse na glavo in faks zjutraj, ravno ob terminih moje ruščine. Faks je imel prednost in tako po parih tednih, ko so moji sošolci ruščine odšli na naslednjo stopnjo in so na faksu spet vse obrnili na glavo in bi mi moj urnik spet dovoljeval obiske tečaja,je bilo žal že prepozno. Sem bila že preveč “poterjana”.

Kitajščina; jap, to pa je trening za možgane! Ker nisem vajena imeti veliko prostega časa, ker sem z izpiti zaključevala že v juniju, sem si med poletnimi počitnicami omislila aktivnosti. Iskala sem poletne jezikovne tečaje, naletela na prijatelja, ki je imel prijatelja in odšla na pogovor. Aha, da poleti so samo začetni tečaji kakšne angleščine in nemščine. To že znam. Pa kaj drugega, kaj pa ti učiš? Jaz znam pa kitajsko. Jupi, pa dajmo, pa začnimo s temi grabljicami in jezikovnim ping pongom …
jah, meni vse zveni isto, kot če bi se žogica odbijala od različnih površin – đinn ..minnn, jennnn …mennn.

Če imate mulca, ki zatrjuje, da je anglešina težka in nelogična, takoj mu uturite vsaj dve uri kitajščine! Pa, da ne boste mislili, da so črke težji del jezika. Meni so črke (oziroma črke niso črke, ampak so kar cele besede) šle. Sem vizualni tip človeka. Vse sem si lepo izpisala, sezname nosila s seboj na vsako kavo in memorirala. Počasi si polniš disk in dobiš občutek, da kar znaš … dokler te učitelj ne vpraša “kakšno je vreme danes?” … po kitajsko seveda. In bolščiš vanj, kot da je Damjan Murko ravnokar odpel himno brez enega samega fuša. Vse zveni isto, majkemi … đin tjan tjan či zen jang.

Ampak bi … in bom … ampak spet se je življenje drugače obrnilo in posvetila sem se italijanščini.

Italijanščina; moja velika ljubezen. Nekateri opevajo francosščino, drugi nemščino … ne, ne, hec, nihče ne opeva nemščine ha, ha… drugi ruščino, no, meni so všeč vsi jeziki, a najbolj ljubim italijanščino. Pred kakšnimi 15 leti sva se s prijateljico vpisali na začetni tečaj tega melodičnega jezika. Ona je nekje na sredini obupala, jaz pa vztrajno do konca. Niso imeli več opcij, jaz pa bi še kar. Ampak, ja, potem si v službi, kjer vsi šefi govorijo angleško in …. ja, tu dimentichi … tanto.

In na našem faksu so začeli govoriti o študentski izmenjavi … in ker imam zlatega moža, ki me pozna in podpira pri vsaki neumnosti, me je spodbudil in malce porinil, da sem se prijavila za Italijo. In dobila. Seveda sem prekinila s kitajščino in s polnimi jadri zajadrala proti ljubezni mojega življenja in pred odhodom malce ponovila “sono, sei, e, siammo, siete, sono”. Ampak … no, tam je bilo super, … ampak, faks je bil mednaroden in vsi po vrsti so govorili angleško, eseje in izpite smo pisali v angleščini in celo peščica italijanskih sošolcev se je pogovarjala v tem jeziku … no, recimo temu, da so se POSKUŠALI pogovarjati v angleščini … Italijani pač.

In tako danes v italijanščini res dobro obvladam nakup sadja in zelenjave, naročanje kave in testenin, pizz in piadin, za kaj drugega pa v 4 mesecih moje Italije, ni bilo ravno najboljše možnosti.

Zdaj se mučim z vizualnim jezikom. Tudi ta je zanimiv in ej, po mojem me razumejo celo Kitajci.

in ko imam takole malce preveč časa, mi padajo na pamet neumne … ah, ne, izjemne ideje! Razmišljam kako se najhitreje in najučinkoviteje naučiti jezika … ali dveh jezikov … Ne, angleščina in italijanščina skupaj ni šla, ampak šlo pa bi, če bi kombinirala vizualni jezik s kakšnim tujim, a? Narišem kuro in rečem “la gallina”, “le poulet”, “Huhn” (neverjetno kratka beseda za zweibeinengefiedertestier), “курица” (kurica), ali “母鸡” (mu ji).

jaaaa, to bi šlo! In ker imam dovolj časa, volje in energije vsaj do naslednje jeseni, bi se za par mesecev preselila v tujino. Ne, ne bi šla na Kitajsko ali Rusijo! Pa tudi srbohrvaščine in angleščine ne bi nadgrajevala, in po pravici povedano bi se najraje posvetila svoji največji jezikovni ljubezni – italijanščini. Če sem čisto iskrena bi šla najraje kam v Trst, saj morje koristi moji z jodom osiromašeni ščitnici … ok, morda Udine, Benetke … hmm, morda celo Milano … skratka šla bi tako daleč, da ob trenutkih osamljenosti, še vedno lahko skočila v avto in po parih urah skočila v objem svojemu v vseh neumnostih me podpirajočemu možku.

eko, ideja je rojena, samo še zapečem jo in začnem iskati, če me kdo hoče. Če pa ima kdo od vas koga, ki pozna koga in bi vzel pod streho eno pridno in odgovorno bitje … no, pocukajte ga za rokav in mi javite. Za mesec, dva, tri … lahko tudi pol leta ali še malo več bi delala pro bono … da se le naučim jezika in dizajnerske obrti 😉

 

Bila sva na Cipru

Sem že trikrat začela pisat o Cipru. In pisala, pisala in pisala … pa je bilo čisto predolgo, dolgovezno in še niti približno nisem pri koncu. in sedaj sem sklenila biti telegrafska. ok, kolikor sem jaz sploh lahko telegrafska.

Takole je s tem: Šla sva na enotedenske počitnice. Na povabilo prijatelja.

Ne, nisva se mu nasrala … čeprav roko na srce, sem najprej pomislila na to, a moj ni bil za stvar, pa no, itak me ni povabil 😉 in na koncu je bilo tako veliko bolje.

Smo se pa družili ob večerih in bilo je luštno. Veliko bolj, kot če bi čez dan hodili po prstih, čakali na vrsto v kopalnico in vihali nosove nad smradom po srački mojega tastarga. Sta pa prijatelj in njegova princeska veliko pomagala, da na potovanju nisva na novo odkrivala tople vode.

Torej, o Cipru si lahko vse preberete na Wikipedii. Jaz bom povedala le tisto, kar najbrž že vsi veste; to je otok, davčna oaza, torej država kamor ljudje radi nakazujejo svoje večje vsote dnarčka. Država npr na plačo pobere le ubogih 11%. In bogati Rusi in Kitajci tam radi kupujejo luksuzne vile, saj si s skromnim vložkom 2,5 milijonov ojrov, kupijo vstopnico v Evropo.

Ampak, kaj je drugega Cipru preostalo, kot da postane davčna oaza, saj tam prej najbrž ni bilo drugega razen krša in strahotne vročine.

No, vsaj julija je bila. So me opozorili, a se nisem vdala in midva sva v največji vročini iz Ljubljane preko Dunaja poletela na ta kamniti grško turški otok. Spodnji del je grški, zgornji turški. Midva sva spoznala prvega in le nekaj metrov drugega. Aha, morda ob tem še to, da kakšnih ugodnih letov do Cipra ni … vsaj, če ne letite s čarterjem. Je pa zato zanimivo ponovno okusiti čar, ko lahko na letalo vstopiš brez, da si košarkarsko žogo tlačiš pod majico in si za avtentičen vtis nosečnice še brišeš potno čelo, torbico pa vsaj za 2m mimohoda ob stevardesah na gate-u (kaj vem kako se to pove lepo slovensko) tlačiš v drugo večjo torbo, kjer imaš vodo, kokice in kak fotoaparat. Skratka, na letalo za Dunaj in naprej za Larnaco, lahko vstopaš oprtan z ruzaki, torbami, kozmetičnimi torbicami in vrečkami iz letališča in čisto nihče niti ne pisne.

 

Ker je bil otok dolga leta pod Angleži, se ubožčki še do sedaj niso naučili voziti po pravi strani ceste, sploh ker so ves svoj prosti čas porabili za učenje angleščine.

Res, tam vsi, čisto vsi, tudi stari ateji in babice govorijo angleško bolje od Bratuškove. In ne marajo psov. Pojma nimam zakaj, morda zato, ker ljubijo mačke … ali pa ne ljubijo niti teh. No, ne vem kakšna čustva gojijo do njih in kateri nagibi jih vodijo k temu, da jih ne objajcajo in sterilizirajo. Skratka, mačk je skoraj toliko kot čričkov in verjemite mi, teh je ogromno. No, nisem jih videla, jih je pa slišati. Zato pa je toliko bolj videti mačke. Vse pretegnjene, suhe, brezdome, se sprehajajo po vasi, mestu, promenadi, gostilni … Našemu Otisu bi se zmešalo. In ja, bolje je, da so jim prepovedali vstop v središče mesta oz. vasi. Bi čisto preveč porabili za pomirjanje zmešanih kužkov in njihovih lastnikov.

Sem že omenila, da je bilo vroče?

Ohja, še bolj vroče, kot je Bavčarju, ko se mora ob vpoklicu v zapor, spomniti novega izgovora. A na plaži je bilo prijetno. Veterc in zmerno ohlajeno morje sta naredila svoje. Pa kiosk s stalno ohlajeno vodo. In restavracija ob morju, kjer sva se mastila z okusno solato. Jap, solate niso tako dobre kot pri nas, a boljše kot marsikje po svetu, kjer ponavadi na kup zelene solate ruknejo konzervo tune, na drugo stran na kolobarje narezano kumaro in na tretjo kupček koruze. In ko smo že pri kulinariki, na Cipru se je dobro. No, morda je vtis tudi tak, ker sva bila poznavalsko vodena od prijatelja, strasnega gurmana in že triletnega preizkuševalca ciprske kulinarike in seveda poznavalca slovenskih okusov. Ribe, sushi, vege musake, ogromno zelenjave pa spet ribe in rakci in veliko sushija.

Ja, vem, vem, sushi ni ravno grška specialiteta, a jeb* g a, a naj se zdaj šparam do konca življenja, če ni špage za pot na Japonsko?!

gremo v vodo!

Na Cipru je rent-a-car nuja. Tako so nama povedali in kljub moji trmoglavosti in upanju, da bova morda le nekako prilezla od letališča do najinega hotela … ja, resda je vmes 100km in da sva priletela v nedeljo ob 2h zjutraj … in želji, da bova kasneje za dan ali dva najela motor, ki jih je na Cipru še manj kot kužkov, sva na koncu popustila in si omislila s klimo in avtomatskim menjalnikom opremljeno Micro. In sva zvozila vse narobe obrnjene rondoje in triki križišča.

najina Micra

No, ja, če izvzamem, moje panično grabljenje voznikovega volana, pritiskanja “zavor” na sopotnikovi strani in parkratnemu vpitju naj se vraga drži “mojega” robnika.

Se je pa vedno odkupil za vse tegobe, ko mi je vsako jutro prijazno odpiral avtomobilska vrata. Slaba vest? Niti ne, le konstantna pomota o tem, da se na Cipru volan nahaja na drugi strani.

Sem že omenila, da je na Cipru vroče? Jap, so nama ob odhodu s tega vročega otoka povedali, da je julij še bolj vroč mesec od avgusta. In prva dva dni je bilo vroče kot mladim dekletom, ko k njim prisede Jan Plestenjak. Mah, mogoče še bolj! Teklo je iz vseh por in mislim, da sem po 30 letih prvič spala brez pižame in brez dek, kovtrov in ostale krame. Le štumfe sem obdržala. Ja, ja, v noge me vedno zebe, četudi je zunaj 40 °.

Naj ostalo povedo fotografije (evo linka na množico fotk, ki sem jih naredila v tem tednu), jaz vas opozorim le še na to, da na Cipru ne bi pomotoma naročili turške kave. Ta ista zasmetena brozganca nosi takšno ime le pri nas in v Turčiji … pa morda v kakšnih nemško govorečih deželah, kjer Turkov kar mrgoli, drugje pa je to Grška, Ciprska ali baje celo Bosanska kava.

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Baje smo se zato (za to) borili

oziroma Živel 1. maj

Pomlad mi da vedno zalet. Zalet nekomu, ki je zaletav kot jaz pa ne prinese nič dobrega … no, vsaj nič boljšega.

Danes, na praznik dela mi po glavi leti na tisoče misli. Seveda delavnih.

Počistiti bo treba stanovanje.
Res POČISTITI. Iz podstrehe začeti nositi kramo, ki se je nabrala v zadnjih 15 letih. Ne, pravzaprav smo jo nekaj celo privlekli v škatlah, ko smo se selili iz prejšnjega stanovanja, torej je letnica teh prahonabiralcev še višja. In zmetati stran ofucana oblačila. Pa prečistiti med dokumenti in 100 let starimi nedotaknjenimi navodili za mikrovalovko, v kateri tako ali tako le vodo pogrevamo.

Ampak tole sklepam že nekaj zadnjih žnajst let pa je vedno huje.

Ok, takole bomo to storili; naredila bom natančen načrt pospravljanja. Tak z datumi in točno specifikacijo. Vsak dan nekaj. Pa za spodbudo si bom ob vsakem delu navila glasbo do konca, poplesavala in si mislila, da je pospravljanje največji žur zadnjega desetletja. Ja, ja, vem, tudi jaz sem nekoč razmišljala, da bi na tak žur povabila prijateljice, a večina ob takšnih prazničnih dneh odhiti pospravljati svoje prikolice ali vikende v Savudriji.

In začela bom počasi živeti. Ups, ne da se bom končno spravila ŽIVETI, ampak živeti POČASI.
Jap, kot sem to počela v Riminiju. Dan bi začela z dobrim in počasnim zajtrkom, sprehodom do faksa (ok, tu se ravno ne bi sprehajala do Trzina), obiskom majhne trgovinice s sadjem in zelenjavo, kjer te prodajalec spozna in pozdravi z nasmehom, vsakodnevnim nakupom le tistega, kar bi pojedli v naslednjih 24 urah, s sprehodom nazaj in veselim mahanjem z Ikeino vrečko iz blaga za večkratno uporabo, ki jo z lahkoto pretrogam do  doma.

Pa meditacijo vsak dan in dihalnimi vajami.
In ja, morda je končno prišel čas, da začnem kosti pretegovati s kakšno jogo.

In uvajati prakso dobrih navad.
Hmmm … ja, tisti sprehodi in meditacije, pa vsakodnevno kuhanje. Različnih jedi, novih jedi, zanimivih, dobrih.

Pa vsak dan kaj narisati, kot je rekel moj profesor ilustracije. In kaj na blog napisati. Vsak dan. Kot sem to počela pred leti. In zraven dodati avtorsko fotografijo. Ali še bolje, kakšno lastno ilustracijo.

In kakšno novo stvar spoznati in se jo naučiti. Joooj, toliko zanimivih in poučnih stvari je na internetu.

In ja, vsak petek …ali soboto oditi v gledališče, na ples, kino ali razstavo. Z mojim. Da si napolniva dušo.

In držati obljubo, ko sva rekla, da si vsaj na 2 meseca privoščiva sproščujoč vikend v toplicah.

In naučiti se tiste italijanščine. Dodobra. Tako, da bom lahko čebljala v njej.

In nikakor ne smem pozabiti na kitajščino. Če sem se jo že začela učiti.

In diplomirati.

In mogoče bi vpisala še magisterij. Me veseli. Zelo veseli.

Pa vendar bi bilo potrebno tudi kaj delati. V službo hoditi. Jo bo treba začeti iskati.

Ali pa eno službo narediti. Ker ne vem, če se delodajalci zavedajo kakšen dragulj se skriva v meni.

Koliko ur že ima en dan?! ahja, pa saj mene čaka vsaj še 50 let življenja in ni vrag, da mi ne uspe vsaj hiše pospraviti!

Težka je gastarbajterska

Zdaj vem.

Ravnokar se bo iztekel že šesti teden, ko sem začasno izvožena. Na dodatni obdelavi, bi lahko rekli.

Vedno sem sanjala o tujini. Nekoč, ker je dišala po eksotiki, saj takrat, v mojih mladih letih, mnogi nismo šli kam dlje od Trsta in Celovca, kasneje kot sanjska obljubljena dežela za krasno službo, v zadnjih letih pa sem sanjala o tem, kar sem tokrat nekako dobila. Malce sem obžalovala, da svojih rahlo zblojenih študentskih let nisem bolje izkoristila in si želela možnosti, da se v naravnem okolju naučim oziroma izboljšam znanje kakšnega tujega jezika.

Moj me pozna in ko so na faksu začeli s promoviranjem Erasmus izmenjave in ko sem jaz začela motoviliti, češ to je za mlade, kaj bom jaz starka tam počela, me je malce zbrcal in eto, jaz sem v Italiji. Natančneje v provinci Emilia Romagna, ki leži v rahlo sverno osrednjem delu vzhodne italijanske obale.

Saj najbrž veste, da smo se leta navduševali nad Lignanom … no, nekdo me je poslušal in dobila sem ravno nekaj takšnega – kilometre peščene obale.

Najprej sem mislila, da bi šla na Kitajsko. Jap, si mor’te predstavljat?! Nič manj, nič več, kar na Kitajsko sem želela. Sem se ravno malo prej začela učit in sem si rekla, zakaj pa ne, če že gre štrik, naj gre pa še bik oz. kura (kot je moje ljubkovalno medijsko ime J). Pa me Kitajci niso hoteli. Ah, ne vem … naš Konfucijski center itak ne vem kaj počne … so rabili kar nekaj časa, da so skupaj spacali nek hudo uradniško zapakiran odgovor, ki sem ga nekako razumela »stara odje**, tam sprejemajo le mlajše od 30!«, potem sem pa malce brskala po netu, našla nekaj dizajnerskih fakultet na tistem koncu in jim direktno pisala. Nič, nada, niente …

 

Ok, potem pa Italija. In ker sem bila že pozna z oddajo obrazcev, zaradi frdamanih Kitajcev, sem seznam želenih faksov v Italiji nanizala, kar na oko. Prva je bila Univerza v Bologni, ker oni so bili edini, ki so mi prijazno odgovorili na moj mail z vprašanjem, če sem slučajno tudi zanje prestara. Pojma nisem imela kakšen je program in podobno … bo že kaj, sem si mislila.

In dobila sem potrditev iz svojega faksa, nekaj tednov kasneje pa tudi iz Bologne, da sem sprejeta in razporejena v njihov campus v Riminiju. University for Fashion, Culture and Management. Fuc*, kaj pa je zdaj to, saj jaz vendar ne študiram mode, kulurna seveda sem, a management me do nadaljnjega ne zanima!

No, ajde, na koncu sem si rekla, da nadaljujem tisto zgodbo o štriku in biku in konec septembra sem se znašla tukaj.

In od tam naprej, se pogovarjam samo še angleško. Ja, ja, ne italijansko! No, malo, po malo, ampak faks je v angleščini. Nek nov program magistrskega študija, kjer so malce razbremenili Milano in kjer poskušajo vzgojiti bodoče managerje v njihovi tako opevani modni industriji.

In ker je moja angleščina precej zarjavela in tu je treba cele eseje pisati v tem jeziku, sem se začela truditi in pisati blog v sašengleščini. Tukaj nekaj mojih prvih zapisov.

Tale je npr povzročil, da so me vrgli iz prvega stanovanja. Bom kaj več o tem povedala, ko se moj ego pomiri. Do takrat pa sem raje tiho, ker je prenevarno 😉

Lupčka in objemčka