ali kako sem iskala delodajalca, ki bi me vzel na nekajmesečno brezplačno delo
Marsikatera mama se je ali se ravno danes drži za glavo in obupano razmišlja kaj narediti s svojim podmladkom, ki pri tridesetih še vedno študira, vmes pa pomalem išče kakšno njemu primerno delo.
Si lahko potem mislite kako je mami, kjer bo njena edinka, ki je v osnovki veliko obetala in teh obetov ni porušila niti na gimnaziji, kljub nekakšnim poskusom uporništva s kakšno trojko ali dvojko – bognedaj enko (te so bile v prejšnjem stoletju res izkaz največjih luzerjev) -, pri njenih dvainpetdesetih končno diplomirala?!
Da ne bo pomote govorimo o hčerinih dvainpetdesetih in najbrž je že jasno, da govorim o sebi in svoji mami.
Takole je bilo – po uspešno opravljeni maturi sem se na željo staršev vpisala na takrat perspektivni študij ekonomije. Od “ekonomije” me je takrat veselila le dobra lokacija faksa, saj sem razdaljo med domom in svojim hramom učenosti lahko prehodila kar peš v slabih dvajsetih minutah, njihov hud kletni kafič, saj takrat kafičev ni bilo v takšnem obilju in trume fejst fantov, ki so se tudi vpisali na taisti perspektivni hram učenosti.
Tam sem opravila nekaj izpitov, popila veliko kav in dobila fanta, ki je danes moj mož, potem pa začasno študirala kaj študirati in se po kakšnem letu in pol priložnostnih akviziterskih del in vnetem maminem pregovarjanju vpisala na VUÅ (višja upravna šola) in se tam nevarno približala diplomi.
Le približala, opravila je nisem nikoli.
ker sem človek ciljev – in faks takrat pač ni bil na moji bucket listi.
sem pa imela sezname … vedno jih imam.
tale je iz osemdesetih prejšnjega stoletja:
Partner – check
Delo z zaslužkom, ki omogoča zimske in letne počitnice – check
Resnejša dolgoročna služba – check
Avto – check
Lastno stanovanje – on going
– tako da –
Pač ni bilo časa za študij.
Potem pa devetdeseta in kmalu zatem novo tisočletje;
otrok – check,
večje stanovanje – check,
boljša služba – check
moj in samo moj avto – check
hiša z vrtom – check,
Jah, izgorelosti in izgube zdravja in vseh kocin ni bilo na tej listi, a stvari pač vedno pridejo v paketu.
In v približevanju Abrahamu in izgubi zdravja sem na spisek dodala psa, motor, polmaraton, slikanje in končno tudi diplomo.
Vse je odkljukano, le še diploma čaka, a ni bat – tudi to bo. Zdaj bo, ko je na spisku.
In moja mama se bo končno lahko pred sosedi pohvalila, da je tudi njena hčerka diplomirala.
In ja, zdaj je treba na spisek dodati nove cilje in eden od teh je nova služba. Pravzaprav bi lahko rekli prva služba. Na povsem novem področju, ker iz ekonomista (čeprav brez diplome, sem leta opravljala delo prav tu), bom sedaj prešaltala med dizajnerje.
In ugotavljam, da so se časi res spremenili.
Nekoč smo prošnjo napisali na roke, vanjo vrgli ene 6 vljudnostnih stavkov, (da se vidi, da si pismen), pa ime, naslov in telefonska. In to je bilo to. Če ti je uspelo stvar spisati z vsemi vejicami, pikami in z vsemi lj-ji na pravem mestu, si bil na vrhu vseh kandidatov in služba je bila takorekoč tvoja.
Za CV sem prvič slišala, ko sem bila že dodobra zasidrana kot direktorica in so mi v roke začele prihajati ponudbe novih iskalcev službe. Hmmmm, nobel so bile te prošnje. Curriculum vitae, waw, že sam naslov se sliši tako učeno, da mora imeti človek, ki to pravilno črkuje, za sabo vsaj 10 let študija.
Pa motivacijsko pismo! Saj ne vem koga je treba z njim motivirati, sebe, kadrovika ali bodočega mentorja? In potem še kup prilog o dokazilu opravljene pasje in šiviljske šole, pa dokaz o polni prisotnosti v društvu za pomoč vrtnim krtom in na koncu še priporočilo bivšega šefa, ki bi tako ali tako napisal vse, da se le reši tiste lene riti.
Ja, ampak, danes po 30ih letih prakse, sem na istem, kot vsi ostali slovenski diplomanti – v riti pravzaprav – in kot popolni začetnik moram tudi jaz najti svojega potrpežljivega delodajalca.
Ker predvidevam, da je bore malo dislektičnih delodajalcev, ki bi si ob branju umetelno spisanega CV-ja (jah, to mi še nekako gre) pri omembi mojih 52 let, predstavljali 25 letno dolgonogo brhko blond študentko, sem se iskanja lotila še temeljiteje, kot ostali moji sošolci.
Predvidevala sem, da se nihče ne bo branil para pridnih rok in večji del dneva delujočih medušesnih nakravžljanih mišic, ki bi bile pripravljene brezplačno pridno delati vsaj 40 ur na teden in da bodo nekateri lahko prenesli celo zamenjavo brhke blondinke za staro plešasto babo. In ker mora vsak od nas pred zaključkom študija opraviti še obvezno prakso, sem se lotila iskanja mentorja med tistimi, ki bi lahko kasneje bili tudi moji delodajalci.
In ker se je nekje vmes našla celo varianta, da bi svojo obvezno prakso preko Erasmus programa oddelala v tujini in se ob tem učila še tujega jezika, sem se lotila iskanja svojega bodočega delodajalca v Italiji. Erasmus program ti nudi finančno pomoč, nudijo ti ljudi, ki ti pomagajo z nič koliko informacijami kako se prijaviti, izpolniti obrazce, kako je z zavarovanjem in podobno administrativno korespondenco, žal pa ti (vsaj v primeru opravljanja prakse), ne morejo pomagati pri iskanju potencialnega delodajalca.
Tega sem se lotila sama.
najprej malce sortiranja po mojih možgančkih – Aha, želim Italijo, želim, da je mesto dosegljivo z avtom in maksimalno 5 ur vožnje v eno smer, podjetje pa naj se ukvarja z nečim iz področja vizualne komunikacije.
Mala malica, kajne?!
Najprej sem zagnjavila vse znance in sorodnike, ki so v Italiji kdajkoli počeli kaj več od pitja espressa in v času naše mladosti švercanja kavbojk, Brooklyn čigumijev z okusom cimeta in deodoranta Denim.
“Jah, ne vem” – “mogoče, bom razmislil” – “ja, veš, v Italiji je težko – sploh v oblikovanju” -“ne poznam nikogar” -“te pokličem” …pa potem itak ničesar ni bilo. Tako približno je šlo.
In ker v prvem koraku ni šlo in ker mi FB pri marsičem pomaga in imam tam na tisoče PRIJATELJEV (tako se jim samo reče), sem svoj CV ruknila gor in čakala na pomoč. In je, res je prišla! Ne moreš verjeti, a res izmed 1000 in nekaj prijateljev, se je našlo nekaj popolnih neznancev, ki so mi ponudili pomoč. Ok, pa kakšna dva prava prijatelja 😉
Ok in tako sem tisti CV in tisto pismo poslala še vsem tistim prijateljem od svojih bodočih prijateljev 😉 in upala na srečo. In zgodilo se je …Nič.
No, pa pojdimo na naslednji korak. Ta je bil že bliže tistemu, čemur jaz pravim pravo in odgovorno iskanje.
Usedla sem se za računalnik in dve noči posvetila raziskovanju. V Google sem odtipkavala severno Italijanska mesta, zraven pa vpisovala ključne besede kot je “graphic design”, “illustration”, “studio grafico” ipd. Potem sem si podrobneje ogledala njihovo spletno stran in če mi je bilo videno všeč, sem poiskala kontakt in poslala prijazen mail, ki sem mu dodala linke do vseh prej omenjenih dokumentov.
In v dveh napornih večerih, ki sta se pred mojim spanjem že močno prevesila v noč, sem razposlala skoraj 100 prošenj.
Medtem, ko sem čakala na odgovore pa seveda še vedno vztrajno “gnjavila” vsakega, ki mi je prečkal pot in se med drugim z dvema rotarijskima prijateljema celo odpravila na obisk v italijanski Rotary klub v Muggi (takoj čez mejo iz Kopra proti Trstu). Tam sem seveda vsakega nič hudega slutečega Italijana napadla s svojim prijaznim nasmehom in brez trepetanja trepalnic (žal mi je tudi te kocine odnesla Alopecia) poskušala pridobiti njegovo pozornost in pomoč pri iskanju.
Vse to se je dogajalo kakšna dva ali tri tedne. Intenzivno in morda bi nekdo rekel, da že malce agresivno za podalpsko deklino. A cilj je cilj in jaz se jih vedno lotevam z mislijo na uspeh.
Si mislite, da so se kar tepli zame, a?! Resda dolgonoga, a že malce ofucana, a zato toliko bolj izkušena, izredno odgovorna in marljiva študentka bi za kozarec vode in malce dobre mentorske volje, delala od 2 pa do 5 mesecev povsem brezplačno.
Naka! Nobenih dislektikov po Italiji.
Od 100 prošenj sem dobila le slabih 10 odgovorov. Iz Milana so mi pisali, da za internship (praksa) sprejemajo le ljudi do 25 let, iz Verone, da nimajo prostih mest in mi želijo vse naj na moji poti, iz Padove, da je moja zgodba navdihujoča, vendar -.
OK, vmes je padel mail iz Mester pri Benetkah- ja, ok, vem, iz obupa sem pisala tudi v takšna industrijska in s prometom nafilana italijanska mesta – ampak, ej, job je job, izkušnje bodo prav prišle, italijansko se lahko učim tudi v smogu, za predihavanje pljuč pa se lahko vsak vikend odpravim do Benetk ali Jesola. Torej iz Mester mi je pisal človek “Let’s Skype next week!”
Sem mu vneto odgvorila že par minut kasneje, a potem od njega 5 dni ne bu, ne mu. Pa potem končno razgovor po Skypu. Jaz se pogovarjam z enim kao taglavnim stricem, v ozadju pa stric … ja, stric iz ozadja, ki je ves čas pogovora sicer sedel pred monitorjem in kao poslušal, a 20 minut vztrajno gledal v svoj mobilnik in tipkal. Res krasno! Se bom pri njih lahko zagotovo ućila italijanskih manir! Zadevo smo zaključili s “se slišimo naslednji teden!” Ok, sem si mislila, tukaj smo z Mestrami dokončno zaključili, saj tole zveni kot “Te bom poklical!”pozdrav fanta bejbi s katero je preživel noč in pozabil preveriti njeno ime, kaj šele, da bi si zapisal telefonsko.
Med vsem tem trudom in iskanjem opcij za pošiljanje novih mailov pa prileti mail z najprijaznejšo zavrnitvijo ever.
Gospod iz Trsta, ki je bil na moji prioritetni listi lokacij, mi je napisal, da imam zanimivo zgodbo, dober portfolio, a me žal zaradi situacije s podjetjem, ne more vzeti. A ker je opazil, da sem večkrat v Trstu, naj ga ob naslednjem obisku pokličem in se oglasim v studiu.
In kaj bi vi naredili?
V treh dneh sem bila že v Trstu in se seveda s predčasno najavo namalala v njegovi pisarni.
Krasen studio, majhna simpatična skupina ljudi (kot sem uspela videti), odličen in pozoren lastnik oz moj bodoči delodajalec slash mentor in odločitev je padla brez njegove vednosti – to bo moja postojanka za učenje italijanščine in opravljanje prakse za naslednje pol leta.
OK, vmes mi je taisti prijazni gospod iz Trsta posredoval še imena šestih konkurenčnih podjetij, ki bi me morda lahko zaposlila, mi pojasnil vse o njih ter dodal še mail naslove (sem rekla, da je prijazen, a ne?!) in jaz sem jim ne glede na svojo odločitev, že reda radi tudi pisala. Pa tudi tisti iz Mester so se oglasili in mi povedali, da sem sprejeta.
A jaz, kot sem rekla, sem že izbrala svojega favorita. Po parih dneh pavze, da si revež malce odpočije od mene, sem mu pisala in povedala, da je moj ibranec. Na vsak način želim delati pri njem in le pri njem ter mu navedla razloge zakaj sem se tako odločila in kaj bo pridobil s svojo odločitvijo.
Nekaj ur za tem sem v mailu dobila kratko sporočilo: “Let’s do it!” in v dobrem mesecu bom za pol leta postala Italijanka.
“Ti imaš pa res srečo!” mi je rekla prijateljica. A to nima prav nič skupnega s srečo. Sreča je na strani pogumnih, vztrajnih in delavnih. Pa malce norih 😉
