Carica sem!

Carica da sem?! No, ja, pa sem, če tako pravite!
Sem pa opazila, da me s tem cenjenim imenom označujejo predvsem v zadnjem času in to pravzaprav najbolj takrat, ko zajaham svojo Hondo.
Danes sem z motorjem skočila (no, saj veste … nisva skakali jaz in moja Honda, ampak se tako reče, ko pred odhodom domov narediš hitri ovinek do svoje omiljene kafetarije) na čaj. Ko sem sedela ob svoji skodelici, brala revijo in si lenobno ogledovala okolico, sem bila povsem povprečna obiskovalka lokala, a ko sem ob odhodu, stopila do svojega motorja in si začela ovijati ledvični pas, ter natikati čelado in rokavice, so se v lokalu začele obračati glave. Dve mami (jap, tam nekje okrog 60 sta jih imeli) sta glasno začeli debatirati o motorjih, mi zaploskali, dvignili palce in se mi skorajda začeli klanjati.
Zadnjič pa sem se z motorjem zapodila mimo nekega »frajerja« v starem Oplu. Vrtel je glavo sem in tja, se mi nasmihal in mi celo pomahal. Joj, tega nisem doživela že od mojega 20 leta naprej 😉 … in šofer avtobusa, ki je na vročini na semaforju stal vštric z mojim motociklom, je spustil okno in začel debatirati z mano.
Kdo je zdaj carica, jaz ali moja Honda?!
Opažam tudi, da se moje carstvo veča glede na količino kubikov, ki jih stiskam med nogami. Ko sem pred mnogo leti vozila Tomosov avtomatik, nisem opazila, da bi se nad mano tako močno navduševal še kdo razen mojega Tomaža, pa še temu je bilo čisto vseeno kaj rohni med mojimi nogami, da le ni bil kak drug pripadnik moškega spola. Ob mojem prvem motociklu – 250 kubičnem chopperju, so se že iskrile marsikatere očke, ob tokratni 750 kubični Hondi pa postajam prava zvezda, no, carica.
Samo … hmmm …. Tudi moj “car” vozi 750 kubičen dvokolesnik pa mu na cesti še nihče ni rekel nič drugega kot običajne cestno prijazne nazive ala cepec, norec, kwapamislšdasi in jezik gluhonemih, kjer intenzivneje uporabljaš srednji prst…

Hmmm … torej kubiki in dve kolesi ne ustvarita carstva??!!

Če vprašate mene, sem carica že od nekdaj, ampak največja sem postala po letu 2010, ko sem zbolela in se po svoje – carsko, če hočete, spopadla s svojo boleznijo. Carsko je bilo, ko sem zmogla odločitev, da prekinem z delom in ostanem doma pa naj bo kar bo, carsko sem se obnašala, ko mi je zdravnik predlagal hospitalizacijo na psihiatriji in se nisem ubadala s predsodki okolice ter zagrabila, kar se mi je ponujalo in odšla v »norišnico«, carsko je, da svoje pleše ne skrivam pod neudobno, vročo in žuljavo lasuljo in se otrokom, ki svoje mame vlečejo za rokav in čudno gledajo »plešasto teto«, nasmejem in jih pozdravim, carica sem bila, ko sem se že na samem začetku uprla zdravilom in začela postopek samozdravljenja tako, da sem se poglobila vase in poiskala otroka v sebi. Carica sem, ker hodim po svoji poti in se predsodkom navkljub odločam po svoje. Carica sem, ker sem pred 4 leti sklenila, da kljub motoristično prav nič navdahnjeni družini, naredim izpit za motor in si kupim svojo ropotajočo mašinco, čeprav se je moja najbližja okolica zgražala, križala in mi govorila, da se na motorju umira in carica sem, ker sem se pri skoraj petdesetih vpisala na faks, ki je 100 svetlobnih let oddaljen od tistega kar sem počela prej.
In ja, vse to kar me je naredilo carsko, se je zgodilo še preden sem prvič sedla na motor in z njim zarohnela po ljubljanskih cestah, a presenetljivo me šele zdaj vsi zaznamujejo s tem laskavim prestižnim imenom.
A po pravici povedano, se tega naziva kar rahlo bojim. Seveda godi, ko te namesto kura, butara ali trapa, nazivajo s carica, ampak kaj ko motorja ne morem pripeljati na razgovor za delo, tudi kosilo se nič kaj bolje ne skuha odkar imam Hondo, stanovanje ni nič bolj pospravljeno in nič kaj bolj pogosto ne kličem svojih prijateljev in jih povabim na kavico … nič boljša prijateljica, žena ali mama nisem zaradi par rohnečih kubikov več. In ja, poleg svoje edinstvene frizure, malce odštekanega outfita, dolgega jezika in rohnečega motocikla, sem v navadnem vsakdanu čisto navadna ničposebnICA in prisežem, da znam tudi jaz biti prava tečkICA, velikokrat sem izgubljenICA, včasih tudi grda psICA … ja, vse zavito, zapakirano kot ena dobra ZELJANICA.

moj mož spi s študentko

Evo, prvi semester je mimo, piflarka je potrjena in zdaj je čas, da nekaj zapišem na temo moje nove obsedenosti, ha.

Moški bojda pri petdesetih padejo v drugo puberteto, si nabavijo (nov) motor, kakšen avtoček s katerim ne gre drugače, kot da med vožnjo držijo glavo med koleni, si za vsak slučaj, da bodo uspeli zlesti ven, na križ nabijejo dva kozmodiska, pod pajsko pa pripeljejo blondinko, ki je ravnokar zaključila (ali pa tudi ne) osnovno šolo. Moški teh let namreč ve, da gre stavit na sigurnost in če pri kobacanju iz avta kozmodisk ne prime, bo vsaj blondinka čemu koristila.

Naš stari (jah, kaj čmo petdeseta je prekoračil) si je lani svojim letom primerno in precej stereotipno domov prifural nov motor, avto imamo še vedno isti in je še vedno nesramno udoben, blondinke pa za zdaj še ne hodijo v našo bližino. A konec koncev kaj če mu blondinka, ko ima pa doma upgrade – plešasto ženo, pri kateri nikoli ne veš ali je njena duša blond ali črna.

A nisem želela pisati o moških, o ženskah bom razpredala. Meni se bodo petdeseta zgodila letos in kot natančna načrtovalka življenja (jah, to pač počnem že od malih nog in navad se ne da spreminjati tako zlahka), sem se že nekaj let prej lotila svoje druge pubertete. Ste mislili, da ženske tega ne počnemo, kajne?!
Jaz sem v puberteto (drugo, ja!) padla malce bolj zgodaj. Lani, pri zgodnjih oseminštiridesetih, sem začela pogledovati po novih izzivih. Če sem prav natančna se je že dve leti prej znalo čutiti zametke pubertetniškega razmetavanja, ko sem se odločila, da si omislim motor in naredim (seveda) tudi izpit zanj. Ne, pri nas nismo imeli nobenega motorista, moj dragi (ja, tisti stari od prej) je sicer v študentskih letih vozil skuter, a nič resnega, saj se mu izpita za motor ni ljubilo opravljati, naš mali (ok, meri jih skoraj meter devetdeset, a za nas mame, bodo otroci vedno majhni) pa se niti usesti noče niti na najbolj miceno prdulo, … niti na razstavni komad v trgovini. Tako, da je bil moj motoristični preblisk res le znak prehajanja v obdobje osamosvajanja, ko ostali člani družine ponavadi vijejo roke in se držijo za glavo.
Tako sem na obletnici valete začopatila sošolca motorista in ga nisem izpustila iz krempljev dokler nisem imela v žepu shranjenega listka z vsemi potrebnimi podatki, ki naj bi me pripeljal do moto pič**. Nekaj mesecev kasneje, sem se s svežim izpitom v žepu in pogajalsko pripravljena sama odpeljala v Hrastnik na ogled svojega bodočega prvega motorja – prekrasnega rabljenega črnega chooperja.

Če malce pomislim, je bila to res prava poteza, saj ravno zaradi tega moj stari v teh zanj najbolj občutljivih letih ni imel časa za iskanje tistega neudobnega hitrega avtomobila, kaj šele dolgonoge blondinke. Kaj kmalu je namreč ugotovil, da ne gre, da ima v družini motor le baba in tako se je leto kasneje tudi on odločil za moto življenje.

Moja naslednja poteza je najprej sicer bolj kot po puberteti dišala po penzionerstvu, a povem vam, to je bila le »varka« za »zavarivanje neprijatelja« (se vidi, da izhajam iz tistih časov, saj ne morem brez vojaških izrazov … jah, Odpisane in Kozaro smo takrat gledali durh na durh, tako ali tako pa ni bilo dobrega žura brez vsaj polurne fantovske debate o tem kako je bilo v vojski). Torej takrat sem se vpisala na tečaj risanja, češ to me bo umirilo. Vsak teden sem po 3x visela v slikarski šoli Zmaga Modica in ker (saj veste tisto z navadami) ne morem iz svoje kože in mora vsako moje početje imeti smisel in ker so se tam nekateri pripravljali za sprejemne izpite na Akademiji za umetnost, se je tudi v moji glavi porodila tista nora ideja, kaj pa če bi tudi jaz šla na sprejemce …
Ja, in seveda sem nekaj mesecev kasneje že opravljala sprejemne izpite za vpis na študij slikarstva.
Že pred nekaj leti sem zatrjevala, da name na nebu … mah, ne vem, če ravno na nebu, … mora bit skrit nekje v mojih ušesnih votlinah … nekdo pazi in skrbno posluša in mi pri še tako norih idejah takoj priskoči na pomoč. In tako se je povsem nevezano na mojega miselnega škrata in slikarsko šolo, zgodilo, da sem preko zdravnikov prišla do strokovnega predloga naj se usposobim za drug poklic. So mi »strici« rekli: »Veste tak manj stresen! In da ne bi še naprej zapravljali družbenega denarja za vašo bolniško, bi vas mi poslali na šolanje za poklic, ki bi vam nudil več veselja in manj stresa.«

No, da ne boste mislili, da sem imela tako bistrega in pametnega zdravnika, ki mi je samo nekega lepega sončnega dne pomežiknil in namignil! Ne, ne, on mi je vztrajno pisal bolniške liste in mi svetoval naj še malce počivam in se umirjam … ah, ja! Vmes je moj varuh (tisti iz ušesne votline), poskrbel, da sem po 17 letih dela v istem podjetju, odšla srečo poskusit v novo službeno okolje, podjetje, ki zaposluje tudi takšne kot sem bila takrat jaz – zdaj se bo slišalo malce kruto do drugih, ampak samo sebe sem takrat videla točno tako – rahlo izgubljene in nad prihodnostjo obupane posameznike, ki se morda tako kot takrat jaz, zaradi slabe samopodobe ali kakšne druge bolezenske ali telesne hendikepiranosti, ne znajdejo v tem hitro drvečem svetu. Tam sreče v obliki dolgoročne zaposlitve sicer nisem našla, so mi pa močno pomagali pri tistem mojem črvičku in želji po študiju.
Zaradi izkušenj pri sodelovanju z ljudmi, ki potrebujejo pomoč, so mi pomagali, da sem najprej sploh slišala za možnost prekvalifikacije in kasneje manevrirali preko zagamanih in zamotanih pravil, ki takšne »zgubljence« (ki pa so itak edini, ki sploh potrebujejo takšno pomoč) kaj hitro odvrnejo od te ideje.
Od trenutka, ko sem prvič slišala za to možnost , oz. ko sem bila prvič na rehabilitacijskem centru Soča in tam slišala uradno in strokovno obrazložitev kako naj bi to šlo pa do konkretnega podpisa pogodbe in »stiska rok« (čeprav vam je jasno, da v tem birokratskem svetu ni realnih stiskov rok, kajne?) je minilo (reci piši) 16 mesecev! In to 16 mesecev čiste birokracije!

Vmes sem risala, vadila, hodila na informativne dneve, opravljala sprejemne izpite …. Jah, ko je postalo vse skupaj malce bolj resno, sem za varovalo, da ne bom obvisela v zraku, poleg sprejemnih na slikarstvu, opravljala sprejemne izpite še na Fakulteti za dizajn in sicer kar na dveh različnih smereh, se malce prerekala z Akademijo, ki mi na sprejemnih (vsaj na ustnem zagovoru) ni dala enakovrednih možnosti in me zaradi pičlih 2% ni sprejela medse in oktobra lani postala brucka Fakultete za dizajn smer vizualne komunikacije (nekoč so temu po kmečko rekli grafično oblikovanje ;), v bistvu pa gre za malce bolj funkcionalno (od čiste umetnosti) čečkanje po papirju ali ekranu. Manj stresno? Po mojem je še bolj hektično od vodenja firme, a vsekakor mi kreativno vizualno ustvarjanje nudi veliko veselja in volje do življenja.

No, pa recite, če to ni nova puberteta?! Na faks hodim z generacijo našega tamalga in baje bova skupaj šla na absolventa, ha ha … no, če bo tudi on tako pridno študiral in prišel na cilj istočasno z mano. Mučim se z dojemanjem in učenjem pravilnega načina (hmmm, kdo si je izmislil, da je to pravilni??!) pisanja seminarskih nalog, kjer je glavni poudarek predvsem na citiranju in navajanju virov in težko dojemam zakaj za vraga ne smemo več misliti s svojo glavo. Ko sem končala s svojo prvo puberteto seminarskih sploh nismo imeli in v svoje pisne izdelke smo lahko vključili svoje (čeprav napačno) mnenje. Učim se novodobnih študentskih izrazov, se včasih zbujam prepotena, ko se odločam med nakupom vsaj petih različnih (seveda strupeno dragih)računalniških programov s katerimi bom lahko naredila domače naloge in zaključila izpit ali možnostjo »dolpotega« črne verzije in počasi spoznavam, da crack ni neka varianta halucinogenega zadevanja ….

In veste kaj?! V vsem tem neizmerno uživam.

Kozmodiska pri teh mojih pubertetniških napadih res ne potrebujem, a naj vam priznam, da tudi jaz nisem povsem imuna na vplive časovne… ah, jebiga, staranja, bom rekla. Danes sem šla k okulistu in si nabavila očala za starce – ja, ja, točno tista, zaradi katerih bosta roki spet dovolj dolgi – in še sreča za napredek tudi na tem področju. Moja stekla za starce bodo baje kar nekako vkomponirana v tista, ki jih imam že tako ali tako na nosu ves božji dan in se z njimi ne razlikujem zelo od mojih 20 letnih sošolcev.

Hudo dober ofis

Iz tople postelje vstajam takrat, ko mi najbolj paše. Čudakinja sem in pogosto mi paše že ob 6h. Rada lovim jutranjo zarjo, ki jo z Otisom loviva po bližnjih travnikih. Včasih, ja, kdaj pa kdaj pa me zna zagrabiti tista tanočna, ko se kar ne morem in ne morem ločiti od računalnika, potem bi pa še prat dajala, pa par strani knjige prebrala in očk nikakor ne zatisnem pred eno ponoči. No, potem me naslednje jutro zarja prav malo briga in četudi je torek, sreda ali petek, se po postelji valjam tja do osmih ali devetih. Potem pa najinih – ja, Otis in jaz- jutranjih 7,8 ali 9 km teka, pa miren in ležeren tušing, včasih si privoščim zajtrk, včasih pa tudi ne in se kar brez skrbi pred krulečim želodčkom zvalim v avto in odfuram v službo. Še nedolgo nazaj sem s seboj trogala pol stanovanja in še eno potovalko zraven; polnilce takšne in drugačne, laptope, fascikle, torbo za fitnes … , a nič več tega cirkusa. Samo še torbica gre po novem z mano. Ja, ja, make-up bi si lahko nadela že doma, ker se mi res prav nič ne mudi, a kaj, ko mi doma ravno zmanjkuje pudra, zato ne trošim energije za ves ostali šmir, ko pa vem, da brez temeljev in dobre podlage še bajta ne stoji, kako bo pa videz že rahlo ofucane dame mojih let?!

Med potjo ne preklinjam in se glasno ne »pogovarjam« s počasnelo pred mano, ter sprašujem kdo ji je dal izpit, babi počasni. Ne, ne pritiskam živčno na gas, kajti nihče mi ne bo žugal ali se z mano pogovarjal v prej omenjenem »avto žargonu«, če v službo pridem 5 minut, eno ali celo dve uri kasneje.

Parkirno mesto me čaka. Tik pred vhodom v pisarno. In haleluja za parking, kjer se ne zamujam s skakljanjem do parkirne ure, iskanjem kovancev, medtem ko v eni roki držim dežnik, ki me med prevračanjem špika v nos, v drugi pa pred dežjem skrivam tisti prej omenjeni laptop, ki pa ga zdaj itak ne nosim več s sabo. Ja, pa sonček je, kajti veste, zunaj parkiram le ob lepem vremenu. Ob slabem grem seveda raje v garažo. Senzor zazna mojo makino in vrata se mi avtomatsko odpirajo. Nekdo je končno pogruntal, da iskanje ključev, kartic ali klicanje vratarjev zvišuje nivo stresa in posledično vpliva na izpadanje las. Jah, zame je že prepozno! 😉 Enkrat na mesec mi avto očistijo. Milina, vam rečem! Saj ne da je zastonj, a nič dražje, kot če bi ga sama vlekla v ročno pralnico, a tokrat prihranim vsaj na kavah, saj mi jih ni potrebno spiti 6 medtem, ko v kafiču ob moji najljubši in itak meni edino znani ročni pralnici, čakam, da bo moj stroj končno prišel na vrsto.

V pisarni pa: ni ga junaka, ki ne bi najprej zavil v našo zajtrkovalnico. Naš hladilnik tam je vedno poln dobrot. Ne vem točno kdo ga tako pridno polni z vedno svežim sadjem, jogurti, skutami in kakšno sezonsko zelenjavo. Mu moram povedati, da je presneto dober, ker res ne vem kako mu uspeva vedno znova polniti hladilnik ravno z mojim najljubšim sadjem. Le kako ve, da obožujem maline, kaki, jagode, borovnice?! Nikoli jih ne zmanjka in nikoli jih ni preveč! Čeprav zadnjič mi je nekdo res pozobal malince. Jih je snedel še preden sem prišla v službo! A ga bom že našla, požeruha! Naj je jabčke, ti so vedno na zalogi in to tisti najbolj zdravi – od lokalnega kmeta – tisti nešpricani!
Zajtrkovalnica je prostor, kjer se najraje zadržujemo … ok, takoj za igralnim kotičkom. Saj veste, tistim, kjer fantje za sprostitev nabijajo ročni nogomet ali biljard, ženski del osebja pa se sprošča s kreativnim ustvarjanjem – risanjem, kvačkanjem, štrikanjem … V zajtrkovalnici se namreč razpreda o tisoč in eni ideji, v igralnici pa večinoma le čveka in glasno vpije, ko žogica najde pot do gola.

A če kaj delamo, vas zanima?! O, ja, z največjim veseljem grem v svojo pisarno! Ker je  … ker je … prekrasna, kaj naj vam rečem drugega!? Opremljena s stilom! Moj okus se spreminja, a trenutno mi je všeč tak domač … skandinavski stil … zadnje čase patim od črno bele kombinacije. In seveda moj delovni kotiček je od septembra dalje prenovljen in sledi vsem mojim željam in estetskim potrebam. Delovna miza je velika, ker od nekdaj rada razporejam in prekladam listke. Sem ter tja. Razmečem, porazdelim po celotni mizi, posortiram, pa na koncu dneva spet nekam na kup zmečem. Za ritjo, ja tik za ritjo imam nekaj omar. Ne preveč, ker ne maram arhiviranja, a ravno prav, da imam vse kar potrebujem za delo, čisto ob sebi. In na moji mizi kraljuje Mac! Tisti z velikim ekranom! Dolgo sem si ga želela in zdaj je končno jabolček na moji veliki beli mizi. Pod mizo imam črno belo preprogo. Jao, povem vam, da sem se zanjo dolgo borila! Preproge namreč niso najbolj želen pisarniški kos pohištva. Baje niso po ergonomskih zakonih, ampak ajde, nisem alergična na prah, padam pa na lepoto in ker sem tako fejst punca, so mi tu pogledali skozi prste.
Na svoji beli steni imam narisan koledar – takšnih 31 črnih kvadratkov, ki so oštevilčeni in namenjeni planiranju. Jah, vsak mesec znova sklenem, da bom pisala po njem, ker bojda zgleda to fajn … a iskreno, mi še vedno nekako bolj teče planiranje po digitalnih aparatih. A prisežem, izgleda pa hudo dobro! V sobici … ja, res ni velika, a je samo moja … imam še dva priročna foteljčka. Kdaj pa kdaj je tudi izven zajtrkovalnice ali igralnice treba s kom kakšno reči. Ne, ne, s strankami ne, zanje imamo posebne sejne sobe, to je bolj za interne debate oz. kratek posvet s kakšnim od kolegov.

Aja, prej sem omenjala fitnes torbo in mojo obrazno malto! Torbe in kozmetike ne prevažam več naokrog. V firmi imamo prostore za tuširanje, ki so opremljeni s priročnimi garderobnimi omaricami. Tam imam kozmetiko in zalogo spodnjega perila in frišnih majic. Se mi zna kdaj primeriti, da bi si za jutranjo rekreacijo privoščila tek do službe. Ja, nazaj me pa že potem kdo od kolegov zapelje … ali pa si vzamem kakšnega od službenih koles. So vedno na voljo.
Zadnjič so v naši soseski odprli novo restavracijo, ki ponuja ugodne a odlične in predvsem tudi zdrave obroke. Končno nekdo, ki ne uturava pohancev in pomfrija! Njihove zelenjavne juhice so zakon! Vsak dan ob 12h, nas tam že čaka omizje. Naša ekipa vedno prihaja točno. V kosilu uživamo, klepetamo in ga prav počasi meljemo. Ne, ne, nič dlje kot pol ure ne traja … a četudi se kdaj zaklepetamo, ni prav nič hudega, saj se ob kosilu razdrejo najboljše poslovne ideje … trik je v tem, da si ponudbo dnevnih kosil ogledamo že zjutraj po netu, kliknemo na gumb vsaj pol ure prej in … ker sem že prej povedala, smo vedno točni, nas juha že skoraj čaka na mizi, ko se mi hihitajoče primajemo. Na koncu ne ustvarjamo vetra z mahanjem in klicanjem natakarja. Ker smo naročili po netu, je vsako kosilo zabeleženo in ob plači mi moj znesek le potegnejo z računa. Ja, resda izgubljam stik in občutek za to koliko zapravim, ampak ljudje božji, jesti je treba in to dobro in zdravo, zato pri tem res ne gre komplicirati!

Nisemvam povedala, da imam končno možnost, da ves ljubi dan poslušam svojo omiljeno glasbo. V moji sobi se zelo na tiho ves čas vrti fado, pa kakšna rumba in lahek jazz. Milina! Nekateri od mojih kolegov poslušajo rock, [tippy title=”drugi”]le kdo bi to zdržal??! 🙂 [/tippy]ves božji dan Jasona Mraza 😉 , a ker je jakost omejena in nihče … tudi tisti z nagnjenjem do Mraza, ne more navijati glasbe na ves glas, ta pretakanja različnih okusov in zvrsti glasbe niso moteča.

Moja soba ima tudi vonj! Preko poletja je v njej dišalo po vaniliji, sedaj ko prihajajo bolj mrzli dnevi pa se že pripravljam na cimetove dneve. Mmmmmm!

Vam povem, če me doma ne bi čakal mož, kot je moj, bi v moji popolni pisarni ostajala pozno v noč! Tako pa … tam nekje ob 19:00 je čas, ko pospravim tiste na široko razporejene papirje, popijem še en smuti, ki sem ga naredila v našem sokovniku in se pozor (!) spet brez ključa, saj ključi res niso zame, odpravim domov. Ne, ne, nisem brez ključa zato, ker v ne bi bila zadnja in mi ni potrebno zaklepati! Brez ključa sem zato, ker imamo varnostni sistem urejen na neko fensi šmensi varianto, ki zaznava nek moj čip na kartici, ki jo nosim v denarnici. Ko grem zadnja iz pisarne … pojma nimam kako to ugotovi , se za mano ugasne glasba, luči in zaklenejo vrata. Samo svečko z vonjem po vaniliji moram sama upihniti.
Fovš? Ne, ne, nič bat, to je le moja sanjska popolna pisarna, a kot vemo popolnosti ni, zato tudi takšne pisarne ni.  A morda se temu kdaj približam … najbrž je bila edina ovira le ta, da nihče ni vedel kako bi popolna pisarna morala sploh izgledati.