Kategorija: žalostna

Objavljeno dne

Vse je za nekaj dobro!

Vse je za nekaj dobro. Pravijo tako. In jaz vedno bolj verjamem v to.
Nikoli ne vem kje začeti, kje je začetek zgodbe in kdaj se je zgodilo tisto dobro, kar je vplivalo na tisto drugo manj dobro, kar je potem povzročilo ono krasno in kar je vodilo v tisto precej manj dobro, a vseeno dobro že zato, ker je vse za nekaj dobro.

Pa naj začnem s tistim manj dobrim, ko so me lastniki podjetja poklicali in z menoj predebatirali trenutno finančno stanje podjetja, ki ga vodim.  Jap, stroški so previsoki in potrebno bo ukrepati. Pa za vsak slučaj so mi namignili, če sama ne bi ugotovila, da se da največ narediti na področju stroška plač.
Kaj je bilo v tem dobrega? Ne bi vedela, vsaj takrat tega nisem videla v tej luči in tako lila bridke solze vso pot do Brnika, kjer smo malo za tem imeli srečanje našega Rotary kluba. Najbrž so tudi solze dobre, za nekaj že -, čeprav se sedaj ne spomnim prav nobene pozitivne stvari. Vem le, da so mi od tega ponavadi ostale le malce nabrekle oči in rdeč smrkav nos. No ja, morda pa je bil rdečica in zabuhlost tista, ki je pripomogla k takšnemu razvoju dogodkov, saj so klubski prijatelji opazili mojo žalost in mi takoj pristopili v pomoč s 100 in enim nasvetom. Pomagalo je, saj sem se takoj za tem lotila izziva (ja, saj veste v ameriških podjetjih ni težav, so le izzivi 😉 ) kot zunanji svetovalec. Kot nevpleteni “zunanji svetovalec” sem se vrgla v skrbno analizo stroškov in tako nekaj burnih tednov premetavala številke in osebe, kot da ne bi v tem okolju preživela lepih in tudi kakšnih manj lepih 14 let. Par 100€ se da prihraniti tukaj, par tam, na koncu pa še razpoloviti ekipo in odpustiti nekaj prijetnih ljudi (konec koncev sem jih nekaj let nazaj skrbno izbrala in so bili vsi do zadnjega krasni) – ampak izbrati je bilo potrebno tiste tanarbolše , jih obdržati, tistim manj pa na dostojen način povedati, da se naše sodelovanje prekinja.
Na ta razgovor sem se pripravljala kar nekaj dni, si v tem času temeljito popravila prebavo (ironija, saj razumete, kajne?) in na koncu stojično in zadovoljivo opravila razgovore o odpuščanju. Bilo je podobno piku injekcije v osnovnošolskih časih. Strah, trepet, – Tisti dan kar nekajkrat obiščeš toaletne prostore, se s sošolci postaviš v vrsto, čakaš, tresejo se ti hlače, nato pomoliš roko, zamižiš, pik – in vse je mimo. Ravno tako je minil tisti dan in po “piku” sem ponovno mirno zadihala in živela v veri, da bo od tam naprej vse lepo in krasno – princ in princeska se zaljubita, poročita in živita srečno do konca svojih dni. Ne, ne, ni bilo tako! Tokratno dobro se je kmalu spet obrnilo v manj dobro, tisti, ki so odšli so me manj ali bolj gledali po strani, nekateri so vame morda zabijali wodoo, tistim, ki so ostali pa se je od srca najprej odvalil velik in težek kamen, v naslednjem trenutku pa so se v misli prikradli stric strah, teta jeza in njihov stalno spremljajoči sosed dvom. In ko vse skupaj zapakiraš v paket spominov na stare “dobre” čase (itak so vedno dobri, nihče nikoli ne reče stari slabi časi), dobiš spet tisto manj dobro – ki pa baje spet pelje v dobro.
No, nekako se to mrakobno obdobje še kar vleče in vleče in da bi zares začela verjeti v zakon življenja, ki vedno prinaša nekaj dobrega, me je usekalo še zdravje. No, a pustimo to, ker ne vpliva na potek zgodbe. Morda le v toliko, da sem v tem obdobju končno začela verjeti, da je vse za nekaj dobro in da ima vsaka dobra stvar svojo slabo protiutež in obratno.
Ko sem se odločala – no, ko se je moj alter ego – zunanji svetovalec odločal, koga od meni drage ekipe obdržati, so po papirju švigala imena, ocene, pomisleki, argumenti. Sem in tja in še enkrat pa še enkrat. Odločale so malenkosti (pa te tako ali tako vedno odločajo) in nekatere ljudi sem obdržala zaradi dobrega poznavanja področja dela, druge zaradi njihove vztrajnosti in dobrih delovnih navad, tretje zaradi naključnega spleta okoliščin, – vse skupaj pa tako ali tako ni enostavno, saj se osebne lastnosti, kemija in ostale okoliščine neprestano prepletajo in otežujejo že tako težavne odločitve. A že mora biti tako – saj je baje vse za nekaj dobro.
Med ocenjevanjem in razmišljanjem je bil umeščen tudi pomislek, da se zna pri eni od kolegic v bližnji prihodnosti zgoditi nosečnost in tuhtanje o prihodnjih izziv ter opcijah nadomeščanja, je dokončno pripomoglo k odločitvi kdo bodo člani ekipe.
Odločila sem se, kakor sem se pač najbolje znala in pri skorajšnji objavi nosečnosti v našem malem timu, bi si skoraj kupila čarovniško metlo. Aha, torej je bila odločitev dobra?
Jah, dan pred porodom tiste na porodniškem dopustu, je kolegica, ki naj bi jo nadomeščala, povedala, da so pred njo novi izzivi in da nas zapušča.
Ups, še dobro, da si nisem kupila čarovniške metle. Gotovo ne bi delovala in se z njo ne bi niti za meter dvignila od tal.
Naj kličem nazaj tiste, ki sem jih pred časom odslovila? Skušnjava je bila velika, a imajo prav tisti, ki pravijo, da je treba korakati naprej in se čim manj ozirati v preteklost. Å e bolj pa imajo prav tisti, ki pravijo, da je vse za nekaj dobro.
Ok, torej bomo iskali novega člana ekipe. Super, krasno, to je zagotovo dobro, saj bo novi član sigurno prinesel nov duh v naše prostore, potresel naše trdoglave glave, ki so še vedno polne spominov na preteklost in nam dal novega zaleta.
Polna optimizma sem se lotila iskanja novega člana naše sanjske ekipe – jap, tako smo si včasih rekli – oh, spet tuhtam o starih dobrih (pa najbrž tudi manj dobrih ? ) časih – in razmišljala o mladem nadebudnem diplomantu, polnem energije in volje do dela. Bojda jih imamo celo goro, takšnih, ki končajo družboslovne fakultete zatem pa brezciljno iščejo svojo prvo zaposlitev.
Ne, ne bomo krpali s študentskim delom, dali bomo možnost mlademu človeku, ga zaposlili za obdobje enega leta in mu na ta način omogoči lažji start v njegovi poslovni karieri! Ja, tako sem si zamislila in verjela, da se bo na moji mizi takoj, ko bom o tem obvestila nekaj svojih mladih prijateljev, znašlo na stotine življenjepisov, na razgovoru pa se bo trlo mladih ljudi, ki želijo delati.
Ne iščem posebnih znanj, saj bomo človeka sami naučili, tudi smer ali stopnja izobrazbe mi ni pomembna, velik poudarek pa dam na osebnosti in volji do dela. Hmja, ne vem kaj naj rečem, a med naborom mladih, ki so se te dni posedali pred mojo pisalno mizo, me nihče ni prav posebej navdušil. Nekdo v CV, ki ga lahko da 200x pregledati, lektorirati, prevajati, preverjati in kaj vem kaj še,  vpiše ime meseca  z veliko začetnico,  vejico pa postavi neposredno pred besedo “in”. Halo?! In to nekdo, ki je diplomiral?
Drugi pride na razgovor s 45 minutno zamudo. Baje ni našel naše pisarne. Ohja, verjamem, Koprska se res razprostira po več  vzporednih ulicah, ampak oprostite -. pred razgovorom se je treba malce bolj potruditi!
Tretji je preznojen tako, da je potrebno še nekaj časa zračiti, četrta pride z dekoltejem do popka, peta se pojavi na razgovoru brez, da bi na povabilo po mailu sploh odgovorila (kjer mimogrede piše, da naj termin potrdi), naslednja na veliko kritizira delo pri svojem zadnjem delodajalcu, naslednji po drugem krogu razgovora ne odgovarja na maile niti telefonske klice in ko končno izberem 3 najboljše, mi grafološka analiza pove, da nihče nima osebnostnih lastnosti, ki bi jih oseba na tem delovnem mestu potrebovala.
Kaj naj rečem? Žalostna sem. Poklapana. Kaj naj zdaj? Kličem tiste, ki sem jim že sporočila, da ne ustrezajo? Naj morda spregledam par slovničnih napak? Morda pa je tisti preznojeni imel le veliko tremo in malce slabši dan? Kaj pa če se je tisti z veliko zamudo zgodila le ena velika nesramna nesreča? Naj grem spet nazaj ali pa gremo s polno paro naprej?
Naprej, naprej, s tolažbo, da je vse za nekaj dobro. Poiščimo torej tistega pravega kaveljca, ki ima v sebi dovolj kreativnosti, da zna tudi sam (vsaj miselno) oblikovati lep letak, ki ima dovolj samostojnosti, da se upa pokukati v svet brez mentorja, ki mu obraz obkroža nasmeh, ki spoštuje avtoriteto, tistega, ki se hitro odloča, ki ima organizacijske sposobnosti, občutek za delo v ekipi, ni zamerljiv, rad pomaga in se ne boji drugih ljudi, se ne boji dela, obvlada pisno in ustno komunicirati v angleščini in hrvaščini, predvsem pa zna lepo in pravilno pisati v slovenskem jeziku.
Ni se mi izšlo in nikogar nisem izbrala do datuma, ko naj  naš novi član lahko prišel na ogled našega večjega projekta, ki bi ga v prihodnosti moral organizirati sam. Sem malce jezna sama nase, a kot pravijo, vse je za nekaj dobro. Tudi to bo. Sem globoko prepričana.

Objavljeno dne

Invalidski voziček za pse?

Moj dedek in babica sta kmalu po drugi svetovni vojni kupila hišo v Novih Jaršah v Ljubljani. Takrat Nove Jarše niso bile niti odsev tistega, kar so danes. Nobenih blokov ali stolpnic, le nekaj hiš razmetanih na levo in desno, vmes pa Jarška cesta, ki najbrž v tistih časih ni niti poznala asfalta.

Dedek je na njivi za hišo sadil solato, imel kurnik poln kokoši, mislim, da so nekaj časa na naši domačiji bivali celo pujsi, a jih po travmatični izkušnji …khm … no, saj veste delanja kolin … niso nikoli več želeli imeti. Posebno mesto v naši((no, pranaši družini, ker mene še ni bilo na svetu)) družini je imela goska, ki je bila tam izrecno za družbo mojemu očetu, ki je oboževal živali. Kasneje pa so zbirki domačih ljubljenčkov dodali še kozo, kup mačkov, morskega prašička, hrčka, papagaja in kanarčka. Po izročilu sodeč se imam kozi za zahvalit, da sem nekaj let kasneje privekala na svet tudi jaz. Ja, moja mama je pod pretbezo, da obiskuje kozo, v resnici prihajala pogledovat mojega očeta.

Kljub pestremu živalskemu parku, tam ni smel manjkati pes. Mika je bilo ime psički, ki je jaz še nisem imela čast poznati. Bela kosmata cestnaterierka (najbrž).

Za njo je prišel Đoni. Res ne vem ali je bil ta, takrat zame monstrunski Nemški ovčar, (bila sem majhna pupika, ki je komaj shodila) fini ameriški Johny ali pa preprosti jugopessaĐ. Đoni je bil pes s katerim jaz nisem znala kaj pametnega početi. Komaj sem se dvignila na svoji dve nogi, že je prihrumela ta kepa in me spet zvrnila na tla. Đonija je odnesel avto. Jah, Jarška cesta je postajala prometnica in pujsi, kure in psi so morali počasi dojeti, da vsaj enkrat dnevno po njihovi cesti, prihrumi kakšna čudna stvar na štirih kolesih.

Za Đonijem je prišla Tima. Mala oranžna mešanka. Ja, torej še ena cestna terierka. Zlata psička. Jokali smo kot dež, ko smo jo nekega jutra našli mrtvo …v kotu garaže. Poginila je zaradi zapleta pri porodu, bi rekli živalski ginekologi. Ona in vsi njeni še nerojeni mladički.

Jaz sem svoje slo po kosmatih kožuških vedno potešila s kakšnim potepuškim mačkom, ki sem ga privlekla domov in ga odsihlej imela v svoji sobi skoraj dan in noč, a moj oče je moral k hiši pripeljati novega gospodarja. Tokrat je pripeljal Nemško ovčarko. Malo kepo, kateri ime sem lahko izbrala jaz. In tako smo dobili Kalo.

Kala je bila tista, ki se je noro zaljubila v mojega Tomaža. Res, noro! Å e jaz nisem bila prepričana ali je on res tisti pravi1, a Kala od njunega prvega srečanja naprej, o njem ni dvomila niti za hip. Ko je odhajal od obiska pri meni, je stala na ulici toliko časa, dokler ga ni popolnoma izgubila iz oči. Včasih smo se znali igrati in Tomaža skriti le zato, da smo se nasmejali noremu iskanju in cviljenju njegove zveste pasje prijateljice. Kala je postajala stara, betežna, izpadli so ji zobje in njen “Ljubi” jo je moral popeljati na njeno zadnjo pot, kjer so jo prijazni veterinarji za večno uspavali.

Ni minil niti mesec, ko je naš oče privlekel novo kepo. Kala II. Ok, jaz sem se medtem poročila, odselila in mojemu očetu je šlo že rahlo na otročje, zato se pač nisem vmešavala v neinovativni izbor njenega imena. Kala pač … še ena Nemška ovčarka … Tomaž je pridobil nekaj gub, sivih las in kakšen kilogramček in nova Kala ni padla na njegov šarm niti v sanjah. Jah, kaj hočemo pač vse Kale ne trzajo na iste tipe moških. Kala II je živela kar dolgo in prijetno pasje življenje. Ko je bila že presneto stara in betežna smo tudi njo odpeljali na dolg spanec iz katerega ni vrnitve.

Oče je takrat sklenil, da ima dovolj travm in joka ob dokončnem poslavljanju s svojimi ljubljenčki in da bo pri hiši ostal le še en mačkon. Pa ga nismo najbolj upoštevali in mu pred sedmimi leti za rojstni dan pripeljali novo nemško lepotičko. A kako jo je poimenoval? Jasno, da Kala.

Kala III. je najlepša od vseh. Visoka, sloka, predvsem pa zvesta spremljevalka mojega očeta na vseh njegovih upokojenskih jutranjih sprehodih. A žal je ravno pri tej psički veselje s sprehodi minilo najhitreje. Kolki, zadnje noge, hrbtenica in naša Kala je hodila vse počasneje, občasno klecala, sedaj pa ubožica komaj še premika zadnje noge. Veterinarji pravijo, da ni rešitve in da bo psička kmalu postala povsem hroma v zadnjem delu svojega telesa.

Sprehaja se nič več, samo še žalostno gleda za mojim očetom, ko ta odhaja od hiše brez nje. Uspavati, pravijo veterinarji. Uspavati, pravijo sosedje in mimoidoči, moj oče pa dejanje odlaga teden za tednom.

Uspavati? Zakaj? Psičko očitno hrbet ne boli, saj ne joka.  Je potrebno poslušati zlobne jezike mimoidočih, ki tako ali tako ne vedo kakšno je resnično stanje.

Å e sreča, da ljudje lahko povemo kaj želimo in da ne uspavamo vsakega, ki ga zbode v hrbtenici ali mu noge ne služijo več najbolje, kajne?!

  1. ok, ok … sem bila 😉 [↩]
Objavljeno dne

Grdi, lepi, slabi, dobri

Vsak, ki me pozna malce bolje ve, da svoje delo opravljam z veseljem. Že skoraj 13 let delam v istem podjetju z nezmanjšanim veseljem. Kaj je tisto, kar me vleče in drži tukaj, čeprav sem tip človeka, ki ljubi spremembe?

Eden največjih razlogov, to moram priznati, je ta, da lahko delam skupaj s svojim možem.

A mož se nam je pridružil šele po štirih letih mojega dela pri podjetju, zato je najbrž obstajalo še nekaj drugega, kar me je vleklo in privleklo k podjetju?

Mednarodni tim ljudi s katerimi delam je nekaj, kar mi je bilo zanimivo na samem začetku in je danes nekaj, kar me ne impresionira več, a bi ga zagotovo pogrešala.

Moji nadrejeni in sama lastnika podjetja Jim in Nancy Dornan so izjemno prijazni, pošteni, odprti in konec koncev preprosti ljudje, kar mi daje občutek sproščenosti in zaupanja.

Ekipa, ki dela z mano vsak dan, je sicer nekaj, kar bi lahko rekla, da je “križ”, ki sem si ga tako ali tako naložila sama. Å la sem tudi skozi burna obdobja, izgubila nekaj dobrih in manj dobrih ljudi, izgubila prijateljico, se na težak način naučila nekaj lekcij iz odnosov z ljudmi in prišla do ekipe, ki me obkroža danes, ki je odlična in je tudi eden od razlogov, zakaj ljubim svoje delo.

Stranke, ki jih v našem poslu niti ne morem imenovati stranke …. to so sicer naši kupci, a tudi partnerji, kolegi, včasih morda tudi “nadrejeni”, so posebne. V teh letih smo z nekaterimi izoblikovali odnos, ki ni primerljiv z odnosom dobavitelj-kupec v prav nobeni branži. Kljub stereotipom in predsodkom marsikoga, ki sveta mrežnega marketinga ne pozna dovolj dobro, oz. prav zaradi njih, bom vedno znova vse bolj glasno oporekala in vpila, da so prav ti ljudje izredno prijazni in odprti in čisto drugačni od predstav “zunanjega sveta”.

Posplošujem? Ja, res je. VEČINA jih je prijaznih in dobrih, so pa izjeme, ki potrjujejo pravilo, tudi v tem poslu.

Ravno v teh dneh, ko v Portorožu skrbimo za nemoten potek zahtevnega seminarja, sem izvedela za novico, ki me je potrla. Po netu je zakrožil moj sarkastičen stavek, ki je bil vzet iz konteksta. Dopuščam možnost, da iz pisane besede težko izluščiš pravi pomen vseh mojih besed, a bolj ko berem moj pred mesecem zapisan prispevek, manj mi je jasno, kaj je nekoga navedlo, da ta stavek1 razpošlje okrog brez mojega dodanega zapisa spredaj2 in zadaj3.

Seveda je moj stavek opremljen s komentarjem “prijazneža”, da s tem blatim dobro ime distributerjih mrežnega marketinga in da takšnim, ki razmišljajo tako, ni mesta v našem podjetju.

Če zapišem, da bi v primeru, da bi bila danes še samska, svojega potencialnega moža iskala in lovila z lasom po mestu in če pozabim besedi obupanci dodati narekovaje4, naj bi blatila dobro ime distributerjev MLM-ja? In kdo od njih lovi partnerje z lasom? Je sploh mogoče, da nekdo misli, da je to resen zapis mojega stališča?! In če takoj zatem dodam “Ja, res je, iz mene veje en sam sarkazem!”, zgoraj v kategorijo pripnem “ironično”, “jezna sem” in se pred tem spotaknem ob omejene predsodke ljudi o ljudeh, ki se ukvarjajo z neobičajnimi ali neprivlačnimi ali nepriljubljenimi poklici, je res težko razbrati, da sem bila jezna in ironična na podobna posplošujoča razmišljanja?!

Morda, morda … ajde, poskušam razumeti, da nekateri pač ne slišijo tistega, kar sem poskušala povedati, a vendar, če si nekdo vzame še toliko časa in prebere moje komentarje in ves zapis, si lahko predstavljam le, da NOČE slišati tistega, kar sem želela povedati in da IÅ ČE in je končno NAÅ EL stavek, ki ga lahko vzame iz konteksta, nalima na zastavo in z njo pogumno vihra naokoli. Ali pa jaz česa ne razumem?!

Sicer pa, grdi znajo biti res grdi in najhuje je, ker znajo to isto vajo znova in znova ponavljati in sreča je, da je v tem poslu še vedno lepih in dobrih toliko več, da kljub grenkemu občutku, moje razočaranje kmalu premagajo.

No, ne še … danes še boli … ampak bo že bolje. Verjamem, da bo.

  1. Å e sreča, da sem svojega moža že ulovila, saj bi mi odkar mi zaposlitev nudi Network TwentyOne, trda predla. Najbrž bi tudi jaz po mestu hodila z lasom in se vsakodnevno podajala v lov hkrati z vsemi ostalimi obupanci, ki se kitijo s katerim od imen Amway, Golden, Herbalife, Avon, Lexus ali celo Forex in še kaj. [↩]
  2. Iz mrtvašnice ne poznam nikogar, a predvidevam, da tudi tam delajo takšni, ki nimajo treh rok in petih glav, a tiste, čudake, ki so si za svoj poklic (ali dodatno zaposlitev) izbrali MLM pa poznam precej dobro. Srečujem jih pogosto in začuda so to prav prijetni ljudje, ki ne tekajo po mestu z lasom v rokah in z njim ne lovijo nič hudega sluteče sprehajalce, jih ne vklepajo v verige, zvežejo in jih nato “obdelujejo” vse dokler ne rečejo “Ja, jutri pripeljem še 3 nove člane!” [↩]
  3. In veste kaj; vsaka čast vsem tistim, ki pa resnično so v mrežnem marketingu, kajti res ne vem, kako ti sploh lahko kupijo liter mleka in kilogram kruha, brez da bi ljudje brezglavo tekli stran od njih. ja, ja, pametno, baje ti taki  odgriznejo glavo takoj, ko jih prijazno pozdraviš! ;) [↩]
  4. ja, to priznam, da bi se opupanci slišali bistevno bolj sarkastični, če bi besedo zapisala tako [↩]
Objavljeno dne

Rob zvezka

Moj šef mi je nekaj let nazaj, ko sem bila zaradi prenatrpanosti urnika precej psihično podrta, zdrdral naslednje: “Življenski urnik je dobro imeti urejen tako, kot zvezek v osnovni šoli, … na vsaki strani moraš imeti še prostor za širok prazen rob!”

Hmja, to vem, a kaj ko imam po “zvezku življenja” vedno tako veliko za pisati, da je potrebno izkoristiti vsak najmanjši prostorček. Že od nekdaj je tako in iz leta v leto postaja le hujše. Postajam(o) ujetnik(i) svojih navad in četudi vem(o), kaj je najbolje za me/nas, je od postavitve diagnoze, ideje o reševanju, postavitve načrta pa do konkretne spremembe, še veliko, veliko žal mnogokrat neuspešno narejenih korakov.

Meni se iz leta v leto ponavlja enaka zgodba, enak ritem, podobne napake, podobni simptomi in enaki … mah, slabši rezultati. Vedno znova sklenem, da bo odslej drugače, da bom v nov “zvezek” pisala lepo, počasi in imela predvsem en zelo širok rob ob strani, a nekje na poti mi vedno spodleti.

In eto, spet je tukaj moj “priljubljeni” mesec september in že sedaj vem, kakšni meseci sledijo, kako se bom počutila decembra in kako se v bo v januarju stvar končno začela iz popolne katastrofe, obremenjenosti in včasih že depresije, začela obračati na bolje. Vsak mesec bom v lica dobivala malce več barve, v maju že zlezla iz krize, se veselila poletnih mesecev, ko odidemo na dopust in se končno razbremenim nalog in obveznosti povezanih z šolskim letom … potem pa avgust, ko se stvari začnejo ponovno nabirati …. in tako spet jovo na novo.

Pri nas poslovno sicer ne čutimo počitnic in zatišja, tudi v juliju in avgustu se tempo dela ne zmanjša, a na osebnem nivoju se mi utrip dneva vseeno spremeni. Čas, ki ga med letom posvečam sinu, njegovemu šolanju, prevažanju v šolo, spodbujanju k učenju, raznim “pogovorom”1 in razne konjičke, se med šolskimi počitnicami sprosti in naenkrat diham z vsemi pljuči. Zjutraj ni stresa, oblečem se v miru, Jako pustim spati, sama mirno poberem svoje stvari, ki jih potrebujem preko dneva in se miiiiiirno odpeljem proti pisarni. Popoldne je dan daljši, privoščim si lahko celo kakšen skok na Å marno ali pa preprosto uživam v sprehodu po Ljubljani v družbi moža in sina. Vmes si pametno razdelim še obdobja dopustovanja in poleg tega pametno izkoristim tudi čas, ko sicer hodim na delo, a je naš Jaka na počitnicah pri kakšnih tetah, stricih ali babicah in so sproščujoči in mirni celo večeri v dvoje.

A ker sem tip človeka, ki ne more uživati v preveč praznem “zvezku”, si tudi takšne sproščujoče poletne dni, kaj kmalu popolnim z akcijo in delom in če nič drugače tudi miren občasni izlet na Å marno počasi postaja nekaj, kar bi lahko počela vsak dan in kljub vztrajnemu krajšanju dneva in vse več delovnim nalogam, poskušam tudi ta preprost sproščujoči trenutek vrinti v vsako luk prosti termin.

In tako smo spet v starih znanih “tirih”. Pred nekaj več kot tednom dni smo še poležavali na peščenih plažah Lignana, nabirali kondicijo z jutranjim tekom, si privoščili vsaj 2 pravi italijanski kavici na dan ob dolgem in brezčasnem sedenju in početju velikeganičesar, danes pa se izgubljam v kupih neodprtih in neprebranih mailov, občutkom nemoči, neažurnosti in nesposobnosti obvladovanja dela, sebe in družine.

Pred nami je velik projekt na katerega se pripravljamo počasi že skozi celo leto. V Portorožu organiziramo enotedenski dogodek, ki gosti 1300 gostov iz različnih držav Evrope (predvsem dežel zahodne Evrope). Govori, prevodi v 14 različnih jezikov, večerje, prodaja knjig in CD-jev, zabavne prireditve, namestitve, oder, ognjemet, prevozi, pomoč pri pridobivanju viz za obiskovalce določenih držav …. vse skupaj se iz dneva v dan približuje s hitrejšim tempom, vedno več težav, izzivov, prestavljanj letov, menjave sob, težav z vizami (jah, Ukrajince in Turke nekako ne spustijo brez 200 garantnih pisem, 300 klicev in pošiljanj dokumentov sem in tja).

Ob tem sem si na glavo naprtila še projekt, ki ga želim peljati preko našega najmlajšega podjetja, kjer želimo tržiti izjemno knjigo, ki jo je napisal moj dragi prijatelj in izjemna oseba, knjigo, ki je drugačna, knjigo iz katere se bo razvilo še mrasikaj zanimivega. Knjigo želimo plasirati še letos … pred koncem leta, ker je to čas, ki je pravi za nakup takšnih knjig, ki jih podariš poslovnim partnerjem ali prijateljem.

Začenja se novo šolsko leto in kot mama, ki ji je ta del “zvezka” največja prioriteta, imam s tem povezanim milijon in sto tisoč obveznosti. Oviti je treba vse zvezke in knjige. To počnem že od nekdaj. Melanholično in ustvarjalno. Najprej v časopisni papir … vse … zvezke, delovne zvezke, učbenike, beležke … vse, vse … nato preko tega pasove barvnega papirja, da se na oko vidi kaj je matematika, kaj slovenščina. Matematika je pač rumena, slovenščina modra itd. Preko tega pride nalepka z imenom in razredom, nato pa še sijoč prozoren ovitek.

Začenjajo se tudi sestanki na šolah. Itak sem v vseh odborih …. just name them. Sploh ne vem, kako sem se vpletla v vse to; predstavnik staršev razreda, pa svet šole, pa projekt vrednote in še šolski sklad …. če pa med letom še kaj prileti pa bom po neki skriti formuli itak spet nekako padla vmes. Sem se poskušala izmotati iz te klobase pa mi ni uspelo. So me ostali člani spet prepričali, da bom te dve ubogi leti do konca Jakovega šolanja na tej šoli, paja še ostala. OK, naj bo … saj imajo deloma prav. 🙁

Z novim šolskim letom pride tudi poklic mama-taxi. Jah, žal živimo na vasi. Ko pojejo ptički in se ponoči vidi zvezdnato nebo, je življenje na obrobju Ljubljane krasno, a ko prevažaš otroka amotamo, ker je avtobusna postaja žblj avtobusa 2km stran od doma, takrat pa preklinjaš vse ptičke, zvezdice, tenis in osnovno šolo. In vse bi bilo še nekako znosno, če ne bi naš nadebudnež užival v tenisu. Treningi tenisa so seveda na povsem tretjem2 koncu Ljubljane, povezanim z vsemi ostalimi na prav nemogoč način (vsaj 2x prestopanje avtobusa in malo morje hoje). Ja, ja, saj se da tudi tako, vendar pri urniku, ki ga ima ta generacija, se pač ne da zapravljati časa z vožnjo po mestu, zato je še vedno najbolje, da se organiziramo tako, da ga eden od naju dostavlja, drugi pobira, vmes pa opravimo še kakšne nakupe pri našem največjem najboljšem sosedu.

Jah, še ena funkcija me čaka te dni. Jaka ima rojstni dan. Rojstni dan našega sina je datum, ki ne gre nezapažen mimo nas. Spet bova žal ravno na ta dan v Portorožu in spet bova ravno na te dni delala. A vendar bomo to takoj po vrnitvi nadomestili s polno paro. Žal darilo ne pride kar tako mimogrede po pošti, o tem je treba razmisliti, si vzeti čas, ga izbrati, kupiti in izbrano zaviti.

Poleg tega sem zadnje čase še ponosni član Rotary cluba Zg. Brnik, kjer sem si nakopala novo obveznost – skrb za spletne strani3 predvsem pa se veselo in kolikor toliko redno udeležujem tedenskih srečanj.

Razmišljam o šolanju, ki si ga rada privoščim med letom za urjenje možganskih mišic in se resneje spogledujem z idejo o učenju ruščine ali pa konkretnejšemu šolanju na IEDC Bled, a zaenkrat res ne vem v kateri “rob zvezka” lahko to sploh še natlačim, medtem ko postajam povsem depresivna, ko se mi sredi najbolj naložene mize in kupa neodprte pošte, sesuje računalnik.

Stvari se še malce bolj nakopičijo, ker je treba računalnik pustiti na servisu, globoko vdihniti in početi kaj drugega, kot misliti na 200+ neodprte in neodgovorjene pošte, ki se z vsakim dodatnim dnem poveča za najmanj 50 novih sporočil.

Računalnik je spet v mojih rokah, zadnji petek je bil dolg, saj sem si zadala cilj, da me postelja vidi šele, ko odgovorim na zadnjo neodprto sporočilo, a danes se je tehnika spet zarotila proti meni. Morda pa imam v inboxu res preveč pošte ….. bo treba počistiti, sortirati, urejati … Kljub dolgemu petku, imam danes spet novih nekaj 200 sporočil, Portorož se vedno bolj približuje, težav je vedno več, darila za Jako še nimam, šola se je začela, zvezki še niso oviti, spletnih strani se še nisem lotila, blog sameva, drugih blogerskih prijateljev ne spremljam več, kavice s prijatelji sem zaenkrat prestavila na nedoločeno prihodnost, ruščina bo najbrž še čakala….

Vem, točno vem kaj me čaka. Sem že bila tam. 🙁 Občutek nemoči, padec energije, stopnjevanje vse tja do decembra, zanemarjanje prijateljev, zanemarjanje sebe … ja, ja, tudi kilogrami se začnejo nabirati v tem obdobju. Ko pa pride Božiček mi vedno prinese odrešitev: Konec leta … je kar je … začnimo znova!

  1. saj veste uno, ko se je treba s sinom usesti tako, da se POGOVARJATA o tem, kar je TREBA in ne o tem, kar se HOČE [↩]
  2. šolo ima na enem koncu, stanujemo na drugem, treningi pa čisto drugje [↩]
  3. no, zaenkrat se teh zadev še nisem lotila in jih pustila na čakanju do konca Portoroških obveznosti [↩]
Objavljeno dne

Napaka, ki stane nekaj življenj

Babica z insekticidi ubila vnukinjo, druga vnukinja v kritičnem stanju.

Na Hrvaškem, nekje blizu Splita sta na obisk k babici prišli dvukinji. 10 in 6 let. Srbela ju je glava, babica je mislila, da imata uši, zato jima je glavi oprala. Pri pranju je pomotoma namesto šampona uporabila insekticid. Punčki so kasneje odpeljali v bolnico, za starejšo je bilo žal že prepozno. Babica je kasneje poskušala narediti samomor. Grozno kajne?

Pred nekaj dnevi je kolega bral Delo in se zgrozil nad člankom, kjer je nekdo v vročini na prkingu v avtu pozabil otroka. Tudi ta zgodba ima tragičen konec.

Tretja zgodba se je dogajala skoraj v našem sosedstvu. Sicer mineva že kakšno leto, če ne že več od tega dogodka, a prav ta dogodek me vsak dan, ko se vozim domov, spomni kako ozka je meja med življenjem in smrtjo. Pozno poletje, visoka trava, kmet ki se je s kosilnico odpravil v košnjo in dva fanta iz sosesdstva, ki sta visoko travo izkoristila za igro skrivalnic. Za enega od njiju se je igra končala tragično.

Zgodbe, ki me pretresejo. Zgodbe, ki mi na lica poženejo solze, čeprav  na lep sončen dan sedim v lokalu in ob tem srebam svojo priljubljeno kavo. Zgodbe, ki imajo za seboj zagotovo še nekaj drugih prav tako žalostnih zgodb. Se je res končalo tragično le za tiste, ki so umrli?

Solze, ki mi tečejo po licih so pravzaprav namenjene tistim, ki so preživeli. Babico, ki je pomotoma vzela napačno flaško, starša, ki je imel morda težave v trgovini, kamor je mislil na hitro skočiti in pozabil na otroka, kmeta, ki pravzaprav ni zakrivil ničesar, le to, da je bil TAM, starše, ki se najbrž milijonkrat sprašujejo, če bi bilo drugače, če bi takrat …….

Majcena napaka, napaka ki jo lahko naredi kdorkoli od nas … in ….