Zunaj 33°C, prvi šolski dan, gužva, jaz pa prav napočasi naštimana sedim v 3. nadstropju naše glavne hiše zdravja in zdrah (UKCja), v klimatizirani sobici, s televizorjem še iz prejšnjega stoletja, pribitem na steno, na postelji ob oknu sedi moja cimra – 63 letna gospa iz Primorske, na naslednji, tudi rahlo prekratki za vse, ki v višino merimo več od 170 cm, sedim jaz in vneto klofam po tipkovnici.
Ni mi hudega, res ne, vsaj zdaj, ko sem se spravila v pižamico in se pomirila z vsem kar me čaka. Klima dela, wi-fi še bolj, kosilo danes je bilo odlično, aparat za kavo deluje, moji oddelčni sotrpini so (ajde, nekateri) kar v redu, čeprav s svojimi ranimi skoraj petdesetimi skrbim za dobro povprečje … jah, da ne zaidemo popolnoma v obdobje demence in inkontinence.
V podporo temu vam povem kar nama je razložila sila prijazna oddelčna sestra; so naju tamladi dali v skupno sobo, ki je malce naprej, kajti tastari so čisto ob “recepciji” – ali kakorkoli se že v bolnici reče omizju v središču oddelka. Jah, ne zgodi se mi več pogosto … no, če prav pomislim, se mi sploh ne dogaja, da sem najmlajša v ekipi.
Oddelek Nuklearne medicine se sliši strašansko znanstveno, a prisežem, tu nihče ne razvija novega raketnega modela, čeprav smo se baje tu znašli sami hiperaktivci. No, ja, naj bi bili, a pri tej ščitnici človek itak nikoli ne ve.
Ja, čeprav vsaj pri meni bo nekaj na tej hiperaktivnosti, vsaj kar se mojega zmedenega pisanja tiče, a pojdimo raje malce nazaj in naj vse razložim oz poskušam razložiti kolikor toliko urejeno in razumljivo.
To, da sem se leta 2010 malce sesula – izgorela – ali nekaj v povezavi s stresom – to najbrž že veste. In če ne, potem si preberite tole, pa mogoče še tole. – no, pa še kaj za nazaj poglejte po tej moji spletni strani.
Krepko sem ga srala s svojim zdravjem in si zakuhala kar precej težav, ki jih še danes počasi rešujem. Zobke smo poruvali, si naštimali protezo, prebavo smo si kolikor toliko uredili, lask pač ni več, ampak saj mi tale frizurca tudi paše, kislino smo uredili z vsakodnevno jutranjo dozo limonade in občasnim žličkanjem olivnega olja, ostali so mi še sinusi (to bomo reševali kasneje) in pa ščitnica.
Da imam težave s ščitnico je enkrat leta 2012 pomislila zdravnica na pulmološki, ko me je malce potipala okrog vratu. Hmja, tole zna biti Hashimoto je rekla in celo nekaj okrog tega zapisala v moj izvid, a ker sem imela takrat še 100 in eno težavo, me takrat za tega Azijca res ni pretirano skrbelo.
In ja, eden od razlogov, da sem tako veselo pristala na bivanje v “norišnici”, je bil tudi komentar mojega ambulanto lečečega me psihiatra, da me bodo znotraj bolnišničnih zidov, vzeli bolj pod drobnogled in pregledali tudi moje ostale zdravstvene težave. “Ostale” so bile takrat po mojem mnenju itak EDINE težave, ki sem jih imela, saj z mojo psiho takrat ja ni bilo nobenih težav. In res, že takoj na začetku so vzeli pod drobnogled mojo ščitnico in pogledali ne le moj skupni ščitnični hormon TSH, ampak tudi njegove podrazrede T3 in T4. TSH in T3 v redu, le T4 je malce (res malce) štrlel iz povprečja. Hja, marca 2013 so brez, da bi jaz kakorkoli tarnala o težavah s ščitnico, ugotovili, da naj bi res imela težavo na tistem malem metuljčku, ki se nahaja na vratu in baje skrbi za tisoč in eno funkcijo v telesu. Aha, morda pa res moja rit ni velika zaradi Nutelle in majoneze, ampak je za vse kriva ščitnica ;)! Sem vedela! Saj so vedno razlagali, da se ženske, ki jim nagaja ščitnica, čudežno redijo od zraka. OK, resda sem rada popapala kak štrudel, dva ali tri ampak, to ja ni kaj takšnega, kar mi ne bi bilo namenjeno, a?
Saj so vsi vedno govorili naj se poslušam in jem tisto kar mi telo govori naj jem! Meni so moje brbončiče vedno povedale, kaj mi bo z užitkom zdrknilo po grlu navzdol in malce manj razločno zamomljale, da se mi bo to tudi nakopičilo na bokih in stegnih –
In kljub temu, da sem bila po 3 mesečnem tretmaju v norišnici, pomirjena, zrelaksirana in predvsem dojela, da se večina naših bolezni začne v naši glavi … in to z vrtinčenjem naših misli … in sploh dojela, da moje bodoče zdravje leži le v mojem prihodnjem umirjenem in srečnem življenju in bila takrat “pravzaprav zdrava”, le odšla na specialistični pregled na Polikliniko. Da vidim kaj je na tistem T4, ki mi nikakor ne pusti, da bi z Nutello v ustih, shujšala.
Minili so še kakšni štirje meseci, ko sem končno prišla na vrsto, se odpravila v tiste zabačene kletne prostore, kjer so mi (ne pozabite – takrat pa res že popolnoma zdravi), ponovno vzeli kri za pregled ščitničnega hormona in po njihovem postopku, naredili tudi ultrazvok – in – opa, odkrili, da imam spet na obisku tistega Japonca in še – vragca – nek gomolj. Aaaa, G kaj?!
Bodo punktirali, so rekli, da vidijo, če je rakasto! Kaj?!!!? OK, resda nimam polovice zob, niti ene kocine in potrdilo, da sem zmešana, ampak drugače sem Z D R A V A!
Pritisk mi je narastel v neslutene višave, lička so postala rdeča kot pri Sneguljčici, glavobol pa močnejši kot po močno prekrokani noči. Ali niso eni nekje in nekoč govorili, če dregneš v rakasto, da to potem eksplodira?! Joj, a naj jo kar popiham še preden kdo zapiči punkcijsko iglo v moje sršenje gnezdo, sem razmišljala vročičnih lic. Pa so me hitro rešili muk in mi povedali, da ne bodo punktirali, saj je že rentgen pokazal da tvorba ni rakasta.
Ahhh, tako sem bila srečna, da sem iz stanja hude bolezni v nekaj trenutkih ozdravela, da nisem ničesar več vprašala. Me je kar odneslo domov.
No, ja, pa me je doma začelo žuliti kako so lahko prepričani in kaj torej pomeni ta nerakasti stvor? Å e več vprašanj pa se mi je porodilo, ko sem nekaj dni zatem dobila pošto z izvidom, kjer so zapisali, da mi sledi bolnišnično zdravljenje z radioaktivnim jodom. RADIOAKTIVNIM? Od kdaj pa kontaminacija zdravi?!
Seveda, če mi zdravniki niso nič povedali, sem vprašala strička Googla in joj, prejoj, seveda je splet poln grenkih zgodb o skurjenih ščitnicah, uničenem zdravju, zgroženih zdravnikih izven naših meja, ko so izvedeli o enormnih količinah radiacije, ki so jih naši natovorili ubogim na ščitnici bolnim Slovencem. In če k temu dodam še svoj odpor do zdravil in ponos, da sem vso pot od izgorelosti do “skorajda polnega zdravja”, prehodila brez farmacije, brez Helexov, Apaurinov, Sanvalov, Cipralexov, Ranitalov in celo Lekadolov. In zdaj naj bi se jaz – “skorajda popolnoma zdrava”, pustila Černobilovsko obsevati?! Naka, to pa res ne bo šlo!
Mesece preden sem dobila tisto pravo, dokončno povabilo za “enotedenske počitnice” na Zaloški 2 sem porabila za indijanske plese, meditacije in upanje, da mi bodo tumorček odčarali vrači in podobni bioenergetiki. Čeprav so mi pred leti, ko sem se postavljala na noge, ti res pomagali, tokrat ni uspelo. Tumorček je počasi in vztrajno rastel. Ker mi zdravnik na Polikliniki ni hotel dati ultrazvočne slike mojega stvorčka (nkol mu ne bom pozabila), sem si po nekaj mesečnih vračevih čirulačarulah, ultrazvočno sliko plačala sama in se po izvidu, ki je kazala, ne le, da stvor ni izginil, ne da se je kakorkoli zmanjšal, niti isti ni ostal – ne, stvor se je kljub vsem indijanskim plesom, zvezdam postavljenim v pravo razmerje in vračem, ki so mahali okrog mene, še povečal. Jok, obup, tarnanje, nato pa odločitev, da poiščem novo mnenje – tokrat zdravniško. Bom žrtvovala nekaj denarcev in tako pridobila vsaj iskreno – ah, ne iskreno – sploh kakršnokoli strokovno mnenje, saj ga takrat na prvem pregledu nisem niti slišala – ali pa ga morda niti nisem dobila – spomnim se le, da mi je zdravnik nekaj pripovedoval o možnostih zdravljenja z radiojodom in češ koliko ljudi gre skozi ta tretma, torej zato to res ni ne vem kaj groznega. Aaaa, ogromno jih kadi, ogromno se jih zapija, na miljone se jih naliva s Coca-Colo, vsi zadnje čase rinejo v Nemčijo – pa to res ne pomeni, da bom zato tudi jaz, k’ne?!
In sem šla – nekih 80€ sem odcolala (bilo bi več, a ker sem imela s seboj sveže ultrazvočne slike, sem plačala le 😉 še za strokovno mnenje), zdravnik se mi je lepo posvetil, mi vse razložil in me predvsem razveselil z diagnozo “čakanja”. Je rekel, da bi on še opazoval in malce počakal. Češ operacija, za katero sem navijala ni kačji mašelj, radiojod, ki ga odklanjam jaz pa tudi ni takšna nuja, pri mojem 2cm velikem tumorčku.
Minilo je kakšno leto, čeprav mi moj gomoljček ni povzročal nobenih težav – vsaj jaz jih nisem opazila – se nikakor nisem mogla znebiti občutka, da mi nekje na spodnjem delu mojega grla, straši nek počasi rastoči tvor. In ta baje vpliva na srce. Zato sem se nekega majskega jutra ponovno znašla v kletnih prostorih Poliklinike. Tokrat sem zaprosila za drugega zdravnika. Tistega, katerega ime sem dobila v priporočilo. Bomo videli kaj bo on rekel.
Hmja, ja, kaj bi rekel?! – ponovno sem dobila pošto s predlogom za “zdravljenje” z radioaktivnim jodom. Tokrat se je predlagana količina še povečala. Ja, seveda, saj je zlobec vztrajno rastel. Na izvidu je pisalo skoraj enako kot prvič, le z dodatkom, da se pred terapijo pogovorim z zdravnikom. Najbrž osebje ve, kaj pomeni “pogovor z zdravnikom” in kakšni so postopki, a meni žal ni bilo prav nič jasno. Naj grem takoj s tem listom na Polikliniko in poiščem zdravnika? Me bodo oni poklicali? Naj grem vprašat svojo osebno zdravnico?
Odločila sem se za nojevo različico, potisnila glavo v pesek in čakala.
Po treh mesecih peščenega zatiskanja oči, je priletela nova pošta – čez 5 delovnih dni naj se s copatki (ajde, to sem dodala zaradi boljše rime ;)) oglasim na Polikliniki, pospremili me bodo na oddelek, kjer me bodo kontaminirali in ker bom nekaj dni sevala, me bodo za 1 teden zadržali za zaprtimi bolnišničnimi vrati.
Povem vam, če bi imela lase, bi mi stali pokonci! A oni mislijo, da jaz kar doma sedim in čakam kdaj me bodo pocukali za rokav?! In da se tako na hitro spravim in zaprem v nuklearno komoro?! Kje se skriva zdaj ta zdravnik, ki mi bo vse (kao) razložil?!
Seveda sem naslednje jutro zakurblala svojo Hondo in se rahlo penasta postavila pred sprejemno okence oddelka za ščitnico.
… in seveda imam spisano vse kar se je dogajalo od tam naprej … a ker me je naš TV okužil s tem, da je treba reklame spustiti takrat, ko postaja najbolj napeto, bom tudi jaz tukaj zaključila
… ne, ne, nobenih reklam … čeprav … ajde, nič ne škodi,
če pohvalim našega vaškega oštirja Pri Kovaču in njegove hude štruklje … pa prijateljico Natašo, ki v Fotospovednici iz vsake naredi carico (fotke, ja, fotke) … pa sorodnico Karlo, ki v svojem salonu v Å iški čudovito zmasira podplatke pa lička … pa še kaj … in …
no, nadaljevanje zgodbe pa sledi naslednjič … ko (če) boste pogledali reklame in povšečkali kar je za povšečkati. Hec, hec, ker tile trije sploh ne vejo, da so v reklamah. Sem jih kar sama dala, ker res iskreno mislim, da so vredni greha, tega, da prekinejo napeto zgodbo in vaše pozornosti.
Za tiste, ki imate še kaj energije in se vam kava še ni popolnoma shladila pa tukaj povezava na drugi in zadnji del tega zapisa.
