Tegale. Pa ne Čeha s tovornjakom, onega drugega!
Jao, kaj res že toliko let pijem kavo v istem lokalu?! Skratka, danes zjutraj sedim na svojem običajnem mestu, srebam svojo običajno dozo kofeina in nekaj škrebljam po svojem bloku idej1. In ga zagledam. Isti, kot je bil pred letom in pol …. malce manjše rasti2, rahlo okrogličen, s pričesko ala Borut Pahor ali morda še za odtenek slabše (ja, obema bi priporočila, da čim hitreje menjata frizerja), v poslovni obleki, s kravato….. isti, kot takrat. Takoj sem ga spoznala, čeprav sem ga videla le enkrat v življenju in še to le za par minut.
Usedel se je za mizo nedaleč stran od mene in v roke vzel Žurnal24. Žurnal24?! Sem vedela, da je blefer! Takrat3 me je ogovarjal v angleščini in se “delal” tujca, sedaj pa bere slovenske časopise??!! Mu bom dala jaz Danca in dajanje komplimentov! Je imel moj le prav, ko se mi je režal in zatrjeval, da prijaznih tipov ni, so le prijazni “prodajalci” .(no, ja, očitno si je moj mislil, da si kaj drugega od mene ne bi mogel želeti, kot preizkušati svojo prodajalsko taktiko 🙂 )
In tako tale moj Danec naroči sadni čaj v hudo polomljeni slovenščini, vtis pa še popravi, ko se z gospodom, ki prisede, pogovarja v angleščini. No, morda pa me le ni potegnil in je res Danec.
Ni me spoznal. Očitno mi leta škodijo in nekaj gub več naredi bistveno spremembo. 🙂
Ko je pristopil šanku, da bi plačal, sem ga ogovorila. Tokrat sem bila za deljenje komplimentov na vrsti jaz:
“I remember you!” sem začela … ne on se me še vedno ni spomnil. Očitno bo treba zamenjati vsaj pričesko 🙂
Pred pol leta4 ste stopili do moje mize in mi dali kompliment. Polepšali ste mi dan. Ne le dan, polepšali ste mi mesec …. leto. Pogosto se spomnim na vas, ker česa podobnega še nisem doživela in dvomim, da bom še kdaj. Njegov kolega se je smejal in dodal dovtip, on pa se je le nasmehnil, mi podal roko ter odšel.
Nič mi ni prodajal, niti vizitke mi ni pustil! Å e je upanje na tem svetu, še obstajajo prijazni ljudje, ki jim je v užitek, ko nekomu polepšajo dan!
In ne, ni res, da česa podobnega nisem doživela nikoli prej in nikoli kasneje. Pred kakšnim mesecem sem Jako peljala na jutranji sendvič v Playo. Ob plačevanju računa, je mimo mene privihralo dekle, ki je tam streglo. Ni stragla naju … niti videla je nisem pred tem. Ustavila se je ob meni in nekako zarotniško namignila: “Lahko nekaj povem?!” “Jaaa?” “Hudo dobro ste oblečena!” in je odvihrala naprej.
Kako malo je včasih potrebno, da nekomu polepšamo dan! Od takrat je nisem več videla in zagotovo se jo bom spomnila tudi, če jo srečam čez 2 leti.
Res prijetno godi, če ti nekdo nameni lepo besedo. Večina, ki opravljamo delo v javnih službah, se potrudimo, da vizuelno lepo izgledamo, veliko pomeni pa nekomu, ko ga pozdraviš z nasmeškom na ustih, s sijočimi očmi, toplim pogledom. Tudi to nekateri opazijo in pohvalijo. V današnjem času sem velikobolj ponosna, če dobim kompliment na ta del, kot pa na izgled. Vsi hitimo drug mimo drugega, včasih se niti ne pogledamo. To pa je žalostno.
@Saši; veš da ni! Hvala za opozorilo. Popravljeno! Slike pa itak nimam, tako da nič ne pomaga 😉
No, zakaj bi se spraševala kaj ima pohvaliti, tvoja frizura je res že stoletja enaka 🙂 … ampak enako dobra.
Se pa spomnim tistega trenda z modo drugačnega robu las in seveda tudi te tvoje variante na to temo. Lepo je bilo, ja.
Saj firbec ni nič slabega ali ne? Sem hotela videti, kdo je ta klavalir, pa je link na nekaj mislim da nepovezanega. Mi potešiš radovednost :o), prosim? Ja, sicer se pa kavalirjev manjka. Tudi meni je enkrat sredi ulice neznanka (beri ženska) pohvalila frizuro. Verjetno se sprašuješ, le kaj imam za pohvaliti, ampak takrat je bil trik v barvi las ter robu na koncu. Se spomniš le te?