Saj ne vem, če si tole lahko privoščim?! Zdravnike potrebujemo, so zlata vredni in zdravje je ena najpomembnejših, če ne res najpomembnejša vrednota. Zanj bi dali vse, zato so zdravniki mali bogovi, ki naj bi jih častili, obdarovali in bognedaj kritizirali.
A kaj, ko jaz ne morem iz svoje kože in moram stegniti jezik povsod tam, kjer me kaj moti. In tokrat se mi življenje vrti okrog bolnic, zdravnikov, bolniškega osebja in seveda domov za ostarele občane.
V zdravstvo verjamem in prisegam na klasično medicino. Verjamem in zaupam zdravnikom in verjamem celo, da imamo v Sloveniji kljub precej kaotični situaciji v zdravstvu, še vedno dovolj kvalitetnega zdravstvenega kadra. Ampak (!) …. ja, sedaj pride moj ampak.
‘Ampak’ se nanaša na vse, kar ni čista stroka, a je z njo neločljivo povezano in je po mojih nekajkratnih izkušnjah pod vsako mero dobrega odnodsa. Nanaša se tako na osnovne namestitvene pogoje za paciente, kot na ostale zadeve, ki so bolj psihološke narave. Npr. pogovore zdravniškega osebja s pacienti, skrb za njihovo psihično stanje ob težkih (ali celo lažjih) bolezenskih situacijah, komuniciranje s svojci ali pacienti, obveščanje in informiranje o stanju in možnih posledicah bolezenskega stanja …
Kot, da se zdravniki bojijo možnih posledic napačnega komuniciranja, zato so sklenili, da je bolje molčati, kot informirati. Pacienti ali svojci bodo bolj zadovoljni, če se jim ne pove ničesar oz. posledično je pričakovati manj težav, če se ne izda nič otipljivega, pacienta se zdravi, situacija pa se tako ali tako razvija in sproti odkriva plast po plast.
Večina mojih tovrstnih izkušenj je povezanih z nevrologijo. Tašča, mož, oče …. sedaj še tast … 5. nadstropje Kliničnega centra, eni levo na nevrološki oddelek, drugi desno na nevrokirurgijo, vmes pa še malce na staro nevrološko kliniko preko ceste. Verjamem, da je lažje komentirati zlom leve noge, kot kap ali možganski tumor, vendar pa vsaj jaz od zdravstva pričakujem vse kaj več, kot le strokovno zdravljenje konkretne bolezni.
Ob diagnozi rak, tumor, kap je potrebno še vse kaj drugega kot zapisati napotnico, sprejem na oddelek, zapisati prava zdravila, natančno in uspešno operirati, menjati plenice ter vsakodnevno prinašati svež čaj!
Ob moževi bolezni je bila edina strokovna oseba na katero smo se obračali, njegov kirurg. Kirurg? Je res ena in ista oseba sposobna pravilnega psihičnega pristopa ob posredovanju diagnoze, natančnega operiranja ter kasnejšega pravilnega pristopanja k pacientu, ki se mora po operaciji postaviti na noge tako fizično, kot psihično? In ta ista oseba naj bi se med svojimi zahtevnimi operacijamo pogovarjala še z zateženimi in morda celo paničnimi svojci?
Na moja vprašanja o tem kaj lahko pričakujemo v prihodnosti, je bil seveda odgovor žbljmhmj. Kaj pa naj reče?! In ker sem precej tečne narave1, sem težila še naprej in zahtevala statistiko. In težila še naprej in želela najboljšo možno varianto in najslabšo možno varianto. In ker sem težila, sem nekaj, res le nekaj le dobila. Nekaj drobcenih, majcenih informacij. Daleč od tega, kar bi po mojem skromnem mnenju bil, moralni minimum.
Pri tastu se zgodba ponavlja in tokrat v najslabši možni različici. Tasta v zadnjem letu prekladamo iz bolnice v bolnico, se zadovoljimo s tem, da je ob odhodu nasmejan in videti zdrav, odpeketamo z novim paketom receptov za nova zdravila, ki jih je tako ali tako preveč, da bi sploh še lahko vedeli čemu služijo, verjamemo, da ni nihče ničesar pozabil, mu zdravila tedensko našibamo v temu namenjene plastične škatlice (BTW, za primere, ko se ti meša od blazno velikih količin različnih zdravil, je idealna rešitev posebna škatlica, kjer tablete pripraviš za cel teden vnaprej) in pozabimo na skrbi do naslednjega meseca, ko se pojavijo čudni izpuščaji, ga peljemo v bolnico, tam je 2 tedna, dobi nove tablete, ukinejo nekaj starih, ga pošljejo domov, spet vsi veseli pakiramo tablete v plastične škatlice. 2 meseca miru, tast postane zatečen. Ne, čebele niso, saj je zima?! Zdravniki na vprašanje (!) povedo nekaj, kar na nas deluje, kot dokaj verjetno in “kupimo”. 1 mesec miru, tast obleži v postelji. Nima moči. Infarkt? Ne, najbrž ne, a vseeno zelo slabo srce. Urgenca, čakanje, sprejem, na oddelek, 1 teden tam … nova doza zdravil, tokrat ugotovitev, da gre za močno sladkorno. Spet smo zadovoljni, kajti imamo novo informacijo, novo dozo zdravil in tasta doma.
A v vsem tem času ne pomnim, da bi nam kdor koli od zdravnikov posredoval kompleksno informacijo o stanju očitno precej bolnega in izčrpanega človeka. Mi naivno hitro zadovoljni pa ne vrtamo in ne sprašujemo.
In spet nekaj mesecev miru in navideznega zatišja. Tokrat pade po tleh in 20 ur (!) nemočen leži na tleh svoje spalnice. Ker se ne javlja na telefon, ga obiščemo, najdemo v takšnem stanju, kličemo rešilca in spet je v bolnici. Tokrat je razlog pljučnica in mi smo s podatkom spet hitro zadovoljni. Nihče ne razmišlja o tem, da od pljučnice ljudje ravno ne padajo po tleh. Danes se sprašujemo, če je bila morda rahla kap? Tast je v bolnici teden dni in konec januarja tega leta ga ponovno prepustijo naši oskrbi. Mi ponovno vsi srečni, ga odpeljemo domov, prinesemo novo količino zdravil, ga negujemo a se čudimo, da tokrat ne skače veselo po stanovanju, ampak le poležuje. 4 dni (!) kasneje ga udari kap! Doma! Baje naj bi se to pričakovalo?? Kdo bi vedel, zdravniki z nami niso govorili. Morda bi morali spraševati mi? Je v kupu zdravil, ki jih je dobil, sploh bilo kaj takšnega, ki preprečuje strjevanje krvi? Med 30 zdravili jaz nisem brala vseh informacij kaj zdravi kaj in kdaj ter kaj škoduje čemu …zaupaš pač!
In sedaj tast leži. Leži že 2 tedna. Nepokreten. Kakšen dan ima odprte oči, nas gleda, kima, poskuša reči kakšno besedo in le pri “adijo” po smislu ugotoviš, kaj je poskušal povedati. Å e isti dan, ko so ga sprejeli, sva z možem ugotavljala, da četudi čez nekaj dni odpleše iz bolnice, potrebuje 24 urno nego in ugotovila, da je potrebna akcija za iskanje doma za ostarele. Kaj pravijo zdravniki? Nič. “Bomo videli”, “stanje je stabilno” Stabilno kaj? Stabilno slabo? “težko kaj konkretnega rečemo”, “počakajmo še malo”
#$””!)@##! Očitno je najbolje, da se ne sprašuje nič, saj celo na naše teženje ne dobivamo konkretnejših informacij! Kaj je res težko usposobiti kader, ki zmore nekaj osnovnih retoričnih znanj, ob tem pa razume tudi nekaj zdravstvenega izrazoslovja, ki se mu makar pripravi nekaj teksta, ki ga zrecitira pacientu ali pa njegovim svojcem??!!
Nekaj podobnega temu: “Spoštovani, vaš oče je trenutno v stanju, ki ste ga videli tudi sami. Skrbimo zanj … bla, bla, bla .. Težko rečemo kaj konkretnega, vendar na naše izkušnje je lahko razpon prihodnjih rezultatov precej širok. Najboljša možna varianta je ta, da jutri končno začne delovati antibiotik, ki mu ga dajemo za ozdravitev pljučnice, ki se je ponovno pojavila in posledično bo v enem tednu povsem ozdravel, a še vedno ostal nepokreten. Odšel bo na rehabilitacijo v Sočo, kjer lahko ponovno shodi, vendar omejeno …bla, bla … A lahko se zgodi tudi najslabša možna varianta, da antibiotik ne bo deloval, tudi zblkjh lahko napreduje, kar lahko rezultira celo v skorajšnjo smrt.”
Ej, karkoli, le ne ta neumna tišina in ignoranca!!!
- ok, lahko temu rečemo tudi vztrajne ali vrtajoče narave [↩]
meni vedno pride na misel ena študentka medicine, ki bo krasna dohtarca z občutkom za sočloveka. pravi balzam 😉
no, taki se po moje res vpišejo zaradi želje, da bi komu pomagali..
@Mateja; ja vrtati, vrtati, vrtati, a kaj ko smo v tem takšni laiki, da ne znamo postaviti niti pravih vprašanj. A upanje umira zadnje 🙁
@Dare, jaz mislim, da niso osebe tiste, ki so slabe, slab je sistem! In še tisti entuziasti, ki se morda v prvih letih po študiju mečejo ob tla, počasi otopijo in počnejo isto, kot vsi njihovi predhodniki.
@Žiga, ti bom dala na mojem blogu šimfati! 😉 Bom pa jaz šla na tvojega prijaznega in kakšno šimfarsko v komentarjih udarila 🙂
@Pika, jaz mislim, da tako kot pravi tudi Å pela, bomo njihove storitve rabili vsi. Slej ko prej.
@Å pela; zakaj se ljudje odločimo za kakršen koli študij? Khmm! Misliš, da kuhar zato, ker želi ljudem pričarati krasne občutke, ali zato, ker ON uživa v kuhi? Pa odvetnik, ker želi “pomagati” nedolžnim ali zato, ker mu pač najbolj leži piflanje na pamet in se mu zdi, da bo najbolje, da gre na pravo? Pa ekonomist, (če že obdelujem, da tudi svojo stroko obdelam)? Misliš, da sem šla na ekonomski faks, ker sem želela izboljšati slovensko gospodarstvo? Ma, dej no! Najbolj fejst fantje so se tja vpisovali, jaz pa itak nisem vedela kaj bi sama s sabo 😉
No, za medicino ni blazno velike razlike, razen da morajo biti ocene na gimnaziji dobre, da se ne sme zgražati nad krvjo in mora biti malce nagnjen k naravoslovju.
In če bi delali še psihološke preglede potem pa sploh ne bi imeli zdravnikov pri nas. 🙂
To je bolj za šalo!
žal je tako, da jih vsi rabimo oz. bomo rabili. in lahko samo upamo, da bomo naleteli na tiste med njimi, ki so drugačni od opisanega.
žal se veliko ljudi odloči za študij medicine iz povsem drugačnih nagibov, kot pa želje po zdravljenju in pomoči sočloveku. po moje na sprejemnih izpitih manjka en dober psihološki pregled.
… saj si verjetno prebrala. Žal je precej resnice v tem, kar si napisala. Žalostno. Razumem, pa ne razumem.
In upam, da jih ne bom/bi rabila. Njihovih storitev. Ne jaz ne moji bližnji.
“Hja, gospa, sej, če bo pa spet začel bolet, boste pa itak nazaj pršla” …. grrrrrrrrrrrrrrrr
Dodajam še svoj pisker, ker na svojem blogu ne šimfam:)
Zadnjič sva šl z Moniko po napotnico v zdravstveni doma Å entvid, k njeni zdravnici. Delajo uradno do 19ih, kot povsod. Prideva 18.15, nikjer nobenega za naročiti. V akalnici ena gospa. Monika čaka pred okencem, jaz se usedem, sestra pride ob 18.33. Monika ji pove, da bi rada samo napotnico, sestra pa ji zabrusi, da jemljejo paciente samo do 18ih. HALO?!?! Uradno delajo do 19ih, samo ena gospa v čakalnici, za napotnico rabiš točno 3 minute… Monika se je pustila odgnati, jaz ne:)
Samo mi je sestra pred nosom zaprla okence in mi siknila, da naj si kar sam napišem napotnico.
ÄŒe bibil jaz na Monikinem mestu, bi pobasal kartoteko in šel drugam. Prav razpi**** me je tale sestra. Res, no commet. Se bom jaz čez ene 5 let javil, da pro bono predavam tem uslužbencem o prijaznosti in etiki.
Že večkrat sem na blogu (ali kje drugje) robantil čez dohtarijo, moram pa priznati, da konkretni problemi, ki sem jih takrat opisoval izgledajo nekako ubogo v primerjavi s stanjem tvojega tasta. V glavnem pa sem imel nekaj podobnih ugotovitev glede njihovega dela. Vedno sem imel občutek, da so med svojim spoštovanja vrednim študijem, specializacijami ipd. izpustili en zelo pomemben segment. V mislih imam nekaj okoli etike, psihologije in preprostega človeškega pristopa. Posebno v tako težkem stanju si dohtar ne bi smel nikoli privoščiti, da se pacient počuti kot breme in predmet rutinske obravnave. Prav tako takšnih nemogočih občutkov ne bi smeli imeti najbližji. Seveda moramo priznati, da so to težke stvari in da je to zelo težko delo. Vsaj zase vem, da zdravnika, ki je sposoben jasno, brez zadržkov pa vseeno toplo človeško podati bolniku tudi najtežjo resnico, ja takega zdravnika neopisljivo visoko spoštujem. Prav tako pa se mi zdijo tisti, ki so ta del svojega častnega poklica zanemarili, le njegova bleda senca!
…zveni, kot bi sama napisala…odnos zdravnikov do pacientov je v večini katastrofalen in daleč, daleč od moralnega minimuma! To boleče spoznanje sem doživela ob hudi bolezni mojega očeta, ki je predvsem zaradi svoje trdoživosti, treznosti razmišljanja in odločnosti še danes tu…medicinsko osebje je bilo v celotnem teku zdravljenja neprofesionalno, medtem ko zdravniki s svojimi skopimi informacijami, ki to sploh niso, so hladno ponavljali ene besede in stavke, s katerimi niso povedali kaj veliko. Po dveh letih še danes ne vemo natančno kaj zajema njegova dieta, saj se predpisana dieta nikakor ne sklada s priporočeno dieto mladega zdravnika, ki ga s fantom osebno poznava. Sploh ne veš komu zaupati in kaj je res…zdravnikom ne zaupam več popolnoma, saj se ne zavzamejo zate, če jih v to ne prisiliš z neprestanim spraševanjem. Samo kadar jim pokažeš, da veš sam nekoliko več o situaciji, se ti bolj posvetijo (fant je biomedicinec in zaradi njegovega znanja in spraševanja je zdravnica izrazila popolnoma drugačno diagnozo kot minuto prej meni osebno!).
Razočarana sem…imam sama podobne izkušnje od lanskega novembra, ko so me domov napotili brez diagnoze…eh, pa saj ni bilo to prvič v življenju – občutek, ki ga dobiš ob tem je – pač, nekaj vam je bilo, ker mi ne vemo kaj, vam v bistvu ni bilo nič.
V tvoji situaciji upam na najbolje…predlagam pa čim večjo vztrajnost pri “zasliševanju” zdravnikov in tudi čim več lastnega poizvedovanja o boleznih ali pa še kakšno drugo mnenje, če je to mogoče…mene je izučilo…pa veliko sreče…