Baje se kmetavzarju po ameriško reče Hill Billy, ampak meni je spevneje, če še na prvo besedo dodam y.
Po Ameriki potujemo od kraja do kraja, prečkamo države in se ustavljamo kjerkoli že, medtem pa srečujemo razne ljudi.
Vsem je enako, da so izredno, ampak res izredno, izredno prijazni. Od ustavljanja avtomobilov in dajanja absolutne prednosti peščem, do potrpežljivosti, ko totalno zabluziš in stojiš ko hovdre pred semaforjem in nimaš pojma, da lahko na desno zavijaš kljub rdečemu semaforju, do dajanja komplimentov kar tako za lep dober dan, za nudenje pomoči, ko samo z levim očesom trzneš in pokažeš, da ti morda ni vse jasno … in še in še ….
Skupna jim je tudi močna vera v boga. Molitev pred obrokom v javni restavraciji ni prav nič neverjetnega in preden planejo po hrani, sklenejo še roke v obroč okoli omizja ter se zahvalijo bogu za srečne trenutke. Tudi zelo mladi ljudje. In nihče ne trzne niti z očesom, ko to počne osmerica ljudi pri sosednji mizi.
Danes je predvečer pred velikim nacionalnim praznikom – 4. julijem. Patriotizem je prisoten povsod. Ljudje hodijo naokrog oblečeni v barve Amerike, kupujejo zastavice, jih vesijo na okna in na veliko proslavljajo … karkoli že …(( čeprav se mi zdi, da je to dan, ko so pregnali in pobili ogromno Indijancev))
A med mestnimi ljudmi in meščani obstaja nekaj bistvenih in že na prvi pogled vidnih razlik. V mestih so ljudje večinoma vitki in urejeni, na vasi pa deeeeeebeeeeeeli in velikokrat zanemarjeni. Po Washingtonu in Atlanti pa nekateri v kratkih hlačkah in oprijetih majicah tekajo po parkih in skrbijo za svoje fit telo, drugi pa v prekrasnih črnih poslovnih oblekah, kar med potjo pijejo Starbucks kavo, ali pa morda tipkajo po svojem lepem novem prenosnem Macu.
V Tennesseeju smo se v počitniškem kraju Pigeon Forge kar namučili z iskanjem kakšnega teniškega igrišča. Na koncu smo obupali, kajti k našemu avtu, kjer smo se na parkirnem prostoru mučili na navigacijskem sistemu ugotavljati katero od imen športnih objektov bi kljub imenom, ki ne obetajo teniškega igrišča, morda na svojem dvorišču le skrivalo kaj tenisu podobnega, je pristopil domačin. Gospod se je sladko nasmejal in nam povedal, da v te kraje prihajajo le zelo debeli gospodje in gospe, ki zagotovo ne zmorejo več, kot zamah s palico za mini golf in nekaj korakov od parkirnega prostora do restavracije s hitro prehrano. Skratka Hilly-Billyji!
Hilly-Billyjem je na deželi prirejeno vse. Tam je na kupe restavracij s hitro prehrano, trgovin z oblačili v XXXXX (resno!) L številkah, igrišč za mini golf, vozičkov kamor svojo zadnjo plat namestijo debeluhi, ki ne zmorejo niti sprehoda po trgovini in se zato po njej kar vozijo v nekakšnih napol invalidskih vozičkih. Tenis igrišča se nahajajo le za zaprtimi klubskimi vrati kakšnih redkih bogatašev, ki so si morda zgradili hiško na deželi. Tam ni niti trgovin z lepšimi oblačili v manjših številkah ….. in ne boste verjeli, celo knjigarn, ki sem jih tako nestrpno iskala, na deželi ni. Očitno se tam celo od branja utrudijo.
Moj prvi nadrejeni1 šef se je rodil v Teksasu. Sedaj s svojo družino živi v bogatejšem naselju na obrobju Atlante. Torej meščan, bi lahko rekli. Izredno prijeten človek je, mojih let in z njim se razumem kot s kakšnim prijateljem iz šolskih dni. A moram povedati, da mu je dežela očitno pustila svoj pečat, saj bi mu težko pripisali dober okus za oblačenje.
Drugi dan našega obiska v Atlanti smo Tomaž, Jaka in jaz odšli k njemu na dom. Žena je odpotovala k svoji mami v Avstrijo, on pa je ta čas izkoriščal za prenovo kuhinje. Obožuje sestavljanje, zato tega ni prepustil strokovnjakom, ampak se je sestavljanja in popravljanja lotil povsem sam. Po tleh so bili razstavljeni deli kuhinjskih elementov, vse skupaj pa prekrito z rjuhami. Tisti večer nas je vabil na večerjo v bližnjo restavracijo, kamor naj bi odšli z njegovima hčerama, ki naj bi jih spotoma pobrali pri prijateljih. Na sebi je imel neke razvlečene safari hlače do kolen, zgoraj pa oblečeno še bolj razvlečeno polo majico v sprani rjavi barvi z logotipom našega podjetja. Moj dragi Tomaž mu prijazno pove, da se mu zaradi nas res ni potrebno preoblačiti. Auč, napaka, kajti naš dragi Adam se je ŽE preoblekel.
Bogve kakšen je bil pred tem. 😉
- po hierarhični lestvici navzgor [↩]
@sparkica; prijaznost od prodajalcev in ljudi, ki jih srečuješ tako mimogrede itak ne more biti kaj drugega, kot površinska, vendar vseeno godi, če so ljudje bolj odprti in se ti upajo kar tako mimogrede povedati, da imaš lepe čevlje ali lepo frizuro. Tega pri nas ne doživiš.
Drugače pa jaz mislim, da so ljudje površni ali pa ne, tako tukaj kot tam in da površnost ni nujno povezana s to odprtostjo in (pre)hitro prijaznostjo. Pred leti sem se okrog točno tega, kar omenjaš kregala s svojim šefom in mu dopovedovala, da smo Evropejci manj površni in prijateljstva resnično sklepamo takrat, ko je za to čas in ne kar vse vprek in hvalimo vse in vsakogar, kot to počnejo oni. Danes sem drugačnega mnenja in mislim, da prav nič ne škodi, če si orto prijazen, če pohvališ nekaj, četudi ni oh in sploh blazno unikatno in umetniško …. in ti je morda le preprosto všeč …. ma, saj to ne pomeni, da si zato plehek in površen.
Ti povem, da je meni prav godilo, ko so mi vsaj petkrat pohvalili moje srebrne superge …. in to ne prodajalci, ampak naključnji mimoidoči. Ej, kako ti polepša dan in vsekakor superg od takrat skoraj ne dam dol. 🙂
@sunshine; res so razlike ogromne. Bogati : revni so kot noč in dan. Å e celo pri predsedniških kandidatih lahko po avtu, ki ga vozijo, ugotoviš koga bodo volili. Imam materiala za pisanje kolikor češ, le časa bolj malo. Upam, da me naval novih idej ne bo prehitel in bom le uspela zapisati nekaj postov posvečenih Ameriki.
@krena; ja, Bershka je pa tudi mene razjezila in sem ravno o tem tudi pisala nekoč na blogu. Ampak veš v Ameriki so XXXXXL številke res ogrooooooomne. Očitno se z velikostjo prilagajajo svoji naciji, saj Američani pač potrebujejo XXXXXL številke, Italijani in Å panci pa so bolj drobčkani in rabijo XL številke le v izjemnih primerih. Ampak s tem, ko v trgovinah s cunjicami za mlade pod številko L prodajajo nekaj, kar lahko povprečna bejba spravi le na nos, spodbujajo anoreksijo, saj nihče noče nositi številke L ali celo XL, kajne? Å e jaz bi bila veliko bolj vesele, če bi nase spravila XS. 🙂
Adam me pa na nekoga spominja :)) Kmalu bo pri nas takole, po tleh, sestavljal Ikeino kuhinjo.
No, tile XXXX so lahko res problem, če nisi ravno fit oz. po JUS-u smo rekli še v JUGI. Nimam se ravo za obilno, ampak res mi postane vroče, ko grem v kakšno trgovino in me ” špona” majčka L (res je bila to Bershka). Potem pa še izvem, da XL sploh ne obstaja. Tudi moj je ful srečen odkar mu ni treba v C&A ravno do Graza, saj so dobro založeni z velikimi številkami tudi pri nas. V Italiji je skoraj nemogoče dobiti XXXL kaj šele kaj več. No, razen kakšnih specializiranih.
Halo Amerika, prihajamo !
Uživajte še teh par dni. Mi smo že spet v starih tirnicah!
To razliko med dvema poloma ljudi (svetovljanski vs, zagovedeni, fit vs. zavaljeni, liberalni vs. konzervativni…) sem jaz ljudem poskušala dopovedati že neštetokrat. Ampak NE! Lažje je verjeti da so VSI Američani debeli, VSI Američani glupi in VSI Američani mlatijo črnce in homoseksualce. 🙁
Napiši prosim še kaj! Tele ameriške prigode so meni strašno zanimivo branje. 🙂
Ja, tile kavbojci so prav posrečeni 🙂
Vedno jih zanima, od kod si, kam greš, kako si. Na žalost se je meni (pri njih na obisku) zazdelo, da je ta njihova prijaznost le površinska. Kot glazura na torti, pod njo pa… prepovedi, kazni, pravila, Hilly Billyji, itd. itn. ipd. 🙂
Ameriko in Američane je dobro izkusiti (če ne drugega, za primerjavo) in kakšne dobre stvari bi se celo lahko nalezli od njih (prijaznost in potrpežljivost s tujci recimo) 😉
Upam, da bo potovanje še naprej samo po glazuri 😉 Sigurno bo 😀
Zanimiv stil šefovega oblačenja 🙂 Tisto z vozički in XXXXXXXL resnično velja. Tole z velikostmi ne samo pri obleki – tudi pri hrani. XXXXXL porcije in XXXXXXL sendviči 😀