Če ste pridno odkljukali vse všečke, potem itak veste kako je šlo vse do mojega vihravega in rahlo jeznega (rahlo zato, ker mi je preko noči nekaj jeze izpuhtelo) prihoda na Polikliniko.
In če ne … no, potem pa je tukaj začetek moje zgodbe.
V njihovo … ali pa mojo, a to bo šele čas pokazal … srečo gre šteti, da sem v čakalnici srečala prijateljico Å pelo, s katero sva bili taisti dan dogovorjeni za kavico. Jah, radi počvekava in vpijeva v en rog, kako je to zdravstvo zafurano in kako te po hitrem postopku, ko še sam ne veš kako in kdaj, napumpajo z zdravili, našpikajo z bogvečim in v najinem primeru bohnedaj celo ožarčijo in kontaminirajo. Midve se pa ne dava! Ne, ne, naju pa ne bodo tako zlahka prepričali!
Kako naj bo človek še jezen, ko v čakalnici objame prijateljico in ji na hitro razloži ves logistični cirkus kliničnega centra! Ja, ja, sem jim prišla kar v živo povedat kaj si mislim o tem!
In se vsa nasmejana postavim v vrsto ob okencu, sestri prijazno razložim, da tako na hitro pa jaz res ne zmorem spakirati kovčka in oditi v bolnico. In predvsem ne želim tega početi še preden so izpolnjene vse točke iz mojega zadnjega izvida, ji pomolim pod nos “vnaprejšnji pogovor z zdravnikom”. Uf, sestra se je odzvala prijazno, se dvignila in odkorakala po zdravnika. In … uf, zdravnik si je nadvse prijazno vzel čas in me kljub mojemu nenapovedanemu vpadu in njegovem takrat ne ambulantem obratovalnem času, popeljal v neko izbico in mi mirno in počasi vse razložil. Po 10 minutah pogovora sem iz sobe prišla nasmejana in prepričana, da moja prihodnja sreča pelje le preko nuklearnega sevanja 🙂 Å pela, še vedno zaprisežena antinuklearka, se najbrž še danes sprašuje kakšna travica je po 10 minutah mojega bivanja za tistimi vrati, narisala na moj obraz tisti prešerni in prepričani nasmeh.
Ok, usoda mi ni pripeljala le Å pele v čakalnico in me iz našpičene prekle spremenila v prijazno in nasmejano dečvo, usoda mi je nekaj tednov pred tem že malce zmehčala srce, ko mi je poslala novo poznanstvo – dekle, ki se sooča s podobnimi težavami, ki sem jih sama spoznavala pred leti. Skupaj naju je spravila njena mati, s katero sva bili že nekaj let povezani preko socialnega omrežja. Dobili sva se, beseda je dala besedo in res, podobne težave, podobne reakcije, enako razmišljanje, le da sem jaz skozi vse to že šla in danes na vse skupaj gledala z distance in zato popolnoma neobremenjeno. Uf, ja, tudi ona je izredno bistra, tudi ona ne verjame na prvo besedo, tudi ona je prebrskala internet po dolgem in počez in prebrala nič koliko knjig, ki (seveda ;)) odsvetujejo ravno tisto, kar nam vedno znova “uturavajo” zdravniki in ja, tudi ona je prestrašena.
Res je, sama sem se anksioznosti, nespečnosti in izgorelosti rešila brez grama medikamentov, a poznam kar nekaj ljudi, ki so to pot ravno tako uspešno prehodili z njihovo pomočjo. In to prav lepo, elegantno in uspešno. Ko sva s tem dekletom nekega dne debatirali o njenem strahu in zadržkih, sem ji trezno odgovorila, da na netu najbrž ni tako lahko najti pozitivnih izkušenj. Tisti s pozitivnimi izkušnjami redkeje pišemo o tem.
Gremo neštetokrat v trgovino, vsi so neznansko prijazni, vse kar potrebujemo imajo, nihče se ne zmoti pri blagajni in mi niti pomislimo ne, da bi o tem pisarili, a ko nam blagajničarka samo enkrat jogurt potegne dvakrat preko števca in morda še sikne kakšno pikro, se ta takoj znajde po vseh zobeh in na vseh socialnih omrežjih. Podobno je z zdravniki in našimi boleznimi.
Ohhh, kako sem pametna po bitki, … po tisti, ki sem jo že dobila! A ko je govora o moji trenutni bitki – bitki za ščitnico, sem seveda spet prečesala vse forume, prebrala vse knjige, ki so v naslovu napovedovale bitko proti uradni medicini in verjela vsaki, ki je slišala karkoli od svoje none, strica ali sosede.
In tako sem bila tistega dne, ko me je v roke dobil prijazni zdravnik že rahlo marinirana in spanirana ter pripravljena za v lonec!
V ponedeljek, ko naj bi se javila v bolnici, so mi klecala kolena in rola papirja na WCju, je skrbno čakala na vsak moj naslednji jutranji obisk, ki se je tisto jutro dogajal pogosteje, kot klikanje po FBju.
Zbrali smo se v čakalnici Poliklinike in 7 “izbranih” so nas v spremstvu sestre pospremili v 3. nadstropje UKCja – oddelek za nuklearno medicino. 4 ženske, 3 moški, povprečna starost 100 let. Prisežem, vsi okrog mene sami metuzalemi, eden starejši od drugega. Jao, uboga jaz! Resda sem s seboj privlekla pol knjižnice, svoj računalnik, slušalke, svojo glasbo in zunanji disk na katerem je bilo filmov za enoletni filmski maraton, a konec koncev se bom najbrž vsaj ponoči morala znebiti slušalk in vsake toliko časa nameniti svojim cimram kak usmiljenja vreden nasmešek.
Vse predstavnike moškega spola so strpali v prvo sobo, in za drugo poklicali dva priimka od katerih ni bil nobeden moj. Joj, ljubi bogec, naj spravijo v sobo tisto visoko suho grižo v črni obleki, ki je že v čakalnici sikala in grdo gledala! Čez dan bo zagotovo sikala, ponoči pa smrčala! A na mojo grozo je ta gospa po pozivu tistih dveh priimkov stala hladno in nepremično. Jojme, ravno v moji sobi bo! A na mojo srečo je bila gospa naglušna in po drugi ponovitvi priimkov, me je odrešila in počasi odkrevsala v sobo številka 2, skupaj z priletno, majhno, okroglo in zgovorno damo.
Uf, torej rešila sem se grdogledajoče in mnogogovoreče dame in ostali sva le še jaz in gospa, ki je protokol očitno že obvladala.
Takoj je pozdravila sestre kot stare znanke in mimogrede povedala, da se po vrnitvi domov res ne moremo brezskrbno objemati z majhnimi otroki. Aha, imam srečo, v sobi bom z “Äombo” – starim izkušenim vojakom, ki je okope dal že skozi in točno ve kaj hudega nas čaka! Torej me ima nekdo tam zgoraj vseeno rad!
Takoj po menjavi naše civilke za povešeno in sprano pižamo, sva začeli klepetati in moja prva plast strahu in slabe volje se je odkrušila. Gospa iz Ajdovščine je bila na tem oddelku že tretjič!!! Prvič malce za hec – no, čisto resno so jo sicer vpoklicali, a po dveh dneh testiranj in pregledov, ugotovili, da ne bo deležna radiojoda in jo poslali domov. Čez nekaj mesecev so jo ponovno povabili, takrat so jo zadržali, v sredo je pojedla “bombo”, zgodilo se bojda ni nič, po enem tednu odšla domov, zdržala zadrževanje izven dosega rok in objemov svojih dragih in sedaj, 9 mesecev kasneje je zopet tu – isti oddelek, isto osebje, enaki postopki.
Baje gre tukaj vedno vse po enakem ritmu – v ponedeljek zjutraj vse “hiperaktivce” (vse tiste, ki nam ščitnica ali določen del, dela prehitro in preaktivno) zberejo na hodniku Poliklinike. Vedno zapolnijo vse postelje – 3×3. Vsi lačni (na tešče) se do 10h prebijemo do tretjega nadstropja, oblečemo v pižamice, sestra vzame kri, izpolni vprašalnik, razloži nekaj osnov – ja, naj ne pozabim, potolaži vse tresoče in bogaboječe paciente -, nato pa nas pusti, da se porazgubimo po sobah. Kosilo ob 12h, večerja ob 18h, vmes pa sprehajanje po hodnikih, obiski, ob lepem vremenu pa, če te ne moti črtasto sprana pižamasta moda, celo sprehod do bližnjih trgovinic. Domov te ne spustijo, lahko pa se celo dogovoriš za žur v sosednjem parku, da si le v sobici tam nekje do 22 ure. Zadeva se za vseh 9 (v našem primeru nas je bilo le 8 – v sosednji sobi je tretjo posteljo v torek zapolnila (spet) priletna gospa iz Idrije), v torek bolj kot ne ponovi, s to razliko, da nas v torek napolnijo s testno “bombo” – popiti nam dajo čisto malo radioaktivnega joda in v sredo zjutraj preverijo kam se je nakopičil.
Priznam, meni “gušteru” je zelo pomagala prisotnost “Ä‘ombe” na sosednji postelji, ki je s svojim prijaznim klepetanjem počasi odpravila vsak strah. In v sredo zjutraj, ko sva v sobo dobili še tretjo cimro, sva jo obe skupaj že tolažili in mirili, da stvari, ki jih je brala po netu, res ne morejo biti čisto realne, saj vse skupaj tu zgoraj – v žrelu nuklearke, zgleda bistveno bolj lahkotno.
Ja, ja, tudi jaz sem se naposlušala zgodb o tem, kako ti scvrejo povsem dobro ščitnico, kako si kontaminiran in to ogroža celo tvoje telo, jetra, ledvica, kako zdravniki šele naknadno po letih težav, za katere ne najdejo vzroka, ugotovijo, da je težava nekje povsem drugje in da so ti medtem pomotoma uničili ščitnico, kako so se ženske na svojih 80 pretiranih kil, v nekaj tednih zredile še za baročnih 30, kako so nekaterim ženskam menstruacije trajale še mesec po tej kontaminaciji, kako se moraš še mesece ogibati svojih dragih, saj je sevanje škodljivo – kako se torej ogibaš samemu sebi?!
In seveda naša nova cimra, mlada mamica, shujšane postave in upadlih lic, ki so jo ne, le nekaj dni vnaprej kot mene, ampak le nekaj ur pred “sprehodom skozi Černobil” povabili, da spakira kovček, se poslovi od svoje 4 letne hčerke, moža in odide na “zdraviliške počitnice”, je bila opremljena še z nič koliko podobnih zgodb.
Lejte, vem, da sem sila gostobesedna in da znate popiti že celo kavico, mojega zapisa pa ni in ni konec, zato bom spet uvedla čas za počitek in nadaljevala jutri. Ali pa mogoče pojutrišnjem. No, ja, enkrat letos!
Tokrat pa brez reklam.
Mi še tisti od zadnjič niso plačali, hehe. 😉
Ajde, trajalo je kar pol leta … ampak tukaj je tudi zaključek te metuljčkaste sage 😉
