Magistra! To sem govorila pri svojih sedmih, osmih letih. Ne, ne, nisem imela v mislih magisterija, ampak poklic farmacevta. Moja teta je bila diplomirani farmacevt, vodja ene ali več lekarn v Kamniku in okolici in ob nočnih dežurstvih je preko noči vzela k sebi v lekarno mojo sestrično in mene. Spali sva v neki majceni sobici z majhno priročno posteljo in v tej avanturi nadvse uživali. Doživetje, ki mu ni bilo para!
Ko bom velika, bom tudi jaz tako cenjena, kot moja teta, ki jo vsi ogovarjajo z gospa magistra, ki lahko dela ponoči in ima opravka s toliko čudovitimi flaškami! No, saj veste, ko smo prišli do periodnega sistema, me je minilo še zadnje veselje, ki sem ga pred tem še morda gojila do tega poklica. Kemija, brrrrr!
Naslednji poklic, ki sem ga sanjala, je bil novinarski. To so bile že realnejše sanje. V osnovni šoli na predmetni stopnji smo imeli učiteljico slovenščine, ki je bila ….hmmm ….. lepa. Res, lepa je bila! No, tukaj ni ravno govora o neki manekenki ali fotomodelu, a vseeno za učiteljico slovenščine … no, za učiteljico nasploh …. sploh v tistih socialističnih časih, je bila pač …fejst. Ne, ne, nobenih napačnih misli, prosim! Gospa1 se je predvsem oblačila v izredno modne in lepe cunjice. Elegantno, urejeno in vedno v nekaj, kar ni bilo mogoče dobiti niti v Trstu, kaj šele v naši modno zakotni Sloveniji. Tam nekje leta 1976 je gospa nosila črne lakaste škornje! Å e vedno se jih spomnim2 .
Nevenka Drusany ji je bilo ime in to ime sem te dni zasledila celo na naslovnici nekega učbenika za slovenščino in očitno moje otroško občudovanje ni temeljilo le na občudovanju oblačil, temveč je gospa obvladovala tudi svoje poklicno poslanstvo. Tega takrat s svojimi otroškimi očmi niti nisem znala presoditi, vem le, da sem naravnost z navdušenjem čakala na vsako uro slovenščine, ko bom lahko ponovno opazovala njen stil oblačenja. Jah, najbrž je bila v mojih poklicnih sanjah takrat prepletena tudi želja po modnem oblikovanju, ki pravzaprav ni nikoli izginila, a tudi nikoli prav močno udarila na površje.
In ker tudi moje znanje Slovenščine ni bilo ravno na psu in me je pri pisanju spisov rada pohvalila, sem jaz ob njenih pohvalah še bolj cvetela. Novinar bom, pisala bom kolumne v časopisih in revijah! Kaj vse lahko naredi pohvala občudovanega človeka! Niti slučajno nisem želela izneveriti njenega zaupanja in tako sem se za spise vedno močno trudila, pisarila po vseh šolskih občilih in bila resnično še ob vpisu na gimnazijo prepričana, da bo novinarstvo moj bodoči poklic.
A glej ga vraga, na gimnaziji je bila moja učiteljica slovenščine, ostarela, napol slepa učiteljica, ki je bila tik pred upokojitvijo. Moj prvi spis je bil od prvega do zadnjega stavka popravljen z rdečim kulijem in prav slabo ocenjen. Pisala sem neko napeto zgodbo in v ta namen uporabljala sedanjik. Tako nekako: In tečem, on za mano. Drži me za roko, vleče k sebi ….itd. Vsak stavek mi je v celoti popravila in ga nad mojim pisanjem še sama zapisala v preteklem času, češ saj se zgodba dogaja v preteklosti. Potonile so mi vse ladje in slovenščina ter pisanje spisov so odšli na isto pot, kot kemija in fizika … med nebotigatreba predmete.
Le kdaj za vraga me je kdo navdušil nad ekonomijo?! 🙂
Sicer pa o tem pišem na osnovi opazovanja svojega sina. Danes obožuje jezike. Angleščina je zakon. Letos je za izbirne predmete izbral obe možnosti tujih jezikov francoščino in nemščino. Oba ga veselita in posledično temu so ustrezne tudi ocene.
Lani je v ta sklop pasala tudi slovenščina. Letos pa ….hmmm ….. ne vem …. druga učiteljica, druge navade, drugi porivi. Žal, prav žalosti me, ker vem kako rad se pisno izraža, a letos tega veselja ni več. “Me sploh ne opazi”, pravi … “moj stil pisanja ji ni všeč”. Å e dve tri leta takšne učiteljice in morda se iz družboslovca popolnoma preusmeri v navdušenca za kemijo in biologijo 😉
Pišuka, tudi jaz sem razmišljala o novinarski karieri…pa sem nato zaplavala v vode ekonomije in moram priznati, da mi ni žal. Poleg tega pa svojo pisateljsko strast itak doživljam na svojem blogu 😉
Svoj čas pa sem hotela biti tudi vrtnar, nekaj časa kirurg in, ne boš verjela, celo nuna.
Drugače pa sem bila v šoli v zelo dobrih odnosih kar z vsemi učitelji, da bi me pa kdo prav ekstra navdušil za kak poklic, pa bi težko rekla.
@MO; vem da delaš v knjižnjici, zato sem bila zadnjič toliko bolj presenečena nad tvojim komentarjem o pregledu dela oz. planih ali kar koli ste že počeli. A to se počne tudi v knjižnjicah?
Drugače pa tudi meni je bila všeč tista freakica v 4. letniku. Kar naenkrat sem navdušeno brala ÄŒakajoč na Godoja in Sliko Doriana Graya, prej pa 3 leta v roke nisem prijela niti ene knjige.
@Karmen; ja res so učitelji pomembni npr. jaz sem nekoč trenirala atletiko, ker je bila naša učiteljica telovadbe navdušena atletičarka, Tomaž pa košarko, ker so imeli učitelja košarkaša. Saj ni ravno pravilo, je pa zagotovo večji priliv ravno na tisto področje, ki ga kakšen učitelj entuziastično pokriva.
moja zgodba je presenetljivo podobna tvoji!:) sicer se ne spomnim, kaj sem želela še kot majhna deklica postati..v kakšnem petem, šestem razredu sem kar naenkrat sklenila, da bom novinarka (ja, tudi jaz:). in potem sem dobila še učiteljico slovenščine, ki sem jo naravnost oboževala in je bila kot moja druga mama (tekmovanja iz slovenščine, vodenje prireditev na šoli, šolski radio in časopis). pa čeprav je bila moja gimnazijska učiteljica slovenščine bolj tako-tako, je želja, da bom novinarka ostala, mislim, da po veliki zaslugi tiste učiteljice iz osnovne šole… res, kako veliko lahko učitelji prispevajo v človekovo življenje…
Dobro si opisala našo profesorico slovenščine. Točno taka je bila! Ko bi nas vsaj kaj naučila – nič! O književnosti nismo imeli blage veze in njene ure so bile silno dolgočasne. Pravo nasprotje njej pa je bila profesorica za slovenščino, ki smo jo dobili v 4. letniku, mlada, zanimiva, dinamična, vedno je povedala še kakšno zgodbico (pikantnost) o pisatelju, ki smo ga obravnavali. Super! Mene je navdušila!
Pa naj še kdo reče, da učitelji niso odgovorni za naše kariere! 🙂
P.S. ne boš verjela, delam v knjižnici! 🙂