Z našim malim v šoli nimamo težav. Do sedmega razreda je priromal z odličnim uspehom in sicer povsem neproblematično je celotno družboslovje od slovenščine, tujih jezikov1 pa vse do zgodovine in geografije, malce vtikanja v učenje je potrebnega pri matematiki in naravi2 ,po novem pa imamo letos težave pri tehniki. No, tehnika je sedaj nekaj kar je po “težavnosti” zamenjalo lanskoletno gospodinjstvo. Ja, res s predmeti, ki so bili v naših časih tkozabrezveze, imamo stalno skrbi in frustracije.
Jaka ima namreč od rojstva naprej težave pri finomotoriki. Nič strašnega, saj se je že dovolj kmalu in dovolj temeljito spopadel s tem in pisavo izpilil3 tako, da danes to rezultira le še v malce počasnješem pisanju od njegovih vrstnikov, a temeljiteje se ta slabost opazi pri geometriji in tehničnem risanju.
Lani so pri predmetu gospodinjstva4 morali šivati gumbe. Res, priznam, da tega doma Jaka res nikoli ni vadil, zato je večino časa, ko so pri uri gospodinjstva, ostali že veselo šivali gumbe, on še vedno vtikal nit v luknjico igle in ko so ostali zašili že zadnji-peti gumb, je naš nerodno pritrjeval šele prvega. Ker učiteljica ni poznala učencev bolj podrobno5 in ker je gledala samo konkreten rezultat dane naloge, je Jaki takrat zagrozila s cvekom.
Domov je prišel zagrenjen, tekel v svojo sobo, se zaprl vanjo (kar ni naredil še nikoli v življenju) in neumorno jokal. Bolj, ko smo tolažili, bolj so tekle solze in danes razmišljam, da je bilo hujše od razočaranja nad slabo oceno ali strahu (pred čemer koli že), boleče ponižanje. Ponižanje pred samim seboj, ker mu je pred tem vse več ali manj uspevalo, gumba pa ni in ni mogel prišiti, ponižanje pred sošolci, ki so se mu morda celo smejali, predvsem pa ponižanje, ki mu ga je prizadejala učiteljica, ki je javno grozila z najslabšo možno oceno. Jaka takrat ni dobil nobene ocene in kasneje je tako on, kot vsi ostali sošolci ugotovil, da je najbolj priljubljena “palica” te učiteljica ravno grožnja z enicami. Vsako uro je najmanj enkrat “podelila” kakšen cvek, ki ga itak nikoli ni zapisala nikamor. In ta ista učiteljica bo Jako kasneje učila kemijo? Kemijo, kjer ljubezen do predmeta, ki si ga izgubil z vnemarnim deljenjem slabih “ocen”, ne pridobiš naslednjo uro s pečenjem palačink?! Uffff!
Torej s prvim navideznim cvekom imamo izkušnje že od lani, letos pa smo poskusili še zares. Ne, gospodinjstva ni več, kemije še nima, tudi tehnika ni tista, ki bi mu grenila življenje bolj, kot konstantne štirice in “obljuba” učitelja, da več kot zaključeno 4 tako ali tako ne more imeti.
Prvi cvek je dobil pri predmetu naravoslovje. Učiteljica je prav zagnana in popolnoma predana svojemu poklicu in željna učence naučiti čim več. Se opazi po načinu učenja in preverjanja znanja. A vseeno ga naš Jaka ne zna osvojiti. Imajo kup poskusov, ki jih je potrebno razumeti in kasneje razložiti. Večina je pri samem poskušanju navdušena, a kaj ko v zvezku ostane po takšni uri kaj malo, učenje iz knjige pa očitno6 ni ustrezno.
In tako nekaj dni nazaj Jaka najavi, da bodo pisali test. Čeprav letos z Jako ne delam prav nič več za šolo, kajti raje smo ga navadili reda in samostojnega rednega učenja, sem tokrat pred testom le želela preveriti njegovo znanje. Pozitivno me je presenetil, saj ni tako kot leta prej ob mojih vprašanjih, čukasto gledal in nekaj momljal.
Popoldne po testu mi je pojasnil, da so imeli 7 nalog, da je rešil vseh 7 in ima občutek, da bo dobil petico. BTW, Jaka je precej kritičen in redkokdaj izjavi, da bo ocena boljša, kot kasneje tudi je. In nekaj dni zatem prinese test domov in s težavo pove, da je dobil 1.
“Me hecaš, a?”
“Ne!”
Halo?! Cvek dobiš takrat, ko ne znaš reči niti MU, ni tako? Cvek je tista najslabša ocena, ki naj bi jo učitelj dal takrat, ko res iz učenca kljub največjemu trudu ne spravi ničesar, ni tako? Če se le da, mu daš 2, ki prav tako ni neka strašna ocena, a vsaj ne pusti tako grenkega priokusa?!
Pri pisnih ocenah je prednost ta, da otrokovo nakladanje o tem, kako ga nekdo ne mara oz. kaj vse je on znal, a se ni opazilo, zlahka preveriš.
Pogledam test, ki ima 7 nalog, ki jih žal bolj malo razumem, čeprav sem ravno to snov z njim ponavljala.
“Kaj so vse te risbice?”
“Ja, ni bilo nobenih teoretičnih vprašanj iz knjige, ampak vse le risanje vaj, ki smo jih delali pri pouku. Prikaz lomljenja svetlobe tako in drugače ter valovanje zvoka sem in tja” Zadnji dve nalogi pa celo nekaj, kar se ne da preveriti, saj je bilo potrebno narisati valovanje zvoka po nareku (!). Kljub temu, da je meni tudi ta naloga izgledala dovolj solidna, da je imel valove narisane dokaj lepo in popolnoma izpolnjeni obe nalogi, tam ni kaj oporekati ali dokazovati, ker nareka pač jaz nisem slišala. 0 točk pri obeh!
Preko vsake rešene naloge počečkano z nečitljivimi znaki z rdečim svinčnikom in le iz točk se da ugotoviti, da sta bili 2 nalogi popolnoma pravilni (!), tisti 2 zadnji (kao po nareku) popolnoma nepravilni (kot kaže po številu točk), za ostale 3 pa po najboljši volji ne moremo ugotoviti kaj naj bi še bilo zapisano, da bi dosegel polno število točk. Skratka: popolnoma popisan test, z dvema točnima nalogama ne kaže na nekoga, ki nima pojma?! Je to lov za znanjem ali za neznanjem?
Naj grem v šolo in se prepiram za oceno?! Nekako ne gre v moj koncept vzgoje, ker Jako ves čas navajamo na to, da ocene niso pomembne, da je pomembneje kaj ostane v glavi in da so ocene le pomoč učiteljem, da sistematično ocenijo znanja različnih učencev. In četudi dosežem, da se enica spremeni v 2?!
Glavna težava ni v oceni, glavna težava je v izgubi motiva in veselja do predmeta. Vsekakor sem zelo za strogost pri doseganju 4 in 5, saj čisto vsi pač ne morejo biti odlični in študirati na Harvadu, a lepo vas prosim, enice naj bodo prihranjene res za primere, ko se list papirja odda prazen ali se stoji pred tablo in niti ust ne odpre!
- kjer bi poleg angleščine, francoščine in nemščine dodal še kakšnega, če bi mu bilo dovoljeno izbrati še kakšen izbirni predmet [↩]
- za enkrat se ta še ni razdelila v biologijo, kemijo in fiziko [↩]
- tudi s pomočjo njegove prve učiteljice [↩]
- ki ga letos na srečo nimajo več [↩]
- tako pač je, če imaš predmet, ki pride ne vrsto vsak drugi teden ali še to ne [↩]
- to opažam po tem cveku [↩]
@Mateja; hehe … ampak otrokom ni nič lažje, če mame boli!
Sicer pa sem jaz ponavadi bolj “hladna” glede teh stvari in nanje vedno gledam bolj z racionalne strani.
Pogosto sem jezna, žalostna pa niti ne. A tudi glede jeze je bolj tako, da sem jezna v sebi, a ponavadi kaj hitro začnem iskati nekakšne razloge in pojasnila in se kakšni vzkipljivosti in kreganju raje ognem. Se mi zdi, da to nikamor ne pelje.
@Sunshine, bravo za tvoje. Svaka čast! Torej ne rabiš inštrukcij, so ti zagotovo prave osnove že vsadili tvoji starši
@Radirka, tudi učitelji so povsem povprečni ljudje in tako, kot jih gre čez gospodarsko firmo kup nesposobnih in (ali) nezainteresiranih, tako je isto v šoli. Ta konkretna učiteljica je totalna navdušenka nad naravo (ups, npr. že to jim je razložila, da je to naravoslovje in ne narava) in npr. lani je zaključno oceno popravljal na 5. Učil se je iz knjige in zvezka in se res maksimalno potrudil. A pri spraševanju vse to ni veljalo nič, ker ga sploh ni spraševala o tem, ampak ga je poslala iz razreda z naročilom, da ji prinese v razred 3 trave (pač tiste 3 o katerih so se učili). Jaka je sicer prinesel prave 3 trave, ampak zlahka bi si oceno povsem pokvaril le zato, ker morda takrat, ko jim je te trave kazala, ni bil v šoli. Vidi se, da želi, da stvari razumejo in poznajo, ampak je pa res, da je le malo (če sploh) toliko zrelih, da to sploh dojamejo. Sploh pa ne vem, če ima to v osnovni šoli sploh smisel?
Si mi pa dala za misliti, če bi morda res vseeno šla k njej na pogovor. Saj sem že bila, ampak le zato, da se spoznava, a se mi je zdelo BV, ker itak ni vedela kdo je moj sin in danes ne bo vedela o tem nič več. No, ja …bom poročala.
@Feniks; zanimivo. Ravno včeraj sem se z Jako pogovarjala o tej njegovi težavi s pisanjem in mu omenila, da imam jaz zdravniško diagnozo glede njegove težave, a je nikoli nisem dostavila šoli, ker smo se s tem dovolj učinkovito spoprijeli. Vprašala sem ga, če želi, da to odnesem učiteljici in jo prosim, da to vseeno upošteva pri pisnih izdelkih. Presenetil me je njegov pozitivni odgovor, saj sem pričakovala, da mu bo prej nerodno in da tega ne bi želel spravljati na dan …. sploh glede na to, da absolutno nima nobenih učnih težav.
To očitno kaže na to, da ga takšna enica res prizadane. In smo spet na tistem, kar pravi Radirka.
Dokler se nam godi krivica, ok. Mi smo veliki, močni, znamo stisnit zobe, ali pa jokamo na WC-ju, kjer nas nihče na vidi in sliši. Ko pa so prizadeti naši otroci, pa je povsem drugače. Pa še najmanj zaradi ocen, velikokrat zaradi odnosa. Slaba volja, jeza, nemoč, še kaj. V glavi se sprehaja tisoč vprašanj o tem, kaj je prav in kaj ne: grem v šolo, da se pogovorim z učiteljico, da ji povem, da tudi mi nekaj vemo… ne, ne bom šla, ker bo še slabše…. po svoje je vse to ok, ker si pridobiva izkušnje o poštenosti in nepoštenosti ljudi…, pa zakaj mora vse najslabše spoznati že tako zgodaj…
V takih trenutkih se vprašam, če smo mame zato, da nas mogoče boli, da je otrokom potem lažje….
Sem že hotel iti spat pa si me v žilo.
Testi z nečitljivimi opombami in celo prečrtanimi pravilnimi rešitvami mi niso tuji. Sem zagovornik teorije, da je cvek v 90% primerov hendikep učiteljice/a, če premore vsaj malo ponosa, seveda. Kar pa se tiče nadarjenosti ali motoričnih sposobnosti učencev pa že dolgo menim, da bi pristop moral biti drugačen. Jasno je, da če se nekdo trudi po najboljših močeh ne more biti deležen negativnih sugestij, kar najslabše ocene zagotovo so.
Sistematičnega ukvarjanja z otroci kot z osebnostmi pa se mi zdi, da je morda le za vzorec. V glavnem se pričakuje le, da bodo otroci zdavnlovdali ponujeno potem pa se bo le še ocenilo delovanje njihovega hard in softvera.
Namesto nivojskega pouka pa menim, da bi lahko uvedli načinski pouk. Vsi pač ne dojemajo na enak način. Primarna naloga šole pa je, da uči in ne diferencira.
Eto, pa sem se malo spraznil. Upam, da ne bom tega še sanjal.
Po dolgem času zopet jaz Radirka,,,moja tema..jaz hodim v šolo in učiteljem dajem nalogo…točno to…da so oni odgovorni, če moj otrok ne bo imel veselja do določene vede, ker mu oni odpirajo okno v svet…in pali…samo z zgodovino mi ni uspelo…in sem šla letos direktno k gospe učiteljici in ji rekla, da ima moj Irokeza probleme v gimnaziji z zgodovino in da bom vesela,, če se potrudi pri mlajšem sinu, da ne bo tako. Da vem, da zanimivo predava, ampak da moj otrok ne razume njene geste ali je povedal pravilno ali ne, ker sta oba naturščaka in ne znata pri tej starosti brati med vrsticami….in je palilo…in mi smo za to na svetu, da zaščitimo svoje otroke pred odraslimi in ne pred neuspehi…prav je, dasvojega otroka zaščitiš glede motorike in ne dovoli, da ga bodo zaradi tega prizadeli…ocene so pomembne saj so njemu to sedaj neuspeh…
Ja, plani so že čisto konkretni, kar pa še ne pomeni dveh črtic že pojutrišnjem. 😉
Btw, veš kaj so naredili moji, ko sem pred dooolgimi leti prvič domov prinesla cvek? Dali so mi jurja, ker sem se jim smilila ko sem se že sama tako sekirala zaradi ocene. 😀 Mislim, da dejansko ni slabo vzeti v zakup, da vsi nismo super duper talentirani za vse in da bodo pač ponekod ocene briljirale, kje drugje pa bodo malo bolj povprečne. 😉
@sunshine; najprej hvala, nato pa:”Iz tvojih ust v božja ušesa” ..kot so znale naše mame in stare mame govorit. Glede Jake, nemreč.
Mi je pa predvsem všeč tvoj zadnji stavek in uporaba KO in ne ÄŒE. ÄŒeprav je pravilno KO, vse preradi uporabljamo ÄŒE, kadar se nam kakšna stvar zdi še bolj oddaljena. Že konkretno razmišljaš? Hmm, lekcije, saj veš da so najboljše tiste, ki pridejo iz lastnega razmišljanja in izkušenj …vsaj takšne mamaste. Tudi jaz sem predlani “znorela”, ko je domov prinesel trojko, potem pa počasi ugotovila, da to ni pravi način in da petice niso nekaj za čemer bi se morali vsi pehati. Res se mi zdi vredneje, da se imamo radi (pa naj se sliši še tako osladno) in da si zaupamo ter imamo veselje do življenja, kot pa da se na vsak način pehamo za odličnim uspehom, pa gimnazijo pa potem faksom in magisterijem in kaj vem čem še. Oh, saj bi rada vse naj za svojega otroka, ampak naj zagotovo ni to, da se vsak dan dereš in si slabe volje, ker se ti zdi, da bi ocene lahko bile še boljše, kot so. Sem se morala kar prepričati v to :), ker moj slogan je, da ni nič tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše in to bi nekako moralo držati tudi pri ocenah 😉
Navijam za to, da boš kmalu prišla k meni, če ne že na lekcijo, pa vsaj na kakšno kavico ali sok.
@ Saša: Občudujem tebe kot mamo in Jako kot mladeniča, ki bo nekoč zrasel v občudovanja vrednega mladega moža. Neznansko všeč mi je tvoj “down to Earth” materinski pristop, še bolj pa Jakova zrelost. Resnično mora biti fant na mestu, da se takole zrelo spopade s tako situacijo, da s tako vnemo in ljubeznijo usklajuje šport in šolo ter da vama tako zaupa. Takoj ko zvem da sem noseča pridem k tebi na kako lekcijo. 😉
Flybejba, ma ne, me ni prizadelo, res ne. V bistvu sem po tistem svojemu možu rekla, da mi je pri vsem tem blazno všeč, da nama je Jaka slabo oceno takoj povedal, brez najinega spraševanja kako je bilo v šoli itd. Pa še nekaj je naredil po tem, kar me je impresioniralo. Midva sicer sploh nisva znorela, sem pa jaz rekla, da se mora zavedati, da je takšna stvar “Shit” po domače povedano in da bo vplivala na celotno situacijo v šoli, Jaka pa je rekel, da je dojel, da se narave očitno ne zna sam od sebe dovolj dobro naučiti in da se bo od zdaj naprej ta predmet učil skupaj z dobrim prijateljem in prav tako dobrim učencem. In vem, da je to mislil resno.
Me je pa bolj prizadelo to, da še vedno kup učiteljev raje išče napake in daje slabše ocene, kot da se išče znanje in daje boljše ocene. Å e vedno obstajajo učitelji (pa to mislim, da niti ni ta, ki jo opisujem zgoraj), ki pri spraševanju, ko ugotovijo, da nekdo ne pozna odgovora na vprašanje, raje ne prešaltajo na povsem drugo snov, ampak začenjo vrtati v isto zadevo, le še globlje. Ej, a ni že takoj jasno, da otrok o tem nima pojma?! Pusti ga pri miru in poišči nekaj o čemer ima pojma ter mu daj veselje do predmeta!
To je tisto, kar me prizadane!
Vidim, da te je totalno prizadelo in kot starš te popolnoma razumem, …verjetno bom jaz ista, ko bodo moji v višjih razredih:)
Najbolje, da ne narediš ničesar. lp