Me tri in pa majhna priletna gospa iz sosednje sobe, smo bile zabavni del naše na kontaminacijo obsojene ekipe in ja – res se nisem zmotila o črni, suhi in visoki tečnobi, potrdila je moj občutek, da ljudi pravilno ocenim že s prvim pogledom. Klepetale smo, se tolažile, razlagale ena drugi naše strahove in zgodbice o skurjenih ščitnicah in nevarnih operacijah, ki bi celo takšnim kot jaz, dvignile kocine na koži in na koncu preživele tudi tisto “zeleno miljo”.
Jap, zelena milja se v KC vedno zgodi v sredo. Zjutraj pred zajtrkom vse pižamarje iz našega oddelka napodijo po labirintih UKCja do kletnih prostorov Poliklinike. Tam so nam, kot sem že omenila, preverili kako se nam testna količina useda v naše tumorčke in nas z izvidi napodili (no, to se sliši zabavneje, drugače so res zelo, zelo, zelo prijazni) po labirintih nazaj v naš Černobil. Medtem, ko smo mi zobali naš zadnji (tako se nam je takrat zdelo) zajtrk, so se dohtarske glave zbrale nad našimi izvidi in dorekle kako močno nas bodo ožarčili in ob 12h se je pred našimi posteljami zbralo kar nekaj belih halj. Vsaki posebej so razložili kaj pomeni “černobilska terapija”, kakšno količino bo dobila in kaj nam sledi v naslednjih tednih, nato pa je striček v gumijastih rokavicah s pol metrsko pinceto vzel kapsulo, jo vstavil v dolg plastičen tulec in me smo jo s kislim nasmehom pogoltnile.
In … BUM!
Ah ne! Nič se ni zgodilo. Popolnoma nič! OK, ja sevale smo, a moram povedati, da se niti nismo preveč svetile. OK, sploh se nismo svetile! Presenečena sem bila celo nad tem, da osebje ni drvelo kilometre stran od nas in da se je stric z gumijastimi rokavicami pogovarjal z nami še nekaj minut po zaužitju kontaminirane tabletke, sestra pa nam je nekaj minut za tem v sobo dostavila hrano in za nekaj kratkih minut celo poklepetala z nami. Enako zvečer in naslednji dan.
V mojem želodcu se niso dogajali vrtinci, lasje mi niso začeli poganjati – niti na glavi ne, še manj na riti in svet se je v enakem ritmu vrtel naprej.
Pred odhodom v bolnico sem imela tisoč vprašanj glede kontaminacije knjig, računalnika in telefona – češ okužila bom vse stvari okrog sebe in ko pridem domov, bomo vse zakurili na kurišču daleč stran od doma, naselij, odšli globoko v Kočevski gozd, da slučajno kakšna smet pepela ne zaide na naš vrt, med ljudi … pa so mi razložili, da kontaminacija ni nalezljiva. Imam jo v sebi in s spiranjem z vodo in zračenjem, se bo razkadila in odšla v ozračje – oblake, dež, zemljico – in ja, saj smo se v šoli učili kako je potem s tem 😉 –
Ok, resda sem opazila rahlo spremembo na koži, ki takoj po tem ni bila v najboljši formi, a konec koncev je lahko bila to posledica polne lune, ki je ravno minila, bližajoče spremembe vremena ali pa posledica tiste pleskavice, ki sem jo pojedla tisto nedeljo pred odhodom v bolnico, češ da je pred tem treba pojesti največji gift, saj ga bodo tako ali tako skontaminirali.
Aja, pa na ritko mi je tudi udarilo. Ampak to je bila zagotovo psiha. Dva dni pred odhodom v bolnico sem kakala za celo sezono nazaj, potem pa se mi je seveda rit zaštopala in v četrtek – četrti dan, je zadeva postala zaskrbljujoča – sploh po tem, ko sem skoraj čutila, kako mi kontaminirana kapsula kroži po telesu in sem jo želela spraviti čim prej iz sebe. Zjutraj sem spila prvo flaško Donata. Nič. Ob 10h drugo. Nič. Pa so mi dali sirup, ki je v mojem želodcu povzročil hujše boje, kot Černobilska kapsula, nato pa sem celo popoldne dežurala pred WCjem.
Tudi to sem preživela in od tam naprej je naše polnopenzionsko bivanje v 3. nadstropju postalo čisti užitek in zabava. Postrežen zajtrk, kosilo in večerja, ves čas na voljo svež čaj, vmes sem jedla jogurte in grizljala oreščke, ki sem si jih nabavila še pred “zaporom” (od Černobilske bombe naprej, se nismo smeli premakniti iz našega oddelka), pila pravi čaj, ki mi ga je gospodinja (tako po novem imenujejo strežnice) skuhala takrat, ko je kofetarkam pripravila kavico, pižamco sem menjala vsak dan, pod ritjo so mi pometali sproti, vmes sem sem brala pogrošno ljubezensko zgodbo, poslušala glasbo, klepetala, zvečer pa po televizorju, ki smo ga imele v sobi, gledala neko novo slovensko limonadno nadaljevanko. Pa če to niso počitnice!
Kako je z mojim zdravjem?
Enako kot prej. Bojda so mi gomolj morali skuriti, ker ogroža moje srce. Bi verjela, saj sta moji cimri imeli s srcem že resne težave. In njima so tokrat ščitnico skurili. Namerno. Ker baje ne gre drugače. Njuni gomoljčki so razpršeni po celi ščitnici, takšna operacija je zahtevna, anestezija pa zanju ni kačji mašelj. Tako ali tako bi jima morali odvzeti celi ščitnici, zato so ju raje skurili. Ja, sedaj imata premalo oz nič ščitničnih hormonov in celo življenje jih bosta morali jemati umetno – preko tabletke. A ta rešitev je boljša (in sedaj v to trdno verjamem), kot živeti v strahu, da se ti zaradi hiperkativnih gomoljčkov, lahko enkrat srce kar ustavi.
Jaz sem baje lažji primer. Imam le en vroč in hiperaktiven gomolj. Moja bomba je bila usmerjena naravnost vanj. V večini (takšnih) primerov bomba zadane, ubije gomolj, ščitnico pa pusti pri miru. Po testu sodeč se bo tako zgodilo tudi z mojim sovražnim podnajemnikom. In baje dodanih hormonov niti ne bom potrebovala. Ja, čez nekaj let, ja, saj so mimogrede ugotovili, da ima moja ščitnica še avtoimunega japonskega prijatelja, ki povzroča, da moja ščitnica dela vse počasneje. Bomo takrat ukrepali in dodajali tabletke. In če je bomba naredila raztur še tam malce naokrog mojega tumorčka? Jah, bomo tabletke jemali že zdaj!
Če si vsako jutro umijem preostanek zob, ki jih še imam, vtaknem v usta protezo in pojem svoj zajtrk, bom zmogla pogoltniti še tistih nekaj dodatnih hormonov.
Zapisala Saša septembra 2015
Tole so bile moje misli, ki sem jih zapisala, ko sem krempeljce še grela v topli bolniški posteljici. Å e preden mi je postalo strašansko slabo in sem preklinjala dan, ko sem pristala na “Černobilsko terapijo” in preden sem se začela širiti, kot dobro zgneteno kvašeno testo pod okriljem tople krpice. Dva meseca hormonskih nihanj, iznenadnih slabosti, pomanjkanja energije in 10 kg plusa, ki sem jih pridelala še preden sem se dobro zavedala kaj dogaja.
jap, danes sem ok. Minilo je pol leta, ugotovili smo, da je kolateralna škoda le terjala svoj davek in da bo treba goltati dodatne hormončke, pa za povrh še nekaj dodatnih tabletk, da ublažimo raztur, ki ga je jod naredil v mojem želodcu in s tem ublažimo kislino, ki mi razjeda želodec in grlo, a kaj bi ….
ko gre b’k mora it tut štr’k
in ja, danes mi je ok. Papam tabletke, redim se nič več, s popolno odpovedjo kruhu, sladicam in mojim preljubim sirom, mi je v zadnjih treh mesecih uspelo celo izgubiti 5 kilogramov. Borimo se naprej in ni vrag, da se nam bo enkrat dobro povrnilo 😉
Za tiste, ki pa vas zanima tudi začetek zgodbe, jo lahko preberete tukaj, njen zaplet pa tukaj.
