Danes smo Tomaž, Jaka in jaz tavali po mestu. Vroče je bilo in zato smo izkoristili vsako senco za majhen postanek in kratek klepet …..oz. tako moram zapisati, da sva s Tomažem bolj poslušala, kajti Jaka se je vrnil s Krka, kjer je teden dni preživel pri družini Tomaževega brata. Se ustavimo v senci tam ob Modni hiši, kjer Jaka razlaga o družini, s katero so se na Krku družili, ki prihaja iz Ajdovščine. In Jaka reče Ajdovščina, dvigne pogled in se zasmeji. Naključje! Nad nami je napis “Ajdovščina”, stali smo namreč na ploščadi, ki so jo poimenovali po tem primorskem mestu.
In ravno danes nekaj minut pred tem smo v avtu zaslišali glas radijskega komentatorja, ki je povedal, da sta se …. ne vem kje, ne vem kdaj, najbrž danes in možno, da kje v Ameriki, zaletela dva helikopterja. Baje sta oba sledila in snemala nekega pobeglega kriminalca ali nekaj podobnega. Oba sta najbrž razmišljala, da je v zraku malo možnosti, da srečata še koga ravno na tisti višini …… pa sta srečala ravno drug drugega. Bum! Umrli so vsi v obeh helikopterjih. Grdo naključje?
Zelo zanimiva je zgodba našega Jake. Za smisel celotne zgodbe je treba povedati tudi nekaj “intimnih” skrivnosti, vendar ta skrivnost je že davno postala tako javna, da mi najbrž nihče od vpletenih omenjanja ne bo zameril. Jaka je namreč od prvega dne svojega šolanja ….. in šolanje je začel s svojimi še ne šestimi leti (hodi v devetletko od samega začetka) zagledan ….ups, pardon zaljubljen v svojo sošolko.
Pred nekaj leti …morda tremi leti smo se v času jesenskih počitnic odpravili na Dunaj. Prvi dan našega potepanja po tem mestu, sedimo v neki restavraciji in Jaka brblja o njegovi srčni izvoljenki in razlaga, da je tudi ona v tem času na Dunaju, prišla naj bi na obisk k svojemu očetu, ki na Dunaju dela. Morda pa jo srečamo, pove. Ja, ja, seveda, mali …ti kar sanjaj, a sploh veš kako veliko mesto je Dunaj, sva se mu smejala midva s Tomažem.
In 10 minut za tem, na koncu Karenten strasse, kjer stojimo pred Starbucks-om in nekaj minut kolebamo ali naj zavijemo vanj, ali ne in se končno odločimo, da bi pogledali samo še okoli ovinka, kaj se skriva tam ….. in bum ….trčimo (ne čisto dobesedno, ampak srečamo se na razdalji manj kot meter) v Jakovo sošolko in njeno mamo. V trgovini za vogalom sta nekaj kupili potem pa res hiteli k njenemu očetu v službo. Trenutek prej ali kasneje bi se zgrešili.
No, seveda smo se dogovorili za kasnejše srečanje v lokalu sredi Dunaja in preživeli lep večer skupaj.
Je vse skupaj res le maključje?
A ne gre v bistvu zato, da če si nekaj res močno želiš, pravzaprav nezavedajoč se začneš delati stvari v to smer? Meni je sicer misel, da naključja vendarle obstajajo, zelo všeč…Tako me vedno znova kaj preseneti. Ja, seveda ni vedno vse v pozitivnem smislu, a vseeno…
Dejan v čem je to drugače? Praktično vseskozi govorimo o željah…mar ne? Morda je sanjarjenje nekaj drugega, mogoče nekaj, česar se kar malo bojimo, da se pa morda res uresniči. A če dolgo zori v nas, postane želja in potem nekdo nad nami zamahne s čarobno paličico in voila, pred mano stoji moj sanjski moški hehehe:))) Ko bi res bilo tako enostavno…:)))
Saša kje na Dunaju ste ga pa pili in kje je Jaka poskušal očarati svojo sošolko? Btw, kaj pa ona? Ah te najstniške ljubezni so tko luštkana zadevica:)
Sanjarjenje in samo želje so za moje pojme nekaj popolnoma drugega. 🙂
Exactly my point, Saša. 🙂
Jaz pa mislim, da ima čisto vsak svoj prav. Tako Dejan, ki vse skupaj utemeljuje z precej realno predpostavko, ko gledamo stvari nazaj, kot Darči, ki verjame v nekaj nad nami in kot vsi ostali, ki smo si ogledali film “the Secret”. Sama res verjamem, da lahko z močjo misli veliko narediš, je pa res, da si marsikatera dečva včasih močno želi, da bi zazvonil že tisti telefon …..telefon pa molči. Kje je tukaj moč misli pa tisti nad nami pa še kaj? 🙂
Naključij ni! 😉 Se mi dogajajo podobne zadeve non stop! Včasih sem prav ganjen…
Kje je catch? Vera, zakon privlačnosti, moč misli in besed… 😉
Peter seveda vse takoj znanstveno utemeljuje. 🙂 Bom pa jaz rekel, da imajo ljudje močan vpliv na to, kaj se dogaja v njihovi okolici. Sicer je pa o tem govoril film ‘The Secret’, ki ga je obdelal tudi Kos na svojem blogu.
No, no… kolikokrat ga pa NE srečaš, ko si ga želiš? 😉
ÄŒloveški možgani so zarad evolucije pač narejeni tako, da iščejo vzorce tudi tam, kjer jih načeloma ni…
Ne ni naključje….je nekaj, kar je nad nami….je nekaj kar je v nas. Želja. Energija. Skrivnost. Včasih nezavedna a vendar tako resnična.
Tudi meni se to dogaja. ÄŒesto. Ampak res često.
Da srečam prav tistega človeka, ki si ga želim. Ali ga slišim. Ali kakorkoli pridem v stik z njim.
Verjemi, in zgodilo se bo 🙂