Končno se vrača naš mulac tanarboltazlat! Čeprav je prišel “smo prišli mi” starci v obdobje, ko “smo ves čas tečni in zoprni”, je to vseeno obdobje, kjer vsako prosto minuto najraje preživljava prav s to malo tečnobo.
Danes prihaja domov s tega njemu pred odhodom tako zoprnega tabora. Prepričana sem, da se je imel lepo in da je ob druženju s sošolci pozabil, da je zaradi tega izpustil 4 dneve treninga tenisa, da tam ni interneta in ne vidi najnovejših športnih dosežkov, tudi televizije nimajo in najbrž je bila te dni na sporedu kakšna tekma, brez katere bo čutil trajne psihične posledice 🙂 , da mu od hrane itak vse smrdi nič ne paše, da se umiva le, ko uspe priti na vrsto do tuša na koncu hodnika, ki je namenjen vsaj 20-im nadebudnim mulcem, ki imajo pred spanjem 20 minut časa za osebno higieno, da spi na kakšnem zmajanem pogradu in da ga moti, ker eden od osmih prijateljev s katerimi se drenja v super majhni sobi, ponoči smrči, drugi dela cirkus vse do enih zjutraj, tretji smrka in jamra, ker bi rad šel domov itd.
Podpiram takšna druženja!
Podpiram pomoč socialno ogroženim, ki si takšnih stari ne morejo privoščit!
Podpiram druženje brez pripomočkov moderne tehnologije!
Podpiram šolo v naravi!
Ne podpiram množično prilagajanje na nivo tistega socialno najšibkejšega!
Ne podpiram PREPOVED nošenja in uporabe pripomočkov moderne tehnologije!
Sem v svetu staršev, svetu šole, šolskem skladu, ekipi za podporo projektu Vrednote … just name it … in tako vem tudi nekaj o težavah pri usklajevanju želja učencev, pravil šole, želja in ovir učiteljev, ugovorov staršev itd. itd.
Lokacija je predaleč, preblizu. Dom je predrag, je precenen, hrana je itak vedno zanič, avtobusni prevozi so le način, kako nekdo pomaga bratu avtoprevozniku, da služi “mastne denarje” in podobne zdrahe, vsako leto znova….
Naš Jaka mobitela praktično ne uporablja. Mobitel je zame, za Tomaža in tako tudi za najinega sina le normalen produkt današnje dobe, ki ga uporabljamo, da nam olajša določene stvari. Pri nas po mobitelih komuniciramo najnujnejše. Je priročen, ker ga imaš vedno pri roki in lahko vedno na hitro pokličeš in se dogovoriš za mesto in uro srečanja. Od mobitela naš Jaka ni odvisen, s prijatelji ne komunicira preko SMS-ov, tudi MSN je zanj izguba časa. Računalnik (ali celo mobitel) uporablja bolj za hiter dostop do internetnih podatkov.
Življenje v “našem času” je takšno, da ga v šolo dostavljamo zjutraj, pobiramo zvečer, vmes je pri mojih starših na krožkih ali treningih. Mobitela ne nosi s seboj, čeprav bi ga včasih potreboval … no, jaz bi potrebovala, da bi ga on potreboval 🙂 Včasih se zgodi, da ne morem priti ponj na trening ob dogovorjenem času ali pa me zanima ali je roditeljski sestanek na šoli res odpadel, mogoče ne bi bilo slabo, da kdaj pa kdaj preverim se pogovorim o njegovem učenju itd. …. Ne, te možnosti nimamo, kajti mobiteli so prepovedani. Zakaj že? Zato, ker so ga nekemu Gašperju ukradli, ker so Anji, Manji in Tanji zvonili med poukom, ker sta si Vid in Maša med poukom pošiljala ljubezenske SMSe, ker je mama nekega Esada vsa zaripla pridrvela v šolo in se drla na ravnatelja, da mora povrniti stroške za razbit telefon, ki ga je sošolec njenega sina baje vrgel po tleh …. Točno! Zato je treba mobitele PREPOVEDATI! Prepovedati popolnoma! Ni odstopanj! Morda bi bilo treba celo učiteljem obračati žepe in zasegati vsak mobitel, ki prestopi prag učene hiše.
Na tabor seveda otroci tudi ne smejo vzeti mobitelov. Učitelji tudi ne?!
Mobilnih številk učiteljev nimamo, tudi učitelji nimajo naših številk, čeprav vnos vseh številk staršev danes res ni takšno čudo in ne vzame ure in ure časa (sploh če ima razred isti razrednik po 3 leta in več) in po prihodu v dom tudi ni nek bavbav ali ekstra usluga, če bi učitelj celotni skupini staršev spustil kratek SMS z obvestilom, da so otroci varno prispeli na cilj!
Na pisnem obvestilu o lokaciji doma je le naslov doma, seveda opozorilo, da so mobiteli prepovedani, telefonske številke, kamor pa bi lahko poklicali starši pa NI. Saj bi jo lahko izvrtala, vendar je želja po nekontaktiranju tako očitna, da se skorajda ne upam biti ravno jaz tista tazoprna mama.
Jaka si je med taborom baje … baje zvil gleženj. O tem me je iz nekega stacionarnega telefona obvestila učiteljica, ki je z njimi. “Jaka je nerodno stopil, ne ni nič hujšega, ga peljemo k zdravniku na pregled, sumimo na zvin. Na svidenje.”
OK, predvidevam, da ni nič resnejšega, saj bi me drugače ponovno poklicali. Vendar pa!!! Jake jaz ne morem poklicati, da bi vsaj preverila kako se počuti. Saj ni govora le o fizični poškodbi! Jaku tenis pomeni veliko in v naslednjem vikendu ga čaka turnir. Å e pred odhodom na tabor je jamral, da bi želel imeti še kakšen trening. Naslednji teden so počitnice, ta teden pa se počasi že končuje. Iz tabora naj bi se vrnili danes ob 5h. Jaka ima ob petkih treninge ob 3:30. Prosil me je naj poskušam urediti, da pride na zadnjo uro treninga ob 5:30. Bodo sploh uspeli priti do 5h? Ima Jaka zdrav gleženj? Naj drvim iz pisarne in stojim oprtana z Jakovo trening torbo pred šolo in držim pesti, da bodo tokrat za spremembo točni? Naj sploh težim trenerju in ga prosim za izjemen termin, saj ne vem, če sploh, …..
Oh, le en klic na mobitel bi olajšal marsikatero nepotrebno pot in odpravil marsikatero skrb. Saj bomo preživeli brez tega, a vseeno ne razumem takšnega načina dela! Kaj ni bolje, da učence naučimo pravilnega ravnanja z napravami moderne dobe, kot da jih raje enostavno prepovemo?
Kolegica v službi zagovarja prepoved mobilnih telefonov, češ mulce se ne da ukrotiti drugače. Aja? Morda bi tudi jaz prepovedala nošenje mobitelov v pisarno, saj nekateri preradi čvekajo med delavnim časom?
In kako rešiti težavo klepetanja otrok med poukom? Obliže čez usta pa bo mir!
In kako urediti promet in zmanjšati število nesreč? Vsem odvzeti avtomobile!
In zmanjšati alkoholizem? Prepovedati alkohol!
Pa bo končno red v deželici naši!
@Jani; Imaš prav, zelo velik dil je, če prepovedujejo uporabo mobitelov na taboru, tako kot je izredno velikega pomena tudi čistoča avtomobila, dolgočasnost filma, pozabljanje šolske torbe, stavke in še kup drugih zadev o katerih pišem na blogu.
Očitno imaš bogate izkušnje pri vzgoji otrok. Do katerega leta ti torej tretiraš otroke za bedake, ki niso sposobni lastne presoje kaj je dobro in kaj ne? Do 18 leta? In potem naslednji dan se z otrokom usedeš in mu razložiš, da do sedaj si mu PREPOVEDOVAL kajenje, pitje alkohola, žoganje na dvorišču, hojo v čevljih po stanovanju, uporabo make up-a pri dekletih …., od sedaj naprej pa so postali odrasli in bodo o tem lahko presojali brez tvoje pomoči?
Oprosti, ampak tele fore v stilu načeloma da, načeloma ne, samo na pol… Ne govor da ni big dil, drgač ne bi pisala postov na ta račun.
In permisivna vzgoja v stilu dogovora, otrok bo sam prišel do rešitve itd. je mal falena. Poanta je v tem da je nekaj prepovedano?! Ne pozabmo da gre tukaj za otroke in ne za odrasle.
@Aleš; nisi čisto zadel. Mobiteli so čisto super stvar, če jih uporabljaš v prave namene in ne motijo drugih “poglavitnih dejavnosti”.
Se bi pa strinjala, da se mobitelov ne vzame na skavtske tabore. Mislim, da takšni tehnični pripomočki ne sovpadajo s poslanstvom skavtov, je tako?
Tudi če bi naš obiskoval Waldorfsko šolo, bi razumela, da mobiteli tam nimajo kaj početi, saj bi se že z vpisom v šolo strinjala, ker bi se namensko usmerila v to, da otroka čim bolj “izoliram” od “realnega sveta”. V našem primeru pa otroci pač živijo ves čas obkroženi z mobilniki, računalniki, i-pod-i, potem pa namesto, da bi jih TUDI (ne le) šola učila k pametni uporabi teh zadev, jih raje po najlažji poti prepovejo.
Na temo prepovedovanja je dokaz, da se to ne obrestuje tudi obnašanje otrok, ki jih starši kontrolirajo in skorajda zaklepajo v sobo, da se cele dneve učijo. Takšnim “pridnim” otrokom se na taborih dobesedno strga in so najbolj neukrotljivi.
Razumem poanto: “Ne podpiram uporabe mobitela in ne podpiram prepovedi posedovanja mobitela na takih dejavnostih.” Ali sem zadel?
Se strinjam, vendar je v praksi to težko doseči. In je pač lažje, da jih otroci ne vzamejo s seboj. Tudi pri skavtih je tako. In starši to podpiramo. In skavti vedno dajo svoje telefonske številke in mi jih lahko pokličemo v primeru nuje zvečer. In oni imajo naše številke.
Ja menim, da je prav, da se za kakšen teden odpovemo čudom tehnike. Tudi sam čutim, da bi imel že kar težave… pa vseeno podpiram.
Aleš
Jani; saj sem rekla, da sem za to, da gre na tak tabor in tudi zelo za to, da počne vse kaj drugega, kot ukvarjanje z napravicami modernega sveta. In morda ravno zato pri nas takšne stvari sploh niso zanimive. A vendar ne maram, kadar to ni PROSTA IZBIRA in je nekaj PREPOVEDANO!
In nič se ne poruši, če spusti trening. Saj ga je in to brez pretresov. Nisi razumel glavne poante: pisala sem, da bi en mobitel, ki bi 1 teden ležal v torbi in bi ga uporabil za 1 minutni klic ter me obvestil, da bo najbrž zamudil, prihranilo nekaj nepotrebnih stvari.
In kot sem napisala: not a big deal, vendar ne razumem zakaj bi bil velik deal, če bi lahko s seboj vzel mobitel?
Dejte se mal sprostit. Probajo tamalim narest en sproščen teden, brez vskakdanjih “prednosti” instant življenja pa je cel halo in oh in sploh. Današnja mularija je pa itak razvajena, če ni točno tko k doma in kot je kdo navajen pa je že smrtno nevarno in če se vse ne poklapa je kar konc sveta. Se vid da cela civilazija zgublja orientacijo o tem kaj je res pomembno in kaj ne, zdej če se zamudi na en trening se poruši življenski načrt za 1′ let naprej, al kaj?!
Jst nikoli nisem razumela, zakaj v šolah sploh komplicirajo glede teh mobitelov. Sj do neke mere razumem, da učiteljici ne paše ravno, da ji telefon nekega učenca (kaj šele večih) zvoni med njeno uro. Ampak jst se še spomnim svojih gimnazijskih let, ko se je ta zadeva začela in so se telefoni ful hitro razmnožili med sošolci. Ja, sj so nekateri na začetku parali živce profesorjem. Ampak se je naredila črta. Vsem je bilo kristalno jasno, da so telefoni med poukom potiho, ugasnjeni in v torbah. Celo uro. In to je bilo to. Se pravi, če profesorji ne znajo naredit takega pravila, potem je to vseeno njihov problem.
Je pa res, da se danes enostavno brez mobitela ne da živet pa naj se še tko materialistično (in ne vem, kako še) sliši. ÄŒeprav so nekateri, ki trdijo nasprotno. Tako pač je. Navadili smo se jih kot potrebo in ne kot luksuz iz čisto preprostih razlogov, katere si tut sama naštela pa še ful ostalih je. Mene je mobitel velikokrat rešil iz kakšnih že kar neprijetnih situacij. In mobitel in mail in ne vem, kaj še vse. Tako da, ja, prepoved mi je enostavno bedarija na največjo možno potenco.
Je pa treba tut poudarit, da starši vseeno mal pretiravajo, ko jih kupujejo že ne vem kok mejhnim otrokom. Tu jim pa ne dam prav.
Veš Mateja, jaz celo mislim, da je takšnih svežih in bistrih “vetrcov” precej po šolah, a kaj ko sistem umiri še tako močno burjo.
Verjamem, da je težko s tistimi neukročenimi mulci in kaj kmalu se vsak učitelj utrudi in se obrača s trenutnim vetrom …. če smo že pri vremenskih oznakah 🙂
No, sedaj lahko povem, da je tamal prišel domov zdrav, s celim gležnjem, podočnjaki, lačen a strašansko zadovoljen. Pravi, da je dom na Peci najboljši dom v katerem so bili na katerikoli od šol v naravi.
Televizije sploh ni pogrešal, saj so imeli milijon stvari za početi. Bravo! Tako se dela!
Na tak način tudi mobitelov ne bi bilo potrebno prepovedovati, ker nihče ne bi imel časa telefonariti in se ukvarjati z njimi.
Pravi da tudi hrana ni bila zanič, a priznava, da je on pač razvajen. Tudi OK. To pa le potrjuje dejstvo, da zna tudi pohvaliti in da je vsa pretekla leta (predvsem na Arehu) hrana res bila zanič 🙂
Zelo dobro povedano! 🙂 Prav razjezi me, ko berem take stvari in se sprašujem, kaj je s temi ljudmi (osebjem na šoli od prvega do zadnjega), da se samo izmikajo svojim obveznostim in nalogam ter poslanstvu, ki ga imajo, in ki naj bi ga kvalitetno prenašali na mlajše generacije. Halo? Prepovedati telefone? Prepovedi še nikoli, nikoli niso bile vzgojne. Na žalost je to le lažja pot, po kateri hodi večina, samo da si olajšajo dodatne “napore”. Najhuje je to, da človek z leti ostane malo preveč z mislimi in razmišljanjem v dobi, v kateri je sam odraščal in se prepočasi ali sploh ne “klimatizira” na trenutno časovno obdobje, tukaj in zdaj.
Grozno, če samo pomislim, da bom kmalu del takšnih ali podobno mislečih osebkov na xy izobraževalni ustanovi. Bom pa malo svežega vetra prinesla – samo, da še mene ne odnese (“na cesto”) namreč… 😉
Lp