Včeraj, v nedeljo sem se po naključju znašla v enem naših nakupovalnih centrov. V knjigarno sem skočila po knjigo, ki si jo je naš sin strašansko želel, z mojim sva popila kavico potem pa sva zavila še v trgovino z živili.
Pri vhodu sva vzela nakupovalno košarico in ne vozička, saj nisva nameravala obnavljati celotedenskih prehrambenih zalog.
Nogavice, ker so se mi ravno zadnjič strgale zadnje. Po tem, ko sem jih odvila, sem sem jih uspela imeti nepoškodovane na sebi kar celi 2 minuti. Pa kdo si je izmislil 10 denske damske nogavice?!!! Te sem pred kakšnim tednom vrgla v košaro, ker nisem imela dovolj časa za brskanje med policami, na hitro pa nikak0r nisem našla nobenih debelejših v moji barvi in velikosti. Kdo bi si mislil, da je čas iskanja enak času, ko nogavice ostanejo na tebi nepoškodovane?! No, to je bilo res prvič in zadnjič, da sem se tako nasmolila. Tokrat sem pograbila kar 5 komadov, ko pa sem že ravno našla takšne, ki bodo trajale vsaj eno dopoldne.
File purana, ker sva se v zadnjem trenutku spomnila, da bi za nedeljsko kosilo morda le pojedli tudi kakšen košček mesa.
Pa komad svežega kruha -. če sva že ravno v trgovini.
In počasi sva zaključila in se odpravila proti blagajni.
Aaaaa??!! Vrsta, ko v Rusiji leta 1980 za slivove kompote!
Pa saj sva imela le 7 artiklov, si bova razdelila na pol in odšla v HITRO vrsto! A kaj, ko tale HITRA vrsta obstaja le na panoju, v resnici pa je bila vrsta še daljša od ostalih.
Nič, postavila sva se v vrsto, ki je na prvo oko izgledala najkrajša. Ja, Murphy je deloval tudi tokrat. V vrsti sva čakala približno pol ure. No, najbrž bi v kakšni drugi pa še kakšnih 45 minut.
Ne vem sicer kako velik je Sparov oddelek za “preprečevanje prodaje”, a povem vam, da delavci tega oddelka, predvsem pa vodstvo zasluži povišico.
Na hitro oko vam lahko naštejem nekaj njihovih največjih dosežkov;
- z nakupovalnimi vozički s ketnami, ki se sprostijo ob vstavljanju kovanca v režo, spodbujajo varčevanje. Vsaj tistega zadnjega evra ne bo mogoče zapraviti.
- skrbijo za slepe, slabovidne in tiste s tresočimi rokami; saj imajo za takšne, ki ne uspejo kovanca spraviti v režo, pripravljene “brezplačne” (a žal ne varčevalne)1 nakupovalne košare.
- Kupci (žal predvsem tisti iz zgornje alineje) lahko hkrati skrbijo za ojačanje svojih bicepsov. Njihove košare nimajo kolesc (kot pri njihovi konkurenci) in jih mora vsaka stranka lastnoročno prenašati naokoli.
- Z namenom, da kupci v roke vzamejo dve košari in tako skrbijo za uravnotežen razvoj obeh ročnih mišic, so košare manjše velikosti. K temu jih je najbrž navdihnila tudi recesija in sklenili so, da bodo stranke že zdaj navajali k skromnejšim nakupom.
- Tudi za nožne mišice je poskrbljeno. Večinoma se prazne košare ne da dobiti pri vstopu v trgovino. Stranka se mora pred nakupovanjem obvezno še malce razmigati in dodatno sprehoditi ob blagajnah ter si prazno košaro sama poiskati.
- Skrbijo za izobraževanje na področju matematike in tako imajo blagajno, kjer lahko plačaš, če imaš le 5 artiklov ali manj. Žal je še vedno (pre)veliko takšnih, ki še vedno niso osvojili štetja do 5 in tako so vrste pred to blagajno neznansko dolge. Predlagam, da odprejo blagajno tudi za tiste, ki so znanje štetja do 5 že osvojili in ga želijo nadgraditi na 10, ali pa preprosto odprejo še eno blagajno za 5 in s tem za 100% pospešijo izobraževanje slovenskega življa.
- skrbijo za družabno plat nakupovanja, saj v polurnem čakanju pred blagajno lahko storiš marsikaj. Telefoniraš (da ne omenjam kakšno korist prinaša to telefonskim kompanijam), debatiraš s prijateljem ali partnerjem, ogleduješ in opazuješ trende v modi, bereš rumeni časopis in ga celo prebereš preden prideš na vrsto (pa smo spet pri varčevanju, ker ti revije potem ni treba kupiti)
- višek inovacije pri družabni plati nakupovanja pa je navezovanje stikov in posledično skrb ta slovensko nataliteto. Si lahko sploh predstavljate kako praktično je spoznavanje novih potencialnih partnerjev med čakanjem v vrsti na blagajni? Neprisiljeno in sproščeno si lahko ogledate potencialnega bodočega partnerja, ki stoji pred ali za vami. Videz, vonj, smisel za oblačenje, vse to lahko poskenirate in precenite v majcenem delčku čakanja pred blagajno. In ne le to; izognete se lahko marsikateri bodoči težavi skupnega gospodinjstva, če le vržete pogled na vsebino partnerjeve2 košarice. Da ne govorimo o tem, da pri prerivanju in čakanju zlahka pride tudi do kakšnega naključnega dreganja, rukanja in osebnega stika na mestih, ki ob drugačnih priložnostih sploh ne bi prišle v poštev.
- prodajalke so kupcem prijazne, saj ne glede na okoliščine, delajo z (ne)zmanjšano nedeljsko vnemo. Prav počasi dvigujejo, obračajo in potegujejo produkt za produktom. Bognedaj, da bi vlekle hitreje, saj vedo, da bi počasnejše dame, ki nimajo ob sebi svojega pomočnika3, lahko zadel še infarkt od hitrega nalaganja na pult in hkratnega zlaganja v vrečo. Dobra prodajalka ve, da ona en kos potegne le enkrat, medtem ko mora kupec zanj “telovaditi” kar dvakrat. In dobra prodajalka se prilagaja kupcu in ne obratno.
- vsekakor so okolju prijazno podjetje, saj se vidi, da varčujejo z elektriko. Ne glede na dolžino vrst in število kupcev, gorijo lučke, ki kažejo na obratovanje, le pri dobri polovici blagajn. Pa tudi blagajne bi najbrž povlekle svoj energetski davek, zato je res najbolje, da jih vsaj polovica miruje.
- pa ne le okolju prijazno, tudi zaposlenim prijazno podjetje so. Skrbijo za zdravje svojih zaposlenih. Dostavljanje vozičkov na temu namenjena mesta in iskanje ter zbiranje nakupovalnih košare je veliko pametneje razdeliti med kupce, kot pa s takšnim fizičnim delom ogroziti zdravje enega samega zaposlenega. Ta lahko na stara leta dobi še revmo ali še kaj hujšega.
Sem vas prepričala?
No, sebe sem vsaj v to, da si naše podjetje še na zasluži oddelka za preprečevanje prodaje. Bomo morali prej še malo zrasti in se odebeliti.
