Vsaka stvar ima dve plati resnice

Blondinka drži dojenčka nad velikim loncem vrele vode in za vsak slučaj še enkrat bere navodilo v knjigi o dojenčkih: “Če otrok noče piti kravjega mleka, ga prekuhamo.”

Se tudi vam dogaja, da želite povedati nekaj povsem drugega, kot je na koncu razumljeno. V službi velikokrat komuniciram preko maila . Zadnja podobna stvar, ki se mi je zgodila je ta, da sem naše stranke informirala o dogodku, ki se bo realiziral šele čez 3 mesece. Tam bi vsem tistim, ki nekaj naredijo do določenega datuma ponudili določen bonus – nagrado …nekaj. Pomembno je bilo stvar objaviti že danes, vendar jaz zaenkrat nisem razpolagal s podatkom kaj konkretno naj bi bila nagrada. Zamislila sem si, da bi do takrat naredili nek artikel – CD (za katerega niti slučajno še nisem vedela ne avtorja, ne naslova), ki bi ga ti ljudje lahko dobili z močnim popustom. In sem napisala, da bo na voljo en CD po takšnem popustu. V angleščini bi to zapisala z “the” in ne za “a”, s čimer bi točno določila, da mislim en konkreten CD, vendar še ne vem naslova. Večina ljudi je to razumela, da bomo takrat pravzaprav prodajali razne CD-je (kar je običaj) in vsak od njih bo lahko izbral kateregakoli od teh in ga dobil s takšnim popustom. Sreča, da nismo v poslu s kravjim mlekom 😉

Mali Velik film

velikfilm.jpgMočno odsvetujem
Predvajanje takšnih filmov bi morali z zakonom prepovedati! Sobota ob 8h – Jaka naju s Tomažem prepriča, da je ta film vreden ogleda. Itak ne maram parodij, vendar ker res ob tisti uri ni bilo pametnejšega, sva rekla, naj bo … Pol ure gledanja bedarij na kvadrat ….ajde, jasno mi je, da za parodijo moraš poznati filme…jaz sem jih po mojem v veliki večini, pa vendar to še ni razlog, da se režiš bedastim fintam. Po pol ure sem zaspala. Prisežem!

Jutranja kavica v Olivi

Na kavico v OLIVO

Oliva se nahaja na robu Štepanjskega naselja. Pravzaprav me na to lokacijo ne veže prav nič, tja je začel zahajati Tomaž na poti v službo. Tomaž vstaja zelo zgodaj in se zna že ob 6h odraviti od doma. Pa ne zaradi službe, ta se mu začne šele ob 8h. Tomaž rad jutro začne s prebiranjem dnevnega časopisja, ki ga kupi na bencinski postaji in potem se mu ob tem prileže šalica esspresa. Midva doma kave ne pripravljava, skoraj nikoli. Že nekoč sva sklenila, da je pitje kave “dogodek”, zato sva to vedno izkoristila za klepet in pogovor, ki pa ponavadi doma ne steče tako, kot v lokalu. Doma se ponavadi vsak ukvarja s 1000 in eno stvarjo in se malokdaj ukvarjamo drug z drugim. Torej Tomaž, časopisi in kava so bili kombinacija, ki je obstajala najprej. Potrebno je bilo najti le lokal, ki je ob poti, ki nudi možnost sedenja in ki je odprt že tako zgodaj. No, in Tomaž je našel Olivo. Če sem iskrena je lokal prava luknja …no, ni ravno zanemarjen, vendar del namenjen kofetkanju je majhen in opremljen v stilu socialbaroka …tako jaz namreč pravim stilu, ki je bil precej razširjen med tistimi prvimi lokali, ki so nastajali večinoma z denarjem fuzbalerjev in podobnih nastopačev v dobi socializma …lokali polni medeninastih okraskov in izrezljanega lakiranega lesa. No, tak je ta lokal! Nekoč najbrž super, danes popolen zgrešek. Povrh vsega je v zimskih dneh tako zakajen, da komaj vidiš soseda …hvala vam za protikadilski zakon! …In kaj naju vleče tja?

Prijazno osebje! To se mi itak stalno dogaja, da obiskujem lokale, ki sicer niso vredni počenega groša, vendar ta občutek prepoznavnosti, to da natakar reče le “klasika?” ali sploh nič …da je kavica ravno takšna, kot jo imam rada, da lahko včasih tudi pozabim denarnico pa ne bo panike …no, vse to me vleče tja. In pa seveda to, da se tudi ob sobotah in nedeljah odpira zgodaj zjutraj, ko res ponavadi najdeš odprte le še najbolj pijanske beznice.

Vsak teden na Šmarno goro

ŠMARNA GORA za rekreacijo in kislo mleko

smarna.jpgRavno prav visoka, ravno prav strma, ravno prav dolgo pot ima, ravno prav težka. Skratka veliko je razlogov, ki Tomaža in mene spravijo skorajda vsako soboto in nedeljo iz postelje že ob 7h zjutraj. Pa v trenirko, na eno jutranjo kavico ob branju dnevnega časopisja v kafič Oliva (kaj več o njem kasneje), nato pa z avtom do Tacna in potem po najbolj običajni poti na Šmarno. Po uni poti, ki se imenuje kao preko Spodne kuhne ali nekaj takšnega ….pojma nimam zakaj in kako je prišlo do tega imena in tudi ne vem, kje ob poti pridemo do kakšne kuhinje, ampak bodo poznavalci že vedeli. Do vrha Šmarne sem znala priti že kar hitro, s Tomažem sem nekoč zdržala tempo vse do vrha in moj rekord je 23minut. Sedaj se očitno že staram in doseganje rekordov ni več moj motiv, zato Tomaža nekje po polovici poti “spustim”, da odvihra naprej, jaz pa v svojem ritmu do vrha. Ob boljših dnevih dosežem 25 minut, ob slabših pa tudi 26 in 30 …ne, jaz ne štopam, štopa Tomaž in mi vedno na vrhu pove moj rezultat.

Na Šmarno grem zelo rada, ker je krasna rekreacija in ker je vrsta rekreacije, ki jo lahko opravljava oba. Poleg tega imam na poti do vrha lep občutek domačnosti, saj se tisti redni, jutranji obiskovalci vztrajno pozdravljamo. Na vrhu se ob poletnih mesecih zelo rada nagradim s skledico kislega mleka. Imajo takšnega v lončenih posodah z lepo smetanasto skorjico po vrhu …mmmm.

Kdo je kriv?

Jaka je enajstletni fant in najbrž je jasno kaj takšni pobje odgovarjajo na vprašanje:”Kako je bilo danes v šoli?”

Pri nas je variacij na temo več od “ok” do “nč posebnga” do “ma, dej mi mir!” …v druge skrajnosti ne bi šla podrobneje. Priznam, sem nepopravljivi optimist in ne odneham. Vedno znova upam, da bo asortima odgovorov od treh besed počasi le prišel na 5 ali celo 10 besed ali bognedaj stavkov. Pa je bil včeraj moj trud poplačan. Vsaj pol ure je razlagal, kaj se je dogajalo. Kriminalka, vam rečem. Včeraj so na urniku imeli predmet telovadbe …športna vzgoja se temu sedaj profesionalno reče. Skakali so eden čez drugega ..kot predpriprave za skok čez kozo. Baje je en fant v njihovem razredu precej hiperaktiven. Nekateri pravijo, da je nagajiv, drugi da je živahen, tretji kritizirajo, da je razvajen, četrti že da je pretepač in podobno. Ne vem, ne bi sodila o tem, saj nisem strokovnjak.

Zgodilo se je, da naj bi ta hiperaktivnež “igral” kozo in drugi precej miren sošolec naj bi skočil čez njega. Kaj se je dogajalo s “kozo” sedaj razkrivajo in razpletajo, dejstvo pa je, da je mirni fant obležal na tleh z precej zlomljenimi zobmi, pretrgano ustnico in kaj vem še kaj. Revež!

Sošolec v bolnico, ostali zgroženi, celo fant – “koza” je jokal, ker je baje padel tudi on in ga je bolela noga, učitelj jezen, če ne celo besen, mama otroka, ki so ga peljali v bolnico po vsej verjetnosti prestrašena, zgrožena, jezna …ne vem kaj bi jaz naredila v takšnem primeru. Sploh, ker je ta njen sin na bodoben “brutalen” način kasiral že tretjič. Pred nekaj meseci je priletel v radiator in tudi takrat so ga reševalci peljali na urgenco. Jezna in zgrožena je bila tudi mama tistega drugega otroka, češ kaj se vsi znašajo nad njim, ko pa ni kriv. Je kriv, ni kriv? Kdo je sploh kriv? Kaj se je zgodilo?

Ljudje tako ali tako zelo radi hitro presodimo in poiščemo grešnega kozla …ups, kozo v tem primeru. Je sploh važno kdo je kriv? Za vpletene očitno je, saj so včeraj na pričanje o dogodku pozvali sošolce. Si lahko mislite! Sošolci naj bi pričali ZA ali PROTI svojemu sošolcu? Težka naloga za enajstletnike. In kaj bi naredili vi, če vas vprašajo, če se je vaš sošolec namerno spodmaknil? Ja, ja res je! Kriv je! Sem videl! In potem imaš ti naslednjič zbit nos, zobe in morda še kaj?!

Sicer pa sem se tudi sama takoj začela spraševati o krivdi in krivcu.

– a je kriv fant, ki je že od prvega razreda “znan” po hitrih reakcijah, po nekaterih odmevnih tepežih med sošolci? Je tudi tokrat zadevo zakrivil on in se namerno umaknil iz mesta, kjer naj bi stal mirno in je tisti drugi namesto za krasen posnetek skrite kamere ostal brez sprednjih zob in morda še česa?

– je kriv učitelj, ki bi moral pri takšni vaji vedeti, da mladim nadebudnikom pade v glavo marsikatera neumnost in zato budno stati ob vsakem skakalcu ali vsaj pri znanih “hiperaktivnežih”?

– je kriv fant, ki je itak revež in ni bil dovolj previden? Tega bi bilo zelo grdo še dodatno obtoževati pa čeprav le v mislih nekaterih…to pač ne počnemo, a ne? Če pod avto pade star pijanec se morda še prašujemo, če je kriv pešec ali voznik, če pa kdo povozi majhnega otroka je pa brez razmisleka voznik označen kot največja zverina in brutalnež.

– morda je kriva šola, ki ima takšnega učitelja?

– ali pa cel sistem, ki insistira na takšnih vajah

– starši, ki ne znajo umiriti svojega razvajenca?

– ali pa celotna družba, ki drvi z nesluteno hitrostjo proti nasilju?

Na koncu bom priznala, da moj Jaka vsake toliko časa le uporabi več besed za opis dogodkov v šoli. Pravzaprav skoraj vsak drug teden, tako da sem lahko kar zadovoljna. Groza je le to, da vsakič, ko temu nameni več kot 3 besede, je govora o kakšnem nasilnem dogodku. Enkrat je nekdo drugemu skakal po torbi in jo popolnoma uničil, drugič je drugi v šoli v naravi pograbil neke tekmovalne smuči, ki so mu prišle pod roko in z njimi udrihal naokoli in povzročil kar nekaj materialne škode, tretjič je mojega sina sošolec namahal, ker mu pri kosilu ni odstopil svoje sladice, četrtič je nekdo porinil sošolca po stopnicah, ker se je preveč hinavsko smejal, petič je nekomu v nos priletela polna plastenka vode …in še in še. Vse to se je res zgodilo in vse to ne v tako dolgem razdobju in to le v razredu našega Jakata in to je le tisto kar je on videl in kar sem jaz izvedela in si zapomnila. Si sploh predstavljate, koliko je potem tega v resnici?! Še vedno sem prepričana, da so to le otroci in da te nežne duše še vedno reagirajo otroško in je večina teh dogodkov rezultat celo čiste nesreče pri igri, nekaj jih je plod trenutnega razburjenja, nekaj pa morda že rahlih zametkov nestrpnih osebnosti. Ti otroci bodo zrasli v odrasle osebe, ki bodo najbrž neprijetne dogodke reševali na podoben način. Me bo kdo kar z lopato po glavi, če bom pomotoma izsilila prednost v križišču? Ali pa bo morda meni blondinki še oproščeno, kakšnemu gospodu z velikim avtom v lepi obleki pa nikakor ne?