Biti mamasta mama ali kul frendica?

Pred kakšnim letom dni se mi je v nekem ljubljanskem lokalu zgodilo nekaj lepega. Takšnega za pihanje na dušo. Sedim v sicer malce temnejšem kotičku in čakam kolegico. Pristopi natakar in vpraša:”prinesem študentski meni?” Prisežem! Imela sem jih že 40 na grbi, tako da bi bila precej dolga tale moja doba študija, če bi še vedno naročala študentske menije. Seveda fant ni opazil mojih gubic, celulita in še česa, kar neizogibno potrjuje, da se ne morem več prehranjevati po študentskih variantah. Ampak o tem bom najbrž še dolgo govorila, saj mi je prav lepo sedlo na dušo. No, torej nisem še za v staro šaro, mladostna, fit, polna energije …še izražam se lahko ful tko kt se zagre, ane? In to je fajn, sploh če greš lahko v korak s svojim sinom, a ne? Meni paše, pa paše tudi Jakatu? Včasih že, drugič pa mu obupno preseda.

Ima jih 11 in mene na vsake toliko časa zagrabi neka panika, globalno filozofsko razmišljanje, kako bodo določene današnje poteze vplivale na njegovo prihodnost. Gledam moške moje generacije in ugotavljam, da je skoraj z vsakim nekaj narobe ..no, razen moj Tomaž je kul …ampak on je že več kot 23 let z mano 🙂 ….skratka po Ruglju smo itak mame krive za vse pri naših zafrustriranih moških. In morda ima včasih celo prav, čeprav se vedno močno oglašam in kokodakam, ko zaslišim karkoli na to tematiko.

In kakšna mama naj bom jaz, da bo moj sin postal prekrasen predstavnik moške populacije ….prijazen, ustrežljiv, romantičen, pozoren, znal bo pospravljati za sabo, kuhal bo kot Jamie Oliver, spomnil se bo na vsako obletnico, poleg tega bo podjeten, odločen, odličen oče, seveda bo znal skrbeti za svoje zdravje in telo, izbral si bo krasno partnerko, ki ga bo ljubila in spoštovala in bo hkrati v prijateljskih odnosih z mano …..Pravljica?

Naj bom danes njegova frendica in mlada in utrgana mama? Seveda v razumnih mejah, vendar vsekakor oseba h kateri bo vedno lahko prišel in se nanjo zanesel? Seveda je to nekaj krasnega, vendar pa ali ni bolje biti mamasta mama, ki doma vsak dan kuha govejo juho in tenstan krompir in se ne vpleta v life svojega sina? Ko sin odraste, odleti iz gnezda, pride enkrat na mesec na govejo juho in tenstan krompir, saj ga mama pripravi najbolje, doma pa ima svojo krasno ženo, ki o kuhi nima pojma, vendar je ona tista kul frendica. V takšnem primeru ima vsak svoje mesto in sin nikoli ne zameša in doživlja svetovne travme o dilemi s kom na kavico in komu se zaupati …..kdo ga ima raje ….mamica ali njegova nevrotična težaška baba.

Je treba delat

Za svoj ljubi kruhek hodim v službo. Ja, tako kot večina ostalih smrtnikov. Pa vendar mislim, da večina ljudi v delu ne uživa ravno tako, kot jaz. Res, v službi uživam! Pravzaprav odkar pomnim sem rada hodila v službo. Pri svojih 41-ih sem zamenjala za moje pojme ravno pravo število služb. Najprej 2 leti v neki babji pisarnici neke velike izvozne firme. 500 zaposlenih, vsi več ali manj pisarniški molji. V naši pisarni nas je bilo 6 žensk. Referentk. Pravzaprav se mi danes zdi, da je bilo delo duhomorno in ubijajoče. Vendar takrat sem bila prepričana, da je to najboljša stvar na svetu. Pa so prišli težki časi in sama sem ugotovila, da so moje ambicije večje od možnosti, ki se mi nudijo tam. In odšla.

V manjše ..uf, privatno …to je bilo za mojo mamo takrat skoraj bogokletno ..firmo. Računalnike prodajat. 5 izrednih let. Mlad zagnan tim, ogromno dela, ogromno možnosti, veliko pridobljenega znanja. Pa je nastopila ura, ko je treba postati tudi mama. Porodniška me je postavila pred vprašanje ali se vrniti nazaj, ali poskusiti nekaj novega.

Novega! Network Twentyone, Network 21, N-21 … ali kakor koli že hočete. In tukaj sem še danes. 11 let po razgovoru z Adamom Livingstonom, američanom mojih let, v recepciji hotela Union. Mene, žensko, mlado (relativno mlado bi lahko rekla za mojih takratnih 30let), z dojenčkom (po pol leta porodniške sem naletala na ta oglas), brez diplome in močnih vodstvenih izkušenj, so zaposlili kot direktorja firme, ki še ni obstajala. Noro! Svet se je začel vrteti z izredno hitrostjo in v 11 letih še vedno uživam v skoraj (ja vse res ni vedno rožnato) vsakem delovnem dnevu. Danes sem še vedno direktor podjetja N-21 d.o.o. s sedežem v Ljubljani, poleg tega sem pred 6 leti dodala še funkcijo direktorja podobne firme na Hrvaškem in pred enim letom še funkcijo direktorja podjetja Amec d.o.o. s sedežem v Ljubljani.

Vsak dan ima 1000 novih idej, počela bi 257 različnih stvari, vendar me moji Američani zelo dobro zaposlijo in ponavadi zapolnijo vsako mojo prosto minuto, ko bi lahko moje misli odletele neznano kam.

Končno sem pokukala na plan!

To je moj prvi tekst na blogu. Najbrž bo jutri nastal drugi prvi in pojutrišnjem že tretji prvi, kajti prvi je pomemben, zato ni vseeno kakšen je. In zaenkrat sem glede tega popoln začetnik in stvari šele preizkušam …zdaj izgleda perfektno, čez uro ali dve pa bi tekst, če bi bil na papirju raztrgala, vrgla v kamin in zažgala. Tukaj imam možnost, da tekst popravljam v nedogled ….vse dokler moj prvi ne postane idealen.

Upam, da bom kdaj prestopila na naslednjega.