Vietnam za darilo

Zakorakali smo v marec, s popotovanjem po Aziji sem zaključila sredi januarja, a jaz še vedno nisem uredila vseh fotografij in vtisov. No, v moji glavi so vtisi zaključeni … pa tudi v Rotary klubu sem že odpredavala o vsem kar se mi je dogajalo, le zapisov na blogu še nisem spravila v red.

Začelo se je namreč pri urejanju fotografij. Več kot 1000 sem jih naredila in tokrat sem jih nameravala urediti v Lightroomu. Se spodobi, če sem že lepo po pravilih plačala mesečno naročnino in sklenila, da bodo odslej naprej moje fotografije lepo obdelane. Jah, samo se je potem zataknilo pri uvažanju pa izvažanju pa pri razmišljanju kakšen sistem uvesti, da bom imela pod kontrolo kaj je obdelano in kaj ne … a me vedno povleče v odkrivanje novih stvari … in naenkrat se učim uporabe Lightrooma namesto, da bi napisala kaj o Vietnamu in Kitajski.

Takole se je s potjo začelo.

Nadaljevalo pa …

A naj bom na začetku malce poučno informativna, da ne bom le o babjih dogodivščinah razpredala.

z 90 M prebivalci in 330.000 km² površine je Vietnam 13. najpogosteje naseljena država.
Glavnega mesta HANOI nismo videle. Preveč na severu in naša Barbara ne mara hladnih krajev, tako da …
Največje mesto je HCMC – Ho Chi Minh City, nekoč Saigon. Prišle, videle, zmagale. Predvsem jaz sem ga do popolnosti osvojila, saj sem nenačrtovano v njem preživela veliko več dni, kot sprva planirano. Najbolj zanimivo je, da tudi tako poseljeno in veliko mesto nima podzemne. Promet se v večini odvija na skuterjih. Raiven bi ga opisala z naslovom svoje zadnje uspešnice z Eme – kaos.

Veliko križišč sploh nima semaforizacije, a četudi jo ima, je ta bolj za večerno okrasje, saj skuterji drvijo iz vseh koncev. Pešec se mora pogumno odločiti za prečkanje ceste in potem vztrajno in počasi prodirati proti svojemu cilju. Skuterji in tisti redki avtomobili bodo že nekako speljali naokoli in revežem pustili preživeti. Ali pa ne … no, jaz sem preživela.

Taksi prevoz tam pomeni tudi zadnji sedež skuterja. Sem poskusila. “Tja” grede je še nekako šlo … očitno je ob dnevni svetlobi moj šofer opazil bledico na mojih licih in se je potrudil voziti po svojem delu cestišča, “domov” pa me je peljal norec, ki mi je razkazal vse trike hitre nočne vožnje od vrivanja med ostalimi prevoznimi sredstvi, do vožnje v križišču po drugo smernem cestišču in dirjanja v rdeč semafor. Od takrat dalje sem se vozila le še z avtomobili pa čeprav so porabili vsaj štirikrat več časa za isto razdaljo.

Vietnam je socialistična republika. Tisti južni kapitalistični (uradno demokratični) del v mnogočem spominja na čase naše Juge. Donge lahko kupiš od kateregakoli mimoidočega … preprodaja deviz je pač nacionalni šport, taksisti na letališču te nategnejo v minuti, vsak posameznik deluje po principu “snađi se”. Zaposleni po hotelih so prijazni in ustrežljivi, a vidiš, da se jim gladko je** za delo. Receptorje vidiš klepetati in igrati karte, natakarice se kljub gostom mirno pogovarjajo in se ne dajo motit, snažilke uletijo v sobo ob 8:00 ne glede na vso mahanje in prošnje naj goste pustijo spati, notranji leti imajo zamudo najbrž vpisano že v pravilniku letalske družbe, angleščina jim ni ravno močna stran, a komunikacija teče tudi brez tega.

Njihova valuta je dong in to je denar z ogromno nulami. Čeprav sem bila nekoč vajena naših devalviranih dinarjev in tolarjev, sem tokrat imela kar malce težav pri razumevanju, da 10.000 đongov ni vredno niti enega kikirikija (manj od 50centov)

Zgodovina:
200 pnš – 938 nš Kitajsko cesarstvo
16. stoletje na oblasti Francozi
1945 svobodni, vendar deljeni na S (komunizem) in J (demokratični)
1976 Social. rep. Vietnam

tole je zelo na hitro, za kaj več pa si poglejte kakšno Wikipedio

Če bi zgodovino pred odhodom malce bolj preštudirala, me ne bi (sicer prijetno) presenetilo, da Vietnamci za pisanje ne uporabljajo Kitajskih grabljic, ampak čisto navadno latinico.

In če bi si ogledala tudi kaj o HCMCju, tudi tam ne bi doživela kulturnega šoka ob pogledu na gnečo, hrup (vsi … in to pomeni na desetine, ki se približujejo križišču, hupajo), umazanijo in revščino.

A da ne bo pomote, kljub vsem zgoraj naštetim pridevnikom, mi je bil Vietnam nekako všeč.

V sebi ima nekaj prvinskega, tisto preprostost, prijaznost ljudi in čudovito hrano. Čudovito, kljub moji driski in prvotnemu strahu. Moj prvi obrok – zajtrk na ulici, kjer so mi pripravili tak smuti, da se mi še danes cedijo sline, je premagal vse pomisleke in sklepe, da bom grizljala le oreščke.

Zaradi svojih sopotnic, sem imela to srečo, da sem spoznala res pravi Vietnam. Bivale smo po stanovanjih Airbnb-ja, jedle po tržnicah, ulicah in naključno najdenih restavracijah, same smo si iskale masažne salone, se pogovarjale z domačini, zavile v vsako ulico in brskale po vseh možnih stojnicah. V treh tednih potovanja sem doživela toliko, kot z agencijo ne bi niti v treh mesecih.

Izgubili so mi prtljago in prva dva dneva sem v sicer zimskem (ves čas so govorili kako je to pri njih zdaj pozimi ;)), a še vedno 30° vročem HCMCju preživela v svojih res zimskih gojzarjih in bundo s katero sem pripotovala iz mrzlega res zimskega Munchna.

Drugo noč v našem luštno opremljenem stanovanju, ki je bilo lepo le znotraj, izven vrat pa … jao … šok, ko sem videla vhod pa stopnišče in vse luknje, ki so vodile iz njega … no, drugo noč, ko sem vstopila v svojo spalnico, mi je mimo nog zašibal nek čuden črn stvor. Ščurek, smo kmalu ugotovile, saj jih je Barbara (tista prijateljica, ki je tja prišla že en dan prej, ker je letela iz Londona, kjer živi in dela), videla že prvo noč, a bila vljudno tiho. Sva z Alenko zamašili vse luknje, da le ne bi ti gomazeči “prijatelji” znova prišli do mene, a kaj ko sva s tem ubogemu velikemu ščurčku, ki je ves prestrašen ždel za sliko na nočni omarici, preprečili, da bi sploh zapustil mojo sobo. Si predstavljate moje oči, ko sem končno odložila očala in želela ugasniti luč in zagledala dvoje tipal, ki so migljala iza slike?!

To, da so vsa lokalna letala, ki smo jih vnaprej rezervirala, imela zamudo, sploh ni bila neka dogodivščina, je bilo pa zanimivo, ko smo namesto popoldne v Hue-ju, zvečer (zamuda pač) pristali v 4 ure oddaljenem Da Nangu. Seveda se nihče ni spomnil, da bi karkoli objavil v angleščini, saj je bil let lokalen. Spustili so nas iz letala misleč, se bodo že znašli. Jah, smo se, ker je bila na istem letalu na srečo tudi 5 članska vietnamska družina, kjer so vsi (skoraj vsi … no, sinovo dekle in njegova sestra sta se bolj nasmihali in njuna angleščina je bila sicer 10x boljša od tiste, ki jo obvlada 99% ostalih Vietnamcev … kar pomeni “Yes, yes” in veliko nasmehov) govorili odlično angleščino. Očitno so videli tri zgubljenke in skočili v akcijo. Najeli kombi do Hue-ja, poklicali naš hotel, da nam ne bi zaprli vrat pred našim prihodom in nas še prijazno povabili, da se z njimi popeljemo čez dva dni do Hoi Ana. Začuda smo namreč imeli povsem enak urnik počitnikovanja in se potem nenačrtno (potem pa dvakrat celo načrtno) parkrat srečevali sredi mestnih ulic različnih Vietnamskih mest. Spoznali smo se v Da Nangu, peljali skupaj v Hue, potem naslednji dan srečali v Hue-ju, se dan kasneje skupaj peljali v Hoi An, se dan za tem srečali na letališču v Da Nangu in se čez nekaj dni …nekega poznega večera srečali tudi na ulici HCMC. Mimogrede, HCMC ima 7M prebivalcev 🙂 . Na, to je bil ultimativni znak, da se moramo naslednjič srečati načrtno in tako smo ustvarili lepe spomine ob skupinski večerji.

Vreme in monsunsko deževje, ki niti slučajno ni značilno za to obdobje, je nekaj na kar pač ne moreš vplivati in če se niso sekirali organizatorji silvestrovanja v Hoi Anu, zakaj bi se me. Čeprav tam dež pomeni “nebeško zlivanje cistern vode” na glave prebivalcev, to tudi nam ni pokvarilo veselja. A ko so se temu pridružile prebavne motnje in driskanje, mi je, priznam, to začelo kravžljati živce. A kaj, končno sem podlegla nasvetom prijateljev naj ga vsako jutro dam malo na zob in v kombinaciji z ogljem, je zadeva prijela in rešila moje potovanje.

Ker mi je driska dala vetra, dež ni moja najbolj ljuba vremenska situacija in napoved je napovedovala še več tega “zlivanja”, vožnja po vodah v kakšnih zibajočih prevoznih sredstvih pa mi zna ustvarjati nove želodčne krče (strah me je tega, če že hočete vedeti), me pa smo imele v načrtu 8 ur plovbe po delti Mekong, sem se jaz tik pred nadaljevanjem poti, premislila in si bukirala let nazaj v natrpano, vroče in hrupno mesto HCMC.

4 dni brez svojih prijateljic sem imela v načrtu. Sama v velikem mestu odličnih smutijev, dobre hrane z veliko zelenjave, s fotoaparatom v rokah in možgani na off. A mi ni uspelo 🙂 Moji prijateljici sta namreč tisto čolnarjenje doživeli v skrčeni obliki (jah, spet zamude z letali), nato pa polovico naslednjega dne preždeli na letališču, drugo pa v taksiju, ki ju je vozil k meni. Planiran let na otok Con Dao je bil dokončno odpovedan. Orkan. Poklicali sta me in na hitro smo uredili najem sobe v tem istem “mojem” kompleksu.

Da nam ne bi bilo preveč dolgčas, sva z Alenko doživeli tudi poskus ropa. Ob čakanju taksija, je do naju po pločniku pripeljal fant na skuterju in zagrabil Alenkino torbico (seveda je imela v njej vse dokumente, telefon in ves denar) ter jo poskušal odvleči s sabo. Naka, Alenka je energična punca. Vlekla je nazaj in zmagala.

Tudi med hotele in v Grand Hyatt smo zavile. Bolj iz firbca. No, pa zaradi sestanka, ki ga je imela Barbara z nekim svojim znancem. Bogatunskim Vietnamcem, ki se je pred leti skupaj z njo kalil v Berinu.

Lepo je videti tudi tisti del, ki so ga v HCMC zgradili za bogate turiste. Stolpnice ena ob drugi, fancy trgovine z enkrat  ali trikrat višjimi cenami kot v ostalih predelih mesta ter lepi klimatizirani lokali, kjer ti čaj postrežejo v srebrnem čajniku in obveznim piškotkom. Mah, ja, za videti je, a to lahko doživim tudi v Portorožu.

Nagci ne pozdravljajo

Odkar sem prečkala magičnih 50 … ja, ja, saj vem, da če bi bili v živo skupaj, bi vsi komentirali “ah, ne, nemogoče, ti preko 50?! Pa zgledaš jih največ 40!”, takole na daleč pa prikimavate: “ja, ja, leta tečejo in je** ga, tudi njej ne prizanašajo.” Torej, odkar so minila že 3 leta od mojega Abrahama, svoje proste dni vse raje in raje preživljam v kakšnih termah. Torej, hodim točno na takšne lokacije, nad katerimi sem nekoč vihala nos in govorila, da so le za zavaljene in obnemogle starce. Še en mal pa bom začela hodit na golf, boste videli!

Z mojim sva nekaj let prisegala na Dolenjske toplice. Blazno rada sva si rezervirala vikend in ga preživela v hotelu Balnea in se crkljlala v njihvem Spa centru. Balnea je namreč zelo kul hotel. Prostorne in zračne sobe, impozantna recepcija, prijeten s fotelji opremljen in v mrzlih dneh s kaminom osvetljen bife in prijazno osebje so naju dodatno spodbujali k rednim obiskom. Zraven pa še najina omiljena Oštarija z najboljšim natakarjem ever – Gregatom

Ampak … ja, ja, vsaka zgodba ima tisti “ampak” z volkom, ki poje babico in čaka na Rdečo kapico.

No, nama se je ta ampak zgodil lani, ko sva nabasala na popolnoma napačen vikend. Veselo sva jo iz sobe mahnila v spa, kjer bi se z veseljem ves dan namakala in švicala. Ampak … ej, zdaj pride “volk”, ki je v našem primeru guuuuužva. Res, Gužva s tavelikim G. Ni bilo prostora niti za torbo odložit. Kasneje sva izvedela, da je bilo tam pol Krke (ne reke, ampak fabrike z arcnijami), ker imajo zaposleni neke kvazi letne karte, ki jih je bilo pred koncem leta potrebno porabiti.

In ker je Spa zame oaza miru in ne nudističo avtobusno postajališče, sva naslednjič poskusila drugje najti svojo srečo.

Mati mi je za nek rojstni dan kupila bon za Terme Paradiso. “Paradiso” v Dobovi.

Ste tudi vi pomislili isto kot jaz?! Pa kje jih najdejo? Imena namreč. Kot Hotel Rikli Balance na Bledu. Najbrž tam gostijo pretežno računovodje in jim balance povzroča občutke domačnosti … čeprav ej, no, vsaj za dopust bi se lahko za kratek čas rešili bilanc.

Spredaj je prava, zadaj pa …
Nagice tudi v sobi

ok, Paradiso je zagotovo bolje od Balance-a, a jaz bi v Dobovo vseeno raje umestila kak Rajski travnik, ali pa Dišeča oaza ali pa morda v skladu s časom – Pri migrantski transferzali? Paradiso ima poleg čudno eksotično zvenečega imena podoben tudi logotip, kjer iz sumljivo izbrane črkovne vrste (ej, stavim, da jim je logotip risal sosedov sin, ki ga poleg šraufanja avtomobilov, strašansko zanima tudi ustvarjanje z računalnikom), štrlita dve palmi. No, ja, palme tam res ne uspevajo množično, a dandanes se na Kitajskem dobi čuda zadev, zakaj ne bi človek v Dobovo pripeljal še kakšno mogočno plastično palmo in domačinom približal občutek oceanskih otokov?! Logotipu in imenu sledi tudi interier. Vsepovsod neke ultra zelene palme, frjolčaste slike nekakšnih nagic, v zadnjem času pa so notranjost “popestrili” z nekimi gumijastimi zelenimi škorenjci.

 

Ampak ej, njihov SPA je prvovrsten. Res! Če odmislim tiste majcene škratovske škorenjce, ki so jih očitno naročili toliko, da so jih morali dodati tudi v te prostore, je dežela savn res prvovrstno urejena.

dve nadstropji dežele savn

Dve nadstropji zračni, z lepo razporejenimi udobnimi ležalniki, absolutno (za zdaj) nenatrpani s švicanjem obsedenih ljudi, in s kakšne desetimi savnami. Različnimi – infra rdeča, turška, finska, eko bio … najbolj pa me, poleg ultra prijaznega osebja,pri njih navdušuje bazen. Znotraj tega spa centra imajo namreč bazenčič (ok, ni ravno olimpijskih mer, zato pomanjševalnica, a vseeno dovolj velik, da se človek razplava), kjer četrtina leži znotraj, ostalo pa zunaj. In povem vam, zakon je takoj po savni skočiti v dokaj topel bazen, plavati brez kopalk, imeti možgane na off, glavo pa moleti na mrzel zrak.
Zadnje čase veliko plavam … moja rama je mal ofucana in zaradi vnetja, natrganin in kalcinacij malo zamrznjena, zato mi plavanje pomaga. In ko plavam, imam tudi ogromno časa za razmišljanje.

Bazenček notri
in taisti bazenček zunaj … brez kričavih otrok

 

 

 

 

 

 

 

Mrzel zrak mi boža golo glavo, maham z rokami v upanju, da je moje mahanje vsaj približno podobno plavanju žabe in razmišljam. Razmišljam tudi o ljudeh, ki me obkrožajo.

zeleni škratovski škorenjci

Ne razumem teh novih pravil, če to sploh pravila so, o vljudnostnem obnašanju v savnah.

Ljudje se po tej takoimenovani deželi savn sprehajamo napol goli, oviti le v brisače, katere ob vstopu v samo savno manj ali bolj sramežljivo odgrnemo ali v turški celo pustimo viseti na kavlju pred savno. In potem 15’ ždimo z ostalimi nagci v majhni kletki in ne rečemo ne bu ne mu.

Ok, nekako sem se sprijaznila z mutavci, ki vstopajo v dvigala, ampak tisti so oblečeni in vse skupaj traja slabih nekaj sekund ali največ minuto, ampak ej, ob vstopu v savno pa človek že lahko pozdravi, kajne?!
Zadnjič sem mutavca, ki je odprl vrata, se razgledal naokoli in pritisnil svojo nago rit pol metra ob mojo, pozdravila sama. Glasno in jasno: “dober dan.”
Nič. Res, niti pomignil ni z glavo.
Ok, ne smem obsojati gluhonemih, človek pač v savni odloži svoj slušni aparat. Zagotovo bo to, saj je ob mojem naslednjem pripravljanju oz vstopanju v savno, v to isto savno – leseno hiško, ki jo imajo postavljeno ob zunanjem bazenu, vstopil postaven, visok in temnopolt mladi mož. Oblečen v tiste velike ohlapne hlače hlamudrače brez katerih ni na ameriških plažah videti nobenega Američana. Ja, ja, čudno, ker v celotnem SPA področju naj bi bili vsi goli in ogrnjeni v rjuhe. Ampak človek očitno ni razumel znakov za prepoved nošenja kopalk, ker so bile na vseh slikah narisane le ženske bikinke. Super, kajne … savne, kjer ženske ne smejo nosit kopalk, moški pa karkoli jim že pade na pamet?!
No, poleg hlač hlamudrač pa je v rokah vse do vrat za vstop v samo vročo savno, držal svoj mobilni organ. Priškrtnil vrata, vtaknil glavo notri in si premislil. Očitno se je zgrozil nad dvema nagcema, ki sta že sedela notri in sklenil, da še malce počaka. Na moje vprašanje, če misli iti v savno z mobijem pa odgovoril, da ja, … pa saj se itak sam izklopi zaradi vlage. No shit?!

Torej, ja, sedaj razumem zakaj oni prej ni pozdravil. Tudi on je že izkusil vlago. Zaradi strahu pred njo, je svoj slušni aparat zagotovo raje pustil kar v garderobni omarici.

In naš zamurc?
Hudiča, nihče se mu ni upal povedati, da naj spusti hlače in tako še danes ne vem, če pregovori o dolžini nemobilnega organa pri “močno zagorelih” držijo.