Tista soba

A veste TISTA soba, tista, ki ni nikogaršnja. Najprej je to soba, ki je odlična ob selitvi. Ob hitrosti selitve iz starega stanovanja, je bila tista soba idealna za namestitev vseh kartonastih škatel, kamor smo zložili vso potrebno pa tudi manj potrebno kramo iz prejšnjega stanovanja.
Tam, v prejšnjem, manjšem stanovanju smo imeli le TISTO omaro in nekaj TISTIH polic in predalov. Tu, v novi (zdaj že dolgo ni več nova) hiši pa smo si lahko privoščili razkošje rametavanja prostora, češ najprej bomo uredili tiste nujne sobe, nato pa pospravili še TISTO in v njej uredili delovno sobo, sobo za goste ali pa kakšno igralnico ali telovadnico.

In tako smo najprej tja zložili vso kramo, ki naj bi jo potem počasi, v nekaj naslednjih mesecih …no, morda letu ali dveh, porazdelil po omarah, a vmes se tako kot je to v navadi povsod in vedno, se je nekaj zalomilo in tisti že davno prebrani ljubezenski romani so ostali za vedno v kartonastih škatlah.

Knjigam so se konec prejšnjega stoletja pridružili kupi starih Mladin, Stopov in Avto revij, ki jih je moja mati na skrivaj zlagala (pravzaprav jih je bolj vrgla v nek kot), ko mi je kak dan priskočila na pomoč pri vzdrževanju reda v naši hiši. Revije so se pri nas kopičile na vsakem vogalu in … jah, kdo bi vedel kaj je potrebno zavreči in kaj ne … tako da je bilo najbolj varno “pomesti pod predražnik”. In ja, vmes so bile tudi moje Burde, uvoženi Voguei in revije za interier, za katere sem bila prepričana (sploh ne vem zakaj pišem v pretekliku, a najbrž se tako počutim manj bebasto), da bi morale z mano romati tudi, če bi se selila preko oceana.

Seveda smo v TISTO sobo postavili vse sinove polomljene in malo manj polomljene igrače, star video rekorder, VHS kasete (sploh veste kaj so VHS kasete?!) s posnetimi Telebajski, za sina, ki je medtem že diplomiral in se bo počasi že oženil, avdio kasete s posneto glasbo iz prejšnjega stoletja, star likalnik, cvetlične lončke, ki so ostali po tem, ko mi spet ni uspel poskus rednega zalivanja kakšnega fikusa, stare šolske torbe in nahrbtnike s potrganimi zadrgami, smučarske kombinezone, debele nogavice, nikoli odprta zgrešena darila, stare šolske zvezke in šolske knjige, ki jih nismo uspeli prodati na sejmu knjig, računalnik s polomljenim ekranom, en ali dva walkmana (še pomnite prijatelji?!), prenosni CD predvajalnik, ročne torbice, ki bodo kmalu spet v modi, škatlice za katere sem bila prepričana, da jih ne gre kar tako zavreči, star šivalni stroj, ki mu ne manjka prav nič, le moj dragi si je zaželel mirnejših večerov, ko moja nova mašina ne bo kot razbijač betona skakala po mizi, med mojimi napadi kreativnih izletov v svet mode. In mi je kupil novega.

Nekje vmes so zametani stari družinski albumi in na stotine fotografij iz časov, ko smo fotografirali s filmi. Za vsak slučaj imam shranjene še vse filme vseh naših počitniško naivnih nastavljanj pred objektivom in vse uspele in manj uspele fotografije vseh naših družinskih piknikov, rojstnih dnevov in obmorskih dogodivščin. Pa umetna novoletna jelka in lučke, katerih kabli so nerešljivo prepleteni, četudi morda žarnice še pobliskavajo.
In vreče … res, dobesedno polne vreče kavnih sladkorčkov, ki smo jih začeli zbirati tam nekje konec devetdesetih, ko je bil to dober treager, da našega mulca pripraviva k navdušenemu preizkušanju kave (poskušala sva seveda midva) v vseh možnih kafičih širom sveta.
Nekje med starimi pomečkanimi vzglavniki, se opazi vogal mehiškega slamnika, zraven pa leži nekakšna preproga z luknjo na sredini v številki XXS za pustno rajanje.

OK, dojemam, da ste dobili vtis in lahko preneham z naštevanjem, čeprav bi lahko pisala še kar nekaj časa. No, naj povem le to, da je ta naša soba res polna. Res, vanjo se ne da niti stopiti več!

Že pred leti je Moj zabičal, da nihče nima več vstopa vanjo, a sem še vseeno našla prazen prostor za nekaj fasciklov in nekaj neposlikanih slikarskih platen.

Priznam, zdaj se tudi meni zdi, da je soba polna. Tako polna, da smo v naši hiši morali “odpreti” novo TISTO sobo.

Prva je na podstrešju, druga pa v takoimenovani “likalnici”, ki to nikoli ni bila, a ime ji prav pristoji in še fensi se sliši, da imam čisto pravo likalnico. No, v moji likalnici ni niti likalnika, niti likalne dile. Soba je dobila ime, ko smo se preselili in ugotavljali, da bi naš prestolonaslednik imel večjo otroško sobo in v ta namen podrli steno med dvema otroškima sobama (preselili smo se v hišo, kjer je živela prej družina z dvema otrokoma). A ker sem bila malce ljubosumna in  sem si tudi jaz želela čisto svojo sobico, smo mu nekaj njegove (tiste, ki naj bi bila povečano njegova) vzeli, postavili steno in dobili majhno in temno luknjo brez kančka dnevne svetlobe in možnosti zračenja. Za to sobo sem bila takrat prepričana, da bom v njej likala, prala, zlagala in skratka bila fucking najboljši miks med Martho Stewart in Marie Kondo, a žal nikoli pomislila, da bi v takšni vroči in zatohli sobi še Martha obupala.

Naka, likam v dnevni sobi, tam imam tudi likalno mizo in tam nekam porinem velik parni likalnik, cunje, ki čakajo pravo klimo, ko me zagrabi Fatina strast, pa večinoma čakajo zvite po kuhinjskih mizah ali stolih. Razlog moje “nemarnosti” leži v izogibanju sprehajanju po stopnicah. Pralni stroj in tisti “gautri” (pojma nimam kako se temu reče) za obešanje perila so v pritličju, kjer je tudi dnevna soba, TISTA likalnica pa se nahaja v prvem nadstropju.

V “likalnico” smo namontirali police, na katerih so zložene tiste manj lepe cote – trenirke, majice za švic in oblačila, ki jih potrebujemo za pleskanje … no, mimogrede v 15 letih odkar smo tu, smo ta oblačila potrebovali le dvakrat, … pa kakšni plašči in bunde za pasje sprehode. Tja porinem rezervne baterije, žarnice, nekje za vrati stoji sesalec in po vogalih prazni kovčki in potovalke.

Ker v TISTI sobi na podstrešju ni več prostora, sem v TISTO likalnico začela nositi oblačila, ki jih ne nosimo več, a so še vedno lepa (tako si mislim, ko se moram ločiti od njih) in bi nas me bo morda čez par mesecev zagrabila nebrzdana sla po njih, pa prti, brisače in dodatna posteljnina.

In veste kaj?! Ta teden se sine seli na Nizozemsko. Tja gre na podiplomski študij. Glede na to, da že nekaj let na pol živi pri svojem dekletu, je bila že do sedaj njegova soba neizkoriščena. Sedaj, ko sta podstrešje in likalnica že skoraj polni, je čas, da razmislim, kako bi lahko organizirala omare in police v sinovi sobi in tja začela zlagati svoje risarske pripmočke, porisana platna, tja postavila slikarsko stojalo, blago za šivanje, prestavila šivalni stroj in morda prestavila svoje stare revije iz podstrešja v to sobo.

Konec koncev ni TISTIH sob nikoli preveč, kajne?! 😉

 

Smo šli smučat v Ameriko

Ni vsak dan praznik in ne gre se vsak dan v Ameriko, zato bi bilo hudo grdo od mene, če svojega zadnjega okušanja Amerike ne bi tudi popisala in shranila za ogled kasnejšim rodovom, haha.

Amerika zame ni več tisto čudo sveta, kamor bi si strašansko želela, namreč tam sem bila že parkrat in tako spoznala, da tam ni nič posebnega – čudna plastična hrana, veliki in večinoma sladkani obroki, veliko vsega in vsaka stvar je vsaj enkrat večja od naše – višje, večje stavbe, večji avtomobili, obilnejši ljudje, velike široke ceste in celo prijaznost je večja … čeprav mene ta pocukranost bolj kot ne zmede in bi veliko raje videla domače nakremžene obraze. Pri njih vsaj vem pri čem sem.

Ko sem pri svojih trideset in nekaj letih prvič šla čez lužo, sem šla le za 3 dni (s potovanjem vred), a bila sem vznemirjena, kot bi šla na luno, ko so tokrat na enem naših Rotary sestankov omenili, da nas pobrateni klub v Koloradu vabi na obisk, sem le zamahnila z roko, da jaz se pa tega tokrat res ne grem.

A me je potem moj dragi mož, ko sem mu prebirala sporočilo o možnostih nakupa karte za letalo, malce porinil v to … hvala mož!

Pa pojdimo, sem si rekla in pol leta vnaprej bukirala svoj let iz Munchna preko Londona do Denverja in nazaj. Najprej naj bi me povratna karta prišla 600€, a z malce mencanja in oklevanja, sem jo dobila za dobrih 100€ več.

Preklinjala sem obupen termin poleta iz Munchna, a konec koncev zgodnji jutranji let niti ni bil tako huda opcija glede na to, da so me do letališča in iz letališča prevažali drugi in sem v avtu na mrtvo drmuhala.

A pojdimo malce nazaj, da ne bom po svoji stari navadi natrpala sto sedem informacij v en sam odstavek in nihče več ne bo vedel o čem sploh pišem.

Kolorado je tisti del Amerike, ki slovi po svojih smučarskih predelih. Aspen, Vail, Beaver Creek in tako dalje, so tam bolj mondeni konci od Cortine d’ampezzo ali Madonne di Campiglio.

Za izlet v Kolorado, to je tisti del Amerike, ki ima gore in je celo njihova registrska tablica porisana z zasneženimi vrhovi, se je najprej odločilo kakšnih 6 prijateljev iz našega Rotary kluba, a bolj, ko smo se bližali sredini marca, ko je bil načrtovan naš izlet, bolj so se ljudje navduševali nad idejo in skupina Slovencev je narasla na 12. Dvanajsterica je bila zbrana precej živopisno … kot bi nas na televiziji zbirali za reality show … in kar se mene tiče tudi bivanje vseh teh posebnežev v eni najeti hiši, ni bilo dosti drugačno od dogajanja v oddaji Big brother. Torej, po letih smo bili razporejeni od 18 pa tja do slabih 70. Moški, ženske. Ovdoveli, ločeni, srečno poročeni, a smo partnerje pustili doma (saj veste tisto, kdor jo/ga ima rad jo/ga pusti doma), sveže zaljubljeni, ki so seveda svoje morali (še) peljati s sabo, samski, zaposleni, študentje, upokojeni, lasati, plešasti (ja, bilo nas je več), z odličnim znanjem angleščine in popolnoma brez poznavanja katerekoli angleške besede, smučarji in ne, razposajeni, včasih tudi tečni … skratka ni da ni bilo.

Kolegica je prevzela breme organizacije in že pri nakupu kart ji je najbrž postalo žal za sprejeto nalogo. No, vsak si je let zamislil po svoje. Eni bi leteli iz Benetk, drugi direktno iz Ljubljane, tretji bi šel iz Munchna, ker tam trenutno dela, četrti bi leteli preko Islandije, ker je ta let najcenejši in nudi opcijo, kjer ti ni potrebno prijaviti nobene prtljage in si lahko izbereš shujševalno in dehidrativno dieto za prekooceanski let.

A kakšna dieta da je to? Ja, takšna, da pozabiš doma napeči dunajce in čevape in si 11 ur prisiljen požirati sline, saj ti na nizkoproračuncu ne dajo niti čigumija.

Peti je vse opcije zamudil in išče let iz kjerkoli, le da bi v doglednem času prišel v Denver, kjer se bo lahko pridružil ostalim pri najemu avtomobila s katerim naj bi se skupinsko odpeljali proti našemu cilju – Silverthorne-u.

12 ljudi – trije terenci, saj v manjši avto ne bomo stlačili štirih ljudi plus njihovo opremo, je rekla naša prijazna ameriška gostiteljica. Itak, pa smo kasneje opazili, da v tistih hribih manjšega avta od terenca ni. Obstajajo le še nabildani terenci, tisti poltovrnjaki in plugi.

Takole; pot od mojega doma pa do hiše v Silverthornu je trajala 30 napornih ur.

Uf, res je bilo naporno! Od doma do Šiške, kjer sem pobrala kolega, pa do Golnika, kjer sem pustila avto in kjer smo se namestili v drug avto in se peljali do obronka Muenchna. Tam smo pri prijatelju napol presedeli in prespali nekaj uric med tretjo in peto zjutraj, ko smo s tretjim – njegovim avtom krenili proti letališču. Morda si kdo misli, da bi bilo lažje z GoOpti, a ti vedo, da te lahko za nočno ceno olupijo kot avokado (ker ta se lupi še lažje od banane), zato smo po gorenjsko (smo pač gorenjski Rotary klub in se to že spodobi) sklenili, da se bomo raje sami mučili.

Ob pol osmih zjutraj pa iz Bavarske končno odleteli proti Londonu. London je krasno letališče vsaj kar se hrane tiče za nas, ki moramo zaradi zdravja komplicirati življenje. V Pret a Manger se dobi tudi kaj zdravega in ker sem pri nakupu karte pozabila rezervirati vege obrok, sem si nabavila še nekaj sushijev in pripravljena sem bila za deseturno mučenje. Tokrat se me je nekdo usmilil in dobila sem sedež, ki je omogočal stegovanje mojih spodnjih krakov, kar je pri dnevnem letu skoraj večja nuja kot pri nočnem. Sedež pri zasilnem izhodu, omogoča mirno sprehajanje in raztegovanje, da ne omenjam, da je le skok od »kuhinje« in lahko vsako minuto zaprosiš za kozarec vode.

Višinske razlike so drastično vplivale na hitrost moje prebave (ki v večini mojega življenja nikakor noče živeti aktivnega življenja) … tokrat pa res DRASTIČNO in sem se v tednu dni prečistila bolj kot pred kolonoskopijo. Ker sem se bala, da bi moje nočnp pregovarjanje zaspanih potnikov na sosednjih sedežih, lahko predolgo trajalo, sem za let nazaj zaprosila za sedež na robu in pomislite (!), ponovno dobila sedež pri zasilnem izhodu. Nekdo me mora zares imeti rad!

Ajde, v Londonu smo tja grede vsaj eno uro sedeli na letalu, ker Angleže vsak snegec popolnoma iztiri. Tokrat je bil pozno marčevski mraz kriv za “težke zmrzali” iz zaplete pri vzletih.

V Denver smo prileteli, ko sploh več nisem imela občutka kateri dan in kakšna ura po kakšnem času se dogaja … skratka baje je minilo dvajset in nekaj ur od petka zvečer, ko sem krenila od doma in bila je sobota popoldne. Od letališča smo mi štirje (jap, ta let smo rezervirali štirje, ostali so leteli po svojih variantah) odpujsali do prostora za najem avtomobila … To že poznam; ameriški rent-a-cari so razporejeni v bližini letališč in vsako podjetje se razteguje po področju velikem skoraj kot naše letališče. Seveda lahko tam dobiš le avto z avtomatskim menjalnikom. Od navdušenja, da smo končno prispeli … ali pa je bila to utrujenost … smo pozabili pogledati gume in šele visoko v zasneženih hribih ugotovili, da gume drsijo kot otroška ritka po toboganu.

Še dve uri, ki sem ju v glavnem prespala na zadnjem sedežu avta, in končno smo bili na cilju, v zasneženem mestecu Silverthorne. Kot sem rekla – 30 mučnih ur.

Drugače, kot sem vajena Amerike. Prostrano, veliko dreves, vmes pa lepe, enonadstropne lesene hiše. Baje smo bili visoko v gorah – na 3000m, a jih ni bilo videti. Tam gore niso špičaste kot v Alpah, niti koničaste kot v Dolomitih.

Tam  ti le glavobol pove, da si na hitro preskočil nekaj tisoč metrov višinske razlike. Nekatere je bolela glava, drugi so bruhali, tretji jamrali, da se zadihajo že po prehojenih nekaj deset metrov ravnine. Drugače pa prelaze prevoziš po štiripasovnicah z rahlim nagibom ceste.

Vsi vozijo počasi, čeprav so ceste široke, ravne in pregledne, a nikoli ne veš kdaj se pod novim snegom nahaja led in baje so kazni visoke.

Naša najeta hiška je bila super. S kaminom, štirimi spalnicami, dvema kopalnicama in še enim dodatnim straniščem, štedilnikom, ki bi ga z veseljem imela doma, če le ne bi zasedel pol moje kuhinje, gromozanskim hladilnikom (itak), v katerem je bilo v zamrzovalniku že vnaprej zamrznjenih vsah 300 kock ledu. Ne, ne razumem te ameriške obsesije nad mrzlimi pijačami in ledom v njih!

Sredi smučišča si pri MINUS (!) 15 stopinj celzija (da ne bo pomote) zaželiš vodo. In dobiš – deci vode in deci ledu v njej!

In da ne pozabim tistega, kar je osrečevalo moj vsakdanjik, ko je bilo potrebno počistiti po viharju, ko je 10 ljudi (dva sta morala spati pri naših ameriških gostiteljih, ker ni bilo prostora v naši »Big brother« hiši) zjutraj navalilo na zajtrk – kuhinjsko korito s sifonom-mlinčkom. »Takšna okna imel bi tudi jaz«, je pred časom z gruzijskim naglasom reklamiral … hmmm … no, saj veste kdo … ker jaz ne vem točno. »No, tak lijak imela bi tudi jaz!«. Noro, vam rečem! Vse olupke, vse ostanke preprosto zmečeš v lijak, spereš malo z vodo in pritisneš na gumb …. Zžžmrgržž in vse zmelje in odplakne.

 

Eto, dosti za danes. Treba bo na kolo. Jap, tu v Trstu imam sobno kolo in vsak večer … ja, ja, čisto vsak večer, grem za eno uro gonit pedala. In jutri je nov dan, je rekel Kučan. In prav je imel. Čeprav jutri grem domov in ne bom pisala. Bo pojutrišnjem še en dan. Enkrat bo že še čas, da napišem kaj o smučiščih in marihuani, ki je v Koloradu legalizirana. In krofih in oštarijah. In o Rotary klubu in ljudeh. Uf, ne vem, če bo »jutri« dovolj dolg!

naši zajtrki so bili “evropski” – zdravi
Tole si je po smučanju privoščil moj kolega. Sreča, da je mlad in suh. Pri mojih letih bi se mu tole obesilo na boke že samo ob gledanju.
Itak – cukra kokr češ v Ameriki. Jaz sem samo gledala.
Smušišča so urejena in pripravljena za vsako vrsto smučarskih navdušencev
Vrst ni … čakaš maksimalno 2-3 minute
Razgled iz našega balkona – ničesar okrog nas – le sneg, drevesa in lisice.
Aspen se reče po angleško tem drevesom. Zgledajo kot breze, a to niso. In na smučišču jih je kot pri nas gob.
Sem rekla, da so avtomobili veliki, kajne?!

Sreča je na strani pogumnih in trmastih

ali kako sem iskala delodajalca, ki bi me vzel na nekajmesečno brezplačno delo

Marsikatera mama se je ali se ravno danes drži za glavo in obupano razmišlja kaj narediti s svojim podmladkom, ki pri tridesetih še vedno študira, vmes pa pomalem išče kakšno njemu primerno delo.

Si lahko potem mislite kako je mami, kjer bo njena edinka, ki je v osnovki veliko obetala in teh obetov ni porušila niti na gimnaziji, kljub nekakšnim poskusom uporništva s kakšno trojko ali dvojko … bognedaj enko (te so bile v prejšnjem stoletju res izkaz največjih luzerjev) …, pri njenih dvainpetdesetih končno diplomirala?!

Da ne bo pomote govorimo o hčerinih dvainpetdesetih in najbrž je že jasno, da govorim o sebi in svoji mami.

Takole je bilo – po uspešno opravljeni maturi sem se na željo staršev vpisala na takrat perspektivni študij ekonomije. Od “ekonomije” me je takrat veselila le dobra lokacija faksa, saj sem razdaljo med domom in svojim hramom učenosti lahko prehodila kar peš v slabih dvajsetih minutah, njihov hud kletni kafič, saj takrat kafičev ni bilo v takšnem obilju in trume fejst fantov, ki so se tudi vpisali na taisti perspektivni hram učenosti.

Tam sem opravila nekaj izpitov, popila veliko kav in dobila fanta, ki je danes moj mož, potem pa začasno študirala kaj študirati in se po kakšnem letu in pol priložnostnih akviziterskih del in vnetem maminem pregovarjanju vpisala na VUŠ (višja upravna šola) in se tam nevarno približala diplomi.

Le približala, opravila je nisem nikoli.

ker sem človek ciljev … in faks takrat pač ni bil na moji bucket listi.

sem pa imela sezname … vedno jih imam.
tale je iz osemdesetih prejšnjega stoletja:
Partner – check
Delo z zaslužkom, ki omogoča zimske in letne počitnice – check
Resnejša dolgoročna služba – check
Avto – check
Lastno stanovanje – on going

… tako da …

Pač ni bilo časa za študij.

Potem pa devetdeseta in kmalu zatem novo tisočletje;
otrok – check,
večje stanovanje – check,
boljša služba – check
moj in samo moj avto – check
hiša z vrtom – check,

Jah, izgorelosti in izgube zdravja in vseh kocin ni bilo na tej listi, a stvari pač vedno pridejo v paketu.

In v približevanju Abrahamu in izgubi zdravja sem na spisek dodala psa, motor, polmaraton, slikanje in končno tudi diplomo.

Vse je odkljukano, le še diploma čaka, a ni bat … tudi to bo. Zdaj bo, ko je na spisku.
In moja mama se bo končno lahko pred sosedi pohvalila, da je tudi njena hčerka diplomirala.

In ja, zdaj je treba na spisek dodati nove cilje in eden od teh je nova služba. Pravzaprav bi lahko rekli prva služba. Na povsem novem področju, ker iz ekonomista (čeprav brez diplome, sem leta opravljala delo prav tu), bom sedaj prešaltala med dizajnerje.

In ugotavljam, da so se časi res spremenili.

Nekoč smo prošnjo napisali na roke, vanjo vrgli ene 6 vljudnostnih stavkov, (da se vidi, da si pismen), pa ime, naslov in telefonska. In to je bilo to. Če ti je uspelo stvar spisati z vsemi vejicami, pikami in z vsemi lj-ji na pravem mestu, si bil na vrhu vseh kandidatov in služba je bila takorekoč tvoja.

Za CV sem prvič slišala, ko sem bila že dodobra zasidrana kot direktorica in so mi v roke začele prihajati ponudbe novih iskalcev službe. Hmmmm, nobel so bile te prošnje. Curriculum vitae, waw, že sam naslov se sliši tako učeno, da mora imeti človek, ki to pravilno črkuje, za sabo vsaj 10 let študija.

Pa motivacijsko pismo! Saj ne vem koga je treba z njim motivirati, sebe, kadrovika ali bodočega mentorja? In potem še kup prilog o dokazilu opravljene pasje in šiviljske šole, pa dokaz o polni prisotnosti v društvu za pomoč vrtnim krtom in na koncu še priporočilo bivšega šefa, ki bi tako ali tako napisal vse, da se le reši tiste lene riti.

Ja, ampak, danes po 30ih letih prakse, sem na istem, kot vsi ostali slovenski diplomanti … v riti pravzaprav … in kot popolni začetnik moram tudi jaz najti svojega potrpežljivega delodajalca.

Ker predvidevam, da je bore malo dislektičnih delodajalcev, ki bi si ob branju umetelno spisanega CV-ja (jah, to mi še nekako gre) pri omembi mojih 52 let, predstavljali 25 letno dolgonogo brhko blond študentko, sem se iskanja lotila še temeljiteje, kot ostali moji sošolci.

Predvidevala sem, da se nihče ne bo branil para pridnih rok in večji del dneva delujočih medušesnih nakravžljanih mišic, ki bi bile pripravljene brezplačno pridno delati vsaj 40 ur na teden in da bodo nekateri  lahko prenesli celo zamenjavo brhke blondinke za staro plešasto babo. In ker mora vsak od nas pred zaključkom študija opraviti še obvezno prakso, sem se lotila iskanja mentorja med tistimi, ki bi lahko kasneje bili tudi moji delodajalci.

In ker se je nekje vmes našla celo varianta, da bi svojo obvezno prakso preko Erasmus programa oddelala v tujini in se ob tem učila še tujega jezika, sem se lotila iskanja svojega bodočega delodajalca v Italiji. Erasmus program ti nudi finančno pomoč, nudijo ti ljudi, ki ti pomagajo z nič koliko informacijami kako se prijaviti, izpolniti obrazce, kako je z zavarovanjem in podobno administrativno korespondenco, žal pa ti (vsaj v primeru opravljanja prakse), ne morejo pomagati pri iskanju potencialnega delodajalca.

Tega sem se lotila sama.

najprej malce sortiranja po mojih možgančkih – Aha, želim Italijo, želim, da je mesto dosegljivo z avtom in maksimalno 5 ur vožnje v eno smer, podjetje pa naj se ukvarja z nečim iz področja vizualne komunikacije.

Mala malica, kajne?!

Najprej sem zagnjavila vse znance in sorodnike, ki so v Italiji kdajkoli počeli kaj več od pitja espressa in v času naše mladosti švercanja kavbojk, Brooklyn čigumijev z okusom cimeta in deodoranta Denim.

“Jah, ne vem” … “mogoče, bom razmislil” … “ja, veš, v Italiji je težko … sploh v oblikovanju” …”ne poznam nikogar” …”te pokličem” …pa potem itak ničesar ni bilo. Tako približno je šlo.

In ker v prvem koraku ni šlo in ker mi FB pri marsičem pomaga in imam tam na tisoče PRIJATELJEV (tako se jim samo reče), sem svoj CV ruknila gor in čakala na pomoč. In je, res je prišla! Ne moreš verjeti, a res izmed 1000 in nekaj prijateljev, se je našlo nekaj popolnih neznancev, ki so mi ponudili pomoč. Ok, pa kakšna dva prava prijatelja 😉

Ok in tako sem tisti CV in tisto pismo poslala še vsem tistim prijateljem od svojih bodočih prijateljev 😉 in upala na srečo. In zgodilo se je …Nič.

No, pa pojdimo na naslednji korak. Ta je bil že bliže tistemu, čemur jaz pravim pravo in odgovorno iskanje.

Usedla sem se za računalnik in dve noči posvetila raziskovanju. V Google sem odtipkavala severno Italijanska mesta, zraven pa vpisovala ključne besede kot je »graphic design«, »illustration«, »studio grafico« ipd. Potem sem si podrobneje ogledala njihovo spletno stran in če mi je bilo videno všeč, sem poiskala kontakt in poslala prijazen mail, ki sem mu dodala linke do vseh prej omenjenih dokumentov.

In v dveh napornih večerih, ki sta se pred mojim spanjem že močno prevesila v noč, sem razposlala skoraj 100 prošenj.

Medtem, ko sem čakala na odgovore pa seveda še vedno vztrajno »gnjavila« vsakega, ki mi je prečkal pot in se med drugim z dvema rotarijskima prijateljema celo odpravila na obisk v italijanski Rotary klub v Muggi (takoj čez mejo iz Kopra proti Trstu). Tam sem seveda vsakega nič hudega slutečega Italijana napadla s svojim prijaznim nasmehom in brez trepetanja trepalnic (žal mi je tudi te kocine odnesla Alopecia) poskušala pridobiti njegovo pozornost in pomoč pri iskanju.

Vse to se je dogajalo kakšna dva ali tri tedne. Intenzivno in morda bi nekdo rekel, da že malce agresivno za podalpsko deklino. A cilj je cilj in jaz se jih vedno lotevam z mislijo na uspeh.

Si mislite, da so se kar tepli zame, a?! Resda dolgonoga, a že malce ofucana, a zato toliko bolj izkušena, izredno odgovorna in marljiva študentka bi za kozarec vode in malce dobre mentorske volje, delala od 2 pa do 5 mesecev povsem brezplačno.

Naka! Nobenih dislektikov po Italiji.

Od 100 prošenj sem dobila le slabih 10 odgovorov. Iz Milana so mi pisali, da za internship (praksa) sprejemajo le ljudi do 25 let, iz Verone, da nimajo prostih mest in mi želijo vse naj na moji poti, iz Padove, da je moja zgodba navdihujoča, vendar ….

OK, vmes je padel mail iz Mester pri Benetkah… ja, ok, vem, iz obupa sem pisala tudi v takšna industrijska in s prometom nafilana italijanska mesta … ampak, ej, job je job, izkušnje bodo prav prišle, italijansko se lahko učim tudi v smogu, za predihavanje pljuč pa se lahko vsak vikend odpravim do Benetk ali Jesola. Torej iz Mester mi je pisal človek »Let’s Skype next week!«

Sem mu vneto odgvorila že par minut kasneje, a potem od njega 5 dni ne bu, ne mu. Pa potem končno razgovor po Skypu. Jaz se pogovarjam z enim kao taglavnim stricem, v ozadju pa stric … ja, stric iz ozadja, ki je ves čas pogovora sicer sedel pred monitorjem in kao poslušal, a 20 minut vztrajno gledal v svoj mobilnik in tipkal. Res krasno! Se bom pri njih lahko zagotovo ućila italijanskih manir! Zadevo smo zaključili s »se slišimo naslednji teden!« Ok, sem si mislila, tukaj smo z Mestrami dokončno zaključili, saj tole zveni kot »Te bom poklical!«pozdrav fanta bejbi s katero je preživel noč in pozabil preveriti njeno ime, kaj šele, da bi si zapisal telefonsko.

Med vsem tem trudom in iskanjem opcij za pošiljanje novih mailov pa prileti mail z najprijaznejšo zavrnitvijo ever.

Gospod iz Trsta, ki je bil na moji prioritetni listi lokacij, mi je napisal, da imam zanimivo zgodbo, dober portfolio, a me žal zaradi situacije s podjetjem, ne more vzeti. A ker je opazil, da sem večkrat v Trstu, naj ga ob naslednjem obisku pokličem in se oglasim v studiu.

In kaj bi vi naredili?

V treh dneh sem bila že v Trstu in se seveda s predčasno najavo namalala v njegovi pisarni.

Krasen studio, majhna simpatična skupina ljudi (kot sem uspela videti), odličen in pozoren lastnik oz moj bodoči delodajalec slash mentor in odločitev je padla brez njegove vednosti – to bo moja postojanka za učenje italijanščine in opravljanje prakse za naslednje pol leta.

OK, vmes mi je taisti prijazni gospod iz Trsta posredoval še imena šestih konkurenčnih podjetij, ki bi me morda lahko zaposlila, mi pojasnil vse o njih ter dodal še mail naslove (sem rekla, da je prijazen, a ne?!) in jaz sem jim ne glede na svojo odločitev, že reda radi tudi pisala. Pa tudi tisti iz Mester so se oglasili in mi povedali, da sem sprejeta.

A jaz, kot sem rekla, sem že izbrala svojega favorita. Po parih dneh pavze, da si revež malce odpočije od mene, sem mu pisala in povedala, da je moj ibranec. Na vsak način želim delati pri njem in le pri njem ter mu navedla razloge zakaj sem se tako odločila in kaj bo pridobil s svojo odločitvijo.

Nekaj ur za tem sem v mailu dobila kratko sporočilo: »Let’s do it!« in v dobrem mesecu bom za pol leta postala Italijanka.

“Ti imaš pa res srečo!” mi je rekla prijateljica. A to nima prav nič skupnega s srečo. Sreča je na strani pogumnih, vztrajnih in delavnih. Pa malce norih 😉