Nisem glih Mojca Mavec

Ljubim tuje jezike.

Pa ne tistih mesenih, pri tistih so mi ljubši domači … pravzaprav samo moj in od mojga … no, ja, saj razumete … da ne bom predaleč zabredla.

A kar se tiče tistih drugih jezikov, tujega govora, zanje pa velja, da bolj ko kvalitetno z njimi opleta moj meseni jezik, bolj srečna sem. Kar nekaj jih je že romalo čezenj. Jezikov čez jezik, ja! Kakšni bolje, drugi pa niso bili te sreče, da bi se lahko danes z njimi hvalila.

Hrvaško srbskega ali nekaj tam vmes se nisem naučila v vojski pa tudi moje precej bolj avstroogrske korenine mi pri tem niso kaj prida pomagale. Je pa moj besedni zaklad okrepilo pomanjkanje medijev v času mojega odraščanja.
Mikijev zabavnik, kasneje pa Ljubavni vikend roman sta zagotovo naredila svoje na področju romantično zabavnega besedišča v tem jeziku.

Angleščina itak. Kdo pa danes ne zna angleško, kajne?! No, mi ki smo odraščali brez Googla znamo biti precej okorni, ampak ej, leta dela z Američani so le pustila sled tudi v tem.
“It’s a Challenge, not a problem” in “you can do it” sta ostala zasidrana v mojih malih možganih za vekov veke.

Francoščina; Bi jo, res bi jo, samo kaj, ko so vse srednješolske lekcije o tem kako je “michele malade” šle že v pozabo in tega jezika kar dolgo niti v CV nisem vpisovala.

Nemščina; o ja, zadnjič sem ugotovila, da je to res krasen jezik za nadiranje in četudi misliš, da si že vse pozabil, ob trenutku, ko povzdigneš glas, pridejo s pravo višino na plano tudi prave besede. Nemško sem se učila preko tečajev in enomesečnega bivanja na Bavarskem pred kakšnimi 30 leti. Aja, pa seveda tudi tu sta pomanjkanje medijev in pa osnovna šola v turnusu malce pomagala. Ko je bila šola popldne, moja stroga mama pa v službi, sem ob pol enajstih obvezno pogledala kak star ČB film z nemško sinhronizacijo. In znala sem kar precej dobro, ampak človek ne govori in pozabi. Pa sva se zadnjič z mojim na avtocesti skoraj zaletela v kamion, ki je na cestninski postaji zavil v napačno luknjo in se s svojim par tonskim stvorom z nemško registracijo rikverz (znam, a ne?!) premikal v najini smeri.
Sem spustila šajbo (vem, vem, vse bolje mi gre) in ga nadrla v brezhibni nemščini.
Ampak po mojem bi me tisti šofer razumel tudi v tistem prvem tujem jeziku iz tega seznama, ampak učinek je pa veliko boljši, v trdi germanščini.

Španščina; ok, to je bil kiks. Hotela sem se učit rusko, pa na Poljanah, kjer so mamam tam učečih se otrok ponujali ugodnejše tečaje, takrat ruščine ni bilo. Pa sem šla na španščino. Kiks zato, ker ni bilo pravega zaleta in ker je s tem jezikom podobno kot s francoščino – ne slišiš ravno pogosto, da je Michele malade in gre v pozabo. Jaaa, vem, Esmeralda in podobne žajfnice …
ampak sori, zdaj pa nisem več v osnovni šoli in gledanje teh limonad je hujše od kolonoskopije.
Pa še dlje traja. Sem hodila na prvi termin, potem sem orto zbolela. Ja, ja, tisto z izgorelostjo pa to in … ja, pač ni bilo časa in energije za jezike.

Ruščina; si želim in bom … enkrat bom … a kot kaže mi do sedaj ni bila usojena. Dvakrat sem začela. Prvič, ko smo se v Rotary klubu zmenili, da se nas bo ene pet ali šest osebkov učilo in smo v ta namen najeli super učiteljico. Dlje od srečanja z ruskimi črkami nismo prišli, saj sva le dva hodila redno, ostali pa … Po treh srečanjih je učiteljica predlagala da prekinemo. Drugič kakšnih pet let kasneje mi je Zavod za zaposlovanje v času moje izgorelosti in seveda brezposelnosti odobril intenzivni tečaj ruščine. Dvakrat ali celo trikrat tedensko po nekaj ur skupaj. Noro!
Skoraj sem že obvladala imena vseh oblačil in obuval …in povem vam, v Rusiji jih imajo mnogo … tam je mrzlo in seveda imajo zato veliko shapk, shlyap in suk. Prišla sem skoraj do konca prvega tečaja in že razmišljala o nadaljevanju, ko sem dobila urnik študija na fakulteti, kamor sem se ravno vpisala. Še pred vpisom je bilo govora o popoldanskih urah, potem pa BAM! vse na glavo in faks zjutraj, ravno ob terminih moje ruščine. Faks je imel prednost in tako po parih tednih, ko so moji sošolci ruščine odšli na naslednjo stopnjo in so na faksu spet vse obrnili na glavo in bi mi moj urnik spet dovoljeval obiske tečaja,je bilo žal že prepozno. Sem bila že preveč “poterjana”.

Kitajščina; jap, to pa je trening za možgane! Ker nisem vajena imeti veliko prostega časa, ker sem z izpiti zaključevala že v juniju, sem si med poletnimi počitnicami omislila aktivnosti. Iskala sem poletne jezikovne tečaje, naletela na prijatelja, ki je imel prijatelja in odšla na pogovor. Aha, da poleti so samo začetni tečaji kakšne angleščine in nemščine. To že znam. Pa kaj drugega, kaj pa ti učiš? Jaz znam pa kitajsko. Jupi, pa dajmo, pa začnimo s temi grabljicami in jezikovnim ping pongom …
jah, meni vse zveni isto, kot če bi se žogica odbijala od različnih površin – đinn ..minnn, jennnn …mennn.

Če imate mulca, ki zatrjuje, da je anglešina težka in nelogična, takoj mu uturite vsaj dve uri kitajščine! Pa, da ne boste mislili, da so črke težji del jezika. Meni so črke (oziroma črke niso črke, ampak so kar cele besede) šle. Sem vizualni tip človeka. Vse sem si lepo izpisala, sezname nosila s seboj na vsako kavo in memorirala. Počasi si polniš disk in dobiš občutek, da kar znaš … dokler te učitelj ne vpraša “kakšno je vreme danes?” … po kitajsko seveda. In bolščiš vanj, kot da je Damjan Murko ravnokar odpel himno brez enega samega fuša. Vse zveni isto, majkemi … đin tjan tjan či zen jang.

Ampak bi … in bom … ampak spet se je življenje drugače obrnilo in posvetila sem se italijanščini.

Italijanščina; moja velika ljubezen. Nekateri opevajo francosščino, drugi nemščino … ne, ne, hec, nihče ne opeva nemščine ha, ha… drugi ruščino, no, meni so všeč vsi jeziki, a najbolj ljubim italijanščino. Pred kakšnimi 15 leti sva se s prijateljico vpisali na začetni tečaj tega melodičnega jezika. Ona je nekje na sredini obupala, jaz pa vztrajno do konca. Niso imeli več opcij, jaz pa bi še kar. Ampak, ja, potem si v službi, kjer vsi šefi govorijo angleško in …. ja, tu dimentichi … tanto.

In na našem faksu so začeli govoriti o študentski izmenjavi … in ker imam zlatega moža, ki me pozna in podpira pri vsaki neumnosti, me je spodbudil in malce porinil, da sem se prijavila za Italijo. In dobila. Seveda sem prekinila s kitajščino in s polnimi jadri zajadrala proti ljubezni mojega življenja in pred odhodom malce ponovila “sono, sei, e, siammo, siete, sono”. Ampak … no, tam je bilo super, … ampak, faks je bil mednaroden in vsi po vrsti so govorili angleško, eseje in izpite smo pisali v angleščini in celo peščica italijanskih sošolcev se je pogovarjala v tem jeziku … no, recimo temu, da so se POSKUŠALI pogovarjati v angleščini … Italijani pač.

In tako danes v italijanščini res dobro obvladam nakup sadja in zelenjave, naročanje kave in testenin, pizz in piadin, za kaj drugega pa v 4 mesecih moje Italije, ni bilo ravno najboljše možnosti.

Zdaj se mučim z vizualnim jezikom. Tudi ta je zanimiv in ej, po mojem me razumejo celo Kitajci.

in ko imam takole malce preveč časa, mi padajo na pamet neumne … ah, ne, izjemne ideje! Razmišljam kako se najhitreje in najučinkoviteje naučiti jezika … ali dveh jezikov … Ne, angleščina in italijanščina skupaj ni šla, ampak šlo pa bi, če bi kombinirala vizualni jezik s kakšnim tujim, a? Narišem kuro in rečem “la gallina”, “le poulet”, “Huhn” (neverjetno kratka beseda za zweibeinengefiedertestier), “курица” (kurica), ali “母鸡” (mu ji).

jaaaa, to bi šlo! In ker imam dovolj časa, volje in energije vsaj do naslednje jeseni, bi se za par mesecev preselila v tujino. Ne, ne bi šla na Kitajsko ali Rusijo! Pa tudi srbohrvaščine in angleščine ne bi nadgrajevala, in po pravici povedano bi se najraje posvetila svoji največji jezikovni ljubezni – italijanščini. Če sem čisto iskrena bi šla najraje kam v Trst, saj morje koristi moji z jodom osiromašeni ščitnici … ok, morda Udine, Benetke … hmm, morda celo Milano … skratka šla bi tako daleč, da ob trenutkih osamljenosti, še vedno lahko skočila v avto in po parih urah skočila v objem svojemu v vseh neumnostih me podpirajočemu možku.

eko, ideja je rojena, samo še zapečem jo in začnem iskati, če me kdo hoče. Če pa ima kdo od vas koga, ki pozna koga in bi vzel pod streho eno pridno in odgovorno bitje … no, pocukajte ga za rokav in mi javite. Za mesec, dva, tri … lahko tudi pol leta ali še malo več bi delala pro bono … da se le naučim jezika in dizajnerske obrti 😉

 

Bila sva na Cipru

Sem že trikrat začela pisat o Cipru. In pisala, pisala in pisala … pa je bilo čisto predolgo, dolgovezno in še niti približno nisem pri koncu. in sedaj sem sklenila biti telegrafska. ok, kolikor sem jaz sploh lahko telegrafska.

Takole je s tem: Šla sva na enotedenske počitnice. Na povabilo prijatelja.

Ne, nisva se mu nasrala … čeprav roko na srce, sem najprej pomislila na to, a moj ni bil za stvar, pa no, itak me ni povabil 😉 in na koncu je bilo tako veliko bolje.

Smo se pa družili ob večerih in bilo je luštno. Veliko bolj, kot če bi čez dan hodili po prstih, čakali na vrsto v kopalnico in vihali nosove nad smradom po srački mojega tastarga. Sta pa prijatelj in njegova princeska veliko pomagala, da na potovanju nisva na novo odkrivala tople vode.

Torej, o Cipru si lahko vse preberete na Wikipedii. Jaz bom povedala le tisto, kar najbrž že vsi veste; to je otok, davčna oaza, torej država kamor ljudje radi nakazujejo svoje večje vsote dnarčka. Država npr na plačo pobere le ubogih 11%. In bogati Rusi in Kitajci tam radi kupujejo luksuzne vile, saj si s skromnim vložkom 2,5 milijonov ojrov, kupijo vstopnico v Evropo.

Ampak, kaj je drugega Cipru preostalo, kot da postane davčna oaza, saj tam prej najbrž ni bilo drugega razen krša in strahotne vročine.

No, vsaj julija je bila. So me opozorili, a se nisem vdala in midva sva v največji vročini iz Ljubljane preko Dunaja poletela na ta kamniti grško turški otok. Spodnji del je grški, zgornji turški. Midva sva spoznala prvega in le nekaj metrov drugega. Aha, morda ob tem še to, da kakšnih ugodnih letov do Cipra ni … vsaj, če ne letite s čarterjem. Je pa zato zanimivo ponovno okusiti čar, ko lahko na letalo vstopiš brez, da si košarkarsko žogo tlačiš pod majico in si za avtentičen vtis nosečnice še brišeš potno čelo, torbico pa vsaj za 2m mimohoda ob stevardesah na gate-u (kaj vem kako se to pove lepo slovensko) tlačiš v drugo večjo torbo, kjer imaš vodo, kokice in kak fotoaparat. Skratka, na letalo za Dunaj in naprej za Larnaco, lahko vstopaš oprtan z ruzaki, torbami, kozmetičnimi torbicami in vrečkami iz letališča in čisto nihče niti ne pisne.

 

Ker je bil otok dolga leta pod Angleži, se ubožčki še do sedaj niso naučili voziti po pravi strani ceste, sploh ker so ves svoj prosti čas porabili za učenje angleščine.

Res, tam vsi, čisto vsi, tudi stari ateji in babice govorijo angleško bolje od Bratuškove. In ne marajo psov. Pojma nimam zakaj, morda zato, ker ljubijo mačke … ali pa ne ljubijo niti teh. No, ne vem kakšna čustva gojijo do njih in kateri nagibi jih vodijo k temu, da jih ne objajcajo in sterilizirajo. Skratka, mačk je skoraj toliko kot čričkov in verjemite mi, teh je ogromno. No, nisem jih videla, jih je pa slišati. Zato pa je toliko bolj videti mačke. Vse pretegnjene, suhe, brezdome, se sprehajajo po vasi, mestu, promenadi, gostilni … Našemu Otisu bi se zmešalo. In ja, bolje je, da so jim prepovedali vstop v središče mesta oz. vasi. Bi čisto preveč porabili za pomirjanje zmešanih kužkov in njihovih lastnikov.

Sem že omenila, da je bilo vroče?

Ohja, še bolj vroče, kot je Bavčarju, ko se mora ob vpoklicu v zapor, spomniti novega izgovora. A na plaži je bilo prijetno. Veterc in zmerno ohlajeno morje sta naredila svoje. Pa kiosk s stalno ohlajeno vodo. In restavracija ob morju, kjer sva se mastila z okusno solato. Jap, solate niso tako dobre kot pri nas, a boljše kot marsikje po svetu, kjer ponavadi na kup zelene solate ruknejo konzervo tune, na drugo stran na kolobarje narezano kumaro in na tretjo kupček koruze. In ko smo že pri kulinariki, na Cipru se je dobro. No, morda je vtis tudi tak, ker sva bila poznavalsko vodena od prijatelja, strasnega gurmana in že triletnega preizkuševalca ciprske kulinarike in seveda poznavalca slovenskih okusov. Ribe, sushi, vege musake, ogromno zelenjave pa spet ribe in rakci in veliko sushija.

Ja, vem, vem, sushi ni ravno grška specialiteta, a jeb* g a, a naj se zdaj šparam do konca življenja, če ni špage za pot na Japonsko?!

gremo v vodo!

Na Cipru je rent-a-car nuja. Tako so nama povedali in kljub moji trmoglavosti in upanju, da bova morda le nekako prilezla od letališča do najinega hotela … ja, resda je vmes 100km in da sva priletela v nedeljo ob 2h zjutraj … in želji, da bova kasneje za dan ali dva najela motor, ki jih je na Cipru še manj kot kužkov, sva na koncu popustila in si omislila s klimo in avtomatskim menjalnikom opremljeno Micro. In sva zvozila vse narobe obrnjene rondoje in triki križišča.

najina Micra

No, ja, če izvzamem, moje panično grabljenje voznikovega volana, pritiskanja “zavor” na sopotnikovi strani in parkratnemu vpitju naj se vraga drži “mojega” robnika.

Se je pa vedno odkupil za vse tegobe, ko mi je vsako jutro prijazno odpiral avtomobilska vrata. Slaba vest? Niti ne, le konstantna pomota o tem, da se na Cipru volan nahaja na drugi strani.

Sem že omenila, da je na Cipru vroče? Jap, so nama ob odhodu s tega vročega otoka povedali, da je julij še bolj vroč mesec od avgusta. In prva dva dni je bilo vroče kot mladim dekletom, ko k njim prisede Jan Plestenjak. Mah, mogoče še bolj! Teklo je iz vseh por in mislim, da sem po 30 letih prvič spala brez pižame in brez dek, kovtrov in ostale krame. Le štumfe sem obdržala. Ja, ja, v noge me vedno zebe, četudi je zunaj 40 °.

Naj ostalo povedo fotografije (evo linka na množico fotk, ki sem jih naredila v tem tednu), jaz vas opozorim le še na to, da na Cipru ne bi pomotoma naročili turške kave. Ta ista zasmetena brozganca nosi takšno ime le pri nas in v Turčiji … pa morda v kakšnih nemško govorečih deželah, kjer Turkov kar mrgoli, drugje pa je to Grška, Ciprska ali baje celo Bosanska kava.

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Save

Spet kosmata in lasata

Za tiste, ki še ne veste, nimam las.

Ne zaradi ekshibicionističnih ali modnih razlogov. Pač zdravje mi jo je zagodlo, eni jezni možici v mojem telesu so napadli, baje po pomoti, moje zdrave celice in izgubila sem vse, res čisto vse kocine. In sedaj po svetu hodim gologlava, v kovčku imam več prostora, saj s seboj ne nosim fena, ne šampona in balzama, možu ne uničujem ravnokar zamenjanih britvic, pred odhodom na bazen ali plažo pa ne kričim naj me počakajo še par minut, ker se še vedno mučim z britjem svoje desne podpazduhe.

In zakaj tako kot mnogo drugih, ki jih je doletela podobna usoda, ne hodim po svetu, z lasuljo?

Najpomembnejši razlog je ta, da me je lasulja na temenu žulila. Vsakič, ko sem sunkovito kimala (čeprav se to meni ne pogaja prav pogosto), so me trakci na robu lasulje praskali po moji goli glavi. In ko sem se navadila same sebe, sem ugotovila, da brez las sploh ne izgledam prav nič slabše od Vin Diesla. In če lahko on, zakaj ne bi še jaz?!

In tako jaz lepo fino po svetu capljam s svetlečo plešo.

Lani septembra sem se odpravila v Rimini na študentsko izmenjavo. Kaj ima to opraviti z lasmi, se sprašujete? Jah, po dveh mesecih bivanja v tem obmorskem italijanskem mestu, sem zasledila nekaj rahlo svetlečih puhkov na vrhu svoje betice. In od takrat dalje sem vztrajno spremljala napredek na novo vzniklega rastlinja. Glavo sem obračala proti soncu in si nastavljala ogledalo z vseh strani, ugotavljajoč ali se resnično nekaj dogaja tam zgoraj. In se je, res se je.

Februarja sem prišla domov in ne boste verjeli, laski so bili že tako dooolgi (ej, ne dolgi, prej bi temu rekli visoki), da sem jih morala pobriti. Želela sem namreč, da mi tudi tisti tapočasni na temenu, dohitijo bratce na vrhu.

In da skrajšam zgodbo; danes po dveh mesecih vztrajnega zalivanja, glajenja, božanja in pogovarjanja z njimi, sem danes ponovno povsem gologlava. Vse je šlo spet rakom žvižgat.

Preveč zalivanja? Premalo petja? Dvomim.

Mislim, da jim primanjkuje dolgočasja.

Res je, prav ste prebrali, dolgočasje je tista snov, ki je kot žlahtni hlevski gnoj, skrbelo za rast mojih naglavnih kocin.

Veste Rimini je bil krasna izkušnja. Nikoli je ne bom pozabila. Trije nepozabni meseci polni novih prijateljstev, mivkaste plaže, sprehodov, novih znanj, tudi nekaj solza in ob tem nekaj neprecenljivih življenjskih izkušenj.

In priznam, takrat sem tudi malce jamrala, češ da mi je dolgčas.

Takole približno je izpadel moj normalni dan – budila sem se okrog 7h, počasi pripravila zajtrk. Res počasi, ker sem imela dovolj časa za stiskanje limonad, zelenjavne smutije, pripravo malice za v lunch box, ki sem ga odnesla na faks, potem pa počasno zajtrkovanje. V tišini, ker so mi tisti tv programi z italijansko govorečim Bradom, Angelino itd. res najedali. Potem vožnja z avtom, 5 minut, pa 20 minut sprehoda od parkinga do faksa, obvezna jutranja kavica iz avtomata pa kramljanje s sošolci, saj tam je situacija zamujanja ravno obratna kot pri nas. Tam študentje prihajajo prej, profesorji pa zamujajo od 15 – 30 minut. Predavanja, popoldne kakšna kavica v družbi sošolcev, pa pot domov, sprehod po plaži, razmišljanje, zvečer branje kakšne knjige, ogled kakšnega filma, ki sem ga imela na računalniku,obvezne pol ure pogovora z mojim dragim v Ljubljani in spat. Aja, pa skuhala sem si. Sama sebi. Jedla spet v tišini.

Dooooooolgčas. In med vikendi dolgčas na kvadrat.

Ampak povem vam, to je tisto kar potrebujemo – mir, tišina ter vsega ravno prava mera – prava mera prijateljev oz znancev za kramljanje, ravno prav hrane, ki jo lahko prineseš v vrečki do doma in jo poješ v naslednjih 24 urah, ravno prav glasbe, ki jo poslušaš le ob določenih trenutkih, nič televizije, pravo mero pogovorov z domačimi, kjer čas, ki je temu namenjen izkoristiš res učinkovito. In seveda zaradi pomanjkanja pravih čvrstih objemov, tiste redke obiske svojih dragih ceniš bolj od prave domače goveje župce.

Ja, doma pač tega ni. Doma spet padem v stare vzorce letanja iz enega konca na drugega, spet se mi zdi, da moram biti povsod in v vse vtakniti svoj nos.

A da naj grem nazaj?

Ja, saj veste, da ni tako lahko. Bi, če bi brez težav v tisto peščeno sliko na plaži, narisala še kakšno službo zame in za mojega.
No, in če dobro premislim, bi tudi tisti raj počasi postal isti šmorn s tega našega konca sveta.