Pred nekaj leti je v moj predal elektronske pošte priletela zgodba, ki je govorila o nekem očetu, ki je svoji hčeri za vsak njen rojstni dan, namesto dragih daril, podaril zapise o življenju hčere v tem letu. Vsako leto je oče tik pred rojstnim dnevom sedel pred računalnikom in vneto pisal in nato zraven lepil razne vstopnice in fotografije v spomin na lepe dogodke povezane z življenjem njegove ljube hčerke. Hčeri je potem v roke položil paket zapiskov, ki pa ga ona ni odprla, temveč sta ga družno odnesla v sef ter ga dodala vsem paketom iz prejšnjih let. Oče je ta postopek pričel z njenim 1. rojstnim dnem, ključ sefa pa ji je nameraval podariti za njen 18. rojstni dan. Ta zgodba me je navdušila in tudi sama sem si našla škatlo, kamor sem nekaj časa metala vstopnice, fotografije, odrezke las …., vendar pa tik pred rojstnim dnem nisem nikoli našla dovolj časa, da bi tudi kaj resnejšega zapisala. In tako je ostalo le pri lepem sklepu.
Pri Jakovih osmih, devetih letih sem upanje o točno takšni izvedbi tega projekta končno opustila, pa vendar se takrat odločila za nekaj podobnega.
V šoli so na sestanku učitelji pojasnjevali, da so otroci že osvojili osnovno branje in pisanje in učenje postaja kompleksnejše. Dojela sem, da bo Jako potrebno motivirati k pisanju malce zahtevnejših sestavkov in kot prava mamasta mama, sem začela razmišljati o tem, kako precej samostojnega in trmastega fanta pripraviti k resnejšemu delu. Namesto, da ga posedem k mizi z nalogo naj piše o Naši družini, mu raje kupim kup kartic ali pisemskega papirja ter mu naročim, naj piše prijatelju ali prijateljici. Ampak kateri prijatelj bo dovolj dosleden in vztrajen, da bo dopisovanje trajalo dlje od enega pisma? Ker je pri teh letih mama še vedno smatrana za prijatelja 🙂 , sem sklenila, da bom najprej zadevo začela izvajati kar sama.
Na internetu sem poiskala nekaj lepih slik muckov ali kužkov, jih shranila v poseben direktorij, nastavila nekaj prijetnih grafičnih osnov in začela pisati pisma. Vsak dan eno pismo.
Ko sem mu jaz napisala že kakšnih 10 pisem, mi je končno odpisal tudi on. Kratko …na roke ..dva stavka, tako mimogrede. Res ni bilo za skakati do stropa, vendar vsak začetek je težak, zato sem sklenila vztrajati. In s pisanjem sem nadaljevala. Počasi je to postajala moja rutina. Vsak dan, ko sem zaključila z delom v službi, sem si vzela še dodatne pol ure časa in zapisala pismo za sina. Različne teme …prilagojene 9-letnemu otroku.
Zapisalo se je kakšnih 200 pisem. Jaka je prebral vsako od njih. Skozi pisma sem lahko marsikdaj posredovala napotke, kako se pravilneje učiti ali kako se strpnejše in prijazneje obnašati, kaj je bilo na televiziji slabega, dobrega, kako je s svojim dejanjem nekoga prizadel ….. skratka na ta način sem sinu z razmislekom lahko sporočala marsikaj takšnega, kar ponavadi otroci ne želijo poslušati.
Ne, razen tistega prvega pisma, od Jake nisem dobila nobenega pisma več. In po enem letu sem s pisanjem počasi prenehala. Jaka namreč ni bil več najbolj vnet bralec in tudi jaz sem se počasi ponavljala, lahko pa trdim, da je bilo to obdobje in projekt, od katerega sva oba z Jako ogromno odnesla.
Morda tudi v tem leži razlog, da danes oba piševa blog in kot pravijo nekateri, da ima Jaka na svojem blogu, meni zelo podoben slog pisanja. Po 200 pismih pa se je menda moral česa nalesti 😉
Danes sem preko Hirkani prišla do očitno še ene podobno odpuljene 🙂 mame, ki pa se je prilagodila sodobnim tehnikalijam in piše kar blog v imenu svoje hčerke. Odlično bi bilo čez nekaj let videti ta isti blog s prehodom iz obstoječega pisca v pisca, ki je danes (le) “pripovedovalec”.
Bo treba reči še kakšno na temo perfekcionizma:) Imam jaz tudi težave s tem.
Žiga; pa ti bi vse v posel spremenil 🙂 ..mogoče, mogoče enkrat. Jaka ne bi imel nič proti, le meni je jasno, da takšna stvar potrebuje še precej obdelave preden gre v javnost pa kakšnega blaznega prometa si pač ne obetam od tega, zato …
Val; Jaka itak ni imel veselja pisati nikomur …tako, da težko rečemo, da je bilo to dopisovanje. Ampak point tega je na koncu bila “vzgoja” ne učenje pisanja. Danes pa Jaka itak piše po blogu, tako da si na nek način dopisuje, sicer pa imajo tudi v šoli pobrateno šolo iz Portugalske in tam ima nekoga. Vendar, da ti prišepnem, tale naš mali je malce perfekcionističen in zahteven po mami 🙂 in ga pri tistem kolegu zelo jezi, da je njegova angleščina zelo slaba in tako je veselje hitro ugasnilo. Sicer pa so še mladi …Jaka je kao v mojem 5. razredu, ko sem jaz prvič slišala za štetje v angleškem jeziku 🙂
Ne vem, meni dopisovanje z mamo ne bi bilo tako zanimivo kot dopisovanje s kom drugim, morda popolnim neznancem. Ko sembila mlajša sem še prakticirala mednarodno dopisovanje, sčasoma seveda prenehaš, a sem ponosna ker dva stika sem ohranila vse do danes. In ja, vztrajamo pri t.i. snail mail, torej na roko napisanih pismih. Morda bi pa Jako zanimalo dopisovanje s kakšnim kolegom iz drugega konca sveta ali pa vsaj Slovenije…na spletu obstaja cel kup klubov dopisovalcev.
Saša, če je Jaka za in ti za, mislim, da bi ta pisma bilo pametno spreminiti v knjigo. Bi bila zanimivo branje in dober učbenik starševstva… Sej veš, zdaj sem v knjigah:)