Plusi in minusi

V šoli baje že nekaj časa ne veljajo več plus in minusi. Kao jih učitelji ne smejo uporabljati. Razlog? Don’t ask me! Brez veze! In to so očitno ugotovile tudi nekatere učiteljice.

Letos naš Jaka stalno prihaja iz šole in mi razlaga o nekih majhnih petkah ups, peticah.

Jaz: Majhna petica? Kako majhna? Misliš minus pet?
Naš umetnik: Ne, ne, nič minus, to nimamo več. Pa tudi takšna čista petica je to …. sem vse znal.
Jaz: In zakaj potem majhna?
Naš umetnik: Ja, zato, ker bom šele s tremi majhnimi peticami dobil eno veliko …. tapravo

Aha, a to je sedaj kaj drugega, kot plus?!

Sicer pa bravo za iznajdljivost, saj je pridobivanje ocen preko celega leta z “majhnimi” ocenami bistveno boljše, kot test enkrat na 3 mesece, veliko kampanjskega učenja, malce sreče, ogromno treme in strahu, vmes pa mesece lenarjenja.

7 Replies to “Plusi in minusi”

  1. Hmmm… ne res mi testi niso bili nikoli stresni…morda zato, ker sem taka glavca že od malih nog 🙂
    Drugače sem za sprottno reverjanje znanja, a le v primeru, da se vsake toliko časa ponovi tudi snov za nazaj, ker se mi v nasprotnem primeru zdi, da se na hitro napiflaš 4 strani v zvezku in knjigi in ko je za tabo, pozabiš na to…Pa konec koncev se učenjem več snovi hkrati vadi spomin hehehe 🙂 (ok, to je moja teorija heheh 😉
    Aha potem se strinjava, da je opisno ocenjevanje malo zgrešen pristop? Meni se zdi tudi vprašljiva večja subjektivnost pri tem pristopu…

  2. Res nisi testov nikoli doživljala stresno? Jaz sem jih in naš Jaka jih tudi, čeprav sem bila tako jaz, kot je sedaj tudi Jaka, odličnjakinja. A vsakič, ko je bilo na vrsti izpraševanje ali test, mi je srce razbijalo 100/h.
    Jaka ima pri pisnih izdelkih še dodatno težavo, da piše zelo nečitljivo ali pa zelo počasi (prepočasi), kajti težave ima z finomotoriko. In zato je še pod dodatnim stresom.

    Mislim, da bolj, ko so testi ali izpiti naredko posejani, večji je stres ob tem, saj se vsak zaveda, da je veliko vloženega dela, odvisnega le od parih minut, ki jih imaš na voljo. ÄŒe so testi bolj pogosti ali če učitelj stalno spremlja tvoje znanje in si sproti beleži z minusi, plusi, majhnimi ali velikimi ocenami …. saj je vseeno, potem si lahko bolj brezskrben in lažje pokažeš tisto, kar resnično znaš.

    Hmja, domače naloge obvezne ali neobvezne?! O tem sem izvedela na enem od sestankov sveta staršev. Jaka je bil v kakšnem 4. razredu. In o tem mu nisem črhnila niti besedice, ker se mi je zdelo, da še ni zrel doumeti tega dejstva. Mlajši otroci morajo za moje pojme še vedno imeti občutek obveznosti za opravljanje določenih nalog. Kasneje pa se mi zdi, da je “teženje” za opravljanje domače naloge nepotrebno. Domača naloga je le boljši način učenja in zakaj bi se nekdo MORAL učiti.
    Za moje pojme je največja neumnost ta, da učitelj ocenjuje (kajti, če daje minus za neopravljanje naloge je to ocenjevanje) postopek za pridobivanje znanja in ne znanje samo. Ali ni vseeno, če npr. nekdo raje snov obdela brez zapisovanja nalog, ki jih da učitelj, pa vendar se vsakodnevno uči na svoj način (npr. dela svoje zapiske iz obdelane snovi). Mora zaradi učiteljevega principa kasirati enice še preden je pokazal konkretno (ne)znanje?

    Glede “izi” šole glede tega, da se ocenjuje šele od 4. razreda naprej se pa absolutno ne strinjam. Moja izkušnja s tem je izredno slaba in je povzročila veliko nepotrebnega šoka in travm v 4. razredu. Že mogoče, da se učenci z večjim veseljem učijo, če ni ocen že takoj na začetku, a šok v 4. razredu, ko iznenada iz anglečkov in medvedkov postanejo dvojke in enice, je katastrofalen. Vse do 4. razreda, ko je veliko navad že izdelanih, se niti starši, niti otroci ne zavedajo, da niso tako krasni, kot so jih 3 leta opisovali učitelji.

  3. Wow…domače naloge niso obvezne???? Pišuka…jaz ne vem, a se je res toliko spremenilo, odkar sem jaz hodila v šolo, ampak če se dobro spomnim, prav stresno šole in testov nihče v mojem razredu ni doživljal, ampak ok…ljudje smo si različni, tako da o tem res ne bi sodila. Se mi pa zdi, da je šola postala precej “na izi”, pa ne mislim, da je lahka, a že to, da ni več ocen v vseh razredih, da je manj snovi, neobvezne domače naloge… Sprašujem se, če je res dobro, da je učencem vse tako zelo olajšano… Ne vem, razmišljam…ker vem, da je to delikatna tema in ne bi rada koga užalila ali razjezila.

  4. Daniel; Halo, kaj res?! S tem sta bili kršeni 2 pravili, kajti tudi domače naloge niso več obvezne.
    Morda pa je ta razpašenost dajanj minusov vsepovprek zaradi nalog botrovala k prepovedi uporabe. Minus za domačo nalogo in potem po nekaj takšnih minusih enica v redovalnici je zame neumnost. Sploh pa je neumnost, kadar se učitelji TRUDIJO najti razloge, da zapišejo slabo oceno. Mislim, da je pri dobrem učitelju prav vseeno ali zapisuje male ocene, pluse ali velike ocene, če je njegov namen dober in želi s tem spodbuditi učence k učenju in znanju. Primer, ki sem ga opisala je ravno tak – primer dobre učiteljice, ki je dosegla, da se učenci raje in bolje učijo.

    Žal je pri nas še vedno trend (tako pri učiteljih, kot policistih), da ljudi lovijo na napakah in nanje prav z veseljem pokažejo in nas zanje tudi radi kaznujejo.

  5. Glede na to, da sem šele latos zapustil srednje šolske klopi, vem da je bilo to pravilo o prepovedi pisanja plusa in minusov velikokrat kršeno. Å e v zadnjem letniku smo dobivali minuse za domače naloge, pri čemer si za tri minuse (kar je pomenilo da trikrat nisi imel naloge) dobil v redovalnico veliko enko. So pa bile pri esejih plus in minus ocene.

    Se pa nikoli nisem strinjal s temi “malimi” ocenami. Ne vem zakaj se ne morejo enostavno vse vpisati v redovalnico, saj je dovolj prostora.

  6. Val, ne nisem mislila, da so male ocene čisto nova pogruntavščina, je pa zanimivo, kako se vsi prilagajamo novim razmeram. Namreč že nekaj časa je PREPOVEDANO uporabljati pluse in minuse. Pojma nimam kdo in zakaj se je tega spomnil, ker se mi zdi uporaba tega zelo dobra, kot dodatek rednemu pisnemu in ustnemu preverjanju znanja.
    In nekaj let je glede tega v šolah (vsaj na šoli našega Jake) vladala suša. Ocene so učenci dobivali le iz pisnega in ustnega preverjanja. Vsaj v nižjih razredih je to povzročalo veliko obremenitev in stres. Kakšen otrok je pod pritskom stresa ali morda slučajno ni imel dovolj časa za izpolnitev testa do konca in fasal slabo oceno, ki jo je kasneje težko popravil.
    Sedaj mi je Jaka začel razlagati, kako so se pri urah Francoščine nekateri njegovi sošolci povsem sprostili in bistveno bolj napredovali, ko je njihova učiteljica začela ocenjevati z “malimi” ocenami. Na ta način skoraj pri vsaki uri podeli nekaj malih petic in otroci, ki prej niso niti ust odprli, sedaj pridno sodelujejo pri pouku.
    Itak pa Val, med nama, ….pri majhnih ocenah … dvomim, da imajo pri tem cel spekter ocen … mislim, da ostajajo pri treh variantah …ali celo le dveh; kao mala enica in mala petica.
    Mi bi rekli: “Isto sranje, drugo pakovanje” oz. “samo, da je minister Zver zadovoljen”.

  7. Jaz se malih ocen spomni še iz svojih časov, tako da ne vem, če je to res neka zelo nova pongrutavščina 🙂 Najbrž je lažje računat povprečje iz številk kot pa iz znakcev…ker minus, plus pa krogec, pa plus ali minus v krogcu…za povprečno oceno jih je bilo itaq treba prevesti v številke 🙂
    Sprotno preverjanje znanja podpiram, a tudi kakšno preverjanje za nazaj ne škoduje… 😉

Komentarji so izklopljeni.