Jap, takle mamo, končno imam celo na pismeno, da nisem gladka.
To sem sicer že precej časa sumila :), a končno so mi to potrdili celo strokovnjaki.
Å alo na stran in malce resnosti pod prste, punca!
Tisti, ki še ne veste, avgusta 2010 mi je preprost – ali pa ne čisto preprost -no, kakorkoli, bil je navaden zobobol in življenje mi je obrnil na glavo. Ker ni bilo zobarja pri roki – saj veste, avgusta so vsi zobarji zgarani in utrujeni in si več ali manj večina njih privošči dolge počitnice. Tako je bilo tudi z mojim. Par dni sem papala Nalgesine, že rahlo vnete dlesni sem mazala s Propolisom in po tednu dni so mi končno našli zobarja, ki ni več zatrjeval, da je vse skupaj le blago vnetje dlesni in mi je pred kakšnimi posegi dal konjsko dozo antibiotikov.
Pri tistih čistotagladkih puncah bi bilo to dovolj za ponoven pogon vseh njenih “konjskih” moči, poln delovni zagon, aktivacijo vseh okončin in ponovno podpiranje vseh šestih hišnih vogalov. No, pri meni, ker sem ubergladka, je to zagnalo vse to in še več – a le v naslednjih štirih dneh – če me spomin ne vara, sem bila v teh dneh aktivna kot že dolgo ne. Fitnes, služba, družba, sin, mož, hiša, maček, mama, ata -. nadoknaditi je bilo potrebno vse, kar je zaradi preteklih nekaj dni malo postajalo in bilo zaradi bolečin v zobu rahlo zapostavljeno.
Peti dan pa zlom. Driska, slabost, prvi napad tresavice, urgenca. In nekako tako tudi naslednjih nekaj dni, ki so se raztegnili v tedne in temu se je pridružila nespečnost, glavoboli, bolečine tu in tam, boleče grlo, želodec, krvavenje iz črevesja, izguba apetita – ni, da ni, bi rekel človek.
Stres, izgorelost, so mi zatrjevali vsi zdravniki, jaz pa sem jih gledala zgubljeno in obupano ter si želela nekoga, ki bo končno “razumel” kaj se RES dogaja z mano. Kakšen stres neki! Jaz že ne! Jaz sem ja imela življenje pod kontrolo in oblastjo! Vedela sem kaj jem in vase sem spravljala le zdrave stvari, redno sem gibala, spanca sem imela dovolj (no, vsaj pred 5 tedensko popolno nespečnostjo), ne kadim in nikoli nisem, ne pijem alkohola…
Resda sem imela morda – morda, malce stresno službo in da nisem znala ravno najbolje ločevati med službenim in prostim časom, a to se dogaja vsem, kajne? In resda me je marsikdo ozmerjal (no, jaz sem to slišala kot hvalo) s hiperaktivko, a oni itak ne vedo, kako malo jaz v resnici postorim?! Resda sem bila v službi že nekaj mesecev – morda celo let, nesrečna, žalostna in apatična, a takšne in zato so službe, kajne?!
Kakšen stres le?! Meni so ponagajala ledvica, mogoče je kaj narobe z jetri, ali pa imam morda žolčne kamne?! Nekaj takšnega konkretnega, kar se da pogledati skozi kakšno kukalo, izrezati in potem gremo naprej?! Meni pa niso in niso našli nič konkretnega in kar naprej trobili, da me daje stric stres. Pa kaj za vraga je ta stres?! Nekaj, česar okrog nič ni, notri je pa votlo?! Neka besedica, ki so si jo izmislili zdravniki, kadar ne vedo kaj bi drugega rekli?! Če ni lupus, kar dr. House zatrjuje, da itak nikoli ni, potem je pa stres!?
No, a ker je teta Saša [tippy title=”vztrajna“]po domače med brati povedano – trmasta 🙂 [/tippy], v iskanju ultimativne resnice ni in ni popustila, obiskala je 100 in enega zdravnika, se dala prevrtati od zgoraj navzdol in obratno, napolnila rezervoar krvi za nekaj krvodajalskih prostovoljcev, vmes obiskala še 302 alternativcev, dobila nekaj oprijemljivih in manj oprijemljivih diagnoz, vmes dala izpuliti 12 zob, izgubila vse potrebne, želene in tudi tiste nepotrebne telesne dlake, a žal nikakor našla zlatega grala.
Nekje med potjo je Saša posumila, da morda le bežno, bežno pozna tega strica z imenom Stres in začela ga je izganjati iz svojega duševnega domka.
Najprej si je privoščila sanjski samski dopust. 10 dni Toskane brez moža, otrok, mačka, pralnega stroja, likalnika in ostale kramarije! Po 100 letih enkrat sama samcata. Bilo je sanjsko. Ja, v mojih načrtih pred potovanjem. Tam je bilo vse skupaj bolj podobno pokori, a o tem kaj več naslednjič.
Naslednji korak je bil soočenje s tem, da je tudi služba le še namišljeni grad v oblakih in odločiti se je bilo potrebno, da je čas za bolniško. Ja, tudi bolniška pri stari Saši ni bila možna alternativa vse dokler ji ne odpadejo vsi lasje, udi in morda kar glava. Ja, ja, z zoboboli, glavoboli, vrtoglavicami, brez spanca ali česarkoli že – v službo je pač treba. Tako so jo naučili in tako to počnejo velike [tippy title=”pridne“]v tako so me strenirali že v zgodnjih otroških letih 🙂 [/tippy] deklice. Pa bojda brez mene ne bi šlo – ja, ja, firma propade! In če slučajno ne propade, potem obstaja še hujša nevarnost – zna se opaziti, da sem morda v svojem 10-12 urnem delavniku [tippy title=”premalo postorila“]hja, kaj pa bi drugega, če dobra samopodoba ni ravno vrlina [/tippy] in sem tako ali tako nepotrebna.
Stic Stres? Kje pa, to so le povprečne misli vsakega zdravega in razmišljujočega človeka.
Po pol leta otepanja z edino možno resnico, cepetanja na mestu in oklepanja starega kvazi idealnega in varnega življenja, sem le sklenila, da bi poskusila z bolniškim dopustom. Lej ga vraga, bolniški dopust res pomaga in končno se mi je premica zdravja začela obračati navzgor. Morda pa je le bil stres?!
En mesec bolniškega dopusta se na začetku sliši kot kamion Zale žejnemu sredi Sahare, a verjemite, minilo je kot dih in temu je sledil še en mesec in še en in še naslednji in tako je kot keks minilo pol leta. Seveda sem med tem ostala brez službe – no, saj sem se tako [tippy title=”odločila“]jap, ob dveh tonah prelitih solz [/tippy] že ob nastopu bolniške, počasi so mi izpadle vse dlake (najbolj sem objokovala tiste, ki tako ali drugače obkrožajo moje zvedave očke), prišla so obdobja, ko sem vneto zatrjevala, da sem ozdravela, potem pa je prišla luna (ali bokvekaj) in z njo krvavitve, slabost, obup, jok in posledično še kup novo/starih težav.
Stres, stres, stres. In pravili so mi, da edina rešitev je sprememba življenja.
No, pa se je lotimo, si je rekla trmasta (no, ok, vztrajna 😉 ) Saša! Služba je itak odšla rakom žvižgat in je kar je – [tippy title=”in biti doma niti ni tako slabo“]sploh če mož odobri sponzorsko financiranje 😉 [/tippy], o tem kaj bom počela v prihodnosti bom razmišljala kasneje, so mi svetovali strokovnjaki pa tudi “strokovnjaki” in ker sem “kupila” že strica stresa, sem se odločila “kupiti” tudi to.
A da ne bom doma ždela kar križem rok, sem se lotila brskanja in tuhtanja o svojih mladostnih željah in to me je pripeljalo do izpita za motor, nato nakupa dvokolesnega hropca, kasneje še nabavo novega družinskega člana na štirih kratkih nogah, pa risarskega tečaja, obujanja starih prijateljstev, [tippy title=”brezciljnega“]to je pomemben podatek, ki ga bom pojasnila v kasnejših javljanjih iz norišnice. Ja, ja, BREZ CILJNO je težko 🙂 [/tippy]kofetkanja in še in še neumnosti. 
Stres? Mah, ne vem, baje bi moral izpuhteti. A “hudič” je vztrajen bolj kot mravlje faraonke.
Ne pomaga motor, če je namenjen le hitrejšemu in lažjemu premagovanju poti do cilja (pa čeprav je to le zmenek za kavico), ne pomaga pes, če med sprehodi razmišljaš o tem kaj početi v potencialnih bodočih službah in vmes tipkati maile na telefonu. Ne pomaga nič, če je glava še vedno obrnjena v napačno smer in ima na očeh pripete konjske brzde!
Vrtoglavice in krvavitve so se vrnile, lasje pa kljub pomladnemu flancanju niso in niso pokukali na plano. In kot naročeno (če bi prišlo prej, bi bilo prekmalu in jaz bi gladko odklonila) je v decembru 2012 prišel predlog mojega [tippy title=”psihoterapevta.”]Jah, silom razmer sem na polovici leta 2012 le pristala, da obiščem strokovnjaka za psiho, čeprav ga (po svojih lastnih prepričanjih) res nisem potrebovala. [/tippy] In on mi je predlagal, da bi se priključila psihoanalitski skupini v psihiatrični bolnišnici na Zaloški v Ljubljani. Ne, ne, kot terapevt! Ste mislili to, kajne?! Tudi jaz bi tako pomislila, če bi me o tem vprašali pred avgustom 2010 ;). No, ker me kot terapevta niso vzeli, sem pristala in se v skupino vključila kot pacient. Ja, ja, kot eden od norcev! 😉
In tako sem 25.marca 2013 s potovalko v roki pristala v norišnici.
Saša, nisem na Poljanskem nasipu … sicer tam blizu, a vseeno na drugi strani Ljubljanice 😉 … na Zaloški. No, pa saj lokacija niti ni pomembna, bistvo je, da mi gre na bolje odkar sem tu. Tudi jaz sem leta (jah, minila so leta, ne le meseci ali tedni) zatrjevala, da potrebujem Hausa in poskušala priti do raznih slovenskih ala Housov. So mi priporočali dr. Logarja pa dr. Ihana itd. pa nihče ni našel nič drugega, kot potrjevanje raznih simptomov, ki sem jih že tako ali tako poznala.
Sama sem v poltretjem letu, odkar so se mi začele težave, prebrala že tono knjig na to tematiko, spoznala svoje telo od pet do glave, poizkusila vse možne alternativne zadeve, hkrati pa spreminjala svoj način življenja. Na koncu (mislim, da sem res pri koncu te ozdravitvene poti)sem se odločila, da si upgrade-am še svoje stanje duha. In kaj kmalu sem spoznala, da psiha res maksimalno vpliva na reakcije telesa. In sedaj se učim prisluhniti čustvom. Kako reagirati nanje še ne vem, a vsekakor je bolje sedaj, ko jih vsaj slišim.
Pin, ena od diagnoz je Alopecia universalis, avtoimuna bolezen zaradi katere izgubis vse telesne dlake – tudi obrvi in trepalnice. Razlog neznan, kar pomeni, da je psiha najverjetnejsi povzrocitelj. Nisem verjela, a sedaj sem v to vse bolj prepricana.
In kaj se je zgodilo s tvojimi lasmi, če smem vprašat. Zaradi stresa brez las in to dobesedno? Upam, da ne drezam preveč. ÄŒestitike za pogum za super fotke!
Super blog. Upam, da ti bo Poljanski nasip res v korist. Zate nimam ravno občutka, da bi ga potrebovala. Prej dr. Housa. Lepo se imej in se veselim tvojih novih zapisov.
David, ja, v skupini se točno vidi, kdo bo ozdravljen in kdo ne. Tudi pri nas imamo ljudi, ki se nočejo odpreti in si zatiskajo oči in ušesa pred koristnimi informacijami. Jaz sem bolnico vzela kot dar, ki mi je bil ponujen in ga je pametno izkoristiti v največji možni meri. Sem si veliko že sama pred tem pomagala in sem v bolnico prišla že precej pozdravljena … tu bom dobila le še smetano na kavi. 🙂
Darko,
jaz sem EKI in zdravila preskočila 🙂 … ja, sem trmarila po svoje in takrat, ko mi je bilo najhujše nisem sploh šla do psihiatra in tako sploh nisem vedela, da kaj podobnega obstaja. Saj ne vem, če bi bilo kaj bolje, če bi mi že takrat povedali za EKI in Center mentalnega zdravja. Po mojem takrat še nisem bila pripravljena za to – kar dolgo časa nisem verjela, da so bili moji simptomi rezultat izgorelosti, še dlje pa, da bom morala spremeniti svojo miselnost, ne le službo ali družbo. Mislim pa, da sem na zelo dobri poti. Od telesnih težav so mi ostali le še gola glava in pa nekaj občasnih kožnih reakcij na kakšne stresne trenutke. Pa zdaj veliko bolj “slišim” telo, kajti zdaj stres čutim kot oklep, ki mi objame želodec in nadaljuje svojo pot po telesu. Prej nikoli.
Skarp,
tvoj komentar me je vzpodbudil, da sem takoj, ko sem ga videla, ze zacela pisati odgovor in to kar na telefonu. Pojma nimam kaj se je zgodilo, a mojega na dolgo zapisanega odgovora kar naenkrat ni bilo nikjer vec …. Pa se tvoj zapis se je naenkrat znasel med nezelenimi komentarji. Se dobro, da tehnika omogoca nekateree popravke 😉 … No, mojega komentarja vseeno ni vec, zato bom vajo ponovila. 😉
Ves, tvoj nasvet sem dosledno upostevala vse od leta 2010, ceprav ga se nisem dobila. 😉 Ne, cisto zares, zadnji medikamenti, ki sem jih vtaknila v svoje telo so bili v objavi omenjeni Nalgesini in antibiotiki. Ker sem za cel cirkus najprej krivila ravno antibiotike, sem kasneje vztrajno zavracala vse Sanovale, Apaurine, Helaxe, Cipralexe in celo tablete za znizevanje zelodcne kisline. Nicesar nisem vzela preden ne bi izvedela ZAKAJ se mi je vse to zgodilo. No, do ultimativne resnice tako ali tako nikoli ne bom prisla – to zdaj vem. A v zadnjem casu sem se sprasevala, ce ne bi morda prisla z medikamenti prej do zdravja oz. obdrzala lase in tvoje sporocilo mi je dalo zagona in sedaj sem kar ponosna nase.
Ves, v teh dveh letih in pol sem prehodila trnovo a kar uspesno pot in ta moj obisk v bolnici je res samo se zadnji upgrade, ki ga bom naredila na sebi in vem, da sem le se korak stran od popolnega zdravja.
stay off the meds. Pomojem je razlog in rešitev v tebi, razbrati jo je težko – verjetno te kej muči pa se s tem nisi nikoli soočila in imaš vkljopljene driverje (BE PERFECT). Tisto, kar ti dajejo zdravila je to, da ti receptorje (in dražljaje) otopijo – ne rešijo pa zadeve v tebi. Mogoče si neke vrste alkoholik in ni protipijače, samo možnost rešitve, vsakodnevne odločitve in vključitve kot polna oseba. Družina te bo rabila, (in ti njo), če ne bo čez 20 let usekalo tvoje otroke (lahko v obratno stran)
EKI = enota za krizne intervencije, na oddelku za mentalno zdravje v okviru Psihiatrične bolnišnice Polje
Kaj je to EKI?
Super!!!! Boljšega kraja si ne moreš predstavljat. Prijatelj, ki je imel tako hude napade slabosti in bruhanja, a mu fizično niso našli nič, je pristal tam. Sem ga obiskoval in tist parkec spredaj pred stavbo je zakon. Sicer njemu niso pomagal in ima še te napade a saj sam noče pomoči. Prijateljica je imela doma probleme z družino in njej so pomagali. Je pa res, da si moraš želeti pomoči in se bit pripravljena učit. Sem vesel zate, si na pravi poti.
Saša, kot bi bral svojo zgodbo. Jaz sem bil na EKIju lankso leto februarja, marca. Jana Borštnar in ekipa sta mi vrnila življenje v normalne tirnice. Tudi jaz sem vedno čudno gledal ljudi, ki so rekli da preveč delam, forsiram,… Sam nisem imel obstanka. Nisem se znal ustavit – po domače lenarit. ÄŒe ni bilo nič drugega za delat…sem pa posšravljal okrog hiše :).
Izgorelost je zaj…. stvar.
Ne se dat! Najprej ti bodo zdravila naredila nekako ravnovesje potem pa jih zmanjšajo. EKI je super odločitev samo najprej se moraš pri sebi odločiti, da se boš zares spremenil. Ti in tvoje odločitve so najpomembnejše. Doktorji, Mitja, Mateja in vsi drugi na EKIju te lahko samo usmerjajo. Konec koncev si tam prostovoljno in se moraš sam odločit kaj in kako.
Bom spremljal tvoj blog in te vzpodbujal!
Lp, Darko.
Saša, welcome to the club. Jaz sem bil na EKIju pred ene letom in pol. Težko bi rekel, da so mi ful pomagali, ampak mi je nekako uspelo, da še vztrajam na tem svetu. Potem sem hodil še na terapije k dr. Borštnarjevi in nekako grem počasi naprej. Je pa še ful daleč do cilja.
Držim pesti!
@sonja, ce te prav razumem si tam (ups, tu) nekoga obiskovala? Jaz nisem v Polju, ves?! Sem tu v Mostah, na Zaloski takoj ob progi. Tu se niti ne dogajajo obiski, saj je klinika povsem odprte narave in mi ne pohajkujemo naokrog v pizamah. Jaz pac po kosilu, ali celo grem na kosilo kar ven, nekam v okolico Most, pogosto celo pes do centra in se s svojimi “obiski” dobivam izven bolnice. O terapijah in nacinu zdravljenja bom pisala se v prihodnjih zapisih, a zaenkrat le toliko, da me vsa zadeva prav navdusuje. Sem si pa v preteklih dveh letih kar precej pomagala ze sama in sem prisla notri le za finale. A ce bi za to vedela ze prej in bi mi nekdo znal stvar predstaviti, bi sla v to ze zdavnaj in bila zagotovo hitreje zdrava.
@sunshine, naka, toliko se pa ni spremenilo! Niti to ne, da bi onadva umanjkala kaksne nogavice. Mama pride v petek domov, do nedelje je ze vse oprano, posuseno in skombinirano 😉
V tisti hiši oz. kar nekaj od njih sem bila nekih 10 let velikokrat na obisku.. in si včasih mislila, da sem bila ob vsej zmedi v domačem življenju tudi jaz za tja noter. Pa se je potem vse skupaj končalo, naslednjih 10 let sem se pobirala.. vesela in žalostna hkrati, da mi tja ni treba več hodit. Izkoristi odklop, naj ti pomaga.. da bo življenje spet tvoje, pa čeprav bo čisto drugačno, kot si ga živela do sedaj.
Joooooj, veš čemu se pa jaz zdaj na glas krohotam tukaj zraven? Svoji lastni ideji o tem, koliko enakih, novih črnih štumfov bosta nakupila v tvoji odsotnosti, ker se jima ne bo dalo po parih skup spravljati sveže opranih. 😀 😀 😀 Ali se je tudi to pri vas v zadnjem času kaj spremenilo? 😛
Sunshine, lahko bi tudi neostala tam 🙂 … No, bom se pisala o tem kako izgleda taksno zdravljenje …. Ne morem vse ze v prvi zgodbi razkriti 😉 , a zaenkrat toliko, da sem za vikende in praznike doma, pa tudi med tednom bi lahko bila. Imamo ‘sonorico’, ki hodi vsak dan po koncu terapij (ki so vecinoma v dopoldanskih urah) domov, a meni se zdi veliko bolje, ce vzamem vse kar se mi nudi in s skupino ostajam tudi popoldne in zvecer. Ogromno debat, spoznanj se rodi tudi izven uradnega dela. Da ne govorim o tem, da odpade kuhanje, likanje, pranje, pospravljanje itd. Tudi to je del moje terapije, da svoja dva fanta spustim iz rok. Se najlepsi del pa je, da sedaj z mojim hodiva vsak dan na randi. Ker imam odprto moznost odhajanja in prihajanja (le pred 22:00 moram biti v stavbi), se dobivava vsak dan po njegovi sluzbi in hodiva na sprehode, kavice, debate ….
Uuu, nisem si mislila, da moraš zato tam ostati. Bi prej pričakovala, da hodiš tja recimo tedensko, samo na te skupine. :O Očitno so tvoje težave končno zelo resno vzeli. Pa čeprav z drugega zornega kota kot si ti pričakovala. 😉