Sem slišala, da se je zadnje dni nekje v Sloveniji treslo. Eni so imeli s tem očitno bližnje srečanje, jaz sem temu srečanju tokrat ušla. A ne morem, da se ne bi spomnila potresa izpred 10-ih let, ki je imel žarišče nekje v Posočju.
12.april 1998, baje je bil to velikonočni ponedeljek, vsi nabasani s šunko, potico in jajci, smo se valjali v dnevni sobi staršev mojega moža. Medtem, ko je mož v sosednji sobi po rokah prekladal našega tamalga, ki je imel takrat 3 leta, sem jaz o tem in onem čvekala s svojo svakinjo. V nekem trenutku se pričnejo tresti omare v stanovanju starega bloka in obe v en glas zavpijeva: “Potres!”
Jaz še mojemu zatulim naj pograbi tamalga in leti ven, z levim očesom opazujem njegovo lenobno premikanje, češ kaj pa težiš, sama pa že odklepam vrata, preskakujem po tri in štiri stopnice in se hrupno zaletim v mogočna vhodna vrata bloka. Rukam in tresem kljuko, pa nič. Ne morem verjeti svojim očem! Na velikonočni ponedeljkovo lepo sončno popoldne je nek stanovalec tistega bloka ugotavljal, da bi kak nepridiprav zlahka vdrl v kakšno stanovanje ter meni nič, tebi nič odnesel ofarbana jajca in prekajeno, bognedaj celo žegnano šunko.
Ja, takšno razmišljanje je bilo povsem razumljivo, saj je bila povprečna starost prebivalcev tega bloka nekje okrog 70 let in takšni res ne morejo letati za tatovi šunk in jajc!
Panika, ki se me je polotila v trenutku, ko sem stala pred zaklenjenimi vrati, je neopisljiva. Å iroko razprtih oči, sem stala tam, medtem pa svojemu možu, ki se je z našim tamalim v naročju vztrajno iskal njegov izgubljeni copat, spustila nekaj na “#!”@@##{“# in še nekaj na !!$#{@. Jakov copat medtem, ko se ruši hiša nad našimi glavami??!! Ja, ja, saj vem, da se ni …. ampak…!
Po nekaj minutni “grozljivki”1 smo končno našli copat, ključe in končno zadihali svež zrak. Potresa se v Ljubljani zagotovo ni čutilo tako močno, kot so ga čutili ubogi prebivalci Kobarida in ostalih bližnjih krajev, pa tudi mi smo bili le v visokem pritličju, a občutek vklenjenosti, nemoči, me je takrat močno zaznamoval.
V naslednjih dneh smo čutili kar nekaj popotresnih sunkov. Naše takratno domovanje je bilo v 11. (!) nadstropju stolpnice, ki je grajena na nekakšnih betonskih kolih, ki ravno na ta način stavbo varujejo pred potresi, a poznavanje tega ni pripomoglo k sigurnejšemu občutku, ko se sredi noči zbudiš, okrog tebe pa se vse maje in vrti.
V tistih dneh se je okrog mene tolikokrat vrtelo, da sem od tega postala obsedena. V katerikoli stavbi sem bila, sem pogledovala proti vratom in razmišljala o hitrem umiku v primeru potresa. Potres sem čutila tudi, ko ga ni bilo. Vsa trda sem stala v zaprtih prostorih, se krčevito držala za kakšno mizo ali pult, imela občutek, da se vse trese in da razen mene tega itak nihče ne opazi, hkrati pa s kančkom prisebnosti pogledovala proti kozarcem s pijačo in preverjala, če je gladina pijače še vedno mirna in še ni čas za paniko.
Vse skupaj se je vleklo kar nekaj mesecev, potem pa se je moja pranoja umirila. Sedaj me panika zagrabi le še ob “pravem” potresu. Moji bližnji vedo, da me takrat nič in nihče ne ustavi, Saša dirka preko vsega in vseh, ven, na zrak in daleč od vseh visokih stavb.
Sedaj živimo v hiši in tako me vprašanje ali je bolje prileteti zviška na tla in tako biti na vrhu ruševin, ali pa biti na tleh, imeti možnost, da se hitro zapodiš ven in biti morda najbolj spodaj pod ruševinami kakšne visoke stolpnice, ne obremenjuje več. No, manj pa tudi ne, saj nikoli ne veš kje in kdaj te doleti.
A od takrat naprej pridno menjam pižame in ne uporabljam več tistih znucanih, ki niso za med ljudi 🙂
- vsaj v mojih očeh [↩]