Slepi, gluhi, nemi?

Nekateri so enostavno gluhi, mutavi, kakšni celo slepi pa čeprav so njihovi slušni, govorni ali vidni organi v več kot odličnem stanju … ne vem, najbrž imajo prizadet kakšen drug živec ali možganski predel, ki jim ne funkcionira dovolj dobro.

To itak že skoraj vsi, ki berete moj blog veste, da ob vikendih dokaj redno obiščem Å marno goro. Med najinim vzpenjanjem ali spustom …. predvsem spustom, ko ne dihava, kot … ja, ja 😉 se da Tomažu včasih kakšne stare damice ali kakšno malo deco ogovarjati, jaz pa v glavnem nimam talenta za takšno brezciljno nakladanje, zato pa vseeno rada glasno in jasno pozdravim. Nazaj dobim pa …. hmmm … klik z očmi, …. včasih tudi, no, ne smem lagati, včasih tudi kakšen orn’k pozdrav, a večino je bolj v stilu Guten tag i tebi ….

In tako sem enkrat sklenila za tako za test, da bom držala usta skupaj, kot da so zalepljena in čakala, da bom pozdravljena in ne odzdravljena …. in sem štela, 100 mimoidočih, res sem štela, ajde 1 manj ali več, jaz navzdol, oni navzgor in jaz zalepljena usta, na očeh pa temna očala. Pozdravov? En primerek udarnega, glasnega “Dober dan”, je prišel iz moških ust …. tam med 40 in 45 let, eni trije “mmm” od moških spet (ima to kaj za opraviti s tem, da sem ženska? 🙂 ) in dva neznatna kima z glavo. To je to! … od stotih 🙁 !

Ej, jaz se ne dam in obljubim, da bom vztrajno trenirala svoje glasilke in pozdravljala vsakega, ki prikoraka mimo …. mogoče pa kakšnemu počasi le začne delovati tisti odmrli živec za komunikacijo 😉

8 Replies to “Slepi, gluhi, nemi?”

  1. Po mojem mora pozdraviti prvi mlajši starejšega , kar je zelo težko, ker jaz res zgledam 20 let mlajša in me tako itak nihče ne bi pozdravil 🙂 …ja, ja morda je pa to razlog, da vsi čakajo name 🙂
    pa moški žensko …no, tukaj najbrž ni težav
    kdo gre pa gor, al dol al levo al desno pa po mojem pri tem nima veze.
    Vsekakor je pa vseeno četudi starejša ženska pozdravi prva kakšnega mladca …tako da Val, kar pogumno pozdravljaj ..in to predvsem mlajše! 🙂

  2. Ne štejem se ravno med najbolj redne hribolazce, a po navadi je tako, da se v hribih pozdravlja…Ne vem, ali Å marna gora sodi v to kategorijo, a jaz (obiščem jo morda trikrat na leto) se trudim vsaj odzdraviti, pozdravim pa res le tiste, za katere se vidi, da to cenijo…Mislim, da znam kar dobro presoditi :), se pa zmotim in se strinjam Saša, res tudi jaz pogledam čudno, če ni odziva na moj glasen “dober dan” in zraven še kaj potiho pripomnim.
    Sicer pa nikoli ne vem, ali mora pozdraviti tisti, ki gre gor ali tisti, ki gre navzdol ???
    Je pa res Å marna takooo obljuden hrib, da to pozdravljanje pobere nekaj moči in te še bolj naredi žejnega, a se strinjam, to ni izgovor.
    Sem pa mislim,d a enkrat že rekla, da ko grem jaz navzgor in pride nasproti prijeten fantič, ga pozdravim in lepo pogledam…je pa težava, ker hočem izgledati fit in takrat zadržujem sapo, potem ko je mimo pa sopem še veliko bolj kot prej 🙂

  3. Vidim, da sem v glavnem bolj “osamljena” glede mnenja, da je lepo pozdravljati in da so vsi argumenti bolj izgovori za utemeljevanje “ignorance” 🙂
    No, jaz pa še vedno mislim drugače …. in mimogrede Tjaša (če slučajno bereš tudi ta blog), nimam težav glede akceptiranja drugačnih mišljenj, če je debata le na spoštljivem nivoju 😉 …. in menim, da kljub zadihanosti, kljub množici ljudi, kljub ignoranci večine, kljub mogoče slabemu dnevu, ko so me že vsi razjezili itd. ….je lepo, če vsakega mimoidočega pozdraviš. Pa ne le na Å marni. Tudi v dvigalu pa naj bo to stolpnica, kjer živiš ali pa dvigalo kliničnega centra, kamor greš le na obisk.
    Lepo bi bilo, ko bi se pozdravljali tudi na ulici, vendar priznam, v centru Ljubljane je to malce neumno, je pa vsekakor lepo, če to naredimo znotraj kakšnega naselja, kjer srečamo le na vsake 5 minut nekoga, a ni?
    Ampak nam se zdi, da se nam bodo ljudje smejali ali nas čudno gledali in potem raje gledamo v tla, kajne?
    Žal se mi podobno dogaja celo s sosedi, pa živim na vasi in je v našem naselju (kao neke vrstne hiške) le 10 družin, od tega je ena skoraj popolnoma mutava, eni pa kažejo znake gluhosti in slabovidnosti 🙂 … no, mogoče pa so le zadihani, kot pravi Mirjam 😉

  4. časih na poti gor mogoče komaj dam zaznaven glas od sebe, vendar se potrudim vsaj prikimati in pogledat v oči. Nisem spuščala v preštevanje :), pa sem prišla do spoznanja, da folk v večini (pustimo izjeme) pozdravlja in odzdravlja med tednom bolj kot pa v soboto in nedeljo. Ne srečuješ istih ljudi na delavni dan kot pa med vikendom.

    Skoraj sem napisala zato, ker ne pozdravljam več ljudi, ki vneto gledajo v tla ali še bolje “zrejo mimo”. In takih je v so in ne več.

    Mogoče sem se pa kdaj v družbi zaklepetala in ne pozdravila, ne izključujem te možnosti.

  5. Tudi na poti na Kamniško sedlo (v nedeljo sem bila s hčerko gor in s sposojenim psom) ni prav nič bolje, ne samo glede pozdravljanja, temveč tudi glede procesije. Bilo je pač lepo vreme in smo ga vsi hoteli izkoristit. Največkrat že človeka od daleč vidiš in veš, ali bo pozdravil, ali je bolje, da gledaš pod noge….

  6. Po naši vasi smo bili znani kot lepo vzgojeni otroci, ki jasno in glasno pozdravimo vse starejše in pri tem celo poklonimo kak nasmešek.

    Danes nismo več otroci, pozdravljam še vedno rada, ampak ženska božja – tole pozdravljanje na poti na Å marno je pa čisti safr iz več razlogov. Prvo – ljudje ne odzdravijo, drugič – ljudi je toliko, da se niti ne potrudim jih gledat v oči, ampak raje gledam pod noge, da mi ne zdrsne, tretjič – že tako mi zmanjkuje sape, a zdaj naj jo pa kurim še za pozdravljanje (“Daan, dan, dan, daaan, daaaaan, 102x daaaan”), četrtič – če bi prva točka “šla skozi” – če bi Å marnogorci odzdravljali, bi imela tudi jaz večjo voljo pozdravljati. Tako se mi pa na momente zazdi, da je hoja na Å marno v procesijah ene vrste modna revija športnih cotk in copatov, na katero se požvižgam (sem ena tistih, ki se nikoli spešl ne oblečem za Å marno, ker stanujem direkt pod njo).

    Podobno kot elephish tudi sama raje izbiram čudne termine. Svoje čase (poleti) sem hodila (preteklik!) gor ob šestih zjutraj in smo bili že prava “klapa” – upokojenci in jaz. Pozdravljali smo se kot stari znanci.

    Mimogrede – spomnim se, da je bilo tole pozdravljanje luštna igra za zamotit nečak(inj)e. Hoja je hitreje minila ob štetju pozdravov. Igra gre takole: vsakega lepo pozdraviš in potem šteješ, koliko ti jih odzdravi. Tisti, ki dobi več vrnjenih pozdravov, je zmagovalec. 🙂

  7. Meni je pa to na Å marni ÄŒISTO ODVEÄŒ. Ker je to potem približno 20 minut ponavljanja pozdrava “dober dan”, še posebej ob špicah.

    To IMHO nima več nobene zveze z gorniškim bontonom.

    Saj v mestu tudi ne pozdravljaš vsakogar, ki ga srečaš.

    In bom še naprej ne trenirala glasilk pri skokih na Å marno. Tega itak ni veliko, pa še takrat si pod noge vzamem termine, ko je za večino prezgodaj ali prepozno. Takrat pozdravljam tistih par meni podobnih zalutalih metkov.

Komentarji so izklopljeni.