Ta je še ena povezana z našim zadnjim prvomajskim izletom.
Saj ne vem, je to povezano z Angleži, ali pa je to stvar prevoznika? Prevoznik je bil namreč v obe smeri isti, pa vendar je stvar v Celovcu po avstrijsko klapala v nulo, v Stansteadu pa 265 komplikacij.
Za check in smo v Celovcu porabili kakšnih 5 minut, v Stansteadu pa 20. Resda je v Celovcu mnogo manj letov, vendar so kljub temu za takrat aktulane lete delovali vsi možni ….ma, vraga ….kako se po slovensko reče šalter 🙂 ….torej, šalterji, v Stansteadu pa sta našemu letu bila posvečena le dva.
V Celovcu se sicer s prepustnicami za hitrejši vstop za družine z otroki, niso ukvarjali, kar nas je začudilo, saj smo imeli izkušnje z ostalimi nizkoproračunskimi letalskimi družbami, da zaradi neoštevilčenih sedišč, družine z otroki, spuščajo na letalo vnaprej. Nam je kljub vsemu uspelo sedeti skupaj, saj smo zaradi hitrosti lahko stali nalepljeni na vrata za vkrcavanje. V Stansteadu so nas napotili k naslednjemu …(spet ta beseda, ampak okence ni pravilno, saj ni nikjer nobenih oken) …šalterju, da si uredimo prepustnice. Nejasno, popolnoma, zakaj mora to urejati povsem ločena oseba …pa vendar, stojimo …ne pretiravam, pol ure v vrsti in odgovorna oseba nam šele takrat pove, da se ne izplača KUPITI prepustnic, kajti letalo ni polno. Kupiti??!! Kaj to stane?! Se nismo imeli ne časa ne volje prerekati okrog nepomembne zadeve, kajti čakanje nam je odvzelo pol ure časa, zato smo raje drveli čez carino. No, mislili smo, da bomo lahko drveli. 🙁
Carina ima na samem vhodu možaka, ki vsakemu potniku prešteje število torb, ki jih nese na letalo. Samo eno na osebo!!! In četudi imaš dve miceni, miceni ….npr. večjo denarnico, ki si jo navesil na špago in vrečko ravno kupljenih revij in sendvičev, se začne pregovarjanje. Naša težava je bila ta, da je bila tista odvečna prtljaga, nogometna žoga. In nogometno žogo malce težavneje strpaš v žensko torbico. Pa smo tudi to rešili. 🙂
In potem se zapodiš v labirint vrvi, kjer čakaš na tisto čudo, kjer ti ponavadi vse piska. Tukaj čakaš v isti vrsti le za en prehod. Ni jim še padlo na pamet, da je pametneje, da imaš eno vrsto, ki se na koncu razcepi v vsaj dve carinjenji, če ne celo več. Ne, tukaj se morda pri kakšni babici, ki ima kovinske vsadke v kolku in ji non-stop piska, zadeva ustavi in celotna kolona stoji. 🙁 To je bilo težko še dodatnih 45 minut čakanja.
Tomaž je kljub temu, da smo to že natančno vedeli, zaradi naglice, v našem malem kovčku pozabil plastenko navadne vode. To je povzročilo naval suma, zato smo morali vsebino kovčka še dodatno zložiti na pult, Tomažu pa so še podrobneje pregledali mobitel …kaj vem kaj bi lahko prenašal v njem???
Po tem se nam je že močno mudilo, saj smo termin za vkrcavanje že krepko prekoračili. Tolažili smo se s tem, da nizkoproračunci itak vedno zamujajo. Naših muk pa še ni bilo konec. Pred nami se je pojavila nova vrsta ljudi. Tokrat so “bistri” angleži prekoračili same sebe; odprli so nov “šalter”, kjer pregledujejo le obuvala. Vsi smo se sezuvali in čevlje nalagali na tekoči trak. Å e sedaj mi ni jasno, zakaj tega nismo mogli narediti že na prejšnji stopnji pregledovanja, ko smo v 45 minutah imeli res ogromno časa, da se sezujemo.
Prisopihali smo na cilj 10 minut pred terminom vzleta. Seveda so ljudje še vedno čakali v čakalnici in seveda smo se postavili na sam rep vrste in še sreča, da je bilo letalo zapolnjeno le 80% in smo na srečo na samem repu našli tri proste sedeže eden poleg drugega.
Vkrcavanje v letalo v Celovcu je bilo ekspeditivno. Odprli so sprednja in zadnja vrata in v nekaj minutah, smo bili vsi posedeni, ne glede na to da je bilo letalo popolnoma polno. V Stansteadu so tudi pri tem komplicirali in odprli le sprednja vrata. Seveda se je kolona ljudi spet počasi premikala in čakala na vsakega, ki je ob svojem ..seveda najbolj sprednjem sedežu …, trpal prtljago v zgornje predale.
Za konec smo se že popeljali po letališču, nato pa nadaljne pol ure stali in čakali na vrsto za vzlet. In za konec imeli posebno izkušnjo pri pristajanju.
Uffff!!!
Bastjan, pa ti povem, da je bilo v Stansteadu huje, kot kdajkoli v USA. Nekaj mesecev nazaj smo bili tudi na letališču v NY ….mislim da na JFK, enkrat pred tem pa smo stestirali tudi LaGuardio …ampak res je bil tale Stanstead specifičen primerek neorganiziranosti in kompliciranja.
Ja, Američani so čisto obsedeni od strahu pred terorizmom in Angleži jim sledijo, ampak Američani so vsaj zorganizirani v nulo. Je pa res, da so nas s slovenskim potnim listom malodane na osebno preiskavo poslali. Å e smo eksotika pa EU gor ali dol 🙂
Heh, verjamem da ni bilo prijetno čakanje. Ampak lahko ti povem, da je čez lužo še slabše. Ko pristaneš v NY se lahko pripraviš na pravo nočno moro. Å e posebej če prihajaš iz kakšne njim manj znane državice. Meni je z nemškim potnim listom lažje, pa še vedno ponavadi izgubljam ogromno časa po letališčih. Kaj češ, tale globalna pripravljenost na naslednji teroristični napad nas bo očitno še nekaj časa živcirala…
@Ervinator, sem vedela, da mi boš pomagal. A pult je prava slovenska beseda?
@Žiga, sem že pozabila, ampak takoj po Londonu sem zapisala en dolg post, ki sem ga potem razrezala na nekaj manjših ..no, to je relativno, kajne 🙂 …saj sem potem še malce dodala in obdelala vsakega posebej in jih potem “postavila” v vrsto. Ta je zadnji, ki je čakal v vrsti. Sedaj je konec z Londonom ….prihajajo počitnice in kmalu nove izkušnje 😉
Ne moreš pozabit, a ne?
Å e slabši od Britancev, na splošno, so Francozi. Seveda se Avstrijcem pozna germanskost, ki je pač že sinonim za red in disciplino. Tudi Skrandinavci so glede tega zelo v redu. Slovenci smo navajeni pogledovati na sever, zato pričakujemo visok nivo storitev. Zanimivo pa je, da jih nismo pripravljeni tudi zahtevati. Pravzaprav smo zanimiva zmes vplivov s severa in juga.
P.s.: Namesto pri okencu lahko rečeš pri pultu. 😉